Ob robu bulvarja
| Na robu bulvarja Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Pariz, 13. aprila
Pariz; tisto mesto, kjer solnce najlepše sije ...« Pet in dvajset let je imel v mojem spominu ta častni naslov. Kjerkoli mi je bilo tesno, kadarkoli težko, sem si obujal v duši nebo Lutecije, slajše od nežnih potočnic, bolj višnjevo od morskih valov. In zdaj, ko sem tu, ga ne vidim. Že tri, štiri tedne se skriva za oblaki. Dež siplje, točo in babje pšeno. S hudobnimi burjami stresa mojo mansardo, da se zibljem kakor kanarček, če ga obesiš v prepih.
Le časih — časih se pokaže nekaj višnjevega. Solnce posije ... V človeku se vse zasmeje, vsi bolni upi ozelenijo iznova. Za nekaj minut. In že ti je spet, da bi se pri priči obesil, skočil v vod, bral lirične pesmi, izvršil sam nad seboj tri tisoč tri sto tri in trideset grozodejstev. Ozreš se v nebo: sivina! Ali je sploh res, da je sijalo solnce?
Najlepše nebo je pariško nebo? Prevara »domotožja po tujini«! Dandanes vem le to, da je pariški april najgrji na svetu.
Tudi zakoreneli velemeščani, ki ne vedo da ima krava vime in da je trava zelena, so ga že siti, »La lune!« je rekel te dni neki vremenslovec. In zdaj čakajo trije, štirje, milijoni grešnih duš v vicah, da se mesec izpremeni. La lune ... S čim se bomo potem tolažili, ne vem.
A danes je videti, kakor da bi postajali sinji presledki v tem sivem trpljenju daljši. Solnce sije, resnično sije, kar po četrt ure namah. Skoraj se ti zdi da bi utegnilo biti toplo ... Zrak na bulvarjih je čist, perspektive imajo globino, črte pločnikov te vabijo s seboj. In kakor nenadno razodetje te prevzema zavest, da se je v tem pariškem aprilu, v tej burji, dežju in mrazu, odprlo na milijarde nežnih popkov, po vsem tem drevju, glej: če malce pomežikaš z očmi, se ti zazdi, kakor da bi visela okoli vejic nežna zelenkastorumena zarja ...
Pomlad prihaja. Pratika ima vendar prav. La lune!
Takoj je vse bolj veselo. Avtomobili bolj živo drče svojo pot, redar, ki maha s kijem, se ti zdi bolj prijazen, stare ženske nekoliko mlajše, mlade za nekaj točk zalše, lepe reči po izložbah dokaj zapeljivejše, dejstvo, da nisi milijonar, dokaj bolj okrutno. V temle kupeju, glej, Citroënček je, nova tipa s plavajočim motorjem, saj ni drag, bi se bilo prijetno vrniti domov. Seveda z majhnim ovinkom preko rivijere; spodobilo bi se ti ... Pa niti tega ne zmoreš! Ali ni škandal?
Škandal je res, a tak, ki zadeva mnogo ljudi. »La crise ... la crise!« slišiš, kamorkoli nastaviš uho. Američanov ni, Angleži so redki, denar se povsod »okleplje rodnih tal«. Samo Nemci menda še potujejo. Vsak trenutek ti ujame sluh drobtino nemškega razgovora. In na razpotjih okoli Opere in drugod se zmerom zapraši vate kak debeluh, ki diši očem po pivu in klobasah, in zadrdra vate svoj hinderhonder:
»Brauchen Sie keinen Führer, Herr Landsmann? Es gibt da ganz fabelftafte Kabaretts ...«
Sam pojdi vanje, Verehrtester. In te moje naočnike in moj sivi površnik naj vzame vrag! Zaradi njih me povsod ustavljajo kameloti in mi po nemško ponujajo svoje blago, oprezno ga vleko iz žepa, da redar ne vidi:
»Schone Photographien gefällig, mein Herr? ... Nackte Weiber, mein Herr?«
Da, da, la lune. Pomlad prihaja, ptički se ženijo, Nemci kupujejo gole fotografije. In Pariz, kjer najde vsak to, česar išče, jim jih daje. Živa grehota ni zelo po ceni. Sparen, Verehrtester! Ali je tudi to znamenje krize?
Pravijo sicer, da gre na bolje. Število brezposelnih se krči. A kaj, ko ni Francija sama na svetu! V Londonu niso našli zdravil za Podonavje, Nemčija in Italija sta vse izpodbili; to se ve, da jima cvete mnogo vročih antipatij. Pa bo že bolje. Volilni boj se začenja, govorniki političnih strank bodo tja do 1. maja valili drug na drugega krivdo za vse. Za deficit, za vnanje neuspehe, za to, da Nemci ne plačajo, za to, da Italija podpira Nemce, in skoraj gotovo tudi za to, da je v Podonavju kriza ... Ta pesem je povsod, povsod ista. In marsikatera »silna« reč, ki nam je doma v kavarni presunjala srca, se zdi človeku manj tragična, ko vidi, da se tudi drugod ne manjka silnih reči in da so vse enako verjetne.
Usode narodov hodijo svoja pota; politika je pa neodvisna obrt, ki se le kedaj pa kedaj slučajno spotakne ob njihova dejstva.
Gg. Tardieu in Herriot sta že otvorila boj, prvi na banketu pri Bullierju, drugi snoči v Lyonu, oba s sijajno govorniško vervo, oba z nepobitnimi razlogi; poslušal sem ju na TSF (»te-es-ef« je okrajšava za »radio«), in reči moram, da sem bil obakrat prepričan. Tretjič, četrtič in petič bom najbrže tudi prepričan, in moji francoski prijatelji pravijo, da se bo njim takisto godilo. In ker se volilec nazadnje ne more dati razčetveriti in razpeteriti po tolikih prepričanjih, bo 1. maja šel in oddal svoj glas tako, kakor da vseh teh bojnih govorov ni bilo: po simpatiji.
Kriza ... Gospodarska kriza tu kakor tam, v Franciji, v Nemčiji, v USA, v Podonavju. So ljudje, ki razglabljajo o njej ne glede na politične adute. Ta piše članke o nadprodukciji in opozarja, da je še lani Amerika izdelala za eno četrtino več avtomobilov, nego jih pokupi ves svet. Drugi modruje o brezposelnosti, o skrčenju delavnika, o kruhu za vse. S tretje strani slišim, da je te dni odpotoval v Ameriko neki inženjer, ponujat nov izum, s katerim bo postalo 75 % tekstilnega delavstva nepotrebnih. In ko se plaz misli o posledicah take »dobrote« še ni uredil, položi znanec predme knjigo Georgesa Duhamela »Scenes de la Vie future«, v kateri je čisto jasno izrečeno, da je postala znanost prekletstvo človeškega rodu. Prenaglo hiti naprej, novi izsledki in novi izumi rušijo danes to, kar je ustvarila pred letom dni, in pretresajo gospodarske temelje človeštva. Rešitev bi bila samo v tem, če bi bilo mogoče za neko dobo ustaviti izdajanje novih patentov in zajeziti delavnost izumiteljev ...
Da, znanost ni prinesla blagoslova. Stroji niso osvobodili človeka, storili so ga nesrečnejšega, nego je bil kedaj v zgodovini. In znanost napreduje brez usmiljenja, stroji postajajo vsemogočni; človek bo kmalu samo še obupana smet, ki se bo v smrtni grozi lovila med njihovim zobovjem.
Nekaj ostrega, razdraženega je prišlo v ozračje na bulvarju. Sinjina med sta zarja na vejicah ni več tako radostna, zelenkasta zarja na vejicah ni več tako hrepeneča in tolažilna. In v moji glavi se od nekod vije in plete snov za fantastično povest:
Stroji so prekosili človeka, postali so popolnejši od njega, zavladali so na svetu. Mehanični »mislilnik« in mehanični »rodilnik« sta dala usodi zemlje nov pravec; nastalo je pokolenje jeklenih nestvorov, ki samo ustvarja, se samo plodi, samo misli in iztreblja poslednje ostanke človeštva. Rod Bogu podobnih je izginil, prišla je doba Luciferjevih otrok. Dva človeka, Mož in Žena, poslednja, tragična potomca Adama in Eve, bežita in se skrivata pred brezdušnimi sovražniki: v tečajnih ledovih, v pragozdih ob ekvatorju bosta lahko še nekaj časa živela svetlo, pravično življenje ptic in žuželk, življenje prirorode in ljubezni ... A sredi najlepših sanj o bodočnosti, na pragu rešitve, prihrumi za njima taka jeklena zver in ju požre — zakaj pa ne, v fantastični povesti je vse dovoljeno! Okrepčana in oplojena po teh zadnjih kapljah človeške krvi, spočne v prekletih vretenih svojega »mislilnega aparata« višek vseh izumov: prvo »elektrospiroheto«, da se zaje v obstanek jeklenega rodu ...
Nemara bi se dalo kaj napraviti iz te snovi. Feljton za »Jutro«? A glej, snov je mahoma kakor mrtva in mi ne pove ničesar več. Ne morem je spraviti v jasen red. Zakaj ne?
Nebo nad bulvarjem se je zastrlo v sivino, in hladni veter, ki je potegnil, mi meče ostre kaplje v obraz. Vsi ljudje. ki prihajajo mimo mene, se nekam čudno dvizajo; njih obrazi so mračni in žalostni, kakor da bi že slišali za seboj brenketajoči dir jeklene zveri ...