O zvitem tatu
| O zvitem tatu Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Nek oče je imel sina, pa je rekel naj gre po svetu, da bi se naučil kakega rokodelstva. Sin se je res odpravil po svetu in prišel v log v katerem so bili roparji. Ti so zaklali vola, pa so ravno kožo razprostrli na soncu, da bi se sušila. Glavar teh roparjev je bil stric tega fantiča. Deček gre k njemu pa mu reče, da bi se rad naučil krasti. Stric pravi: «Dobro, pa ostani pri nas!» Drugi so šli na lov samo fantič in njegov stric sta ostala doma, da bi kuhala meso. «Hajd! Ti idi po vodo, jaz grem pa po drva in kateri bo prvi juho skuhal in jedel, tisti bo potlej hajduški glavar,« reče stric. Fantič gre in prinese poprej vodo kakor stric, potem si pa v grmu vreže leskovo palico, pa začne strašansko udrihati po tisti koži, ki je visela na grmu in na vse grlo kričati: «Jaz nisem vkradel vola nego moj stric; prosim pustite me pri miru!» Tako je zmiraj kričal in udrihal po koži, juha in meso sta se pa med tem skuhala. Njegov stric in hajduki, ki so med tem prišli nazaj so mislili da je prišel gospodar tistega vola in fanta tepe, pa se niso upali k ognji. Ko se je juha skuhala, se je fant prav najedel potem pa se debelo nasmejal. Zdaj šele so prišli roparji, a ko so videli kako lepo jih je naplahtal, zbrali so ga za svojega glavarja. Tri leta so minula in fant je mislil, da zadosti zna, ter se je spet napotil v domovino. V tistem kraji pa je bil bogat grajščak, kateri bi rad seznal, kaj se je fant po svetu naučil. Zatorej vpraša očeta kakšno rokodelstvo sin zna. «Kakor je bil poprej kajrin, je še zdaj,» odgovori mu oče. «Pa vender, kaj se je naučil?« vpraša ga grajščak dalje. «Bi povedal,» pravi oče, «ali sram me je. Naučil se je namreč po svetu strašansko dobro krasti.« «Dobro!» reče grajščak, «bomo videli ali zna res tako dobro krasti. Mojega najboljšega konja mora iz hleva odgnati; ako ga vkrade, bo njegov in še 200 goldinarjev bo dobil od mene, ako ga pa ne vkrade, bom ga dal vstreliti, da bo vedel kaj se pravi z menoj norčevati!» Grajščak pa je postavil mnogo hlapcev pred hlev in vanj; enega pa je še celo posadil na konja. — Tat pa se preobleče v žensko opravo, vzame košarico, v njo pa dene sodček z omotno pijačo in gre pred hlev. — Ko pride tja, da vsem hlapcem piti in jih tako upijani, da niso sami zase znali. Tistega pa, ki je sedel na konji, počasi prime, pa ga postavi na tesarsko kobilo (stol na katerem tesarji tešejo), ter ga z vilami podpre, da se ne bi zrušil. Ko to napravi odveže konja in ponosno odjaha na svoj dom. Drugi dan pošlje grajščak po njegovega očeta in ga vpraša kaj sin doma dela. «Hm nekega konja je kupil ponoči in ga doma snaži,« odgovori oče. «Je že izvrsten tat,« odvrne mu grajščak, «na, tu imaš 200 goldinarjev, pa mu jih nesi. Jutri mora vkrasti moje vole, ki bodo na njivi orali. Ako tega ne stori, izgubi glavo!« Drugo jutro zapove grajščak svojim hlapcem naj gredo orat, ali pazijo naj, da ne pridejo ob vole. Blizu one njive pa je bila velika šuma. Tu noter se je skril fant ko mu je oče povedal da mora grajščaku vole vkrasti. Ko so prišli hlapci orat začne on žvižgati: «Čudo za čudom, čez nekaj časa bo pa še večje čudo.« Hlapci, ki so mislili, da je to kak nenavaden ptič, so ga hoteli vloviti, da bi ga nesli domov grajščaku, ter so šli za njim v šumo. Ko so bili hlapci že daleč v gozdu, se fant obrne, gre na njivo in tu pred njima voloma odreže repa, pa ju zadnjima vtakne v nosnice kurtasta, pa odžene domov. Drugi dan spet pošlje grajščak po tatovega očeta in ga vpraša kaj sin doma dela. »Kurtaste vole snaži,« odgovori oče. »Je že izvrsten tat, ali jutri mi mora iz dimnika vkrasti slanino.« Grajščak nastavi v kuhinjo lovca kateri bi naj stražil slanino. Tat pa pride ponoči nasloni na streho dolgo lestvico katero je prinesel seboj in pokaže skozi dimnik slamnatega moža. Najprvo ga pomoli, pol pa ga hitro potegne nazaj, v drugič ga porine malo več ko pol, a v tretjič, ko porine noge slamnatega moža na tla, lovec misleč da je ustrelil tata, teče hitro grajščaku povedat da je tat mrtev. Ali namesto tata je bila slama. Tat je srečno odnesel pete in pa slanino. Zopet pošlje grajščak po očeta, pa ga vpraša kaj sin doma dela; a ta mu veli da blatno slanino snaži, katera je večja kakor on sam in je jako debela. Grajščak je videl, da ga je spet tat prevaril, pa je rekel kmetu da mora njegov sin izpod grajščakinje vkrasti rjuho. Tat gre zvečer v grad in se spravi pod posteljo na kateri sta spala grajščak in njegova žena. — Ko je že grajščak sladko spal reče zviti fant prav z grajščakovim glasom: «Daj rjuho sem, jo bom jaz držal, da je tat ne bo mogel vzeti če pride.» Grajščakinja mu da rjuho in fant se spet počasi splazi domov. Drugo jutro pošlje grajščak spet po njegovega očeta, pa vpraša kaj dela sin. «Ravnokar je začel prati rjuho,» odgovori mu oče. «Ja res je velik lump!« reče jezno grajščak. «Ali še eno mi mora narediti, ako mi to naredi, ga bom dobro plačal; mora mi ponoči z moje roke vkrasti prstan.« Oče na to odgovori: «Je že dobro!« Kmet pove doma sinu, kaj mu je zapovedal grajščak, a ta se spet splazi v grajščakovo spalnico, spravi se v kosten (omaro) in tukaj posluša kaj se bo zgodilo. Ko prideta grajščak in njegova žena spat se pogovarjata, da bo imel grajščak do polnoči prstan a žena pa po polnoči; kateri bo imel prstan ne sme spati nego zmeraj bdeti. To je tat v omari prav dobro slišal. Ko je ura polnoči odbila da grajščak prstan svoji ženi in kmalu sladko zaspi. — Tat se splazi iz kostna, stopi k grajščakinji in ji reče kakor da bi bil grajščak, da mu naj da prstan, on bo lažlje bdel, ker od velike skrbi ne more spati. Grajščakinja, misleča da je njen mož, mu da prstan fant pa se lepo tiho spravi s prstanom domov. Ko zjutraj grajščak in njegova žena vstaneta, vpraša jo on kje ima njegov prstan. Žena pa na vso moč trdi, da ga nima, ker ga je po noči dala njemu, ko ji je rekel da mu ga naj da, da bo on bdel, ker ne more spati. — Zdaj še le je grajščak zapazil, da ga je tat zopet opeharil in mu odnesel njegov zlati prstan. Grajščak zopet pokliče tatovega očeta in ga vpraša kaj mu sin doma dela. «Zlat prstan prav veselo ogleduje,« reče mu oče. «Reci svojemu sinu,« veli mu grajščak, «da me je prav dobro nadelal in opeharil, ali še eno mi mora narediti. Danes grem nekam z doma pa mi mora posvetiti, da bom videl tri ure daleč ko bom šel domu. Ako mi tega ne napravi, dal mu bom odsekati glavo.« Žalosten pride oče domu in pove sinu kaj mu je naročil grajščak. — «Tako?» začudi se sin, «no to mi je še najlažlje.« Imel je grajščak namreč na bližnjem hribu pristavo in to je tat zažgal, ko se je grajščak zvečer peljal domov. Poslopje je jako gorelo in ogenj se je res videl tri ure daleč. — Grajščak je rekel, da je dobro napravil. Zdaj pa je dal grajščak pristavo na novo postaviti samo strehe ni napravil. Rekel je potlej tatu, da jo on mora pokriti v štiriindvajsetih urah, ali ne s slamo, ne z deskami, ne z opeko itd. Tako mu je naštel vse s čim ne sme pokrivati, samo o volovski koži ni nič omenil. Tat pa je šel v mesto, nabral mnogo mesarjev, potolkel vse vole v grajščakovem hlevu. Mesarji so odrli vole, a drugi ljudje so pa kože po latah in trameh pribijali. Ni še minulo dvajset ur, pa je bila pristava pokrita. Šel je grof gledat in se je že veselil da bo tata usmrtil, ali ko je videl da je že vsa pristava pokrita ga ni mogel kazniti. «Zvit si kakor kozji rog,» rekel mu je grof, «vse se ti je dobro posrečilo, pa zadnji dve si pogodil najbolje. Zagodel si mi pošteno, ter me s svojo prekanjenostjo skoro spravil na beraško palico. Zato ti ne morem nič druzega dati, kakor dobro spričevalo, da si res izvrsten tat!» Grajščak je zdaj postal pameten in ni več zahteval tako neumnih reči; tat pa je šel po svetu in še zdaj spričevalo kaže in krade.