Ob svečanej škofovskej petdesetletnici sv. očeta papeža Leona XIII.
Ob svečanej škofovskej petdesetletnici sv. očeta papeža Leona XIII. M. Š. |
|
Od pokrajin, kjer solnce zjutraj vzhaja, Do krajev, kjer na večer gre v zaton, Veselje novo narode navdaja Glaseč se: »Slava večna Ti, Leon«
Svečanost redko v daljni, širni svet: »Pretekla višjega pastirovanja Leonu vrsta petdeset je let.«
Ko s cvetjem slednji je korak nastlan, Izgine rano pa za nado nada, Kadar v viharni svet je mož poslan.
Zaupno pravijo mu: »naš gospod«. Prezirati koga mu ni mogoče; Ponos njegov je zadovoljen rod.
Če črede je izbrane poglavar; Tu ni podana mu posvetna slava, Služabnik on je, – Večni gospodar. Pastirska leta, breme so na rami In jarem, kteri žuli noč in dan, Napolnena mu kupa je solzami, Ki jo izpiti mora mož srčan.
V Gospoda službi mož je osivel. Zato ga venčal venec bo na veke, Plačilo večno gori bo prejel.
Vesoljne cerkve večni poglavar. Ki vse v ljubezni naš želi objeti, Pastir najboljši čredi vsikdar.
Po širnej zemlji slednji kristijan; Naj zanj puliti v nebo molitev vneta Ki škofu mu zasvetil – zlati dan. |