Ob strani
Ob strani Franc Fabinc |
|
»Samo enkrat v življenju stopiš z ravne ceste, pa ostaneš v jarku do konca dni. Gaziš in brodiš po blatu, želiš kvišku, a je vse hrepenenje zastonj. Rad bi se zopet vzpel na trda tla, a komaj dvigneš eno nogo iz mehkih tal, že se ti pogrezne druga še bolj globoko. Vidimo jih veliko, ki so krenili na levo ali desno, padli so, da nikdar več ne vstanejo. Za trenutek so omahnili in že so se pehali med zavrženimi, ki izmučeni hodijo ob strani velike ceste. Le malokomur se posreči, da se zopet povspne na ravno pot, a nekaj vedno ostane, kakor bi reveža nekdo oškropil z obcestnim blatom. To sem neštetokrat videl v življenju in bolje za tistega, ki ostane v jarku, kakor pa bi hodil onesnažen po lepi ravni cesti«, je pripovedoval Anton Zadnik.
»Ne strinjam se s teboj. Osnaži oškropljeno obleko, pa boš zopet čeden, da bi lahko šel za velikonočno procesijo. Nihče te ne spozna, nihče ne dregne, češ, umakni se, ker ne spadaš v našo vrsto,« je odvrnil Juri.
»Nisi še vgriznil v življenja najslajšo in najgrenkejšo stran, zato ne veruješ. Včasih se vleže človeku v dušo neka čudna mehkoba, ki se polagoma spremeni v skelečo žalost. Začutiš nekaj v prsih, kakor bi ti močna roka stisnila srce, bolečina se razširi po celem životu in mehkim dušam se dostikrat izlije vsa bolest v solzi, ki komaj vidno zatrepeta v očesu. Takrat želiš, da bi bil pri tebi tvoj dobri prijatelj, ki bi ti ponudil dobrohotno roko, a pri tebi je le bolest, ki se je porodila v globočini srca. Veliko ljudi je, ki poznajo to notranje življenje, ki tli skrito v duši človekovi in se vžge morda le včasih, v trenutkih, ki pridejo bogvedi zakaj in odkod in zopet izginejo, kakor bi jih odnesla nevidna roka. Pri meni pa je prišlo in ne izgine nikdar več. Enkrat se mi je spolznilo, zdrknil sem in padel v obcestni jarek. Življenje je bilo v meni, napel sem vse moči in nekoč sem se zopet povzpel na ravno pot. Tako veselo sem stopil, vsa žalost in bolest je izginila, obdala me je blagodejna radost, kakor bi šel za velikonočno procesijo. Pa se me je nekdo spomnil, prav s prstom je pokazal za menoj in se previdno umaknil moji bližini. Morda so se razumeli, ker umaknila se je naenkrat vsa množica, kakor bi hotela reči: umazan je, iz obcestnega jarka je prišel, da nas moti v prazničnem veselju. Sam sem ostal sredi ceste, popolnoma osamljen in takrat sem spoznal, da ne spadam tja. Na levi ali desni je moja pot, tam čisto ob strani, kjer sem enak med enakimi, kjer se blato skrije v blatu.«
»Prerahločuten si in veliko pretiravaš. Če imaš pošteno voljo, dvigneš se lahko ter zopet priboriš pravico do življenja. Prisili tiste, ki te danes zaničujejo, da te pripoznajo.«
»Ne umeje tega. Morda mi verjameš, če izveš vzroke, zakaj sem bil potisnjen v stran. Kot poštni uradnik sem prvikrat stopil v življenje. Boječe sem segel z roko v nepoznano okolico. Kakor se igra otrok z žveplenko nevedoč, da iz neznatne iskrice zaplapola velikanski žar, ki širi pogubo in smrt, tako sem pričel živeti. Še danes živo vidim tovariša, ki me je prvikrat peljal v večjo družbo; vedno se je smehljal kakor bi se hotel norčevati iz boječega novinca. Kmalu, le prekmalu sem bil domač in ugajalo mi je tisto lahkoživo življenje, ki objame človeka, da čuti samo neko sladko uspavajočo omotico. V družbo je zahajala tudi neka mlada vdova. Lepa ženska je bila, a koketna in v svojem obnašanju omamljujoča. S preračunjenimi pogledi je znala prikriti notranjo praznoto, da je lahko živela brezskrbno in lahkomiselno, ne da bi pustilo življenje pri njej le najmanjše sledove. Moja boječnost in neizkušenost ji je menda ugajala, da se je pričela zanimati za mene. Nikdar ne pozabim njenih pogledov. Kadar sem ji zrl v oko, se mi je zdelo, da se mi smehlja življenje, kakor bi hotelo reči: tako sladko je živeti, tisoč nepoznanih sladkosti je skritih v življenju, nič grenkega in bridkega, sama lepota in blaženstvo. »Anton,« me je poklicala nekoč, kakor svojega sina in takrat se je zgodilo. Nisem več poznal glasu, ki bi ga mogel bolj ljubiti. Mehka duša se čudovito rada ukloni ženski, podleže in se jo objame, da bi skoraj mislil: izgubil si dušo in prenehal živeti. Enkrat se to zgodi v življenju in potem nikoli več. Tudi z menoj se je zgodilo tako. Dal sem ji vse, pri tem zanemarjal urad in živel samo v tisti lepi opojnosti. Še danes občudujem to žensko, ki se je znala igrati z menoj, da sem vztrepetal, kadar se ji je zljubilo, da me je pogledala, ko sem skoraj onemogel pripovedoval o svoji ljubezni ter obljuboval vse, vse. In to je znala uporabiti. Moja plača ni zadostovala razkošni ženski in tako je slepa in brezumna rodila moje gorje. Takrat sem prvikrat stopil iz ravne poti v stran. Segel sem po uradnem denarju in s tem je bila moja usoda zapečatena.
»Vi ste Anton Zadnik, kajneda? Izvolite, takoj zapustiti urad,« je rekel nekega dne poštni komisar, ko je ravnateljstvo izvedelo za moje dejanje. Ostro me je pogledal in obrnil hrbet. Prijel sem za klobuk in odšel. Nisem videl nikogar, ko sem šel po ulici na svoj dom. Takrat sem mislil na smrt, a bil sem še premlad in življenske moči je bilo v meni še toliko, da sem raje obležal v obcestnem jarku. Sodna oblast je s polletnim zaporom zaključila dejanje. Tista ženska se ni zmenila za mene, le govorili so, da je smehljaje dejala: norec je bil. Tako sem stopil v blato, zamazan sem bil, a vendar je še vzklilo v meni upanje: poizkusi, dvigni se ter stopi na cesto! Jetični človek vidi prihajati smrt, čuti, kako ga boža s svojo mrzlo roko, a vendar ima še upanje, ker vidi kako hiti življenje mimo njega, ki smehljaje vabi in kliče v svoje naročje. Neverjetna je človekova ljubezen do življenja. Tisoč niti se potrga in morda visiš samo še na eni, a tvoja roka se še vedno hlastno oprijemlje te niti. O, da ni tega nepopisnega hrepenenja, te strastne ljubezni, koliko gorja in bolesti bi se prikrajšalo. Pa je nekaj nepoznato sladkega v tem hrepenenju in v tej ljubezni in zato mora biti.
Odšel sem v nepoznan kraj in mislil, da pojdem še srečno po trdni in ravni cesti. Pa je bil to le prazen up, ker nikdar ne izpereš madeža, ki se ti je kakor za večnost zajedel v obleko. Nekoč sem sedel v gostilni. K sosedni mizi je prisedla vesela družba. Sami vedri in smehljajoči obrazi, kakor bi jim nikoli ne zašlo svetlo sonce. Pa je nekdo morda čisto slučajno spregovoril:
»Tat.«
Vsi so se spogledali in zdelo se je, da je padlo med družbo nekaj silno neprijetnega. Vstal sem in hitel na prosto in samo en glas mi je donel po ušesih:
»Tat!«
Takrat sem zopet zapazil svoj madež, ker s prstom kažejo za teboj, če si se oblatil. Stopil sem v stran, v obcestni jarek, da ne bom nosil žalosti po ravni sončni cesti. V jarku me nihče ne opazi, gazim počasi naprej, udira se pod menoj, pogrezam se počasi, najprvo pridem do kolen, potem do pasu in nazadnje izginem popolnoma, da pojdejo drugi preko mene.«
Končal je Anton Zadnik in odšel, ne da bi spregovoril še kako besedico, čisto brez slovesa je odšel ...
»O, življenje,« je vzdihnil Juri Brezar ter s solzo v očesu gledal za odhajajočim ...