To, otroci, domačija je Na griču,
kamor partizani smo hodili radi.
Ja, presneto, trideset je vmes pomladi,
koliko je časa šlo k hudiču.
Ane se spominjam, nam bila je kakor mati,
darežljivo stregla je z domačim kruhom,
hleb ko sonce rezala je s svetim duhom,
zraven primaknila tokovca in gnjati.
Ej, hčerá se treh spominjam, pravih
zlomkov treh:
Vera, vitka je bila kot mlada smreka,
Ljuba, svetla, kakor breza svetlolasa,
Nada, kaj bi pravil — sama pesem, smeh.
Vsak večer v bolnišnico na goro
v jerbasih so nesle fantom ranjenim
dobrote,
ko so vračale se s prvo zoro
ptice so zasipale jih z žvrgolenjem ...
Topli so spomini na to domačijo!
Ali kje zdaj oča je in hčere, dobra mati?
– Hčere so po svetu, v grobu oča, mati,
vrbje je preraslo črno podrtijo ...
