Narod slovenski, kam si uprl oči,
kaj je stisnilo tvoje mehko srce
in odkod so solze, ki drse ti po licu
in bolest, ki ti legla ko senca je v dušo?
Z visokih lin tvojega svetega hrama
zapel je v snežni vrtinec véliki zvon,
zvonar — neizprosni zakoni prirode —
se oklenil vrvi je z obema rokama,
in kliče in vabi:
Med rože, ki še niso razcvetele,
med sveče, ki še niso bile vlite,
da svetijo mu na mrtvaškem odru
je legel k večnemu počitku mož.
Stopi narod na plan in poglej: pot je končan;
v črno-zastrtem hramu, kjer spi tvoj sin,
najdeš sledove ljubezni in bolečin,
ki so hodile ko sestre ž njim noč in dan.
Ti si bil rob — on stopal s teboj je po trnjevi poti,
hotel je, da boš svoboden — položil je um in srce
pred tvoje noge in ti dal duhovne peroti,
da si se dvignil ko Feniks iz sužnjega ognja.
Zdaj je zastrl oči, ki so gledale tvojo bolest
več ne utriplje srce, ki je vedno čutilo s teboj.
Umrl je? Ne, zanj ni smrti; to je telesni pokoj —
duh njegov bo živel in hodil od vasi do mest.
