Obljubljena dežela socialija
| Obljubljena dežela socialija Igra |
| |||||||||||||
Kordeš: “Grilc! Meni bo kmalu slabo pri vas v Socialiji. — Kaj pa ti pravzaprav delaš tukaj?”
Grilc: “Učitelj sem.”
Kordeš: “Kaj — ti — učitelj?”
Grilc: “Zakaj pa ne?”
Kordeš: “Ti si bil vendar čevljar!”
Grilc: “Seveda! Tukaj pa so me postavili za učitelja.”
Kordeš: “Kaj si imel veselje do tega?”
Grilc: “Nikakor ne! Ostal bi bil veliko raje čevljar. A kaj hočem, ko so me postavili za učitelja.”
Kordeš: Tega jaz ne bi bil trpel!”
Grilc: “Tukaj v Socialiji ne vprašujejo dolgo posameznikov, za kaj imajo veselje. Država je splošni delodajalec; država razdeli delo, kakor ji je najbolj všeč. Pri nas je nekako tako, kakor je bilo v Prusiji glede militarizma. Tam tudi ljudi niso nikoli vprašali, če imajo veselje do vojaštva. Kogar so določili, je moral iti. Tako je tudi tukaj; toda ne samo z ozirom na vojaščino, ampak pri vseh strokah. Enega določijo za cestnega pometača, drugega za predsednika, tretjega za pravnika, četrtega za ključavničarja itd. Mene so določili učitelja.”
Kordeš: “Kaj pa ti poučuješ?”
Grilc: “Jaz sem učitelj narodne zgodovine.”
Kordeš: “Vaša Socialija je vendar šele od včeraj! Kaj pa je potem mogoče poučevati o njeni zgodovini?”
Grilc: “Dragi moj, pri nas imamo gradiva dovolj! Tako n. pr. učim: Socialija je država brez vsake primere, kar se tiče veličanstva idej; brez primere, ker je stanje civilizacije dokaj višje kakor v razrednih državah; brez primere, ker ni nravne in duševne sprijenosti in popačenosti; brez primere, ker je ustanovljena na duševni zvezi večnih resnic itd. itd.
Kordeš: “ln ti veruješ vso to sleparijo?”
Grilc: “Bodi vendar pameten!”
Kprdeš: “Zakaj pa potem učiš tak nezmisel?”
Grilc: “Ker moram. Sicer bi zapadel denarni globi in v ponovnem slučaju bi me obsodili v ječo.”
Kordeš: “Ves kaj, to so pa že strašne razmere.”
Grilc: “Le veruj mi, Kordeš, tudi jaz bi raje sedel v Trstu, kakor svojčas. Toda to so le pobožne želje!”
Kordeš: “Ali poučuješ še kaj drugega v šoli?”
Grilc: mnogo drugih predmetov, n. pr. naravoslovje. Tu moram razlagati otrokom, kako izvirajo vse rastline in živali s človekom vred iz skupne prastanice. V pripomoči[nejasno] imam izvrstne slike, kjer se natančno vidi, kako je nastal iz prastanice črv; iz črva je nastal martinček, iz martinčka so se razvili po dolgem izpreminjanju sesalci, nazadnje šimpanzi, pavijani in ljudje.”
Kordeš: “[nejasno] ti verjameš tej slepariji?”
Grilc: “Seveda ne morem takim budalostim verjeti, delati pa se moram, kakor da verjamem, sicer bi otroci meni ne verjeli in to bi pomenilo zame občutno kazen.”
Kordeš:” Veš kaj, Grilc, ti se mi v resnici smiliš!”
Grilc: “Čakaj, najlepše šele pride!”
Kvordeš: “Kaj pa?”
Grilc: “Pouk o državoznanstvu.”
Kordeš: “Kaj pa je s tem?”
Grilc: “Otrokom moram vtrobiti cel katekizem.”
Kordeš: “Katekizem? Kaj poučuješ tudi verouk?”
Grilc: “Kaj še! Vera je vendar zasebna stvar in zato tudi ni nobenega verouka v šoli.”
Kordeš:” Kaj pa potem učiš v katekizmu?”
Grilc: “Nauk o državi. V našem katekizmu so na primer sledeča vprašanja: Kaj je ljudska država? Odgovor: Ljudska država je predstavljani Bog. Vprašanje: Kakšno oblast ima ljudska država? Odgovor: Ljudska država ima vso oblast, posebno pa v šoli je vsemogočna. Vprašanje: Kaj je postava? Odgovor: Postava je volja ljudske države. Vprašanje; Kakšen pomen ima postava za posameznike v odgovor: Posameznik je postavam dolžan brezpogojno pokorščino; zakaj postava je javna vest.”
Kordeš: “Povej mi, Grilc, od kod pa jemljete ves ta nezmisel?”
Grilc: “Vse to smo se naučili od novodobnih profesorjev. Sploh je novodobio modroslovje pri nas v Socialiji veleugledno. Možje Voltairovega, Hegelovega, Schoppenhauerjevega, Haeckelovega in sličnega kova so pri nas češčeni in slavljeni.”
Kordeš: “Kaj pa deset zapovedi, ali teh ne učiš?”
Grilc: “Bog varuj! To bi bila vendar vera in vera je zasebna stvar. Boga v Socialiji ni in zato se tudi ne more govoriti o desetih božjih zapovedih. — Sploh pa, kaj naj n. pr. počnemo s šesto zapovedjo? Socialna demokracija zahteva vendar v družinah po Beblovih navodilih ‘svobodno ljubezen.’ Postava: ‘Ne prešestvuj,’ ne bi imela za Socialijo prav nobenega zmisla; saj zakona sploh nimamo.”
Kordeš: “Kaj? Zakona nimate? Kaj živite ko psi?”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Grilc: “Pokopališč seveda tudi nimamo. To bi bila nepotrebna potrata zemljišč. Pri nas pa je vse urejeno po načelih ljudskega gospodarstva in se je zato treba ogibati vseh nekoristnih izdatkov.”
Kordeš: “Kakor vidim, je pri vas vse preračunjeno za kopičenje denarja. In ker je država edini delodajalec in so vsi delavci deležni dobičkov podjetja, morate imeti najmanj desetkrat tolike dohodke, kakor pri nas v Trstu.”
Grilc; “O, dragi moj Kordeš, kakšne pojme imaš ti o Socialiji. V Trstu sem zaslužil več kot čevljar, kakor sedaj, ko sem v Socialiji učitelj.”
Kordeš: “Kako pa je to mogoče? Vaša ljudska država je vendar popolnoma urejena po načelih ljudskega gospodarstva, trde postave o zaslužkih in kapitalistična produkcija so odpravljene, dobiček podjetij se razdeli; in ti ne zaslužiš več ko preje v Trstu? Kako je to mogoče?”
Grilc: “Veš, Kordeš, tu v ljudski državi je potrebna cela armada uradnikov in paznikov, ki morajo gledati vsakemu na prste, da dela in da je delo kaj vredno in ki morajo računati, koliko bo treba vsakemu izplačati za njegovo delo. Preje v Trstu vsega tega ni bilo. Tam je vladalo razmerje kupcev in prodajalcev. Ni bilo treba uradno gledati čevljarju na prste, kako in koliko dela; zakaj čevljarjevi odjemalci sami so mu gledali na prste, če izdeluje dobro in ceno blago. Tako je bil čevljar sam prisiljen, vršiti svojo dolžnost, ako ni hotel, da izgubi odjemalce. — Tukaj v Socialiji je to vse drugače. Velika množica uradnikov in paznikov pogoltne neverjetno velikanske vsote, tako da delavcem ne ostane mnogo. Razen tega kopičijo višji uradniki skrivaj velike vsote na različne načine, tako n. pr. s korupcijo. Zato se sliši od časa do časa, kako je eden ali drugi pobegnil z milijoni. Ne, ne, Kordeš! Brez vere ne gre. Glavna krivda naše nesreče je, da so razglasili vero za zasebno stvar.”
Kordeš: “Pri vas v resnici niti pokopan ne bi hotel biti!”
Grilc: “Saj tudi ne gre! Sežgali te bodo, a ne pokopali; mogoče celo preje, kakor ti je všeč.”
Kordeš: “Mene kar mraz pretresa, ako pomislim, da sem v Socialiji. Ko bi bil že vsaj zopet v Trstu pri ženi in otrocih!”
Grilc: “To je pobožna želja, a zdaj je prepozno. Stvar bi si bil dodobra premislil predno si prišel v Socialijo!”
Kordeš: “Kako pa bi bil mogel le oddaljeno misliti, da vladajo v Socialiji take razmere?” Grilc: “Če bi bil le malo pomislil, bi moral vedeti, da vse te stvari, ki sem ti jih povedal, niso nič drugega, kakor dosledni razvoj iz socialnodemokratičnih načel in posebno iz načela: vera je zasebna stvar.”
“Tako, Lončar, jaz sem svojo zgodbo končal,” je rekel Naglič.
“Ta enakost vseh v Socialiji je bila res usodepolna!” je pritrdil zamišljeno Lončar. “Tega si ne bi bil nikoli mislil, da morejo izvirati take posledice iz načela, da je vera zasebna stvar. Veš kaj, Naglič, jaz ostanem pri svoji veri. Če že nosim ime katoličan, hočem katoličan tudi biti. Nihče mi naj ne očita, da sem hinavec. Z Bogom, rdeči socializem!”