Ob težkih dneh
| Ob težkih dneh Ferdo Kozak |
| |||||||||||
Sive jesenske megle so se vlačile nad mestom in droben dež je v polahnih curkih rosil na mastno se svetlikajoči tlak. Vzduh je bil prsten in vsepovsod je dišalo po mrtvih rožah. Pozna jesen je sanjala nad zemljo, polna težkih misli in sivih mrakov.
Popoldne je bilo, v stranski ulici, v pritličnem stanovanu slikarja Veličine.
Mrak si je že napol osvojil zaduhlo izbo in obrisi kotov so se topili v sivo tančico. Dež je monotono udarjal ob bakreni prizidek. Raz vlažnih sten se je plahno cedila umazana voda in tapete so v kosih visele od zidu.
Veličina je sedel pri oknu, glavo naslonjeno na roke, oprte ob kolena in temen dolgčas mu je mučil dušo. Nasproti nemu na divanu je čepel prijatelj Križ. Molče sta prisluškovala žubodranju vode v samovarju. Oblak cigaretnega dima ju je ovijal v mehak objem.
Križ se je zdrznil.
»Ti!«
Veličina je privzdignil glavo. Poteze njegovega obraza so se popolnoma izbrisale v mraku in le obrisi glave so se črtali na svetlem ozadju.
»Kaj ti je?«
»Nocoj sem sanjal ...«
Veličina je zamahnil z roko: »Tudi jaz sem že sanjal.«
»A jaz sem sanjal nekaj tako lepega!«
»Neumnosti! Pride in gre in nikoli več se ne vrne.«
Križ je povesil glavo, Veličina se je nasmehnil.
»Vem, brate, da so bile lepe tiste sanje. Pa pozabi nanje. Eno noč so bile, no da, drugo noč pridejo druge.«
»Vem, Veličina, a zakaj mora biti tako. Glej! Jaz bi rad sanjal, samo sanjal ...«
Za hip je zopet zavladala tišina v sobi. Zunaj je ropotaje drdral voz mimo okna in iz dalje se je glasila melanholična pesem pojočega berača.
Veličina se je pretegnil na stolu in široko zazehal.
»Tako je, tako. Žalost, dolgčas! Da bi že prišel tisti beli dan, ko ozrem zopet domovino.«
Križ ga je pogledal.
»Domovina? Ej, brate, kje je še tista ura! Komaj slutnja jo dobiti v daljini.«
»Prav praviš: komaj slutnja ... Glej, prej si govoril o sanjah. Sanjal bi, si rekel, vso temno večnost bi sanjal«
»Vso večnost ...«
»Glej, to je bilo hrepenenje. Tvoja duša si želi v domačo vas. Ali ni tako?«
»Je, brate!«
»No da, pustiva to. Sanje varajo, kdo bi jim verjel. Šel sem v svet in sem strmel v fantom čarobnih sanj: dekle je stalo v polju, kakor čar in cvetje pomladi je bilo z njo. Vidiš, to je bila mladost. Zdaj pa je uvelo cvetje, sanje so prešle, prešla je mladost in žar oči je ugasnil. No, bila je bajka o zlati roži in zdaj je konec. Življenje strmi v te s svojimi globokimi očmi in njegova trda roka te pritiska v blatni kolovoz: Hodi in trpi, ali pa pogini! Tako je.«
»Čuj, Veličina.«
»No?«
»Nocojšnjo noč sem sanjal, da je bila pomlad. Ves vzduh je kipel v drhtenju in vonju novega življenja in vseokoli je bilo solnce, samo zlato, jasno solnce. Šel sem v park. V dolgih vrstah so stale akacije ob poti in njih nežnordeče cvetje je bilo kakor slana v žaru zarij. V gredicah so cvetele vrtnice in mirte v slepečih barvah in duh, kakor vino Chianti, je polnil moje prsi. Šel sem po snežnobelem pesku, vesel in pijan sladkosti. Izza grmov temnozelenega bršlina so se mi smehljali marmornati kipi v pozdrav. Žareči v sijaju pomladnega solnca. Zavriskal bi od neznane, silne sreče, pel bi in vpil, tako mi je bilo. Kar naenkrat zavije okolu bližnjega ogla dekle in, nežno stopicaje z malimi nožicami, se mi počasi približuje. Obrazek, oblit od vala zlatih las, ji je rdel v dihu mehkega vetra in njene velike, modre oči so me gledale veselo in prijazno, kakor bi pozdravljale. Njen stas, brate, Venus prve mladosti, je ne dosega. Kakor vila je bila, kakor nadzemski čar. Stal sem in strmel. Bila je že blizu mene, ko začujem njen zvonki smeh. Tajna sladkost je spreletela mojo dušo. Pred očmi se mi je zameglilo in kakor iz dalje sem čul njen glas:
»No, Križ, kako gre?«
»Podala mi je tisto malo, žametasto ročico. Sklonil sem se in jo poljubil prav na rob rožnatih prstkov. Še bolj se je zasmejala, da je bilo, kakor glas tekočega srebra, potem pa je šla dalje. Tiho sem strmel za njo kakor kip, dokler ni izginila v sivi meglici brezkončne aleje. Brate, bila je tako nebeškolepa.
Veličina se je smejal, a njegove oči so odsevale v tihem ognju zamišljene duše. Pogladil si je košate brke in odstavil čaj.
»Vrag naj vzame vse skupaj, samo da bi šel čas hitreje naprej,« je zagodrnjal in si nalil čašo. »Veš, Križ, tako se mi zdi, kakor bi bil od vseh pozabljen v tej temni kajbi.«
»Niti solnce se ne upa v ta kraj.«
»Da, da! Cel dan se vlačijo sence po kotih in komaj, komaj čakajo večera, da se strnejo nad tem počrnelim stropom. Žalosten je ta dan, pust, kakor jesensko polje.«
Križ mu je ravno hotel odgovoriti, ko je obstal pred oknom eleganten avto. Spogledala sta se in uprla oči v vrata. Čulo se je govorjenje, nato je nekdo narahlo potrkal na vrata. Veličina je skočil po konci.
»Kaj pa je to?«
Križ je tudi vstal.
»Vrag ga vedi.«
»Daj, odpri!«
Križ je odprl in – za trenutek sta stala oba prijatelja kakor vkopana.
Na pragu je stala mladenka, zavita v siv plašč in se smehljala v pozdrav. Gosti valovi zlatih las so ji obkrožali nežen obrazek in velike, modre oči so ji sijale pod fino oblikovanim čelom. V levici je držala šopek snežnobelih krizantem, z desnico je pa oprijemala kljuko.
Veličina se je zavedel. Stopil je bliže k vratom in se v zadregi nasmehnil.
»Klanjam se, gospodična! Želite, prosim?«
»Oprostite, ali ne stanuje tu gospa N.?«, je smehljaje vprašala in njen glasek je zvenel po sobi kakor žuborenja potočka.
»Da, gospodična. Izvolite, prosim, za trenutek.«
Rdeč, kakor rak, ji je Veličina ponudil napolpolomljen stol in odhitel v gospodinjino stanovanje.
Križ je obstal pri vratih in jo gledal, kako je sedla in se ogledovala po sobi. V njegovi duši je zavalovala neznana sladkost in zdelo se mu je, kakor bi solnce posijalo skozi okno.
»Kaj me gledate?« ga je smehljaje vprašala.
Par korakov je stopil k mizi in komaj slišno zajecljal.
»Gospodična, sanjal sem o Vas ...«
Glas mu je zamrl v grlu in nekako potrt je sedel na raztrgan divan. Devojka se je zasmejala na ves glas.
»O meni ste sanjali? Kaj pa?«
Križ je strmel v njo, kakor v nadzemsko bitje, očaran od njene lepote. Oči so se mu iskrile v ognju hrepenenja in hlastno je vsrkaval duh njenega telesa.
»Kaj se mi je sanjalo? Mogoče ...«
Na pragu sobe se je pojavila gospodinja in za njo Veličina. Križ je vtihnil. Devojka je vstala in pozdravila dobrodušno se smehljajočo gospo.
Veličina in prijatelj sta pa stala vsak na eni strani in strmela, strmela ...
»Bolje bi bilo, da bi govorili o tem z mojim možem,« je Križ začul, kakor iz dalje, gospodinjin glas. Napol v sanjah je razumel, da je prišla dekle naročit par okvirjev k njegovemu gospodarju.
»Tudi dobro,« je odvrnila devojka in stopila k vratom. »Do svidenja, gospoda!« sta čula še oba prijatelja, kakor odmev, potem so se vrata zaprla.
Nekoliko časa sta stala molče; nihče ni izpregovoril besede in v očeh je jima je poznala sled ugaslega čara. Potem pa je Veličina stopil k oknu, sedel nazaj na stol in zagrebel obraz v dlani. Križ se je vrgel na divan.
»Ti!«
»No.«
»Kakor solnce ...«
»Pustiva to. Tvoje sanje so šle mimo naju, kakor pomlad, kakor mladost.«
»Vila je bila, rojena iz nežne rose.«
»Ne sanjaj! Prišla je in zopet šla in nikoli več ne uzreš njenih sladkih oči. Žarek solnca se je izgubil in poslal v ta temen kraj. Zdaj pa je ugasnil njegov soj na praznih stenah in vse je zopet, kakor prej. Pozabiva, brate!«
Še nižje, kakor prej sta sklonila glave in še večja žalost je bila v njunih srcih. Nad njima je razgrnil mrak svoja temna krila, kakor bi hotel prestreči vse tiste hrepeneče misli, ki so trepetaje romale v brezkončen nepokoj hrepenenja v sijaju dveh velikih, modrih oči ...
Monotono je udarjal dež na šipe in bilo je vsepovsod, kakor trudne, težke sanje.
»Mladost ...!«