Silvestrove noči poslednji čas
odveje skoro kakor dih od nas,
in Njemu se povrne v večno krilo,
ki sam brezčasen vlada časov silo.
Beži telesna sleherna zavira,
pred mano grob se v šir in dolž odpira.
Obsežen grob, brezdanji in teman,
komu odprt, za koga izkopan?
Ob mesecu strmim v obraze blede,
v oči izrazne, usta brez besede.
In sto strahotnih zločestih duhov
iz vseh dežel, od štirih vseh vetrov
pred grobom gnete se in tesno vzdiha,
dokler vseh ne ogrne jama tiha ...
Pozabljen je strasti nasmeh in jok,
zagrebene krivice skopih rok,
končana dela kruta in nesveta
v vseh dolgih dnevih kratkega so leta.
Že novo leto v svoji zarji zlati
začelo je iznova — grob kopati ...
