Obisk (Zofka Kveder)
| Obisk Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Lani je obiskala svojo mladost, svojo prvo, svežo, veselo, naivno mladost, šestnajst let staro. Daleč, daleč tam v gorah je bila ta mladost, nedotaknjena, smejoča in topla.
Šla jo je obiskat, lehkega srca, polna pričakovanja. Nebo se je sentimentalno, bledomodro vzdigalo visoko nad svetom; beli oblaki so jadrali nekam daleč, razkropili so se po vsem obzorju in izginjevali v višnjevi daljini. Gozdi so zadehteli, zeleni smrekovi gozdi, hladni, sveži in trpki. In Lida se je zasmejala. Začutila je topel dih, ki jo je mehko pobožal po licih, kakor poljub raznježnenih sentimentalnih usten.
In zazdelo se ji je: Zdaj jo srečam, svojo mladost, šestnajst let staro, z razpuščenimi, kodrastimi lasmi, s svetlimi, radostnimi očmi, v beli bluzi z velikimi, rdečimi makovimi cveti in s širokimi rokavi, v katere se lovi veter.
Takrat je nosila vedno razpuščene lase, ki so bili kratki ali gosti in kodrasti, kakor črn oblak, prepleten z zlatimi nitmi. In vesele velike oči je imela, ki so pele in vriskale in se svetile, kakor plameni. In v širokih bluzah je hodila okrog, v katere se je lovil veter in jo objeml okrog belega vratu in ji poljubljal vitke roke gori do slabih, dekliških ram. A noge so bile urne in lahke in kadar je tekla po poljskih stezah, ji je bilo, kakor da jo nosi veter. Kadar so bili lepi večeri, tisti lunini večeri z bežečimi, srebrnimi oblaki, se je lovila z bratom na holmu nad vasjo; mehki večerni veter se je lovil ž njima in doli v vaseh so peli fantje dolge, zategnjene pesmi.
Lida je zamižala in kakor da so se zibali pred njo oni sveži, cvetoči časi.
Dehtelo je, čudovito je dehtelo po njeni prvi mladosti, stari šestnajst let! Kakor da je ležala na teh pisanih poljanah, v teh malih, skritih dolinah, na vseh teh brezštevilnih, šumečih gozdih.
Spominjala se je.
— V resnici, Lida, tvoji lasje so topli in kakor živi, — ji je dejal enkrat star učitelj in se je dotikal njenih črnih las, kjer so v kodrih trepetali zlati leski. Tisti učitelj je bil pošten in jo imel še za otroka.
In gozdar Nemec, ji je dejal vselej, kadar jo je videl: — Poglejte me, poglejte me! Sie haben Augen, Augen wie ein Wiesel! —
Kako smešno in kako lepo je bilo vse to!
Ona je bila edina, mlada, inteligentna ženska v teh gozdovih med gorami in gospodje so bili udvorni k nji in polni spoštovanja. Vselej so ji poljubili roko v pozdrav, kakor kaki grajski gospodični. Spominjala jih je na one, daleč v velikem svetu, katere so kedaj ljubili in spoštovali. Nosili so ji rože, ki so vzcvetale v samotnih vrtovih med njivami ali kraj gozda, rože, katere bi bile uvenele, ne da se je kdo razveselil njihovih nežnih barv in opojne vonjave.
In zdaj se je peljala obiskat te kraje. Gozdovi so se zgrnili na obeh straneh ceste in z njih je prihajalo toliko svežosti, toliko trpkosti in zrak je dehtel, kakor nikjer drugje na svetu. Veselo ji je bilo in srečno in smehljala se je celo pot.
Od daleč se je zasvetil beli zvonik in srce ji je zatrepetalo. Tam so tisti časi, tam v mali, beli vasi. Tam sred hriba pod gozdom je studenec v skalah, pod katerimi rastejo divje rože, tam za vasjo na potoku so ovele celo leto modre spominčice; pod liami na vrhu so peli vsak večer in brat je brenkal na kitaro. — Na polju je stala parna pila in okrog nje je ležal posekan gozd.
— Odpeljite e tja, k pili! — je ukazala vozniku in se nasmehnila, kakor da ji je prišla srečna misel.
In odpeljal jo je tja.
Skočila je razvoza pred malo, leseno vilo in prosila prvega, ki je prišel: — Pokličite gospoda Dušana Gabrijeloviča! —
Takoj nato je prišel mlad, tridesetleten mož in se poklonil.
— Ali me ne poznate več? — je vprašala.
Zasvetilo se je v njegovih rujavih očeh, v katerih so poigravali zlati plameni in lice mu je zardelo.
— Vi gospa?!... Nisem mislil...
— Da pridem še kdaj v ta kraj. In čez leta, čez celih deset let! —
Oba sta se ogledovala z zanimanjem in ko so se jima pogledi vjeli, sta se nasmehnila.
— Prišla sem obiskat...
— Tiste čase! — je dopolnil on. Izgovoril je te besede počasi in nežno.
Kakor davna prijatelja, ki sta vesela, da se po tako dolgem času še razumeta, sta si stisnila roke.
— Prišla sem sama, brez moža in brez otrok, — je pripovedovala ona. — Ob takih priložnostih mora biti človek sam. —
On jo je povabil v hišo.
— Ne v hišo, na vrt!... In vi? — je vprašala naglo.
— Še vedno sem sam... Ali zaljubljen sem in srečno! —
— Vidite!... A, koliko imate rož! — se je začudila pred gredo, ki je bila polna samih rož, ki so opojno dišale.
— Takrat, ko je bil še moj oče živ, v tistih časih jih ni bilo toliko. On jih ni ljubil. —
— Ah, da, on ni imel rad, da jih nosite meni!... Da res, tudi vas sem prišla obiskat.
— Jaz sem bil prvi, ki sem vas ljubil! —
— Tudi jaz sem vas ljubila! —
Sela sta na klop pod kostanj. Zamislila sta se. In ona se je spomnila, kako je enkrat sedela na isti klopi in kako jo je on posul z rožami.
— Ali se spominjate, kako ste potrgali vse rože? —
— Vse rože, kar jih je bilo na vrtu, spominjam se. Stara učiteljica, ki je bila z vami, se je prestrašila. Rekla je, da sem barbar. —
Kraj je bil tih in prazničen. Bila je nedelja. In onadva sta sedela na vrto blizo rož, blizo mehkih in nežnih spominov, molče in zamišljeno. Ni se jima tožilo po onih sončnih, dehtečih dnevih, ali bilo je čudovito lepo misliti na nje. Srečna sta bila, da imata v svojih spominih take dneve, drhteče od mlade, prve, naivne sreče.
In čez dolgo je dejal on: — Jaz sem tako vesel, da ste bili ravno vi moja prva ljubezen! —
Pogledala ga je z jasnimi očmi in kakor vprašujoč.
— Ta ljubezen je bila krasna! Samo enkrat sem vas poljubil in takrat ste jokali. Moj Bog! kako so bile čiste vaše ustnice, pobožne! V resnici, meni so dragi ti spomini, kakor svetinje! —
In potem ji je pripovedoval o svojem življenju in o dogodkih teh let, kar se nista videla, pokazal ji je sliko mladega dekleta. — To bo moja žena! je dejal priprosto. Ima vaše oči in vesela je, kakor ste bili vi tu med vašimi gorami v tistih lepih časih. In njeni lasje so kakor živi, tako kodrasti in nagajivi. —
Tudi ona mu je pripovedovala o sebi in o mestu, kjer živi. Pokazala mu je medaljon, ki je visel na zlati verižici. — To sta moja otroka! — je rekla in poljubila malo sličico. Pripovedovala mu je o svojem možu, katerega je poznal. Pohvalil ga je. — Da, kdor ga pozna, ga ljubi in spoštuje, — je rekla z ljubeznijo in ponosom.
Vstala sta potem in odšla na potok in k lipam. In povsod so jih srečevali oni davni dnevi. Vse okrog njih je dehtelo po mladosti, po prvi, bujni, sveži in nedotaknjeni mladosti. In s toplimi očni sta gledala nazaj v one čase in jih še enkrat uživala, v begu minut čiste in cvetoče. In ves kraj s svojimi temnimi, šumečimi gozdovi je bil neizmerno svež in čist, kakor nedolžen in posvečen, brez madeža. Zrak je bil jasen in trpek in nebo je bilo čisto, brez oblaka.
Na porobku gozda, med prvimi smrekami sta se zastavila in gledala nazaj na vas.
— In vendar, če tako mislim, ni moralo ravno tako priti, — je povzel on. — Lahko bi bila tudi midva srečna, — skupaj. Ali ne mislite? —
Nasmehnila se je lehno.
— Sentimentalni ne smete biti! — je dejala in se spustila nazaj po poti v dolino.
— Da, res! — je pritrdil naglo. — Vi imate prav. Saj je vse tako krasno, tudi današnji dan! Ali še enkrat moram reči, da sem srečen, da ste vi prva, ki sem jo ljubil. Ako bi bila kaka druga prišla tako nazaj, obiskat svojo mladost, bi bil razočaran. Gotovo bi bil razočaran. Samo vi ste mogli pridati onim čudovitim spominom še en skladen dan, lep kakor prvi jesenski dan, brez vročine ali dehteč in nežen. —
Prosti večeru, ko se je sonce naginjalo, jo je spremil iz kraja daleč do prvega vrha, kjer naj bi jo čakal voz, katerega sta poslala naprej. Modrikaste megle so legale po gozdovih, podolgaste in prozorne, ko se je ona še enkrat ozrla nazaj in mu podala roko v slovo.
Zdaj se ne vrnem nikoli več! Ali bilo je lepo! —
— Dovolite mi, da vas še enkrat poljubim! — jo je prosil.
Nagnila se je k njemu in on jo je poljubil v drugič v življenju; vedel je, da jo vidi zadnjikrat.
— V spomin! — je zašepetala ona na njegovih ustnih.
In potem sta odšla vsak po drugi strani hriba nizdol, on nazaj v gorsko vas, ona v svet, daleč od šumečih gorskih gozdov. —