Ob štiriindvajsetem letu

Kaj stoje oziraš se nazaj odtod? -

Gledam, kak je dolga od zibeli pot.

Hitro je poteklo dvakrat dvanajst let,

Bodem li doživel toliko jih spet?

Enkrat sem odspred to pot pod mero del:

To bo dolgo, preden konec bom dospel!

Danes se dozdeva kratka mi na moč,

Kakor jo prehodil bil bi dan in noč.

Ki je hitro tekel, stekel se je dan,

Ki ko polž je lezel, stečen je, končan.

Gledam na pretekla leta le nazaj,

Milo mi se dela, sam ne vem, zakaj.

Mož sem, al otročji čas nazaj želim,

In oko, da gledal kot otrok sem ž njim;

In pa pamet, da bi ko takrat umel,

in srce, da vsem bi ko takrat verjel;

In ljudi, ko mislil sem si jih takrat,

Da bi vsacmu upal kakor bratu brat.

Kakor bratom bratje, lepa prazna reč!

V grob so te zagrebli, vem, za večno leč.