Nekoč izkopal v gozdu le drevesce in v svoj je vrt presadil mlad vrtnar;
škropil koren mu, sleherno peresce zarano in ko dne je ugasnil žar.
Todà čez leto dni vrtnar odreže divjaku gozdnemu vršiče tri;
na mestih cepi ga, skrbno obveže, da vnamejo trovrstne se kali.
Kako razvilo popje se mladike pod spretno roko negovalca je,
oko ni videlo še lepše slike
od te, ki vrt tako krasila je.
Kdor mimo šel, čudé se vsak je ustavil,
strmel v drevo — trovrstni sad in cvet;
pojil srcé, vrtnarja je pozdravil, ki ustvaril je, česar ni videl svet.—
Drevo to, glej, je naša domovina — trovrstni cep: Slovenec, Srb, Hrvat:
vjedinjen narod skupna je očina, kjer prost in združen v vek je z bratom brat.
In Njega že zlati jesenska zarja, ki cepil nam je čudežno drevo;
še pozni vnuk pa vrlega vrtnarja s hvaležnim srcem srcem spominjal bo.
Saj On, ki zbudil v žitje je cepove, plemen sorodnih sam je živ glasnik;
v drevesu pa, ki siplje nam sadove, si zgradil trajen, večen je pomnik.
