Obrazi iz vojaškega živenja
| Obrazi iz vojaškega živenja. anonimno |
| |||||||||||||
I. STREŽAJ.
urediŠtiri leta je uže bilo, kar sta skupaj živela; a nikedar nij ni prvi niti za trenotek pozabil, da je častnik, i drugi, da je prostak. Prvi je bil vojniško strog, drugi vojniško pokoren. I ljubila sta se, ali ono trdo, ostro, nemo ljubeznijo, ki se ne baha, i ne razodeva, ki pod neotesanostjo skriva blage i nežne čute; zgovorna, kader molči, nespretna i čudna, kader govori; neprijateljica hlimbi, navajena stiskati ustnice i zadrževati solze, kader kateremu v oči silijo, da ne kaže mehkužnosti i razvajenosti.
Govorila sta vedno lakonično, naglo, pojemaje, umevala sta se vsklikom, pogledom, vzajemni tolmač jima je bila ura, ki je poravnovala vse, tudi korake i besede. — Zapoveste še kaj, gospod poročnik? — Nič! — Smem iti? Hodi. — Tako sta se vsak dan ločila; nikedar nista ni besedice več spregovorila.
I tako so jima uhajali dnevi, meseci, leta, štiri leta — v vojašnici, doma, v taborji, na potu, v vojni; a obema se je s časom v srce vsadila iskrena, globoka, istinita, skoraj sama sebi neznana ljubezen.
V onem nepremenljivem molčanji, v onem vojniškem govoru, v onih mejusobnih skrivnih pogledih, ki so značili enemu: stori tò, i druzemu: umel sem; videl je vsak, ki je poznal nju naravo, toliko ljubeznjivosti, toliko vljudnosti, toliko srca, da bi se najslajša ljubezen ne mogla temu primerjati.
Našla sta se na bojišči, v hudem trenotku, nekoliko stotin korakov od sovražnih topov i kadar koli je prišiknola granata, pogledal je urno drug druzega, in opazivši živega, vzdahnol: Te ne bo več! Prehudela sta skupaj v prednjej straži mnogo mrzlih i deževnih nočij, z nogami v blatu, z obrazom na vetru; a na jutro, ko so se preminjali polkovi, posmehaval seje drug druzemu, kakor bi hotel reči: Sedaj se vračamo v šatore, razvesêli se, utegneš se opočiti. Mnogokrat na dolzej poletnej poti, obračala sta se oba k malu nazaj na miljne kamene kraj ceste i mnogokrat sta jih seštela nad štirideset, i dospevši do zadnjih, pogledovala sta se utešnim i povoljnim pogledem, ki je pomenjal: Še dve, še eno, evo nas!
Večkral na večer, v taborji, kader se duša pripravlja na puškomete, ki nas probude o nočnej tihoti, legel je eden pod šator, a druzega pokrival s plaščem, da ga ubrani nočnega vetra. Lehko noč, gospod poročnik — rekal je odhajajoči prostak, i poročniku se je zdelo, da se je slugi glas malo tresel i odzdravljal mu jo enako. Drugi krat, ko je drug druzemu izročeval pismo, i ta hlastno roko stegnol, da ga vzame, bral sejo na lici obema lahen nasmeh: Z doma je, spoznal sem pisavo, od tvoje matere je — hotel je reči eden, a drugi — hvala — hotel je odgovoriti.
A po vsem tem sta zopet umolknola. Nikedar nij zabil krepki vojak, bodi si prihajajoč k poročniku, bodisi odhajajoč od njega, upreti mu oči v obraz, postaviti se po vojaško pred njega ter dvignoti roko k čaki, krepko, ponosno, prav po vajaškem redu.
Živela sta skapaj le štiri leta, ker vojaku, ki je precej po prvem letu jel poročniku streči, bližal se je konec službe.
Necega dno pride poveljniku ukaz, naj na dom odpusti strežnikov razred. Onega dne sta se le malo več menila, nego sicer, toda srci ste si govorile dolgo. — Ali zapoveste še kaj? — Nič! — ... Prišel je ukaz, da se ima razpustiti tvoj razred; v dosetih dneh otideš. Umolknola sta oba, a nijsta se, kakor navadno, ujela z očmi. — Smem iti? — Le hodi, le. — Sedaj je pristavil besedico, le, i to je bil velik korak na poti ljubeznjivosti. — Stisne se obema srce, a ne obema enako. Prvi je izgubljal prijatelja, ne, več nego prijatelja, brata, kojega je ljubil spoštovanjem, udanostijo. Drugi je izgubljal tudi prijatelja, brata, ali drugi je ostajal i prvi se vračal domov. I to je bila velika uteha. Vračati se domov! Po toliko letih, toliko nevarnostih, potem ko je tolikokrat, na večer, v taborji, ko se razlegajo sem ter tija oni dolgi i otožni glasovi, vabeči nas k počitku, ko se pod šatori gase lučice, i ko po vsem tem platnenem mestu, prej tako živem i veselem, nastane grobna tihota, potem ko je, pravim, tolikokrat v prevelikej otožnosti glavo povešal, misleč na svojo mater, ter se vpraševal: Bog vè, kaj počenja uboga mila mati. Vračati se domov! Potem ko je tolikokrat, o mraku, po noči pod milim nebom, tu i tam mej seljani svojimi čul prepevati one znane domače pesnice, one, ki so se nekedaj prepevale tam doli doma po leti, ko so sedeli na gumnišči, i lunica pošiljala milo prekrasno svojo svetlobo, i ko se je izmej toliko prijateljskih i rodbinskih glasov spoznaval eden, tako mil, tako glasen, tako čist, ki jo tako dobro znal pot k srcu; potem ko je tolikokrat blagoslavljal one pesni, kakor pozdrav oddaljene mu matere ... Vračati so! Vračati se nepričakovan! Videti zopet ona polja, one hiše; ugledati od daleč domačo streho, hiteti, dospeti zasopen na ono milo njivo, videti, kako ti pride naproti mala sestrica, sedaj uže odrasla, manjši brat, sedaj uže mladenič, kako prihajajo na njihovo vriskanje vsi drugi; vreči so mej nje, a odtrgati se od njih, leteti domov, poklicati staro mater, videti, kako ti pride naproti razpetimi rokami i solznimi očmi, objimčkati jo, i čutili, kako te one svete roke stiskajo k sebi, ter čutiti najsvetejše zemeljske radosti: to so stvari, ki ti v samem mišljenji osladé vsako grenkost, ocelé vsako rano.
Vendar dobrega mladeniča prešine tudi misel na ločitev od svojega poročnika. Saj čutljiv vojak nikedar ne sleče one trde kosmate suknje, ki mu je v toliko letih služila za odejo i za vzglavje, i katero je toliko čistil, krtačil i pral; kako ne bi čutil nekake nemirne milobe, enake, kakor bi so poslavljal od prijatelja, ki te je razžalil, i nad kterim bi se rad hudoval, pa ga v dnu srca vendar le ljubiš i spoštuješ. Onih žepov zadaj, v katere si v temnici skrival lulo bližajočim se častnikom, še jih boš iskal, ubožec, dokler se popolnoma no odvadiš. — Grenil si boš dušo, ko jih lic najdeš več!
Tudi dobri častnik se zamisli, a ne pridene ne ene besedice več k navadnemu govoru. Isto tako tudi njegov strežaj. Ali sta se bolj pogostoma srečevala s pogledi, ki so pomenjali: teško ti je, to vem. Vojak se jo obotavljal pri svojem delu, da se le dalj časa zamudi, i da se te dni odškoduje za britko slovo. S prva se mu delo ni nič prav odsedalo, potem je očividno navlašč počasi delal, nazadnje pa počenjal, kakor da bi brisal prah po čistih mizah i stolovih, ali bolj pogostoma; ves vtopljen v otožne svoje misli, mahal je s cunjo sem ter tja, i se ne doteknol ničesa. Častnik je mej tem postajal sklenenimi rokami pred zrcalom, v katero se je odbijala podoba njegovega vojaka, opazoval očmi njegove korake ter se ugibal njegovim pogledom, upirajoč hlastno obraz in oči v strop, kakor bi razmišljen bil. Uospod poročnik, smem otiti? — Le hodi. — I vojak je šel. A precej se je čulo iz sobe. — Hodi sem — I vojak seje vrnol. — Zapoveste še kaj ? — Nič — Hotel sem ti le reči ... nič, nič; naj bo na jutri, le hodi. — I morda ga je le pozval, da ga vidi, i ko je videl v drugič odhajajočega, upiral je dalj časa oči v vrata, skozi katera je odšel.
Napoči nazadnje dan ločitve. Častnik je sedel doma za mizo priprtim vratom nasproti. Polu ure še in imel je priti vojak poslovit se ter otiti. Pušil je častnik i spuščal kvišku dimne oblake ter razmišljen gledal, kako so se leno i vrtinčasto kvišku ulekli, dokler se nijso zgubili v zraku. Kadilo se mu je v oči, ki so mu jele solzeti, a on jih je zdaj pa zdaj z dlanjo obrisal, vendar čudeč se, da so solze tako debele, kakor da bi se res jokal. Prisojeval je vse to le dimu, hotel je zatreti mehkočutje, zatajiti ga samemu sebi, vreči na smotko vse, kar je zadevalo srce. I mislil je ... To se ve da, saj sem moral tega pričakovati! Zakaj bi tedaj žaloval? Mar nijsem vedel, ko sem ga vzel k sebi, da ga ne bodem mogel obdržati na veke? Mar nijsem vedel, da traje služba le pet let? I da ima ta človek svoj dom, polje, družino, kder je rojen, kder je vzrastel, od kodar je odšel žalosten, i kamor se vrne vesel? Baš bi hotel zahtevati, naj ostane pri vojacih, radi mene; Bedak sem! Bil bi sebičen ... Ne, saj sem uže! Katera hvaležnosti vez ga veže name? Kaj sem mu jaz storil dobrega? Kaj mi je dolžan on? oh! veliko, za Boga! Saj sem bil ž njim vedno le neotesan i surov! Saj stojim vedno le pred njim, kakor verosodnik, pačilo jaz! Kri imam tako, kaj hočem! Zabadava je, jaz nemam besed, da bi mogel razodeti čutila ... Pa kaj, saj jih ne smem razodeti. Ali, vendar pokazal bi se mu rad bolj človeškega. Sedaj odhaja. Odhaja domov k nekedanjemu poljskemu delu v nekedanje živenje; s časom izgubi vse vojaške navade, pozabi vse, svoj polk, svoje tovariše, i svojega častnika. Pa kaj temu? Da je le zadovoljin. A jaz, ga bodem mogel jaz pozabiti? Koliko časa še mine, da se navadim novega obraza, da se mi ne bode več zdelo na jutro, ko se zbudim, videti ga pred seboj vsega v poslu tam v kotu, tiho, tiho, skoro nepremakljivega udržavati si sapo, da me ne zbudi pred časom. Kolikokrat ga bodem še probudivši se, klical po imenu? Toliko let društva, pobožno udanosti, iskrene službe, pa videti, kako ti sedaj odhaja kar meni nič, tebi nič. Ali, to je naša služba, tu ne pomaga nič! Udati se moramo!
Kak fant! Kako srce! Ako sem kedaj na poti, ko me je mučil trud, peklo solnce, prah mi sapo zapiral, malo postajal ter obračal okrog oči, tla zapazim kde malo vode, precej se mi je prikazala čutara ter mi nek glas dejal: Hočete li piti, gospod poročnik? Bil je on! Ukral se je natihoma iz reda, hitel po vode ... daleč morda, Bog ve kam; hipoma bil zopet tu, ves zasopen, potan, truden, ter se primuznol do mene i čakal, da bi poželil vode. Ako sem kedaj na polji zadremal v senci kacega drevesa, i mi je solnce s časom jelo sijati v obraz, precej je roka ali zataknola veje, ali raztegnola šator, ali položila tri ali štiri torbe drugo vrh druge, ali obesila na puško plašč, i solnce mi ni nagajalo več. Čegava je bila ona roka? Njegova, vedno njegova. Da smo le dospevali na postajo po šest, — sedem — osemurnem poti, razpeli šatore, uže ga ni bilo več, i jaz išči ga, zovi ga na glas po polji: Kde tiči, i Bog ve, kam je zagazil butec, i tako se ne ravná, i naj mi le pride, uže ga obdelam, i tako naprej. Za trenotek pozneje sem ga videl, kako je prihajal od daleč ves zgrbljen pod butaro slame, neenakim korakom, skakajoč, kričeč na desno i levo na vsacega, ki mu je hotel iztrgati pest slame, spotikajoč se ob šatorovih vrvéh, skakajoč čez grmovje i jame, gazeč po torbah i na solncu razgrnenih košuljah, i spotikajoč se ob spavajočih. Dospevši do mene, metal je slamo na tla, zdihal globoko, brisal si pot z obraza ter govoril ves prestrašen: Gospod poročnik! čakati ste me morali dolgo; ni-li res? Kaj hočete, moral sem iti tako daleč! Razstiljal je slamo po travi, kakor je dolg človek, za vzglavje deval svojo torbo, obračal se k meni ter govoril: Gospod poročnik, bo li dobro tako? — Dobri dečko, premišljeval sem sam pri sebi, nisem imel prav, ko sem se hudoval nad teboj; — hodi, hodi, prideval sem potem na glas, hodi počivat, ki si počitka potreben. Ali je pa dobro tako? ponavljal je, ako ne, pojdem po drugo. Da, da, dobro je, le hodi počivat, le, ne gubi časa. Ako me je časi v noči na poti zaspanec silil, da sem se, kakor je uže navada, opotekal od ene do druge strani ceste, ter se preveč bližal kraju kake jame, položevala se je lehka roka na ramo, ter me lahno tirala sredi ceste i neki glas mi šepetal. Pazite, gospod poročnik, jama je. I vedno on ! .. Ali kaj sem storil jaz dobrega temu človeku, da vedno za me skrbi, i me vedno neguje nežnostjo kakor mati? Kaj imam jaz, kaj sem jaz, da me on ljubi s tako pobožnostijo, krepostijo? Kake zasluge imam jaz proti njemu, ki živi le za — me, i ki bi zame gotovo prelil svojo kri? Zakaj je neki ta mladenič, neomikanega obraza, na matiki ožuljenlh rok, truda i težav utrjenih udov, bez vzgoje i olike, rojen i vzrastel tam v samotnej koči na kmetih, nepoznan s meščanskim živenjem, postal tako nežen i vljuden kakor deklica ter si zadržuje sapo, da me ne zbudi, i se tako lahno dotakne rame, da me odvrne od jame, i mi podaje list, držeč ga na konci prstov, kakor da bi se bal oskrunoti ga, i se čuti srečnega, ko se mu dobrovoljno posmehnem, ko ga vljudno nagovorim, ko ga prijazno pogledam ter mu velim: Dobro? Kako je to? Ah! Baš moramo reči, da se človeško srce prisvoji pod tem suknom novih čutov, nepoznanih onim, ki niso ali niso bili vojaci. Ljudje ne sluté v nas druzih čustev, nego onih, ki nas razplamenévajo v vojnih trenotkih; zares, ljudje nas premalo poznajo; oni ne vedó, da se pri vojacih srce nikedar ne ostara, ampak da se omladi i odpíra najslajšim sladkostim prve mladosti, i da v onih živi i se v nje zamakne bolj nego v najburnejših i krutejših slastih vojske ... oh! kedor nij vojak, ne bode nikedar umel ljubezni, ki me veže s tem mladeničem! Nemogoče! Trebalo bi, da bi prebudél mnogo nočij pod vedrim nebom, da bi se mnogokrat julija meseca spustil na pot, da bi bil mnogokrat na prednjej straži v deročem dežji, da bi trpel glada i žeje do omage, i da bi vedno imel pri sebi prijatelja, ki bi ga pogrinal s plaščem, da ga ubrani hudega mraza, ki bi mu otiral obleko, ki bi mu podajal kapljico vode, košček kruha, utrganega samemu sebi. Služabnik! I vendar so taki, ki ga tako zovó! Oh! (vzklikne s pooblačenim čelom) to je kletev! Da! Kader mi pride naproti i me pozdravi z onim plahim, Ijubeznjivim pogledom, tedaj čutim, da jaz isto tako spoštujem njega, ko mu velim, naj pobesi roko, kakor on, kader jo dvigne k čaki.
I ta mož me zapušča, samega me zapušča, odhaja — ne vrne se nikedar več! Ali ne, ne, jaz ga obiščem, jaz. Poiščem ga, ko bode na odpustu; saj mi je znano ime njegove vasi, pozvem uže, kako se zove županija, njegovo imetje; pohitim tja, nenadoma ga zasačim pri poljskem delu, pokličem ga po imenu. — Ne poznaš več svojega poročnika? — Koga vidim? Gospod poročnik, vi tukaj? odgovori mi ves ponižen. Da, da, moral sem te videti! Hodi sem, dragi vojak, objemi me.
V tem trenotku zasliši po stopnicah korak, lehak, počasen, neenak, kakor da bi se kedo navlašč obotavljal, da zakasni prihod v sobo. Nastavlja ušesa, korak se bliža, srce se mu stisne; — obrne se, tukaj je — on je — vojak.
Bil je bledega obraza i rudečih objokanih očij; pozdravi, stori korak naprej, ter se ustavi, gledajoč častnika. Ta je glavo obrnol na drugo stran.
— Gospod poročnik, zdaj pojdem.
— Na svidenje — mu odgovori častnik, stiskajoč ustnice pri vsakej besedi, i gledajoč vedno v stran. — Na svidenje. Srečno pot ... vrni se domov ... delaj ... živi ko dober sin ... kakor do sedaj ... i na svidenje.
Gospod poročnik! vsklikne vojak s tresočim glasom, ter stori korak proti njemu.
— Le hodi le, dokler ti je čas, hodi, pozno je uže, urno urno.
I mu stegne roko; vojak jo krepko stisne:
Srečno pot, ... i ne zabi mene, veš? Spomni se časi svojega častnika.
Dobri dečko je hotel odgovoriti; skuša govoriti i zastoče, stisne še enkrat ono roko, obrne se, pogleda vrata, pogleda še enkrat častnika, ki je še vedno držal glavo obrneno v stran, stori še korak naprej ... Ah! gospod poročnik! zastoče i uhiti.
Drugi ostane sam, pogleda okrog sebe, obrne oči na prag, potem upre komolec na mizo, nasloni glavo na roke, i debele solze se mu prikažejo v očeh, zasvete malo, potem se pa ulijó urno urno po obrazu, kakor da bi se bale, da jih kedo ne vidi. Obriše si oči s dlanjo, pogleda na cigaro: ugasnola je; ah! zdaj so bile res solze; nasloni glavo na roko in se zjoka, saj je bil joka potreben.