Zatvoril oči sem in duša mi plava v silne daljine,
plava v daljave, v sive davnine preteklih stoletij.
Kakor bi gledal pred zoro s Triglava na morje megla
valovitih, preden še dan se posveti.
To morje megleno, ki sega s pogorja v pogorje,
je mar zgodovine slovenske verna mi slika?
Nikar! Le trde jaz vidim mrakove,
vse širom ovijajo dolge vekove,
in čujem rožljanje, čujem okove,
slišim zvenčanje rjavih, krvavih verig
in sužnikov, služnikov hrapavi krik;
in vonj preperele, zatohle temnice
zavdarja mi v lice.
Kako bi se dvignil, narod potlačeni, davljeni?
Kako naj pokonci bi švignil, narod obglavljeni?
Glavarji so tvoji s tujim mamilom zaslépljeni,
od ljudskega trupa glavarji odcepljeni:
odpadniki bili so tvoji veljaki!
Pa da bi vodili se sami seljaki?
Da sam bi se vladal ostavljeni kmet?
Na tla se mu vpira vsakdanji pogled,
upira se v zémljo, kliče iz njenega nedra
z očmi ko s šibico bajanko zlatega žita, sladkega jedra,
njegovo obzorje je ozek zvonik,
preozek zvonik ni prostosti znanik,
le k smrti pozvanja, zgolj žalost oznanja.
Pa čuda velikega: niso zadušili ljudstva okovi,
niso posušili živi se njemu sokovi,
obranil, ohranil je narod zavest.
O, naša povestnica, nisi ponosna prelestnica!
Trudne oči nam niso predolgo
proniknile goste noči,
le včasi zasekal je blisk,
le včasi prek mračne močvare
so sinile, šinile blodne kresnice prevare
zdaj Samo osamljene zbira moči,
zdaj vojvodski prestol nas volje uči,
zdaj Gubec Matija
ledino prebija,
zdaj kralj Matjaž
je prapor naš.
A vedno še goste temine
zagrinjajo naše doline.
Pa ždimo in čakamo,
oko se nam muči po blaženi luči.
In glej, naenkrat, kot solnce od vzhoda,
tako prikipi odondot nam sveta svoboda.
In z novim sijajem obliti so naši domovi,
radosti so vir nam jezera jasna,
uteho šušté potoki, veletoki globoki,
in duše naše pijane so širne poljane
in šume šumé popevko pokojno
in ruda pod skladi svobodne zemlje
na slavo bodočo nam dremlje.
Oziramo vedri se v skalne vrhunce,
ki jezdijo smelo čez rob in čez glob,
predrzno čez sedla pogorska.
In brod nam zdaj orje razpénjeno morje.
Več nismo robovi,
več niso za nas edino grobovi.
Zdaj vemo zatrdno: luč in svoboda
prihaja od vzhoda.
Otvoril oči sem: danes le rožnik,
opojnih dišav, omamnih vonjav je prinesel.
Rženi cvet se ziblje čez pisana polja,
vsa židana bodi vam volja.
škrjanci naj pojejo v duši vam mladi:
»Luč in svoboda
prihaja od vzhoda.«
Vedro nebo se boči nad nami,
jasen povsod nebesni je svod,
le dvoje oblačkov kali nam sinjino,
v zapadu zasenčil je eden goriško ravnino,
na severu drugi zakril gosposvetsko je stran.
Kraševci, Brici borijo se sami.
Korošcem dejal pa neki sem dan:
»O, naš Korotan,
slovenstvu ti zibka,
pohlepnemu tujcu si v plen izdan.
Vam dlan je prešibka,
da zdaj bi se mogli oteti,
na vseli straneh ste obkoljeni —
A vendar, o bratje izvoljeni,
držite se čvrsto, kljubujte: hoteti
je treba, pa pride rešitev od néba.
Držite se čvrsto, saj brate
do Vladivostoka imate,
in kadar vam tuga je najbolj globoka,
recite si tiho: luč od iztoka!«
Močno se razrastla slovanska bo lipa
korenine pognala v zapadne bo meje,
ni sever razmahnila krepke bo veje,
cvetela bohotno, pa nikdar zaman,
če ti boš čebela, če jaz bom čebela,
če nihče od naju ni trot, ki straši se dela
če v mislih imel boš vedno svoj rod,
če v čistih imel boš junaški vzhod.
Na vzhodu, v mestu tam belem je naš čebelar,
na gradu belem danes piruje vladar,
svobode zlate simbol on je naš,
on bode nam Samo in bode Matjaž.
In vsakdo med nami mu v duhu je svat,
in vsakdo želi mu, njemu in lepi družici:
Živela stotisočkrat!
