Ob košnji
Ob košnji. Vekoslav Remec |
|
Noč še hladna nad zemljó počiva,
molk sred spečih njiv in loz,
dneva se nasproti pelje
prek neba koroški voz.
Mi po rosnih stezah v polje gremo,
kjer nas čaka senožet,
z rožicami, s travico postlana,
da zares jo je vesel pogled.
Pa še preden zlato solnce pride,
bodo rožice po tleh,
rosa se bleščala bo nad njimi
mokra, kot solzé v očeh.
Hej, zapojmo, vriskajmo veseli,
kaj bo žalostno srce,
dasi tudi na nas čaka kosa
bogve kdaj in bogve kje!