Ob smrtni postelji
Ob smrtni postelji. Sličica. Janko Kessler |
Sličica je bila objavljena pod kraticama J. K.
|
Belčeva Liza je bila prignala živino s paše, privezala kravo k jaslom, tele pa zaprla v ograjenec. Zeblo jo je preko pleč in dihati ji ni dalo.
»Mica odgrni, odgrni postelj, pa čaja mi skuhaj iz bezgovega cvetja; tako sem slaba, kar zadušilo me bo.«
»Menda vendar ne boste ležali o belem dnevu?«
»Ej, rada bi bila po koncu, pa se ne da.«
»Seveda z dvainsedemdesetimi leti hodite bosi na pašo, ni čuda torej, če se prehladite v mrzli jutranji rosi.«
»Mica, le potrpi, saj ne bom dolgo« ...
»E, kaj bi to, boste že spet bolji.«
Liza je spila čaj, toda okrepiti je ni mogel. Oči je zatisnila in težko sopla. Okrog njene postelje pa so stali: najstareji petdesetletni sin Francelj, deset let mlajša, že omožena hči Urša in tridesetletna Mica; vsi drugi so bili razkropljeni po širnem svetu.
»Po gospoda, po gospoda,« dihnila je bolnica.
»Po zdravnika tudi,« pristavila je mlajša hči.
»Meni nič več ne pomaga, vse je zastonj.«
»Ni še ne — Francelj, naprezi, naprezi in pripelji zdravnika, če ga imam tudi sama plačati, pa tudi gospod naj pridejo.«
Molče je brat ubogal, napregel kobilo in zdirjal z dvorišča.
»Mati, kaj ko bi naredili testament? Čukec in Potokar sta doma, naprosila ju bom, da prideta semkaj.«
»Čakaj, najprej poravnam z Bogom, potem s svetom.«
»I i i , u u-u,« zagnali sta se hčeri v jok.
Kmalu potem so bili prišli z Bogom. Liza je bila zelo slaba, podelili so ji še papežev blagoslov in vse je bilo v kraju. Tudi Francelj se je vrnil, toda sam, zdravnika ni dobil doma.
»Pa naj prideta ona dva,« Šepnila je starka, ko so se bili razšli ljudje.
»Mati, to uro me nikar ne pozabite,« oglasil se je Francelj.
»Mene tudi ne.«
»Mene tudi ne.« ... prosili sta hčeri enoglasno.
Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti. Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
V veži se je Mica naslonila na steber, ki drži šije, Francelj je sedel poleg nje na ognjišče in Urša se je oprla na lestvo, ki je stala v kotu.
... »Torej Francelj dobi vse?«
»Vse.«
»Kaj pa drugi?«
»Mica pa naj ima iz hiše sto, nè dve sto.«
»In Urša?«
»I, Urša je že preskrbljena, tudi drugi nič ne dobe.«
Francelj je zapustil vesel svoj sedež ter izginil na plano, sestri pa sta planili v sobo.
»Uh, uh, taka mati, ki zameta svojega otroka,« jokala je Urša. »Enega očenaša ne zmolim za vas, če umrete.«
»Mati, mati, kaj ste storili? Ali niste meni obljubili sto in stokrat, da bo vse moje?« tarnala je Mica.
»Tisto, kar je v skrinji, imejta vsaka pol.«
»Nočem še tistega, če ste že to požrli,« zadrla se je Urša.
»Pa imej ti, Mica, in Franceljnu daj petdeset goldinarjev za zvonenje in druge stroške.«
»Kaj nima Francelj že dovolj?«
»Saj praviš, da nočeš ničesar.«
»Le imejte, le imejte, bom vsaj lahko rekla, da nisem dobila ničesar po svoji materi.« In zaloputnila je vrata ter odšla. Tudi soseda sta se odpravila, nikdar nista bila pri takem testamentu.
»In zakaj jočeš, Mica?« ... oglasi se bolnica; težko je govorila, sape ji je zmanjkovalo.
»I-i-i, zavrgli ste me.«
»Moj Bog, kaj mi je storiti?«
»Vse bo moje, ste obljubljali, in sedaj?«
»Saj imaš doto ...«
»Prava reč, dve sto, grunt, grunt in hiša. I i-i.«
»Bom pa prenaredila, če že ni drugače ...«
»Kaj boste prenaredili?« zarohnel je Francelj, stopivši v sobo. »Ali niste dali meni pravkar vsega, hišo in grunt? Nihče ne bo hodíl testamenta prenarejat, testament je narejen in mir besedij!«
»Mati, ali slišite?«
»Moj Bog! Ti moji otroci ...«
»Seveda, vsak trenutek drugih mislij.«
»Požeruh stari, vse bi rad imel sam,« zmerjala je Mica.
»Ali si ti kdaj kaj trpela pri hiši?«
»Več ko ti, nikoli nisi bil za nič, nadušljivec lakomni!« —
»Ježeš,« viknila je Mesojedčeva Agata, ki je bila med tem vstopila, »vídva se prepirata, mati pa umirajo; svečo — svečo!«
»Bog ve, kje je?«
»V škrinji.«
»Škrinja je moja, nihče se je ne sme dotakniti, sama jo bom ven vzela.«
»Uh, taki otroci,« zgražala se je Agata, prižgala svečo ter jo potisnila starki v ledeno roko.
»Sedaj pa molimo,« priganjala je Agata. In molili so, pravzaprav molila je ona sama.
Mrzla rosa je bila stopila bolnici na čelo. Obraz je nabrala v debele gube, v katerih se je zrcalila vsa njena dušna in telesna bolest, dvakrat se stresla in po njej je bilo ...