Oblači se
| Oblači se Ivan Č. Levov |
| |||||||||||||
Oblači se. Hitro in nenadno se kopičijo oblaki. Majhne, črne in sive pege na nebu se zbližujejo — združujejo. Mahoma bode vse sivo, in človek že čuti fini, ostri dež, ki pada počasi in bije hudomušno po tleh, v obraz, kot ostre igle ...
Veter piha in njegovi vrtinci sučejo napol uvelo listje s prahom vred, ki se je nakupičil na cesti, vzdigujejo ga v čudnih kolobarjih in oblakih, ki dušé in moré ...
Kako velik in čuden oblak prahu se je vzdignil tamle! Toda, saj to ni navaden oblak, v njegovi sredini drdra in ropota — voz se pomiče po cesti. In včasi vzdigne veter kak list ter ga pritisne ob hladne, vlažne šipe ...
Človek, ki sedi v vozu, je očividno nezadovoljen z lahkim šumom, ki ga dela narava. Zakaj se ni utrgal oblak, zakaj ne švigajo bliski, ne buči grom, ne trga vihar streh a hiš, ne ruje dreves?
Kaj se zmeni narava zanj! Ali misli res, da se bo udrl svod neba, prešel svet, če je ena nezvesta žena na svetu več? ... Pritiskal jo je k sebi, in oči in ustnice so jima bile vlažne. Ona pa je pustila in ni branila svetišča zakona, ni klicala na pomoč moža, soproga ...
Bilo mu je kot v čudnem spanju. Kaj ne sliši zopet škripanja vrat, in čudno — nerodno ropotanje kljuke?
In tu — stojita onadva, stoji ona, njegova žena, ona, čista in nežna in bela, v objemu drugega — ha, ha! In on ju vidi natančno — vidi, kako on privzdigne njeno ljubko, krasno glavico, ji pogleda v oči, v te lepe zveste — v te hinavske oči — in jo poljubi na rdeče ustnice, ki so vlažne in trepečejo od pričakovanja ... od strasti ...
Za njima pa je lepa kostanjeva omara za knjige, in on jo vidi natančno. Prav na desni se sveti izrezljani, umetni rob, potem pride Tolstega »Vstajenje« ... in zdaj zakrije on celo vrsto knjig. Stojita sicer tik drug ob drugem, ali vendar gleda skozi špranjo izza sipe ven Zolajev »Germinal« in prav pod njeno belo, okroglo bradico se lesketa napis: »Nana« ...
Laž! Laž!
Saj ne vidi tega; on se vozi z vozom na postajo, in žena, čista in bela kot nekdaj, ga doma težko pričakuje, akopram je komaj odšel.
»Z Bogom ... dragi!« In pogledala ga je milo in mu dala roko, mehko, nežno, belo ... Njemu pa se je zdelo, da je vlažna od poljubov onega.
»Pridi kmalu ... saj veš kako težko te bom čakala.«
Stisnil ji je roko, da je začrnela — a ona ni niti črhnila — visoke obrvi pod belim čelom so si ji malce skrčile in usta so se ji za spoznanje zategnila ... Oni pa ji bode poljuboval črni madež na razboleni roki, poljuboval ji bode od bolečin skrčene obrvi, pil kaplje bolesti, ki padajo iz njenih nebeških oči ...
Zakaj ji ni kriknil v obraz: »Prešestnica! Ti, ki komaj čakaš, da grem! Zavržena ...«
A ona je stala tu, tako čista in nedotaknjena, le njene grudi so nalahko kipele in se vzdigovale — a vzdigovala jih je misel na drugega ...
Bedastoča!
Ona je čista in bela, nedotaknjena, njene ustnice koprne po njem, in njeno telo drhti in čaka le njega ...
... Kaj se voz ne pelje več? Zakaj stojimo? Kje smo?
Zunaj je vse nejasno, vse megleno. Drevesa ob cesti se vidijo tam nekje daleč ... nejasna so in medla, listi prehajajo drug v drugega. Megla uvija vsa drevesa v tanek pajčolan, ne vidijo se več posamezna, ampak cela gruča, cel kompleks ... In onstran ceste se kaže polje samo kot nejasna, rumenkasta proga ... vse je sivo, vse temno ...
Megla ...
»Gospod ... na kolodvoru smo!« Izstopi in čez malo časa hodi zunaj gor in dol.
Drobni, nanovo nasuti pesek škriplje pod njegovimi nogami, semtertja se utrga list divje trte, rumen in uvel, ter mu pade počasi ped noge. Počasi pade na tla, kakor bi vedel, da ga čaka tukaj poguba, pridejo ljudje, pohodijo ga in proč je za vedno. Na trti pa je bilo prijetno; prišumel je veter ter pripovedoval ljubke pripovedke, pravil kaj je videl drugje, ter potem odhitel naprej. Sedaj pa je vse proč, za vedno.
Tam pa hodi ona ... njeno krilo šumi, in njena roka počiva v roki drugega. Njegova roka se nalahko dotika njenih mehkih, bujnih prsi ter trepeče od strasti, hrepenenja. In veter zapiha od zgoraj dol, megla na polju zavalovi, in hladne ostre kapljice zarežejo v obraz, da bi človek kar zastokal ...
Je li to ona? Ne, tuja gospa je, ki hodi s svojim možem, morda s svojim ljubimcem — kdo ve to? A nekdaj je tudi ona prišla ž njim na kolodvor, in hodila sta gor in dol, pesek je škripal pod nogami, in njune srečne oči so se gledale in poljubovale ...
Zdaj pa jo poljubuje dragi in pod njeno ljubko, belo bradico ne blešči napis: »Nana«.
Že stoji na stopnicah, sprevodnik mu odpre voz, tu se obrne on nazaj in seže z roko v zrak. Ni je ...
Vedno je bila tu in ko je stopil v voz, mu je podala roko, in njene oči so se veselo zasvetile. In včasih — v prvem letu — je stopila na stopnice, oklenila se ga okrog vratu in ga poljubila — potem pa zbežala. A danes — je ni ...
Vlak zažvižga in se jame premikati. Kolesa tolčejo in sujejo in zdi se mu, da pojejo: »Hudo, hudo.«
Nespamet!
Kdo je že slišal, da bi kdo Ijubil svojo ženo! Da bi jo ljubil — tri leta po poroki! Tedaj si mora on že zdavnaj izbrati drugo, in tudi ona ... Prav mu je, čisto prav ... z ideali, prijatelj, ne prideš nikamor!
Tam daleč se vzdiguje kupola, komaj se vidi izza megle, in parkrat jo ta zopet zagrne. A slednjič — dvigne se zopet in vlak divja mimo. Mala vas leži okrog cerkvice, in kupola je modra, jasnomodra ...
On stoji pri oknu in strmi nazaj, daleč nazaj. Gleda to kupolo, počasi jo zagrinja megla ... ne zagrne je. Igra se in zagrinja ... in časih se blešči samo še zlati križ, potem pa se pomoli izza megle modra kupola ... Vlak hiti dalje ...
In on strmi z rdečimi, razbolelimi očmi v meglo. A ta se ne razgrne več, kupola se ne prikaže — vse zastonj, zastonj ...
Kolesa pa tolčejo in sujejo:
»Hudo, hudo« ...
Telo mu drhti in poloti se ga hrepenenje po nečem mehkem, gladkem ... Njegov vroč dih zarosi šipe, vodene kapljice se zgodte, in se v curku pocede po šipi. Skozi zasopljeno okno mu oči bulijo venkaj, na razbeljenem čelu se sprijemljejo lasje, sopara ga žge in mori ... Žge ga prav v prsih in duši v vratu ... vse mu je suho. Iztegnil je roke in zaklical:
»Kje si, kje si ?« potem pa je zaplakal kot otrok.
Zunaj pa se je pričela megla vzdigovati. Celi oblaki so se vzdignili, potegnili so še druge za seboj in prevlekli nebo. Le tam na zahodu se je videl še košček neba in solnce je pošiljalo skozi to okno cel šop svojih svetlih žarkov ... A glej, kakor zavistni ljudje, tako so hiteli tudi tja oblaki ter zaprli solncu pot na zemljo.
Vse nebo je bilo zastrto, in po zemlji je bilo tema, kakor v človeški duši ...