Ob vrnitvi (Padlemu nečaku MIhi Čopu)

Ob vrnitvi (Padlemu nečaku Mihi Čopu, I) Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Ob vrnitvi (Padlemu nečaku Mihi Čopu, I), Naša Žena, 1947, št. 6, str. 167..
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Padlemu nečaku Mihi Čopu
I
Vrnili so se krepki, zmag pijani,
prihajali so v trumah dan za dnem,
od sonca, vihre in snega ožgani,
da bil pogled prijeten je očem.

Odšel si z doma, v srcu poln navdiha,
prežet idej in boja za resnico,
ves partiji predan, tovariš Miha,
in še v slovo zamahnil mi z desnico.

Na Štajerskem si v bitki za Mozirje
obležal v krvi, tik srca zadet.
Z očmi, uprtimi v neba vsemirje,
naročal si, ko si zapuščal svet:

       Tovariš, prosim te, pozdravi mamo,
       povej, da bil sem dober komunist.
       Težko mi je, ko jo zapuščam samo …
In si omahnil, kot se osuje list.

Vrnili so se krepki, zmag pijani,
med njimi sem iskala tvoj obraz.
Ko rdeči prapori so po Ljubljani
še plapolali, me spreletel je mraz

od bolečine strašne misli nate …
Kako užival bi sadove zmag!
Kako plačali žrtve smo bogate,
da prestopili smo svobode prag!

[[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi