Objektivi
| Objektivi. |
Celoten članek.
| |||||||||||
Navadno ima amater aplanat in s tem posnema vse, kar mu prihaja pod oči. Pri skoro vseh aplanatih se da odstraniti sprednja leča, in tako dobi amater pokrajinsko lečo, ki ima gorišče dvakrat daljše, nego ves aplanat, in zato mu je mogoče s to enostavno lečo narejati podobe dvojnate linearne velikosti. Za notranje prostore in velike bližnje predmete služi jako dobro velikokoten aplanat.
Vsak amater ve, da je zavisna velikost predmeta na sliki od objektivovega gorišča in od daljave aparata od predmeta. Slika pokrajine, hiše, cerkve je samo tedaj lepa, ako se nahajajo predmeti na sliki v pravem razmerju k velikosti formata. Kjer moremo aparat oddaljevati in približevati predmetu in pri tem še rabimo zadnjo lečo, in če se kakovost slike ne izpremenjuje, ako menjavamo stališče, tedaj izhajamo seveda z enim objektivom, ki ima kot kakih 50—70°.
Največkrat, posebno v gorah, kjer so krajne razmere jako težavne, a tudi včasih na ravnem, pa ne moremo izpreminjati stališča, kakor bi bilo potrebno. A četudi ga moremo, je največkrat slika pri tem povsem drugačna, nego si jo želimo. Zato je potrebno, da ima amater, ako hoče izdelovati tudi umetniško dovršene slike in mu ni samo do tega, da sploh kaj kaže ploča, več objektivov različnih gorišč, ki vsi izrišejo rabljeni format. A objektivi so dragi, zato so sestavili optiki tako zvane objektivne vložke (Objektivsätze). Ti obstoje navadno iz štirih in več akromatičnih leč raznih gorišč, ki se morejo posamezne rabiti kot enostavni objektivi za okolice. Te leče pa se dajo po dve skupaj sestavljati v aplanate, ki imajo med seboj in od enostavnih leč različna gorišča. V to svrho imajo skupno cev, na katero se morejo privijati razne leče, kakor je potreba. V cevi je ali irična zaslonka ali pa navadne zaslonke za vtikanje. Taki objektivni vložki z akromatičnimi lečami so razmeroma dober kup. Vložek s štirimi lečami je raben za kombinacije raznih gorišč od 10—45 cm in je jako pripraven za aparat 13 : 18 cm z dolgim mehom in stane samo 25 gld. Posebne svetlobne jakosti sicer nima, a pokrajinski fotograf, ki ne nareja momentnih slik, je ne potrebuje. Dobivajo se pa tudi vložki, ki imajo veliko svetlobno jakost; nje moremo rabiti za vsakršne posneme, zato pa so tudi dražji. Za aparat 13: 18 cm se menjavajo cene med 25—300 gld.
Amater ne potrebuje posebno dragih objektivov, izhaja tudi prav lahko s cenejšimi. Tudi s cenim objektivom se dajo napraviti slike, ki se nepovečane skoro v ničemer ne razločujejo od slik, napravljenih z dragimi. Dragi objektivi (n. pr. anastigmati) rabijo samo pri posebnih fotografijskih strokah, kakršnih amater nikdar ne izvršuje. Potrebuje jih fotograf tudi tedaj, kadar mora pozneje sliko izredno močno povečati, in kjer mu treba velikega kota z veliko svetlobno jakostjo. Kupovati pa je vendar objektive samo pri dobri strokovni tvrdki, a ne pri kateremkoli optiku. Tudi cen objektiv dobre tvrdke je dobro brušen in poliran, in od tega je zavisna briljantnost slike; tudi nima kromatičnega in sferičnega odklona, tako da tudi riše ostro.
V najnovejšem času rabijo izvrstni amaterji (n. pr. v dunajskem „CameraClubu", na Francoskem in na Angleškem) čisto navadne, a dobro brušene in pobrane leče, ki imajo sferičen in kromatičen odklon. Take leče ne rišejo pri velikih relativnih odprtinah posebno ostro, a z njimi moremo narejati tudi ostre slike s tem, da rabimo majhne zaslonke, in da premikamo, ko smo ostro ustanovili, vizirno šipo iz optičnega v kemično gorišče. Razloček med tema dvema goriščema znaša 0'02 optičnega gorišča. Toda ravno ta neostrina dela sliko posebno lepo. Slika je mehka, nje perspektiva resnična. Posebno pri velikih portretih je to velike vrednosti, in ni jih treba skoraj nič retuširati. Slike od sestavljenih objektivov so včasih tako ostre in trde, da naravnost bodejo v oči, kar je nenaravno in nelepo, perspektiva je pretirana, zračne perspektive pa nimajo.
Take preproste leče so po ceni; 6 leč raznih gorišč s cevjo in škatljico vred stane samo 12 gld., a dobe se še cenejše.