Občutki na novega leta dan
| Občutki na novega leta dan. Pavlina Pajk |
| |||||||||||||
Čemu živimo, ali prav rekoč: čemu živim? — To je bilo moje vsakdanje vprašanje, koje sem sama sebi stavila za rana, odkar sem se jela navzimati prvih pojmov življenja, jela na tanje opazovati svet, a ne imela nikogar, ki bi me bil vzdramil iz temne moje zamišljenosti, provzročene baš po gore stavljenem vprašanji.
»Čemu živim!« — važno to vprašanje bilo je mnogo let jedini pozdrav, s kojim sem zoro vsakega novega leta sprejemala; in solzice, koje so zvesto spremljevale ta srčni moj vzdih, bile so jedini odgovor temu resnemu vprašanju, jedino tešilo, koje izvirajoče iz otožnosti moje duše moralo je zopet isto otožnost upokojiti, isto dušo samo razvedriti.
Mineval ni dan, da bi ne bila premišljevala besede, koje je izrekel neki preslavni mož — brž ko ne v istem tožnem položenji, ko jaz, da se mu je srce zibalo od toge do toge, — namreč Lord Byron, eden največih angličanskih pesnikov, rekoč: »Življenje je bolenje, svet bolnica, smrt naša zdravnica«.
Premišljevanje teh besed — in menda njih resnice — vlivalo mi je v srce neko čudovito otožnost in oziraje se na modro nebo prosila sem je, naj mi ono razloži vprašanje: kaj je prav za prav življenje? čemu živimo? kaj je človek? od kod je prišel? kam gre njegov pot? — A vetriček je pihljal, oblački so nemo dalje plavali, solnce in zvezde so dalje lesketale in jaz sem zastonj pričakovala odgovora.
Toda kar mi nebo in oblački niso povedali, to mi je tajni glas prirode z večnim svojim govoričenjem v srce šepetal in mi pravil: »Ljubi, misli in delaj! — Evo slike našega življenja; to stori in sladko ti bode življenje; odkrilo se ti bode, čemu človek živi in kaj njega pričakuje!«
A kaj sem storila jaz? — Nisem jih razumevala in sem čem dalje in dalje vpraševala: čemu živim?
Pa s kakovimi občutki letos stezam roke tebi nasproti, dobro došlo mi letošnje novo leto! Z radostnim, upokojenim srcem kličem ti v pozdrav: Mnogo, mnogo mi daj preživeti tebi podobnih! Človeškega življenja cilj mi je zdaj jasen. Kako je ta cilj lep, kako vzvišen njega namen! Daj mi ga le popolnoma doseči!
Da si lepo, ti življenje, sedaj še le razumevam to nerazumljivo mi doslej besedo; sedaj poznam njega načela, njega sredstva, ustvariti iz njega zemsko srečo. Težaven mi ni več odgovor na vprašanje: »čemu živimo«, nego težavno samó dosezanje pravega smera zemskega življenja.
Da! ljubimo, mislimo, delajmo! in dušni mir in srčna zadovoljnost sta človeku zagotovljena.
Ljubiti — misliti — delati! Kdo ve na prvi mah za skrivnosti, koje so v teh besedah, polnih življenja, skrite in tako rekoč zavezane? Ali trdim, da je blagost za življenje: ljubiti, misliti in delati, in da je ta blagost neskončna.
»Ljubiti!« méni morda kdo, »kako to? Mora li vsak človek ljubiti? Je li to tako neobhodno potrebno?«
Ljubezenski čuti, bralec, so mnogovrstni in med seboj različni. Človek, da le nekaj ljubi, da mu le srcé ne samotari, temveč da se mu oklene katere koli zemske stvarice, ako k temu še pridruži ona dva k pravej sreči neobhodno potrebna pogoja, srečnega se zovi; kajti dosegel je svoj cilj, svoj zemski poklic. Kako si neki moremo misliti katero si bodi srečo brez občutkov? Lepo zares in vzvišeno je boriti se na polji mišljenja in modrovanja, lepo in vzvišeno žrtvovati življenje svojej sladkej domovini, lepo in vzvišeno plavati z domišljijo po modrem nebu, po neskončnih planotah morja, ter v rahlih cvetličnih perescih premišljevati in občudovati velikost in modrost prirode. Da! vsa ta dela so lepa, vzvišena, — ali, ako predrzno misel ne bi spremljevali občutki, mrtvo bi bilo vse to mišljenje, ne dajalo bi gorkote niti ploda!
Vendar pak bi se upala trditi, da izmed vseh ljubezenskih čutov, obvladajočih človeštvo, ni osrečevalnejšega nego je oni, ki izvira iz dveh duš, ki ste iskri enega ognja, božjega, ki progreva vse stvarjenje. Kje bi bilo najti več veselja, veče zadovoljnosti, kakor če človek najde človeka, koji je enakih mislij, enakih občutkov, enakega srca, kojih dveh bitij zadača je: skrbeti vzajemno za sebe v telesnem, kakor v duševnem oziru, da si podaljšate življenje, da se čem bolj obrazujete, čem bolj duh si vzvišujete, da v čem dovršenejših telesih i dušah bliže pridete končnemu viru vsega: božanstvu.
Tudi Sokrates trdi, da ni pota, ki bi dušo izvodil v oblast neumrjočih blagostij, če ne onega, po kojem nas vodi prava ljubezen.
»Ljubezen moje madonne«, piše Petrarca, »prepričala je i mene ljubezni in me naučila, na pravi način Boga ljubiti«.
Pa le ozrimo se na literarna polja raznih narodov, ter vprašajmo pesnike, te učitelje človeškega gorjá: komu so oni podavali prve vence svojih poezij, — in odgovorili vam bodo: ljubezni. Tedaj nežnim, srce stresajočim besedam, lepim, vzvišenim izrazom, milim, do solz genočim melodijam, kar vse nam daje duševne zabave in tešila za življenje, vsemu temu bila jim je ljubezen učiteljica; brez nje ne bi bilo teh krasnih cvetov človeškega duhá. —
In vsa ta rahločuteča bitja, vlivajoča burje in sladkosti svojih življenij v goreče besede poezije, ktera je vsakemu narodu najboljši literarni zaklad, vsi ti veleumniki in proroki narodov morali so sami goreče ljubiti, tehtno misliti in z deli svojimi truditi se. Kaj jim je pomagala vsa velikost njih domišljije, vsa njih gorečnost za lepoto in blagost, za vso prijetnost in okusnost, ako jim ne bi bila ljubezen vnemala in žarila domišljije? Tudi največi veleum ne dospe do dragocenih pridobitev človeškega znanja, ako ga ljubezen k svojemu predmetu in k preiskavam vedno ne podbuja.
Ali tudi ljubezen sama ne bi zadostovala k življenju; treba, da jo spremljava tudi domišljija, mišljenje. Ljubezen sama spodbuja čute, a misel ustvarja cilj ljubezni, ter mu daje nekakovo določeno podobo, kakor tudi uči način in pot, po kojem se pride k svršetku. Misel in občutek, misel in ljubezen sta nerazločljiva; kakor bi mi misel brez občutka hladna, mrtva ostala, tako bi občutek sam brez jasnega zavedenja vzroka, brez načrtanega načina in določenega predmeta bil samo trenoten, mimogreden, minljiv. Misel daje občutku telesnost in stalnost v besedah, podobah in dejanjih.
Zato je k pravemu dejanjskemu življenju poleg ljubezni in misli še marljivega delovanja treba. Vse troje se mora v eno celoto vezati in enakomerno sodelovati: ljubezen, misel in čin; stoprav vsa ta trojica daje življenju konkretno podobo in veljavo. Pravega dela — in to je življenje — brez ljubezenskega čutjenja, brez mišljenja ni si misliti. To vse pak me utrjuje v sodbi, kojo sem izrekla s početka, in kojo smatram za geslo človeškega življenja: ljubi, misli, delaj!
Naj učeni preiskujejo, kteri teh činiteljev se jim vidi v življenji močnejši od drugega; meni kot ženski ne zdi se nič pretiranega, ako trdim, da je ljubezen glavni teh činiteljev. Prava ljubezen zdi se našemu spolu jedina zemska vlast, vredna, da kratkoživni človek napina vse svoje sile, prisvojiti si jo. Saj je vendar pri vsem raznem človeškem delovanji glavni, skoro jedini cilj: upokojiti si srce, kar se godi s tem, da si srcé najmilejšimi in najblažnejšimi čuvstvi napolnjujemo in bogatimo. Konči vendar le v tem obstoji prava človeška sreča.
Z željo torej, da to srečo i sama dosežem, kakor tudi moji rojaki Slovenci, poklanjam jim k početku novega leta te-le vrstice v vezilo, s pristavkom, da je moja največa čast in slast, moj prvi ponos in uzor mojih mladostnih sanj: biti do slednjega svojega vzdihljaja vredna hčerka matke Slovenije, ktera me je izbrala za svojo.