Obroč okoli glave

Obroč okoli glave Katka Zupančič

Izdano:	Prosveta[1] 23/227–230, 232–236, 238–242, 244. 1930
Viri:	dLib 227, 228, 229, 230, 232, 233, 234, 235, 236, 238, 239, 240, 241, 242, 244
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nagloma je prijelo Martinca; legel je in ni več vstal. Samo osmih dni je bilo treba, da je vedno zdravi mož zbolel, umrl in odnesli so ga tja, odkoder ni povratka. Vse drugo je ostalo: trdna domačija, vdova in dve hčeri.

“Kdo bi si mislil,” je kakor razočarana zmigavala soseska, “ona je že leta in leta bolehna, nazadnje se pa le tako zgodi, da bolehni ostane, zdravi pa mora na oni svet.” Priprosti in zdravi kmečki pameti se ni to prilegalo.

“I no, kaj bo pa zdaj?” so ugibali Brnačevi delavci, zbrani pri malici. “Ali se bo Martinka ponovno omožila, kar ni jako verjetno, ali bo počakala na hčer, ki šteje komaj – ali že, kakor se vzame – šestnajst let. Najbrž ne bo niti ona dolgo. Nekega dne jo bo stisnilo in bo šla za pokojnim. Lepo posestvice bo pa ostalo, komur že bo.”

”Ona? Martinka? I osemdeset let lahko dočaka kljub svoji bolehnosti,” se je oglasil Brnač, “poznam tako sorto ljudi.” “Hm, menda bo res tako!” so mu pritrdili drugi.

“Saj ji ne bi bilo treba, ko zemlja stara ženica, ki so ji – bogve zakaj – rekli Afra. Imela je navado, da se je kar sama povabila k obedu, posebno še, če so imeli kje najete delavce. “K meni naj bi prišla takrat, ko je tako nesrečno padla in je bila tako –” s kljukasto roko je naredila kretnjo okoli svojih izsušenih ledij – “in bi mogoče imela danes poleg Rezke in Metke še krepkega sina. Pa ne. Rajši jo je takoj odpeljal in jo dal zdravnikom v roke. Zdaj pa ima!”

“Ah, botra, kar tiho bodite! Kaj ste pa naredili z onegavo Mico, ki je pozneje v špitalu umrla? A?”

“I saj to je! V špitalu je umrla, pri meni bi ne bila!” se je branila ženica in zavila ustnice navznoter, tako da se je videla samo kocinasta brada in dolg nos. Izpod črne rute, zavezane čez čelo, so uporno zrle njene male sršeče oči. Strašno jo je bolelo, da jo je mlajši svet potisnil v ozadje, medtem ko ji je svoj čas zaupalo vse, staro in mlado. Ni je bilo bolezni, da je ne bi bila ona lotila. In če je komu s svojimi leki, med zagovarjanjem sestavljenimi in pripravljenimi, pomogla v prerani grob – i no, je bila že božja volja tako! Ni bilo pa božje volje, če je ta ali oni umrl vkljub zdravniški oskrbi.

“Zdravniki, dohtarji so krivi!” se je ljutila, “pa jim zato še drago plačate, medtem, ko bi meni dali samo kak maselc masla ali kako kračico, par jajčkov. Meni pomaga Bog, njim pa samo knjige. In kdo je več: Bog ali knjiga? Haaa?” je zategnila usta in glas in se zmagreželjno ozrla naokoli. Toda ugotovivši, da je nihče ne posluša, je jezno vstala in se, brundaje sama s sabo, napotila domov.

“Bog ve, kako se počuti Martinka,” ji je prišlo na misel, ko se je bližala svoji napol podrti kolibi. “I no, morda bo danes bolj oddatna, ko navadno in mi vrgla kaj v predpasnik. Mogoče bom izvlekla iz nje, kaj in kako misli.” (Afra je bila namreč živa pošta vse doline.) In pod pretvezo, da je treba žalostne tolažiti, je priklecala k Martincovim.

Martinka je sedela na stolici in strgala korenje. “Češ, da ti kaj pomagam?” se je ponudila Afra.

“Ni treba, botra, ni treba,” je s težavo odvrnila Martinka.

“I no,” je zašklepetala botra, “tako je, sedaj vas sedi pri mizi manj ko prej – kaj se hoče!”

Martinka je za hip zamižala in nato uprla pogled v Afro. “Ali si zato prišla, da mi drezaš v rano?” je bilo zapisano v njenem rjavem očesu. Toda Afra ni hotela čitati tega, rajši je ogledovala njen bledi a čedni obraz, ravno prečo, ki se je med gladko počesanimi kostanjevimi lasmi izgubljala, pod izprano sveže zlikano ruto. “I kaj hočemo, je bila že božja volja tako! Pa saj imaš krepko hčer in hlapca Petrina; boste že kako zmagovali. Metka ti bo tudi kmalu v pomoč. In ...” dalje ni prišla, ker je Martinka odložila korenje in nož, pa je izginila iz sobe.

“Lej, lej, kako ti je samoglava! Niti moževa smrt je ni spremenila! Je bila pa že Miholova Lenka drugačna: vrgla se mi je okoli vratu, in “botra, botra,” je jadikovala. Zato sem ji pa tudi preskrbela drugega moža, čeprav ona noče sedaj slišati o tej stvari.”

“Na, botra, pa pojdite domov!” jo je odslavljala Martinka, pomolivši ji suho klobaso.

“Nu, kako si dobra! Lepo ti boglonaj! In ne zameri, če sem se oglasila pri tebi, saj veš, da želim vsakemu dobro!” in je šla.

Martinka se je oddahnila. Naglo je dostrgala in zrezala korenje ter ga pristavila k ognju. Večer se je bližal. Zaslišala je korake. Nehote je posluhnila. Mimo so šli –. Zdrznila se je. Ne, koraka, krepkega koraka svojega moža ne bo več slišala. Globoko je povesila glavo in po licih so ji polzele težke solze. Ni in ni se mogla vživeti v to, da njega, ki ga je bilo samo življenje, ni več med živimi. Le zakaj ni smrt pobrala nje, če si je že iskala žrtve v njihovi hiši, nje, ki je bolehala že dvanajst let? Skoraj, da se ni upala med ljudi, kakor da bi imela ona sedaj manj pravice do življenja, odkar so zagrebli njega, Martinca.

Tažko je odganjala misli, ki so silile v posameznosti; saj je vse spominjalo nanj. Vso moževo obleko, gornjo in spodnjo, je takoj po njegovi smrti, ko so bile njene misli še tope in se ji je zdelo, da sanja težke sanje, pospravila v skrinje in jo zaklenila. Petrinu, hlapcu, se je to zdelo, če ne bedasto, pa vsaj pretirano, češ, za boljšo obleko ne reče ničesar s stare cape gospodarjeve bi pa lahko on donosil; čemu jih spravljati? – Pa vkljub temu! Dobila se je pri tem, da je gladila blazino, na kateri je prej počivala njegova glava. Stol, na katerem je po navadi sedel on, je rahleje od drugih potisnila na svoj prostor.

Odprla so se vrata – zazrla se je vanje, kakor da bi imel skozi nje priti Martinek s svojo močno postavo, svetlih las, modrih oči in lepega zdravega obraza. Ni došel on, pač pa del njega, Rezka.

“Mama, kam, v kateri kot naj stresemo krompir?” Bila je jesen in krompir je moral v klet. Mati pa je še vedno zrla vanjo: “Te modre oči in svetli kodrasti lasje, to je njegovo. Naravo je tudi dobila po njem; le stasa je mojega,” je ugotavljala zamišljeno.

“Kaj me tako gledate, mama?” je pristopila hčerka bližje in s skrbljivo pozornostjo zrla v mater. Ali že je Petrin zaslonil vrata: “Krompir, kam ga naj denemo? Metka že težko brzda junce.”

“Oh ja, krompir!” je tiho vzdihnila Martinka. “Počakajta, grem prej pogledat, kakšen je, potem mu bomo določili prostor.”

Pri večerji, ko so pospravili korenje in so posezali po bravini, se je Petrin domislil, da bi bilo dobro, če bi imeli še enega hlapca. Dela je sedaj, ko – ozrl se je na gospodinjo – no, dela da je sedaj več in ne bodo ga mogli zmagovati sami. Da bi pa najemali delavce za vsako figo, pa tudi ne kaže.

“Saj sem že sama mislila na to,” je dejala gospodinja in odložila vilice. “Pa kje najdem hlapca, da bi bil tako zanesljiv, kakor si ti, Petrin?”

Petrinu se je zadnja opazka zelo prilegla, ker ni nil vajen laskavih besed. “Hm, jaz bi vedel za enega, v nedeljo ga bom vprašal. Je to Jamnikov Janko s Hriba, ki se je pravkar vrnil od vojakov. Fant je močan in ni napačen, poznam ga dobro. Samo če bo hotel priti. Malo več mu boste morali obljubiti, pa bo mogoče pristal.”

“Prav, vprašaj ga, za plačo se bomo že dogovorili, ko ga bomo videli,” je odredila Martinka.

V nedeljo popoldne je prišel Janko. Na veži je srečal Rezko, se ji veselo nasmehnil in sklenil, da ostane. Zmenili so se za plačo in takoj je nastopil svojo službo. Za dve leti, je dejal, da bo pri njih, potem pojde po svetu.

Janko se je kmalu prikupil vsej Martinkovi hiši. Bil pa je tudi pripraven za vsako delo; pomagal je gospodinji, pomagal Petrinu in vsako njemu poverjeno delo je izvršil naglo in dobro. Poleg tega je bil šaljiv in dobrodušen, skratka, ni mu bilo kaj reči. Z njim je zopet prišel v hišo kos življenja, ki so ga pogrešali izza gospodarjeve smrti. Rezki se je celo zdelo, da so minevali tedni, meseci vsaj za polovico hitreje in prestana zima je bila krajša in nič tako mrzla kot druga leta. Prav tako naglo je potekala pomlad in že je bil kres tukaj.

O kresu so imeli pri fari vsakoleten semenj. Takrat, če je bilo delo še tako nujno, na semenj je moral vsak in to takoj zjutraj; popoldne so ostali na semnju samo postavači. Tak je bil običaj in tega se je držal vsakdo.

Pri Martincovih sta ostali doma samo gospodinja in Metka. Rezka je šla nakupit različno drobnarijo. Moška sta odgnala na semenj par volov. Da bodo vsaj za približno ceno znali prihodnjič, ko bosta vola res naprodaj. Zdaj da ju še potrebujejo, ker nista junca še dovolj utrjena za v jarem. Tako so se doma dogovorili z gospodinjo.

Važno je stopal Petrin okoli volov in navil ceno tako visoko, da so mesarji, ki so ponujali nižje cene, kar grizli svoje ustnice. Vola sta bila lepo rejena – toda cena, cena! Kaj da neki misli, in dako dalje, pa so odšli in zopet prihajali, pričakovanje, da se je stari premislil. Pa se ni premislil, ostal je pri svojem in se smehljal. Počehljal je sivca med rogovoma, rekoč: “Nič se ne bojta, še bosta jedla pri Martincovih jaslih, še.” In da ne bo ljubosumja pri odročnem, je še njemu pobobnal po čelu.

Janko je stiskal med drugo živino in poizvedoval glede cen, potem pa je Petrinu rekel zbogom! in se podal k 'štantom'. Srečal je Rezko, ki se je že odpravljala domov. Vprašala je Jankota, če misli ostati še tu. Malenkost da bo še kupil in naj ne gre prehitro, da jo bo mogel dohiteti. Pa so jih ljudje razrinil narazen.

Janko je hitel k lectarju. Za Metko je hitro izbral popisano detece in za vsak slučaj, če bi napravila preveliko šobico, še droban srček, ker Metka se bi rada štela k odraslim. Toda za Rezko ni šlo tako lahko. Gledal je srca, velika in majhna, z okencem in brez okenca. Vsa so bila opremljena z dolgim papirčkom z besedilom na obeh koncih. Če mu je bilo srce všeč, pa mu eno ali drugo besedilo ni ugajalo. A če je iztaknil primerno besedilo, pa mu spet srce ni bilo povolji. Težka stvar! Slednjič se je vendar odločil in kupil lepo pisano srce z okencem na sredi. Besedilo se mu je nekoliko dopadlo, nekoliko ne. Glasilo se je:

Kdo, le kdo bo Tvoj možiček, Ti prešmentani vražiček?! in Ves svet brez Tebe ne velja ni groša počenga.

“Kar je, je!” je dejal in zavito srce vtaknil v žep. Kupil si je mimogrede še srajco in bežnih korakov zapustil trg. Vzkliki barantačev in rezgetanje konj, cviljenje pujskov, smeh, živahno govorjenje, drdranje vozov, mukanje živine, vse to se je mešalo in ga nekaj časa spremljalo, potem je polagoma pojemalo, dokler ni poslednjič docela utihnilo. On pa je hitel, da doteče Rezko.

Prehiteval je napol oblečene sejmarje: posamezne, v parih in v gručah. Puščal je za seboj moške, z verigo ali par čevljev preko rame; z dvema klobukoma na glavi; v roki kak zavoj obleke ali česa drugega, ki ni imelo več prostora v jerbasu, škafu ali obširnemu cekarju, pod katerim se je šibila žena poleg njega, z vročo željo, da bi bila že skoro doma. Obšel je moža, ki je ženi podržal skledo, polno različne drobnarije, dokler si ona ne popravi težko, tiščeče breme na glavi. Pa ji je dal zopet polno skledo pod pazduho in sta korakala dalje, on priganjajoč, češ, da imata še daleč ...

Janko si je mislil: “Jaz bi že ne oprtal svoje žene tako in hodil praznih rok poleg nje, kakor tale dedec nemarni.” In si je predstavljal Rezko poleg sebe. Nasmehnil se je in še bolj povspešil korake. Prehitel je i Petrina z rogatima tovarišema, ki sta ga spoznala po glasu in stezala glave proti njemu. Toda Jankotu se je mudilo. Še en voz, zadaj k vozu privezanca telica, na vozu zaboj, iz katerega se je slišalo unkanje odraslega svinjčeta; par lepo negovanih volov; fantiča, ki jih je priganjal k naglici – potem tri ženske in zagledal je pred seboj Rezko. Še bolj se je podvizal in že je korakal vštric nje. “Bogme, hitro si odsmrcala, saj bomo kmalu doma!” je dejal ves vroč od nagle hoje in si obrisal čelo z robcem.

“Bojim se, da bodo mama hudi, dolgo nas ni,” je odvrnila. Vzela je spod pazduha rešeto polno zavitkov, ga vzdignila kvišku in pogledala dno.

“Ti,” je rekla, “mislim, da bo primerno za ajdo, kaj misliš?”

Pripognil se je nekoliko in pogledal. “Počakaj no!” je dejal, s prstom je obšel ob obodu in se ustavil na enem mestu. “Tukaj, glej, je nekaj popustilo. Za ajdo že ne bo, kvečjemu za bučno seme.” Janko se je smejal.

“Menda ja ne,” se je ustrašila Rezka. Toda kar je bilo res, je bilo res: rešeto ni bilo celo. Njej ni bilo do smeha.

“Na,” je rekla, “prvič sem šla mesto mame na semenj, pa taka smola! Slab začetek to.” Sram jo je bilo.

Janko se je spomnil na srce v svojem žepu. Res ji je ga bil mislil nastaviti doma na okno, sredi cvetočih pelagonij ali polonc – kakor so jim rekli – da bi potem ugibala, odkod se je vzelo. Toda ko je videl njen razočarani obraz, je postal za trenotek, posegel v žep, odvil in ji pomolil darilce pod nos. Rezka je najpoprej pogledala srce, nato njega in se veselo nasmejala.

“Bog bodi zahvaljen! da se le zopet smeješ!” se je oddahnil in smeje gledal Rezko, ki je čitala besedilo na papirčku. Oba sta udarila v nov smeh. Ozrla sta se, ko sta za seboj slišala ženske, ki so ju skoraj došle. Naglo sta jo ubrala, vaščeanke pa so ostajale in ostale daleč zadaj in so modrovale:

“Martinka menda vendar ne bo tako neumna, da si bo vzela zeta, ki nima ničesar pod palcem, Jamnikovi so revni in razen Jankota, ki je najstarejši, imajo še celo kopico otrok.”

“Dekle je hitro pozabilo očeta, že spet se smeje na vsa usta in hodi pokonci kot sveder.”

“Hja, Martinec, Martinec! Trdo si delal in malone skoparil; zdaj pa se bo nekdo drugi vsedel na tvoje mesto!” je potarnala druga.

“Kaj? Saj menda vendar ne bo omožila otroka, ki mu je komaj šestnajs let?”

“Oh, eno leto, dve, kaj pa je to? Toliko se še lahko počaka.”

“Nu, seveda, če si ne bosta prej skrivoma privoščila, kar si po božjih zapovedih ne bi smela!”

“Eh, če bi bilo na tisto – zapoved gor, zapoved dol – če se takale dva mlada in polna življenja srečata kje na samem, bi jima ne bilo dosti zamere, če pozabita, kaj smeta in česa ne smeta!”

“Tako, Mica? K maši hodiš in h pridigam, pa tako govoriš?” “No, no, saj nisem mislila tako hudo, le to sem hotela reči, da vse premalo poučimo otroke o tej stvari in potem jih pa sodimo kot najstrožji sodniki, kakor da ne bi vedeli, kaj je mlada kri.”

“Hm, saj vemo, kam pes taco moli!”

“Kaj? S tem cikaš name, na mojega sina!” se je ozlovoljila prva. “Kaj moram jaz zato, če se mu je ono dekle obesilo na vrat? In slednjič niti ni dokazano, da je prav on oče tistemu – tistemu otroku. Pazi, kaj govoriš!” In je jezno odjadrala na ono stran ceste ter pospešila korake vzlic polni canji na roki.

Preostali dve sta svojo hojo nekoliko zadržali, da se je razdalje med sovražnicami večala.

“Uh, kako je osata! Kaj ne, Neža?”

“Saj res ni bilo lepo od tebe, da ji očitaš prav to reč, ki jo najbolj grize,” je odgovorila Neža, ki je doslej vso pot molčala. “Tudi ti imaš sinove in hčer!” je resno dostavila.

“Glej, glej! Kaj pa ti veš o mojih sinovih in hčeri? A?” Bila je kakor razdražena čebela.

“Ničesar ne vem, zaboga ničesar!” se je branila Neža.

“Vem, da ti ničesar ne veš, ampak jaz nekaj vem in to je: pazi – ne za svojimi otroki, ki jih nimaš – ampak za svojim možem, ki hodi obirat sadje na tuj vrt. Najbrž, da mu je ene Neže premalo, pa si je našel še eno!” jo je piknila in se zlobno nasmejala.

“Koga, kaj?” Neži je zastal korak in toliko, da se ji ni zavrtelo v glavi. “Kaj veš ti o mojem možu? Počakaj, povem mu!” To bo obračunal s teboj!”

“Oho, se prav nič ne bojim! Vem, to kar ve vsa vas, le ti, Pajka, ki imaš ovčjo pamet, ne vidiš in ne veš ničesar!” Skregani sta se razšli.

Dobro uro pozneje je na Pajkovem domu razsajala tako huda nevihta, da se je še domači petelin naveličal udanosti in občudovanja svojih krotkih putk in si zaželel boja. Naglo kot strela se je spustil na sosednje Martincovo dvorišče, kjer je paševal njegov tekmec. Začela se je tiha s tem srditejša bitka, da so komaj nekoliko zaceljenje praske nanovo zakrvavele. In bi bil ta boj trajal dolgo, morebiti do zmage na tej ali oni strani, da se ni skozi okno Martinčeve hiše pokazala Janketova temnolasa glava.

“Viš, viš, mi mirno obedujemo, pa niti ne vemo, da imamo vojsko zunaj hiše.”

“Kaj? Je že spet Pajkov tukaj?” je dejal Petrin in se takoj podal ven, da naredi konec kruti borbi.

“Hu, ti klatež pikasti!” se je hudoval Petrin. “Mar se neznaš držati svoje jate?” in ga je odgnal nazaj.

“To se imajo grdo pri Pajkovih!” je dejal, ko se je povrnil. “Ni čudna, če si je i petelin poiskal boja.”

“Škoda!” je dejala Martinka. “Doslej se nista nikdar pričkala, dasi je on precej prepirljiv človek.”

“Hm, se bosta pa odslej! Čudno, da so ji potemtakem šele sedaj vtaknili v ušesa njegova vasovanja pri tistem ometalu, ongavi Neži.” Zmajeval je z glavo in se podal proti hlevu. Nehote se mu je vrinilo v možgane, da bi morala i Pajka svojemu možu vračati enako z enakim. On, Petrin, bi bil hitro pripravljen za to. “Uh, budalo neumno!” se je takoj otresel pregrešne misli. Pajka, pa kaj takega! Nak, prej bi se nebo podrlo. Pa vseeno ga je ta misel zopet poščegetala, kajti nasmihaval se je; nazadnje pa je nagrbil čelo, zamahnil z roko in se podal v hlev napajat teleta.

Pa da Petrina ne bomo radi tega sodili preostro, moramo poseči nazaj v njegova fantovska leta. Takrat se je bil zagledal v tiho, mirno dekle, v Petranovo Nežko in ji je nekoč povedal, da gre Petran in Petrin nekako skupaj, samo črko da je treba spremeniti, in če je ona pri volji, se to lahko uredi. On da je v bližini iztaknil kajžico s par pedi zemlje, ki je naprodaj in jo bi onadva zmogla; on s svojimi prihranki in z malo po materi podedovano vsotico na eni strani, ona s svojo doto na drugi. Mogoče bi ostalo še za eno kravico. Nežka ga je gledala začudeno. O, naj nič ne skrbi, je dejal. Šlo bi. Ona da je skrben in ni razvajen in da je ona delavna, to tudi dobro ve. Kravica bi se skozi vse leto pasla na občinskih pašnikih, ki so tam blizu. Za pozimi bi ji že tudi hrane pripravili. Naj se kar nič ne boji, ji je dejal in si obrisal pot s čela. Nikoli ni bil pomislil, da je te vrste pogovor tako težak. Ona je pomolčala in nato dejala:

“Vse prav, Petrin, in vsa čast ti! Toda človek božji, si kdaj premislil, če bi naši doma v to privolili? To je eno, drugo je pa: dali so kje občinski pašniki, koder se bi pasli mali Petrinčki in Petrinčice, ki bi jih skoro gotovo Bog dal? In da te ne bo misel name mučila še zanaprej, ti zaupam to-le: Pajek je že vprašal zame in njega bom vzela. Nekoliko siten, pravijo da je, pa drugače ni napačen človek in rada ga vidim. In grunt, ki ga ima, tudi nekaj šteje.”

Dala sta si roko in se razšla.

Od tistih dob je Petrin zavrgel misel na ženitev. In ko so pri Pajku imeli pir, je ves ljubi dan pretičal v senu nad hlevom, češ, da mu nekaj ni prav. V resnici je pa premišljal, kako se bi odpovedal službi. Če bi bil vedel prej, da ga bo ta prokleta harmonika tako rezala v srce, bi ne bil čakal tistega dne. Pa je res čez par dni povedal Martincu, da misli premeniti službo. Martinec ni hotel slišati ničesar o tem, rajši da mu namakne par kron, če mu je za to, je dejal, in Petrin je ostal.

Sčasoma se je privadil srečavanju svoje nove sosede in ne le to, ampak prišlo je tako daleč, da mu je dobro delo, če je tu in tam mogel izmenjati z njo kako besedo. Kajti kakršna je bila kot dekle, taka je ostala, mirna, krotka, tiha in sama zase. Spoštoval jo je Petrin in vsakdo v vasi, zato se pa nihče prdrznil, da bi bil zinil spričo nje o tem, kar se je zadnje čase pletlo med njenim možem in Nežo št. 2. Edino Afra bi bila to že davno storila, da ji ni “una” s slanino ali čemurkoli mazala brezzobe čeljusti in močila grla z vinom ali jabolčnikom, ki ji ga je donašal Pajek. In še to pot ne bi izvedela Pajka ničesar, da se niso ženske tako sporekle.

“Samo dve leti bom služil, da si bom prihranil malo vsotico, ki mi bo omogočila pot v Nemčijo ali Francijo ali mogoče celo v Ameriko!”

To je bil Jankov sklep o nastopu njegove službe pri Martinčevih. “Da bi se, kakor Petrin, udinjal za večnega hlapca? Ne, tega ne!”

Drugo leto je šlo h koncu in treba je bilo misliti na odpoved. “Toda kako, kako?” se je vpraševal Janko. “Kako bi živel, ne da bi videl Rezke okoli sebe? Kako bi prestajal, ko ne bi več slišal njenega zvenečega glasu, njenega smeha, ki mi je bil vedno kakor godba!”

Ljubil jo je, odkar jo je poznal, a ji nikoli ni pravil tega. Večkrat je bil na tem, da ji pove, kar čuti do nje, pa se je vsakokrat zbal, da bi ga spričo njegovega uboštva zavrnila in bi nehala biti napram njemu tako prostodušna, kakor je bila vedno. Toda ta negotovost ga je trla. Konec mora biti, tak ali tak. In sklenil je, da porabi prvo priliko in se ji izpove. Pa so prišle prilike, a Janko ni govoril in ni odpovedal službe.

Šlo je v tretje leto.

Oglašali so se snubci. I petičnih je bilo vmes. Toda Rezki so bili vsi “prerevni”, kakor se je izražala. In Janko je dobro vedel, da Rezka ne misli s tem denarja, pač pa vrlin, ki jih išče v svojem bodočem možu. Njegovo upanje je rastlo. Ko pa je bil nekoč nehote priča naslednjemu dogodku, je njegovo upanje pognalo krepko poganke.

Bilo je tako.

Lahen mrak se je spuščal na zemljo in počasi objemal mlado zelenje, ki je narahlo šelestelo, kakor da šepetaje pripoveduje bajke ptičkom v gnezdecu.

Janko je baš popravljal v skednju, ko je zaslišal pri vodnjaku škrtanje škafa. Hitro je pogledal skozi lino in videl Rezko, ki je zalivala mlada betva na gredici poleg vodnjaka. Ona ga ni videla.

“Kaj, ko bi zdajle stopil tja in ji povedal? Nihče naju ne bi motil: povečerjali smo in za danes je dodelano vse. Že je nameril korak, ko je videl od nasprotne strani prihajati mladega Čeferina; glavo pokonci, klobuk postrani in za klobukom nekaj zelenega, kar pa Janko ni mogel razločiti, mrak se je bil v tem že toliko zgostil.

“Ojej, Rezka, zdaj se pripravi!” je samo mislil in hotel oditi v hišo, da ne bi prisluškoval. Toda oprijela se ga je hudomušnost in je sklenil ostati, ne toliko zbog radovednosti – saj je slutil, česa Čeferin išče tod – ampak radi Rezke, ki je znala z vsakim tako lepo obračunati. Niti najmanj se ni bal zanjo, to pot že ne. Vsa dolina je poznala Čeferina kot bodočega gospodarja lepega posestva, a poznali so ga tudi kot ne posebno talentiranega človeka. Pripovedovali so si o njem, da ga je kot desetletnega dečka zaobljuvila mati k sv. Katarini. Oni popoldne pred romarskim dnevom je pa mali Čeferin nekam izginil. Ni ga bilo nikjer in od nikoder, tako da so bili doma že v velikih skrbeh. Pa ti jo pod večer pribriše mali domov in ves zasopljen jecljaje pripoveduje, da je že danes prehodil pot do Stranske vasi, češ, da bo torej imel drugi dan toliko krajšo.

Janko je pogledal skozi linico.

“No, Rezka?” je dejal Čeferin jecljaje. “Nekaj bi ti rad po-po-povedal.”

“Le brž,” mu je odvrnila. “Nimam časa.”

“Viš, Rezka, jutri je nedelja – –.”

“Za božjo voljo! Česa ti ne poveš!” se je zasmejala Rezka in posegla po škafu. Pa je Čeferin pohitel:

“Po-počakaj, počakaj,” popravljal si je klobuk in čedalje bolj jecljal, “in v-v-vidiš, k-ker je jutri ne-nedelja, hm, ha,” hotel jo je prijeti okoli pasu.

“Hočeš, da ti to vodo zlijem za vrat?” in ga je udarila po roki. “Skratka, kaj pa laziš za menoj!”

“Uh, ne bodi tako o-stra. Saj m-mislim i tebi dobro.”

Rezki se je zabliskalo v glavi.

“In v-vidiš, jutri popoldne bosta prišla moj oče in moja t-teta k vam, in bosta vprašala za te.”

Rezka, ki se je najpoprej ogledala naokoli, če ni nikogar blizu, se je nekoliko nagnila proti Čeferinu in mu dejala tiho, vendar toliko razločno, da je vsaka beseda dosegla Jankota:

“Poslušaj, Čeferin, če bi mi ne bilo prišlo na ušesa, kako se hvališ okrog in pripoveduješ, kakor da sva si takorekoč že dala besedo, bi ti rekla: Mi je žal, ne morem! Tako pa si si zaslužil to, da ti povem: Nočem, ker ...”

“N-nikar, nikar!” ji je Čeferin segel v besedo in krilil z rokami, “ker mogoče se boš pozneje ke-kesala.” Pripovedoval ji je dalje, kako da je bil siguren njenega privoljenja in da bi ji nocoj sploh ne bil tega povedal, pa je hotel, da se i ona že vnaprej zveseli. “Ne pozabi, da sem pr-premožen: imam denar in lepo po-posestvo,” je dodal h koncu.

“Vem, vse to vem, vendar ti nečesa poglavitnega manjka,” mu je odvrnila.

“Bom k-k-kupil, bom k-k-kupil!” je dejal stopicaje z nogami.

“Saj to je tisto žalostno, ker se dotične stvari kupiti ne da.” In je zopet stegnila roke po škafu vode. Skoraj ji je postalo žal, da je s tem velikim otrokom postopala tako trdo. Medtem pa se je Čeferin prizadeval, da bi jo razumel.

“Ino, po.počakaj vendar in p-povej, kaj bi tisto bilo?”

“Tisti reči se pravi p –,” hitro je poiskala drugo besedo, ki bi v tem slučaju tudi držala, “ljubezen se ji pravi, vidiš, ljubim te ne, zato bi ne prinesla sreče v vašo hišo!”

“Torej, nič?” je dejal Čeferin počasi in jezik se mu ni zataknil niti enkrat.

“Nič!” je dejalo dekle.

V Čeferinu se je oglasilo nekoliko hudobnosti, ki bi mu je Rezka ne bila nikoli prisodila. Rekel je: “A če bi-bi b-bil Janko na mojem m-mestu – njega bi vz-vzela, kaj ne?”

Janko, ki se je doslej ves čas smehljal, je pridržal sapo, zaškrtal z zobmi in prisluhnil. Srce mu je plalo.

Rezka je odmaknila roke od škafa, pa stopila tik pred Čeferina: “Če znaš biti poleg svoje nadležnosti še hudoben, potem prenesi i to: Janko je res samo hlapec, a odtehta tebe z vsem tvojim premoženjem vred, da znaš! Pa še to raztrobi po vsej vasi, če hočeš!” Nekoliko razburjena je prijela za škaf in si ga posadila na glavo s tako naglico, da ji je voda plusknila po obrazu. Z roko je potegnila po njem, se nekoliko nasmehnila in rekla pomirljivo: “Pa ne zameri, Tine, in lahko noč!” In je odšla proti hiši.

Kakor za izgubljenim rajem je Čeferin zrl za njo, dokler ni izginila za vrati. Potem je potegnil klobuk na sredo glave in se težkih korakov potopil v mrak. Janko bi bil najrajši udrl za njim in ga – – nak, nisi mogel misliti, ali bi ga lopnil po glavi ali bi ga objel. Najrajši bi naredil oboje, kajti Čeferinu je bil nazadnje le hvaležen, da je s svojo neumestno pripombo izzval Rezkino za Jankota tako laskavo oceno. In da Rezka ne govori kar tako tjavendan, to je tudi vedel.

Bili so že na pragu poletja. Kmetje so tarnali radi suše, ki je tako zgodaj pritisnila, prav kakor v minulem letu. “Zaenkrat,” so dejali, “se še potrpi. Toda ista nadloga v drugo? Hudo se obeta!” Strn se je komaj ozrnila, pa bo i zrela pred časom, ker jo bo suša stisnila. In koprneče so se ozirali na mrenaste oblačke, ki so visoko gori preprezali nebo. “Ti-le že ne obetajo ničesar,” so se izražali poznavalci vremenca. “Treba je nizkih oblakov in vetra, ki bi jezdil na njih, potem šele bi bilo kaj.” Hiteli so s košnjo, kajti i trave je bilo vsak dan manj. Žejna zemlja je kazala razpoke in mlado rastlinje na polju se ni moglo več zadovoljiti z blagodejno roso. Začelo je pešati. Potok se je stisnil v sredo struge, kakor da bi skoparil z vodo in ne privoščil potrebne vlage niti zaspanim srebrnolistim vrbam, ki so dremale ob bregu.

Izza teh sanjajočih vrb se je videla mlada perica, ki je bosa stala na oguljenem kamnu in izpirala kos za kosom. Bila je to Rezka. Izžemaje zadnji kos, se je pripognila in gledala izpod vrb po stezi proti vasi. Pričakovala je Metko. Pa Metke ni bilo videti nikjer, pač pa je doseglo njeno uho veselo žvižganje.

“Saj to je Janko, ki se vrača iz mlina. Prav, mi bo pa on v pomoč!” je dejala in hitro je šinil njen pogled na stezo, vodečo vzdolž ob potoku. Opazila je Jankotovo postavo, ki se je naglo umaknila za grm. Žvižganje tudi ni bilo več.

“Aha, strašiti me misli!” in se je takoj vživela v svojo ulogo. Hitro je namočila že izžeti prt še enkrat v vodo in ga jela ponovno ožemati. Hihitaje se, je štela bližajoče se korake; bolj jih je slutila kot slišala. Razgrnila je prt in ga držala proti solncu. V tem je bil že tudi za njo. Prav ko jo je mislil potegniti za trak predpasnika, mu je spodrsnilo in je imel čevelj v vodi. Tedaj je Rezkin pridržani smeh bušil z vso silo na dan.

“Jeli, Janko, strašit si me mislil, pa vidiš, spodletelo ti je, prav spodletelo!” se je smejala in zganila prt.

“I, kaj se hoče!” je ta smeje odvrnil in otresal z nogo in čevljem polnim vode, “ko imam pa samo dvoje očes.”

“Nu, pa bi si nabavil par kurjih, ki bi naj pazile same nase!” se je zopet namejala.

“Saj se pa tudi vsak dan ne vidi takih peric, ki bi oprani kos kar sproti sušile v rokah,” jo je podražil.

“Počakaj, no, da boš tudi ti imel nekaj za sproti,” naglo je zajela z roko vode in ga škropila. “Sicer sem pa gledala le za sadnimi madeži, ki se tako trdovratno drže perila.”

Janko si je izstresal vodo iz čevlja.

Rezka je zopet pogledala na stezo proti vasi. “Nazadnje pa rada vidim, da si prišel, boš mi vsaj pomagal na glavo. Metke itak ne morem počakati.” Segla je z roko po škafu, ki se je tik za kamnom odmakal v vodi.

“Na, nesreče!” se je začudila, “obroč je počil. Pa zdaj?”

“Vidiš, pa sem le prišel prav.” Hitro je stopil do bližnje vrbe in posegel v njeno vejevje, kjer je še trenutek prej živo zborovala jata vrabcev. Odrezal je pripravno šibo. Naglo jo je ogolil, švrkal z njo sem in tja, pa jo pričel zvijati. “Za silo bo le!” je dejal. Medtem je Rezka oprezno dvignila posodo, da se ji ne sesuje. Spodnji obroč je še držal. “Hu, poglej no, kako se je dno zvežilo. Pa saj bom nesla perilo in ne vode.”

Prenesla je škaf na breg, kjer je rastlo nekoliko trave, položila ga na tla in se vsedla poleg njega. Prijela se je za koder, ki se je ukradel izpod nazaj zavezane rute, in ga potlačila nazaj. “Kar pusti ga, Rezka, saj veš, da bo prihodnji trenutek zopet zunaj!”

“Kako, ali skrbip za škaf, ali skrbiš za me?!” mu je smeje odvrnila. Odtrgala je bilko kraj sebe in jo vtaknila med zobe. Janko je primerjal vitro. “Na, tako-le drži dožice skupaj. – Prav bo.” Pa je mimogrede ujel v ustnice njen koder, ki se je bil zopet splazil izpod rute.

“Si pa res poreden, Janko,” se je navidezno hudovala, “pa ne, da bi tudi ti postal eden tistih, ki so jim roke bolj zgovorne ko jezik. Saj ne zmorejo z dekletom niti petih besed, ne da bi ga lovili z rokami.”

“Ne bodi tako rezka, čeprav si Rezka,” je dejal Janko tišje. “Saj se ne bom veš spozabil, akoprav si želim, da bi te takale 'nesreča' še večkrat zadela.”

“Nisem vedela, da tako rad vežeš posodo!”

“A, kaj posoda!”

“Pa ne, da bi tudi mene rad povezal z obročem,” se je zasmejala in se zagledala v daljo, tja, kjer se je gozd borovcev dotikal nebes. Jankotov smeh, ki se je navadno tako rad zložil z njinim, je to pot izostal. Pogledala ga je vprašujoče in se srečala z njegovimi očmi. Radovednost se je umaknila osuplosti. Njen smeh je nehal. S težave je potegnila veke preko svojih zenic, pa je zopet zrla vanj. Prvič, odkar ga je bila poznala, ga je gledala kot moškega, in ne samo kot Jankota, ljubeznjivega do vsakega bitja, najsi bo otrok ali odrasel, moški ali ženska, žival ali karkoli. Prvič je videla tudi posameznosti njegove osebnosti: njegove temne, zavite obrvi nad istotako temnimi, odkritimi in razumnimi očmi, krepke poteze njegovega suhljatega od vetra in solnca utrjenega in zagorelega obraza, njegov ravni nos, s kratkimi brčki pod njim ter lepo zaokroženo brado. Ni bil širokoplečega in močnega života, zato pa tembolj gibčnega in prožnega, in take so bile njegove kretnje ter vsa njegova nrav. A če bi kdo mislil, da ga je to pot šele ogledovala, se moti, kajti vse to je videla že davno, a ji nikoli ni prišlo do zaznave. Gledala mu je v oči, mirno, prijateljsko in otožno.

“Jasna, lepa in čista si mi, ko beli dan!” je spregovoril Janko. “A glej, ker nimam cvenka, ki bi mi prižvenkljal pogumna, in si kot hlapec pri vaši hiši služim kruh, se ne upam priti pred te, ne pred tvojo mater. To zadnje leto visim pri vaši hiši kakor kaplja na veji, ne vedoč, kaj bi. Tako sem čakal, z upanjem in obenem z grozo, da pride sluteča ali ničesar sluteča roka in strese vejo. Stresel sem si jo zdaj sam. Ti pa, Rezka, odloči! Tako ali tako; negotovost me ubija.”

Dekle je povesilo glavo in pomolčalo; videlo se je, da išče besed. Jankotovo upanje se je manjšalo.

Pa se je zganila in dejala z neenakomernim glasom: “Da nisem videla v tvojih očeh, Janko, kaj misliš, bi tvojih besed skorajda ne razumela, tako pa vem. Nisem bila pripravljena na to.”

“Saj ni treba za to priprave, povej, če me imaš rada, če maraš za me. Za vse drugo se bo našlo pota!”

“Seveda te imam rada, toda tako – kako bi rekla – kakor bi imela recimo rada brata, če bi ga imela in če bi bil ta podoben tebi.”

Janko je globoko zajel sapo in vzdihnil. Njegovo majhno upanje se je počasi pogrezalo v nič.

“Saj to je tisto,” je dejal, “neštetokrat sem opazil, da sem ti bil več, kako so ti bili drugi, a jaz bedak sem si razlagal vse drugače, ker pač nisem mogel misliti na kako 'bratovsko' ljubezen,” grenko se je nasmehnil. “In to tvoje ravnanje je dalo podlago upanju in netilo je ljubezen, da mi je preratla pamet in voljo.” Jeza se ga je lotevala.

Rezka je molčala.

“Bratovska ljubezen! Kam bi z njo? Mar se naj z njo privežem k hiši za vselej, da bi visel ob njej ko zvest in udan psiček? Skoraj bi rajši videl, da bi se še meni zasmejala pod nos, kakor se zasmeješ drugim, lažje bi mi bilo!” Gledal je v daljo in srce mu je valovilo.

Tako se je vse: negotovost, ves up in ljubezen sprevrglo v trde in jezne besede, ki so kakor težke prstene kepe padale na Rezko in vsaka teh jo je ranila globoko. Najrajši bi bila vstala in šla, pa se je bala, da bi jo najmanjši gib pognal v jok, ki ga je zadrževala. “Le jokati ne, za nič na svetu ne!” Sedela je čudno mirno; stisnjenih ustnic in bledega obraza je zrla predse.

“Nikoli ga več ne pogledam! Siroveži,” je podžigala v sebi jezo, da bi nadkrilila bol.

Molčala sta oba. Naenkrat je čutila, da se je Janko ozrl nanjo in jo gledal. Težko se je premagovala.

Janko se je streznil in bilo mu je žal trpkih besed. “Grdo ji plačuješ za njeno odkritosrčnost!” si je očital. Nagnil se je k njej: “Ne zameri! Veš hudo mi je!”

Ni ga pogledala. V očeh so se ji zasvetile solze, vkljub temu, da se jih je z vso silo branila. Po vsem obrazu razlita rdečica je izdajala notranjo borbo.

Odlahnilo ji je, ko je zagledala na stezičnem ovinku naglo se bližajočo Metko. Njeno kratko krilce, vihrajoče v zraku, se ji je zdelo kot odrešila zastavica.

“Si mi zamerila?” je slišala, a hote preslišala tihi Jankotov glas poleg sebe. Niti ganila ni z obrazom. “Seveda!” je dejala sam zase, “zdaj mu je do sprave, ko se je že izkihal name! Ne bo nič! Dobro, da vem kakšen je!”

“Joj, to smo imeli dela doma!” je hitela Metka, še predno je dospela na mesto. “Teliček se je izmuznil iz prehlapne verige in z materjo sva ga šeče ugledali, ko je bil že na dvorišču.” Smejala se je in dihala globoko. Njene od solnca ožgane in tenke bose noge so kar poskakovale, ko je pripovedovala dalje, kako da je bil teliček neroden. Niti hoditi ni znal: vedno je hotel z obema prednjima nogama naenkrat koračiti.

Janko in Rezka sta se delala, kakor da je verno poslušata, a sta imela vsak svoje misli in te niso bile baš vesele. Metka, ki je bila odprte glavice, je koj zaslutila, da nekaj ni v redu. S svojimi živahnimi rjavimi očesci je zvedavo pogledovala zdaj enega, zdaj drugega. In da bi se ne dotipala do njune skrivnosti, sta jo vpraševala po posameznosti glede telička in izvedela med drugimi, da je pri lovu pomagala i Pajkova teta, ki da je imela vse objokane oči.

Rezki je bilo dovolj. Brž je posadila za silo povezano z nekaj kosi perila Metki na glavo. Drugo posodo, ki jo je Metka prinesla, je napolnila z ostalim perilom. Sama si je hotela dvigniti na glavo, pa je priskočil Janko; toda svitek se je skotalil z glave na tla, pa naravnost v vodo. Janko je koračil za njim in zajel vodo, tokrat v oba čevlja. Ni se zmenil za to. Koliko smeha bi bilo to povzročilo drugekrati! Metka je že bila odšla.

Molče je korakala Rezka. Vseeno ji je bilo žal “brata”. Vedela je, da ga ne bo strpelo več v njihovi hiši in da se bo poslovil. “Joj, kako pusto bo potem, kako prazno in dolgočasno. – Da bi ga prosila, naj ostane vsaj še do konca leta? Ne, tisto pa ne! Naj gre, če hoče! Ko je tak!” si je mislila.

Za njo je stopal, ali bolje čmakal, Janko, kajti njegovi čevlji so peli posebno pesem, kakor bi hoteli izzivati ubogo, napol suho bilje, ki je bolj rastlo nazaj kot naprej.

Še istega poletja se je pod večer neke sobote raznesel po vasi glas, da je prišel Slakov Polde iz Amerike. Da je bogat in strašno gosposki, je razbobnala Afra pri vsaki hiši, in da je vdovec, pa da si misli izbrati dekleta, ki ga potem povede seboj v Ameriko.

Pri fari se bo jutri pokazal, so sklepali iz izkušnje, saj se je doslej še skoro vsak Amerikanec razkazoval najprej pri cerkvi in pozneje v gostilni. Pa če si išče dekleta, no, potem se ga je še bolj gotovo nadejati tam, kjer se razkazuje domači ženski cvet, to je pri fari.

Nedeljsko jutro. Rosno in sveže kakor druga jutra, in vendar drugačno, ker je eno samo od celega tedna in posvečeno počitku.

“Ej, ej, pa smo ga pred leti obsojali, ko je pustil domačijo sestri in šel na tuje. Na, vidiš, nazadnje si je pa le, kakor se reče, izvolil boljši del. Tu bi garal in prigaral komaj za življenje, tam pa si je nakopal bogastva,” – to so bili pogovori domačincev v cerkev grede.

Moški so ugibali, koliko neki premore; ženske; kakšen izgleda. In maša je mnogim raztresencem trajala skoraj da predolgo. Slednjil je dal okrogli rdečelični župnik, ki se mu ni nikoli nikamor mudilo, križ, in množica se je izsula iz cerkve.

Slakov Polde ej že stal pred cerkvijo. Smeje je kazal svoje z zlatom zakrpane zobe ter podajal roko zdaj temu, zdaj onemu. Od ozkotrakega rjavega klobuka, potisnjenega nekoliko v zatilnik, pa doli do svetlih lahkih čevljev, ni bilo ničesar prezrtega. In Polde se je tega prav dobro zavedal. Na široko se je kretal in skušal biti vsaj še za palec dva višji nego je bil, akoprav se ga je smelo šteti v zgornjo polovico srednje velikih ljudi. Levo roko je držal v hlačnem žepu, z desno je pa pridno pomagal povdarjati besede, ki so mu ne baš naglo tekle iz ust. In “well” pa “all right” in poleg teh “sure” so igrali precejšnjo ulogo v njegovi govorici. Bleda barva njegovega, nekoliko zabuhlega, gladko obritega obraza ni kazala posebnega zdravja, pa ta se je štela na rovaš mestnega zraka. Male, rjave požmigavajoče oči so venomer uhajale tja, kjer se je pomenkovala gruča deklet. Te so se delale, kakor da ga ne vidijo, pa so natančno prestregle vsako njegovo kretnjo. In zakaj tudi ne, ko pa je prišel baš radi tega, da si izbere eno izmed njih!

Povprečno sodeč se je dopadel vsem; bogat, lepo oblečen, navidez nič 'visok' – naši ljudje so kmalu zadovoljni. Izjema so bili je fantje, ki so ga nekam škiljavo gledali, češ: “prav tebe se je še manjkalo!” Nobeden teh se mu ni bližal; saj se niti upali niso, ko so pa še ajčkali v zibeljkah ali kvečjemu prodajali platno, ko je le-oni že fantoval in odšel v Ameriko še predno so si utegnili zapomniti njegov obraz.

V tem je Polde ponovil mogoče že desetič, da je prav tega dne poteklo dvajset let, odkar je dejal domači vasi adijo. Ponašal se je s tem. Le to mu je hodilo navzkriž, da je zato tudi dvajset let starejši nego je bil takrat in da leze že v štirideseto. Zavidljivo je pogledoval tja k fantom in si želel, da bi bil v njihovi sredi, ne pa v krogu teh očancev, ki so se venomer sklicevali na isto starost in so nosili v svojih glavah svoje grunte, živino in vse drugo, le deklet ne, deklet. Zopet se je ozrl na dekleta. Topot se je njegov pogled zapičil tja in potegnil seboj še poglede svojih sobesednikov.

“Aha,” so ugotavljali, “Rezko vidi, Rezko je ugledal!” Pomenljivo so se spogledovali naskrivaj.

“Hm, fletna dekleta cveto tod na okoli,” je dejal Polde. “Čegava pa je ona, ki pravkar odhaja?”

“I, Martincova je, Martincova. Saj res, Martinca si tudi poznal ...” Pririla se je do Poldeta Frlanova mati. Za hčerko je vprašala, za Ančko, svojo najmlajšo. Devetnajst let da je že v Ameriki, pa je, odkar se je omožila, pisala samo enkrat, in to je bilo pred šestnajstimi leti.

O, da, Frlanova Ančka, ve za njo. Vzela da je nekega Hrvata, Držiča. Hu, denarja da imata ko toče in nič otrok.

“Čudno,” je dejala Frlanka nato, “prej, dokler je bila sama, mi je vendar utegnila pisati, še kak dolar je vtaknila v pismo; sedaj, ko je bogata, kakor praviš, pa niti do pisma ne pride.” Zmajevala je z glavo in se obotavljaje odpravljala svojo pot. “Vsaj to mi povej, Polde,” se je zopet okrenila, “kakšna izgleda, je zdrava, srečna?” Pozorno ga je gledala. Polde je čutil vso težo njenega vprašanja, vendar se ni izdal. “Včasih malo poboleha, vendar nisem nikoli naletel, da bi bila resno bolna. In dela vedno.”

“Kaj, dela? Pa govoriš o bogastvu –!” se je začudila žena.

“I, mogoče dela takole za kratek čas, ko nima skrbi za otroke.” Hitro je napeljal pogovor zopet na Martince. Kako da obstoje, se je pozanimal. “O, ne slabo!” in poučili so ga o vsem tako natanko, da bi niti Petrin ne zmogel točnejših podatkov.

Še eno vprašanje je mučilo Frlanko, ko je počasi odkorakala domu, pa ne samo eno, deset, sto vprašanj jo je mučilo, a je vedela, da so vsa odveč.

“Ni srečno moje dete, ni ... Tu notri čutim,” in si je položila roko na srce. “O, da bi jo mogla priklicati! Moja pisma je sploh ne dosežejo, vem to.” In po njenem zgrbljenem starem licu je polzela solza, ena sama, težka – solza matere. –

Taisti čas je v spremstvu vaščanov prikolovratil Polde v gostilno. Vščipnil je nekaterico v bedro in vprašal smehljajočega se gostilničarja, če ima kaj moče. Moče, kajpa da imajo in fine povrh!

Samoljubno se je razprezal za mizo in pripovedoval o Ameriki, o njenem ogromnem bogastvu, do katerega pridejo pa le taki, ki znajo. Vsakemu ni dano. Polde pa je znal, kako se dela. Z veliko kretnjo je posegel v notranji žep in privlekel na dan debelo listnico ... Počasi a sigurno je potegnil iz nje z elastiko opasan snopič bankovcev, oslinil prst druge roke in švc! je potegnil z njim po robu snopiča, da so mnogi kar zazijali in bilo jih je samo oko. Gostilničar se je veselo obliznil.

“Da, da, znati je treba!” je vzdihnil ta ali oni, ki je tudi svoj čas iskal sreče v Ameriki, pa se je zakopal kje globoko v zemljo in delal ko suženj, da si je priboril nekaj denarja. In kadar je takole pomislil na svojo Ameriko, je imel pred seboj le rov, nekaj tistih bajt, koder so živeli naseljenci in pa salun, kjer je z drugimi vred skušal pozabiti na vsakdanje muke in težave. Prave Amerike pravzaprav niti videl ni. Polde pa ni delal v jami ... Hja, znati je treba! –

Tako se je tudi naslednje nedelje pridno popivalo po gostilnah. In Polde je imel vedno dovolj družbe, to je take, ki je ljubila kapljico čez vse, posebno še, če je tekla na tuj račun. In so mu zato le-ti vinski bratci peli hvalo na moč, potihem se pa muzali, da je bilo kaj.

Med tednom je hodil na sprehode. Tudi v mesto se je tupatam odpeljal s poštnim avtom in je ostal tam po dan ali dva v veliko veselje svoji sestri, ki si je reva na vse načine prizadevala, da mu ugodi v vsem. Niti z eno besedo ni izdala, da ga je že spoznala in obsodila kot pravega bahača in sebičneža. Dal si je streči, a se nikoli ni domislil, da bi jo vprašal, odkod se jemlje. Njen mož ga je jel že gledati po strani, ko je videl, da je izginil zadnji od zob pritrgani kos prekajenega mesa. Iz jate piščancev je postala jatica. Sodček v kleti je že donel in mast v čebru je bila pri dnu. On pa ne, da bi se spomnil, da se da vse to nadomestiti. Vsak dan je pričakovala, da se bo njen mož naveličal tega in bo zaropotal in se izropal nad njo, revo, ki je vsemu le toliko kriva, ker je sestra temu lahkoživcu.

Še isti večer se je ojunačila in stopila do brata, stoječega na vrtu v mesečini. Lep večer, in mesečina, pa slaba žetev vsled prerane suše, ki je pa hvalabogu konec, vse to ji je služilo kot uvod in zraven je pritegnila še davke in otroke, ki hočejo jesti, pa če je kruha ali ga ni, in narahlo je načela denarno vprašanje. Kmet, je dejala, da nima denarja in ga nima. Polde jo je le napol poslušal in prikimal:

“Yes, yes, - slabo gospodarstvo,” se je namrdnil, “slabo gospodarstvo!”

Sestra je smatrala to kot očitek. “Tako!” si je mislila vsa ogorčena, “on se mi upa očitati nekaj, kar niti res ni, a jaz se pripravljam, kako bi mu, da ga ne bi užalila, razložila svojo revščino, ki je en še povečuje.” Kri ji je butnila v glavo in imela je na jeziku par ostrih. A premagala se je in pogoltnila togoto. Toda opustila je vse ovinkanje in dejala naravnost:

“Polde, tako je: vse, kar smo imeli boljšega, smo pospravili in zanaprej se boš moral zadovoljiti s tem, kar imamo in kakor imamo mi. Za v mesnico nimamo denarja. Odkod naj ga vzamemo?” Pa ko je videla, da je Polde posegel v žep, ji je bilo žal svojih besed. Dodala je mirneje, opravičevaje se: “Ne zameri, ne morem drugače! Saj veš, kmetje moramo presneto gledati, da nas življenje ne pritisne ob tla.”

“Sem mislil, da sem prišel na svoj dom” – tisti 'svoj' je zelo naglasil – “pa vidim, da nisem.” Stisnil ji je nekal drobiža v pest.

“Saj si doma,” je hitela sestra, “ampak česar ne zmoremo, ne zmoremo,” in ga še enkrat poprosila naj ne zameri. Pred pečjo je šele pogledala denar in se trpko nasmejala. Bolj kot prej je želela, da bi odšel tja, odkoder je prišel in to hitro, hitro.

Pa ni odšel še tako kmalu. Rezka mu ni šla iz glave. “Ta bi bila zame,” si je mislil in delal je načrte, kako bi ji prišel bližje. Parkrat si je že tako uravnal, da sta se srečala in izmenjal je z njo par besed. Vpoštevajoč svojo prevejanost in njeno neizkušenost je gojil upanje in prežal na priložnost, da se ji prislini.

Rezka je kmalu zaznala, da se Polde zanima zanjo. Pa se je sprva le smejala. Ko pa se ji je nekoč pridružil vračajoči se iz mlina s polno vrečo na glavi, se je nehala smejati in pričela misliti.

“Nisi za to ustvarjena, da bi kakor otovorjena mula nosila na svoji lepi glavi zdaj vrečo, zdaj vodo, zdaj plevel in kaj vem kaj vse. Samo če hočeš, Rezka te popeljem tja, kjer bi prišla do veljave. Klobuk! ne pa tovor, pristoja tvoji krasni glavici, tvojim zlatim lasem. Vse visoke gospe in gospodične bi otemnele spričo tebe. Saj niti ne veš, kako si lepa.”

Rezka, nevajena takih besed, je zardevala in polaščala se je čudna nesigurnost, ki jo je storila tako nerodno, da se je spotaknila in bi bila padla z vrečo vred, da je ni Polde prestregel. Ni se dala pregovoriti, da bi nekoliko posedla in počila. Silila je domov in tako jo je bilo sram, da se mu ni upala pogledati v obraz, kar je bilo Poldetu le v dobro. Kajti, če bi se bila ozrla v njegove s krvjo podplute od poželenja posteklenele oči, bi bila strepetala in najbrž zbežala ter se ga zanaprej skrbno izogibala.

Tako je pa naslednjo noč s prikritim veseljem obnavljala njegove besede in jih pretehtavala po vrsti. Nazadne so se ji zdele nekoliko smešne; zamahnila je z roko v nočni mir in se zasmejala v blazino ...

“Kaj ko bi ga bil Janko slišal,” ji je prišlo na um. “Hm, to se bi smejal – ali pa mogoče ne ...” je pomislila. “Že spet Janko! Vedno in povsod Janko!” Obrnila se je, zamižala in poskušala zaspati. A spomin na Jankota se ni dal kar tako odpoditi. Že poldrugi mesec je potekel, odkar je bil nekega večera pripeljal v hišo novega hlapca – Franceta. Vsi razen Rezke so ga prosili, naj ostane; Metka je celo jokala. A on je šel, je šel in ni povedal kam. Nobenega poročila. Nič ...

“Ah, kaj me briga!” se je ujezila, ko je čutila, da jo teži srce. “Trd človek je Janko in krut,” je trdila sama sebi; a njeno srce je vpilo: “Ni, ni, Rezka, dober je in plemenit, boljši kot kateri, kar si jih dosedaj srečala.” Bolet je rastla. “In mogoče si nevede oplahtala samo sebe, ko si mu rekla, da čutiš do njega toliko, kolikor bi čutila do svojega rodnega brata.”

Bolest je dosegla višek in ji pognala solze v oči. Obrnila je obraz v blazino in zaihtela. “In če bi bilo ve to istina, kaj bom z njim, ko je pa reven, ko cerkvena miš!” se je protivila.

“No, Rezka,” se je uprlo srce, “kaj ima denar opraviti z ljubeznijo? Mlad je, zdrav in podjeten; svet mu je odprt.”

“Ali ga naj kličem nazaj, ko niti ne vem, kje je, in mu padem krog vratu: Ti moj Janko, moj edini!? Nikdar!” In vroče solze so ji močile lica. Slednjič se je je usmilil spanec in jo odnesel v svojem naročju daleč v tuje mesto.

Oblekel jo je v gosposko obleko in ji posadil klobuk na glavo; pa da bo sreča popolna, ji je pričaral i Jankota ob njeno stran. Skupaj ju je vodil po neznanih širokih ulicah. A spanec je norčav in včasih zloben. Zamenjal ji je Jankota s Poldetom. Za nekaj časa je Rezko omamilo žvenketanje denarja v Poldetovem žepu, zlata verižica na njegovem telovniku. Toda verižica se je večala in debelila: njena zlata barva je postajala siva in po par trenutkih je bila to velika železna veriga in Polde jo je uklepal vanjo. Zdrznila se je Rezka in hotela zbežati, a ni mogla nikamor. Kam naj bi tudi zbežala, ko ji je bilo vse tuje. Slednjič je bilo spancu te igre dovolj. Odtegnil ji je vse sanje, pa jo zazibal v globoko in trdno spanje.

Skoraj vsak dan jo je Polde spremljal, bodisi na njivo ali z njive ali kamorkoli že in ji pel o Ameriki. Zidal ji je pred oči ogromne nebotičnike in jih postavljal poleg nizkih vaških hiš in koč. Orisal ji je krasne, negovane parke in jih primerjal s plotovi ograjenimi domačini vrtovi in dvorišči. Očrtal ji je ravne, prostrane ceste s širokimi hodniki ob straneh in ji kazal razhojeno in razdrapano domačo cesto in razrite kolovoze. Vodil jo je v obširne dvorane, na plešišča, kjer se nikomur ne pozna, ali je milijonar ali navaden delavec. Pa naj pogleda, je dejal, tukajšnje kmete in kmetice, če so le malo podobni mestnim ljudem. Kmete se pozna, je dejal, na eno miljo daleč, o kmeticah pa da sploh ni govora. In kako se kmetice izrablja: dom in polje, otroki in svinje, povrh še mož s svojo robatostjo, vse to jo tišči k tlom. Tam pa da je vse drugače. Niti otrok, in naj bodo še tako majhni, ne nosi žena v naročju, ampak mož. Itd.

Čudila se je Rezka in zahrepenela po lepi tujini. Videla jo je vso v zlati barvi: veliko, mogočno, čudapolno!

Rezka se je spremenila. Še je imela svojo veselo nrav, srebrni smeh, vendar jo je mati večkrat dobila globoko zamišleno. In to je mater zaskrbelo.

“Rezka,” ji je rekla ob neki taki priliki, “pazi, da te tale lak ne premoti. Ničesar slabega ne vem o njem, razen da ga je bilo kot fantalina, kakršnega sem oddaleč poznala, sama zanikrnost. Delo mu ni nikoli dišalo in kdo zna, po kateri poti je prišel do denarja. Vrh tega je vdovec in prestar zate.”

Rezka ji je na tihem v vsem pritrdila in se naslednjega dne čuvala srečanja s Poldetom. Ta pa se je naveličal prežanja in vsega, tem bolj, ker se je njegovo bogastvo bližalo – koncu. Nič več ni kazal po gostilnah polne listnice, ker se je tekom časa zelo stanjšala. “Se bo še živelo,” si je dejal, “da jo le dobim,” in brez oklevanja jo je nekega večera udaril naravnost h Martincovim.

Rezka je pobegnila pri zadnjih vratih ven, ko je slišala njegov 'dober večer' Petrinu, sedečemu na klopi pred hišo.

Martinka mu je postregla s pijačo in kruhom in mu sedla nasproti. Morala je, šlo se je za Rezko. Pazno ga je motrila. Izvedela je kmalu, da je bil zaposlen v velikanski trgovini. Pa da mu je bila prva žena Nemka. Ponesrečila se je. Razumela da sta se dobro, vendar je vedno čutil, da ni bila Slovenka. “Tuja kri je le tuja,” je dejal in vprašal po Rezki.

Da se nič ne pokaže, se je čudil. Pričel je napeljavati vodo na svoj mlin in je konec koncev vprašal Martinko, če bi ona imela kaj proti temu, ako bi si izbral njeno hčer za ženo in jo odpeljal s seboj v Ameriko. Martinko je zabodlo v srce. Ni vedela, kaj mu naj odvrne. Ni ji bilo všeč in ni! Toda imela je vero v domače ljudi in on je bil tudi kolikor toliko domač, zato je sklepala, da mogoče vendar ni tako slab človek. Naj še počaka, je rekla, da se stvar premisli. On pa je silil na hitro odločitev, kajti njega čaka delo in mora kaj kmalu odpotovati. Poklicala je Rezko.

Prišla je, lepa, visoka in vitka. Zdrava lica ji je pokrivala globoka rdečica. Mati ji je pogledala v oči in opazila v njih zbeganost. Martinko je presunilo.

“Nič!” je dejala glasno in odločno. “Otrok ni govedo; premisleka je treba!”

Polde je čutil, da je le na tankem ostalo, da ga ni popolnoma zavrnila. In ker je Rezko tudi že toliko poznal, da bi ne hotela z njim brez materine volje, se je podajal. “Nu, da,” je rekel, “pridem jutri zvečer, do tedaj se zgovorita. Dlje čakati ne morem.”

“Rezka!” se je obrnila do dekleta, “ne zametuj sreče, ki se ti ponuja, le toliko ti rečem.” Prižgal si je cigareto; odbil dim. “Znabiti, da se boš kasneje kesala, ko bo prepozno. Lahko noč!” je voščil in šel. A povzročil je slabo, mučno noč tako materi, kakor hčeri. Do polnočne ure sta razmotrivali, ali prišli nista do pravega zaključka. Tisto noč je povedala Rezka svoji materi tudi vzrok Jankotovega odhoda. Mati se je zavzela. Prvi trenutek se ji je zdelo nesmiselno: hlapec – njen zet; toda že prihodnji trenutek se ji je zdelo vredno uvaževanja. Saj je Jankota zelo cenila in kaj more on zato, če je moral služiti za hlapca?

“Rezka,” je dejala, “ne bom jaz odločala. Ti premisli in odloči se za to, kar spoznaš, da bo najbolje za te; kajti ti, ne jaz, boš živela življenje, kakršnega si izbereš. Toda, če bi bila jaz na tvojem mestu, Rezka, ne vzela bi tegale Slaka, celo onemu dobremu trapu, Čeferinu, bi dala prednost. A prejkone bi se odločila – veš za koga? – za Jankota. Hlapec sem, hlapec tja – fant je, kakršnega ni bilo najti daleč na okoli.”

“Ne, mama,” je živo ugovarjala Rezka in jeza se ji je pokazala v očeh, “ne govorite mi o Jankotu. Zameril se mi je in sovražim ga. Polde se mi ni zameril in mislim, da ga bom imela rada, tem bolj, ker bom v tujini navezana samo nanj.”

“Dekle, ti se varaš, sama ne veš kako,” je skoraj s sigurnostjo povdarjala mati. “Iz gole trme se boš predala v kremplje temu omlednežu. In še nekaj. Me matere dostikrat zagrešimo, ko ne povemo svojim hčeram vsega, kar bi morale te vedeti, predno se poroče. In da se izognem takin očitkom: povej mi, Rezka, ali se zavedaš, da boš z njim delila postelj? Ali si bi njega pred vsemi drugimi želela, da bi bil oče tvojim otrokom? To premisli, dete moje, potem mu reci da. Jaz, jaz ti ga ne bom zabranila, četudi ...” glas ji je zamrl. Z roko je pogladila dekle po rami in kmalu nato se je v sobi luč umaknila temi, ki je planila skozi okna in zasegla vse do zadnjega kotička.

Tekom prihodnjega dne je Polde prestregel Rezko, ko se je ta vračala z zelnika. Bleda je bila in resna. Prečuta noč se ji je poznala. Srce ji je bilo razdvojeno.

“See, že zopet butara na glavi. Kar boli me, ko te vidim! In je-li mati ti brani z menoj?”

Ko ni bilo odgovora, je nadaljeval: “Saj sem si mislil. Zato pa je tako klavrno na svetu, ker ljudje nimajo korajže, da bi pričeli srečo takrat, ko se jim smehlja. Le povej, kaj se ti tukaj obeta?! Dan in noč vedno isto, teden za tednom, leto za letom isto. Ali je to življenje? Hu, ne bi ostal tukaj, ko bi mi kdo ponujal vso to dolino.”

Pomislil je malo in nekoliko obotavljaje se, je zopet začel: “Mogoče ti hodijo moja leta navzkriž? Pa ne boj se! Čutim se fanta: z vsakim dvajsetletnikom se poskusim, če treba. V mestih se ljudje ne postarajo tako hitro, in ženske še celo ne. Pa tukaj? Dekle mlado, lepo, se poroči, čez dve leti je stara ženska. Le reci, če ni to res. Ti boš pa ostala večno mlada; saj te bom čuval kot zenico svojega očesa. Na rokah te bom nosil. Umrl bi za te, tako te ljubim!” Postrani je prežal, kakšen učinek so imele te besede na Rezko. Bil je zadovoljen in siguren svoje zmage. Bližaka sta se domu. “Na svidenje, Rezka, nocoj! Bodi srečna inne misli, da je ta dolina ves svet!”

Kratkega pomenka so bili zvečer. Polde Slak je formalno – kakor se je izrazil – poprosil Martinko za roko njene hčere. “Če to ona hoče, jaz moram biti zadovoljna,” je rekla in proseče gledala Rezko. Ta pa je imela pogled uprt na zgibu belga namiznega prta in je prikimala. Tedaj pa je Martinka vstala s stola, oči so ji švigale proti neljubemu ženinu, pa je zamižala, sedla nazaj in komaj premagala omedlevico.

Prihodnjo nedeljo sta bila – kakor govori priprosti jezik – vržena s prižnice enkrat za trikrat. V ponedeljek nato je Polde odpeljal Rezko seboj v mesto, kjer sta se na tihem in brez ceremonij poročila na veliko jezo domačih vinskih bratcev in nevoljo nekaterih vaščanov, osobito vaščank, ki so se veselili komedije, pa so se sedaj čutili opeharjene. “Le kaj se bi držala tako gospodska, le kaj,” so godrnjali, “saj vemo, odkod sta.” Na tihem pa so blagrovali oziroma zavidali Martinki srečo, da je oddala hčer takemu bogatašu. Le ena sama je bila v vasi, ki je ni blagrovala, bila je to Ana, Poldetova sestra.

Po par dneh sta se novoporočenca vrnila iz mesta. Rezka se je trudila, da bi kazala zadovoljen obraz. Toda mati je videla samo praznemu očesu vidno gubo med njenimi obrvi. Ta guba ji je pravila o razočaranju, o skrbi, in tihi srčni bolesti. V Rezkinem smehu se je čimdalje bolj kazala prisiljenost. Iskala si je Metkine družbe, kar prej ni bila njena navada, čeprav je zelo ljubila svojo sestrico. Ob vsaki priliki ji je naročala, naj vedno uboga mater, kajti take modre matere da ni v vsej dolini. Naj jo uboga v vsem, prav v vsem! To zadnje je vselej še posebej povdarjala in vsakokrat nato je ji odrekel glas in je na tihem odšla. Metka je seveda ni razumela docela, vendar je oddaleč slutila pravo, in Rezka se ji je smilila. To je bilo pa tudi vse; pomagati ji ni mogla ne one, ne mati – nihče.

Polde Slak je pritiskal na odhod. “Čim prej – tem bolje!” je ponavljal. Rezki se naenkrat ni dalo nikamor.

A kar prihaja – pride.

Nekega ranega jutra sta s Poldetom čakala na poštni avto. Megla, gosta jesenska megla je pokrivala dolino in vas, in Rezki se je zdelo, da jo čuti v svoji glavi in srcu. Zavpila bi bila, tako jo je težilo, a je molčala in žalostno gledala ob kraju ceste velike solnčnice, ki so globoko sklanjale svoje težke glave, kakor da bi tudi one na nečem žalovale ali pa so samo spale? In podzavestno si je želela, da bi bi ostala s temi srečnimi solnčnicami, ki jih doslej skoraj ni opazila. Avtni rog je zatrobil od daleč. Matere ni strpelo doma. Za njima je prihitela in stopila tik pred Poldeta. Prek oči se je obrisala in dejala s prosečim glasom:

“Polde, svojo hčerko ti izročam, neizkušeno, nepokvarjeno, – stoj ji ob strani! –” Kakor da išče novo moč v sebi je utihnila in potem rekla Rezki s tihim glasom: “Pogum, dete moje –!”

In so šli: ona domov, Rezka ob Poldetovi strani na tuje. –

Veliko, razsežno, a za mnoge pretesno ameriško mesto.

V majhni kuhinji kasarni podobne, stare stanovanjske hiše se je vrtela Rezka okoli peči in kuhala kosilo. Goreči plin je nekoliko privila in stopila mimo temnega kota, ki so ga smelo krstili za spalnico, v sobo, majhno in tesno. “Dining room” da je to, ji je povedal Leo, ki ni hotel več biti Polde. Miza, štiri stoli, nizka omara, gugalnik, to ga je naredilo polnega, če ne prepolnega. Peči ni bilo, saj so jo imeli v kuhinji, in kam bi jo naj postavili? Na steni med obemi okni je viselo zrcalo.

Zrcala, četudi po večini lažnjiva, učinkujejo oživljajoče. Toda ne to! To se ni lagalo, niti ni oživljajo, baš nasprotno: kakor da bi bila temna, skoraj črna praznina zajeta v ozki rumenkasti okvir, tako je zgledalo. Če se je rezka hotela pogledati vanj, je morala stati vsaj poldrugi korak od njega, da je padla nanjo skopno odmerjena svetloba obeh oken. Potem je videla vso sliko resnično, tako resnično! Še je imela zdrava lica. Malce so sicer upadla res, pa to je ni kazilo. Nekoliko rdečice je že šlo, a to jo je delalo bolj interesantno, kakor je Leo dejal. Žalostno se je nasmehnila. Toda oči so kazale otožnost ujetega ptička. Pod očmi temna senca. Med obrvmi je bila fina črta, ki je nakanila ostati za stalno. Lase je nosila po modi. Nekoliko nahrhuljeni so jo delali za par let starejšo. Kodri so se veselili večje svobode; nihče jih ni več tlačil pod ruto. Še vrat in na njem koralde za deset centov in kos domače obleke je kazalo zrcalo – to je bilo vse. Okoli pa praznina, temna, globoka.

“Vse, kakor je res!” je vsakokrat vzdihnila Rezka. “Vse prazno, temno, pusto in mrtvo in v sredi te puščobe sem jaz,” je vzdihnila tudi danes. Glava ji je klecnila navzpred, kakor da bi ji bli kdo spodmaknil oporo, in kodri so veselo poskočili ter se pozibali ob čelu in senceh. Pa ne za dolgo. Rezka je takoj zopet dvignila glavo. Modre oči so se ji uporno potemnile, potegnila je z dlanjo po obrazu navzgor in brezobzirno potisnila kodre nazaj. “Pogum!” je dejala glasno in se tolažila kakor že tolikokrat, da ni sama, ki živi tako življenje. Bog zna, koliko jih je in mogoče so na slabšem kot ona. Stopila je do okna, pritisnila lice ob šipo, da bi videla cesto. Razgled je ji zaslonil sivorjavkasti umazani zid sosednje hiše, tako da je videla na ulico le kakor skozi ozko špranjo. Ni ga bilo. Sovražno je pogledala zid in stopila v kuhinjo. “Saj bo vse prestano! A njega ni! Kako, da ga ni? Mogoče bo pa danes vendar kaj!” se je za trenutek oveselila. Stopnice zunaj so zašripale. “Aha! On je!” hitro na krožnik in na mizo.

Obesil je klobuk, slekel suknjo in se vsedel k mizi.

“Nič ni!” jo je prešinilo, “kakor vedno – nič!”

In da pretrga neprijetno neprijetno tišino, se je zmislila na pošto. “Ti, si mimogrede pogledal doli, če je kako pismo za naju?”

“Ah, kaj me brigajo pisma in odkod naj bi prišla? Bi spet rada kake čačke od tam, da bi se, kakor zadnjič, cmerila tri dni vkup?!” Jezno jo je pogledal.

“Ne reci tega – tri dni! Malo mi ej bilo res hudo. Kaj morem zato, če ne morem pozabiti doma tako hitro. In Pajkovo teto, ki je umral, sem imela rada.”

“In kaj zato, če se stegne ena ženska – saj jih je preveč na svetu,” je dejal robato, Rezka pa se je zazrla v juho pred seboj in počasi jo je jela srebati.

“In to sem ti tudi že rekel, da ne pripravljaj juhe za opoldne, ampak za večerjo. Le kdaj se boš navadila ameriškega običaja! Ja, ja, človek ne ve, kaj si nakoplje na glavo!”

“Prihranila sem je nekoliko od včeraj, pa sem jo zakuhala danes,” je dejala mirno. Onemogla jeza jo je stisnila za grlo, da se ji je juha ustavljala. Vstala je in si dala opraviti okrog peči. On pa je jedel in razen posode pojedel vse, kar je bilo na mizi. Zleknil se je, zazdehal in šele sedaj povedal: “Z delom ni še vedno nič. Slaba sezona. Dela nikjer. Ampak na nekaj drugega sem mislil in to ne samo danes ampak že ves čas.”

Ko ga Rezka ni vprašala, kaj bi tisto bilo, je sam nadaljeval: “Da bi namreč lažje dobila delo ti nego jaz!” Pozorno jo je gledal.

“Jaz?” gledala ga je začudeno. “Jaz?” je še enkrat ponovila.

“Ti, da, ti!” nekoliko zlobe je donelo zraven.

“Saj ne znam jezika in kako, kam se naj obrnem da bi ti dobila delo?”

“Hoho, ne meni, ne, sebi, sebi! Tisto radi jezika te naj nič ne skrbi. Tvoja oseba bo govorila boljšo angleščino, ko jo bo kdaj tvoj jezik. Vsak boss te bo rad sprejel, pa če bi moral radi tega tri druge odsloviti.” Prežeče jo je gledal in se ji je zlobno zasmejal.

“Polde! Saj se le šališ!” Planila je k njemu in mu gledala v oči. Mraz jo je tresel.

“Polde, Polde! Kakšen Polde? Mar hočeš za vedno ostati kmečka butara, kakršno sem te poznal v starem kraju?”

“Bodi Polde, bodi Leo! Da bi le ti ostal taisti, ki sem ga poznala doma!” je rekla očitajoče in gledalo mimo njega nekam v prazno in si mislila, da so take šale pač neumestne, ko jima gre življenje tako za nohte. Da je i ona že pomislila na delo, je nadaljevala glasno, pa da se mora prej priučiti vsaj nekoliko angleščine.

“Seveda! V šolo te naj bi upisal pa te sprijaznil s kakimi ameriškimi capini, da bi mi kasneje nastavljala rogove ali mi celo pokazala hrbet. Cerkev je za te, tam se uči angleščine, to je, pokorščine. No, ja, spet solze! Tiste ženske, poceni solze!” Naglo je vstal, sunil stol, da je odletel, oblekel suknjo in vzel klobuk.

“K Držičevi stopi, naj te popelje tja, kjer je ona poprej delal. Mislim, da boš znala šivati slamnike i brez angleščine!” In je šel skozi vrata. Stopnice so zaškripale; še koraki od zunaj in potem tišina.

Rezka je sedla k mizi, podprla si glavo ter zaprla oči. Sedela je nepremično dolgo, dolgo. Potem je vstala. Trd je bil izraz njenega obraza. Naglo je pospravila posodo, se oblekla, pred ogledalom si je dala na glavo klobuk. “Glej,” se je norčevala sama iz sebe, “klobuk pa le nosiš, klobuk, kakor je dejal, da ga bom; pa praviš, da je bilo vse laž, vse sama laž ...” Zasmejala se je presekano. Zaprla je stanovanje. Po natrhlih stopnicah, ki so dišale po vlagi, je pohitela ven, še ozki hodnik med mračnima zidovoma obeh hiš in razlilo se je po njej solnce, lepo pomladansko solnce. Pri drugem blocku je zavila, potem še enkrat in je stopila skozi vrata male lesene hiše. Vzpela se je po stopnicah in stala pred vrati Držičeve žene, o kateri so pravili doma, da je bila nekoč poskočna in vesela deklica. Nič tega ji ni ostalo. Kakor da bi bila brez življenja, oči so izdajale težko povest trpljenja.

Ustrašila se je Držičeva, kakor vsakokrat. Rezka si ni znala razložiti tega, pa je naredilo plašno i njo. Na povabilo se je vsedla in na kratko povedala, kaj da jo je zaneslo sem.

“saj sem si mislila,” je počasi in nekako boječe dejala Držičeva. Ozrla se je, kakor bi se bala tujih ušes in sunkoma nadaljevala: “Molčala bi, po se mi zdi greh. Zato naj te posvarim, da se čuvaj njegovega izrabljanja.” In pripovedovala je s tihim glasom povest uboge Fannie, prve Slakove žene. Poznali da sta se in da ni imela Fannie razen nje skoraj nikogar na svetu. Bila je fina ženska, edino napako je imela, da ni bila lepa za oko: koze so jo skazile. Delali da sta skupaj, pa se je večkrat potožila, kakšen da je Slak. Ves njen denar, ki ga je imela prihranjenega, je zabil v nekaj tednih. Ko ni bilo denarja, se je začelo zlo. Kot je hodil, ni povedal, dneve je prespaval, noči trosil bogve kod, le kadar je bil pijan, je pravil o kabaretih. Ona je z delom prislužila toliko, da je bilo za sproti. On pa je vedno le “iskal” delo, in če ga je slučajno našel, je delal toliko časa, da je nabral za par noči – potem je bilo zopet iskanje na vrsti. Fannie je opešala; močna ni bila nikoli. Ko sta se nazadnje videli, je povedala Držičevi, da se čuti bolno in da ga bo pustila, kakor hitro bo boljša. Potem pa da je prišla nesreča. Ko je stopila s poulične železnice, je ta potegnila in Fannie je padla, zlomila si hrtenico in podlegla. Mogoče je bila kriva njena onemoglost. Naj bo karkoli – Slak je tožil kompanijo in iztožil dva tisoč dolarjev: to je bilo ono bogastvo, ki ga je neslo v domovino.

V tem sta slišali pred zadnjimi vrati drsajoč korak. “Moj bog! On gre!” se je ustrašila Držičeva in skočila v kuhinjo. Rezki se je čudno zdelo, pa je še za trenutek posedela in stegnila vrat, da je videla Držiča, njegovo sključeno postavo, suho, da bi zgorela, če bi jo prižgal. Izpod klobuka se je videl samo nos, dolg in suh. Pravi tip skopuha.

“Kakor se vidi, si počivala,” se je zaslišal njegov tenak, rezek glas. “Ti zmeraj počivaš kakor da bi se lahko živelo od božje štimce. Ta leta si vendar toliko zaslužila, kar si pojedla, zdaj pa niti tega ne! Parazit!” Nobenega odgovora.

Rezki je bilo silno neljubo, da je bila navzoča. Pa je vstala in šla v kuhinjo, da se poslovi. “O, glej, glej,” je Držič zategnil svoja tenka in široka usta na smeh, o katerem niso njegove bodeče oči ničesar videle, “nisem slutil, da imamo obisk v hiši,” je dejal osladno. Jezno je pogledal na ženo. Očividno mu ni bilo po volji, da je še kdo slišal njegovi ženi namenjene besede. Hotel je namreč veljati za gentlemana, posebno če ga gentlemanstvo ni ničesar stalo in je ženo nekoč – bilo je pred leti – prav gentlemansko pretepel samo zato, ker je na lastno pest prišla na neko zborovanje in povrh še s tako obleko, ki je datirala leta nazaj, ker druge imela ni. Doma naj bo! Kaj ji je treba na zborovanja, kamor pridejo znani ljudje!

Rezka je sedaj razumela, zakaj jo Držičeva vedno spominja na preplašeno žival. Na kratko se je poslovila. “Uboga ženska!” je dejala domov grede in spričo tega pozabila svoje lastno gorje. Toda ko je zavila med zidova, jo je stisnilo i to.

Pri večerji je povedala, da se z Držičevo nista zmenili do konca.

“Tako, tako, časa dovolj, kaj ne? Prav kakor v starem kraju; saj je jutri še en dan! Pa tukaj ni tako!” je dejal pikro.

Rezka se ni mogla premagati, ne po tem, kar je bila slišala. “In ti?” je rekla trdo in ga gledala z jeklenim pogledom. Založaj mu je ostal v ustih, hitro ga je pogoltnil, odrinil mizo in stegnil roko, da bi jo udaril. Ona je zardela in prebledela. Vstala je in stopila tik predenj: “Poskusi!” mu je rekla tiho in preteče. Omahnila mu je roka in ni se je dotaknil. –

Dobila je delo in je delala. Hodila je v cerkev, kakor je bila vajena doma. Vendar so počasi začele vstajati misli, ki so se križale z nauki, pobranimi svoj čas iz katekizma in raz prižnice. Hodila je na veselice, da se je Leo Slak postavljal z njo. In znanke ji niso nobenkrat pozabile povedat, da ni svoje 'prve' nikoli peljal seboj. “Ni bila lepa!” so rekle in ocenjevale klobuke in obleke te ali one. Moški so stali za barami, med njimi njen mož. Gledali so za njo, a ona se ni zmenila za nje. Zaigrala je godba in ljudje so se parili za ples. Sijajna dvorana in plesišče. Rezko nista zadovoljila. Cerkev tudi ne. “Mogoče,” si je rekla, “bi čutila drugače, če bi vmeni bilo drugače,” je premišljala, ko jo je Leo vrtel po plesišču. “In bo drugače!” je odločila.

Seznanila se je z mnogimi rojakinjami in se začela zanimati za to in ono. Hodila je na delo, pa se poleg slamnikov naučila nekoliko angleščine. Tolkla jo je, da jo je bilo strašno poslušati, in je povzročila salve smeha tudi pri takih, ki same niso znale bolje. Ona pa je vzela vse za dobro in tolkla naprej, dokler ni ugladila grč. Kmalu je znala vsaj za silo. Delala si je pot v svobodo. “Magari, če me čaka pogin, kaj zato! Rajši poginem v svobodi, nego v sužnosti!” pred očmi sta ji stali fannie in Držičeva.

Leo Slak je videl in čutil spremembo svoje žene; pihal je od jeze, koje tuintam prinesla časopise seboj. “Le kaj ima v glavi?” je ugibal. Končno je sprevidel, da je bolje, če neha iskati, ampak da delo najde. In po dolgem času ga je res našel. Ni bilo bogve kaj, a bilo je in vrglo nekaj zaslužka.

“Bo boljši!” je sklepala Rezka, ko je videla da dela še četrti teden. Pripravljena je bila, da mu vse njej storjene krivice odpusti, samo da bi bil odslej človek kot se spodobi. Dva meseca je trajalo njegovo poboljšanje, ko ga nekega večera ni bilo domov. Bala se je, da ga je zadela nezgoda, pa so ji padle na um besede Držičeve, nanašajoče se na kabarete.

Odgnala je misel, toda prišla je znova. Drugi dan se je priguncal domov in padel v posteljo. Pozno popoldne se je dvignil in pravil, da je srečal prijatelja, ki ga ni bil videl tri leta. Moral je z njim.

“Zakaj ga nisi pripeljal sem?” je rekla Rezka.

“Kajpada! Veš, je imeniten dečko, ampak – –” stisnil je ustnice ter napel lica in jo pogledal postrani – “ne zaupam mu!” je dodal, “rajši sem ga popeljal – pa saj ti ni treba vedeti vsega.”

“Pa delo?” je vrpašala nekoliko strahoma.

“Hej! Manja se dela!” je zamahnil z roko. “Samo poiskati si ga bo zopet treba. Slednjič pa, saj nisem konj! Sprememba – to je življenje!”

In zopet je “iskal” delo. Ostal je še eno noč zunaj in bi si ponovno razočarana Rezka zopet delala in gladila pot v svobodo, da je ni prehitelo nekaj: zanosila je. Kakor da bi jo kdo udaril s topim predmetom po glavi, je čutila; toda pomagati si ni mogla. Molčala je in ko se je slamnikarsko delo zopet začelo, je delala.

On je našel delo za dva tedna in njegove sezone je bilo konec, kakor je smeje dejal. Tedaj mu je Rezka zaupala svoje materinstvo in solze so ji lile po obrazu. Slak se je osvestil. Nekoliko sočutja se je pokazalo na njegovem obrazu. Res je pričel iskati dela, stalnega dela. A ni mogel najti ne takega, ne drugačnega. Iskal ga je teden za tednom, pa ni našel, ne več stalnega, le tuintam za dan dva. Manjkalo se je delavcev! Meseci so potekali. Rezka je morala v bolnico. Skoraj vi centi so šli. Prišla je domov; deklico je imela v naročju, majhno, slabotno. Žalostno se je ozrla po stanovanju; pogledala je gri marogasti zid pred okni, šla je v luknjo, ki sta jo imenovala spalnico, prišla zopet ven;šla je v kuhinjo in prišla zopet nazaj. Iskala je, a ni našla prostora, lepega, svetlega prostora za otroka. Slednjič je potegnila gugalnik pred ogledalo, toliko od stene, da je skozi obe okni padlo tisto nekaj svetlobe na gugalnik in na drobno dete na njem.

Leo je molče gledal vse to. Delo se mora dobiti, pa se naj vzame kjer hoče! Vzel je klobuk in se trudil zopet do poznega večera. Nič. Da se potolažil, se je opil za zadnje cente, ki so bili pri hiši. Pijan je prišel domov.

Rezka je jokala, ko še nikoli. On je klel in ko se je izklel, je šel spat in spal trdno do belega dne, dokler ga ni zbudilo slabotno vekanje. Nekaj časa si je mencal oči, da se prebudi, kajti imel je vse za sanje. A bilo je res; Rezka, objokana, bleda in prečuta, je imela na rokah podolgovat zavojček, iz katerega se je slišalo nekako cmakanje. Skočil je na noge, se oblekel in tekel na ulico, po ulicah in slednjič našel dela – za tri dni. “Pesek v oči!” je včasih dejal smeje, ko se je odločil za tako kratko trajajoče delo. Toda ta pesek ga je sedaj žulil in skelel v očeh in ga tiščal v možganih.

“Otrok je vendarle nekaj drugega, nego sem mislil!” ga je prešinilo. A pomagalo ni nič, ko so trije dnevi minuli, ni bilo ničesar. Gospodar hiše jima je zagrozil z odpovedjo stanovanja, ker sta dolgovala že za dva meseca. Nerad, pa vseeno je stopil do Držiča. Dobil je ustmeno potrdilo, da je lažje delati otroke, nego denar! Drugega nič. Nazadnje je Leo del roke križem in dejal, da bi tega otroka prav nič ne bilo treba.

Tretji dan nato je šla delat Rezka. Mleka in čaja je pripravila, skrbno naročala njemu, kaj in kako naj skrbi za dete; ošla je jokaje. On je res skrbel kakor je mogel in znal. A ni znal dobro: po nekaj tednih je dete prehladil. Ko se je Rezka zvečer vrnila in je, ko po navadi, stekla najprej k detetu, je to tečko hropelo in očesca so bila vdrta in vročična. Vzela ga je v roke in mu ponudila prsa. Ni pograbilo kakor navadno. Tudi vekalo ni. Nosila ga je gori in doli, to se pravi dva koraka gori in dva doli, izogibajoč se mize. Spet ga je položila počivat, nevedoč, kako bi si ga ohranila pri življenju. Molila je.

Toda dete je čez tri dni umrlo in je bilo odnešeno iz hiše.

Zatem je minilo par tednov. Sobota je bila. Rezka je prišla z dela zgodaj popoldne domov. Kmalu za njo prikolovrati Slak – pijan. Kje je dobil denar, je bila in ostala za Rezko uganga. “Sedaj bo kar že zjutraj začel!” Obupno je pogledala v strop.

“Well, Rezka,” je začel proti svoji navadi prijazno, “vse preveč tiščiš h tlom in mene niti ne pogledaš več. Če ti je bilo toliko do otroka, hm, ja, saj lahko drugega narediva!”

“Fej!” je vzkliknila Rezka poluglasno in s studom. Že je mislil zrobantiti, pa je videl njen spačeni obraz.

“Naj bo pa fej, če ti je to ljubše!” se je delal užaljenega. “Kakor da bi bil vsemu temu jaz kriv! Kriva si si večjidel sama!”

Ničesar ni odgovorila, samo gledala ga je s priprtimi očmi, vendar odprtimi dovolj, da se je videlo v njih globoko zaničevanje pomešano s studom, jezo in bolestjo. Pričakovala je nadaljevanja.

“Well,” je dejal, “če ti misliš, da si se varala z menoj, ti pa povem, da sem se i jaz prevaral s teboj. Hk!” je zakolcal vmes. “Kaj slamniki, ko nosijo premalo!” V Rezki je vrelo. “Ali je še kje na svetu mogoč tak nestvor?” se je vpraševala. Poznala je precej rojakinj in njih može, ki so delali in bili nejevoljni in nesrečni, če je bil zaslužek slab ali jim celo odtegnjen. “Da sem se morala prav jaz namahniti na tako propalico, ki je ni drugega, ko – fej! – kako je umazal moja čuvstva!”

Slak je z izbuljenimi očmi štrlel predse. Končno je zmajal z glavo in zamahnil z roko, kakor da odganja neko misel. A ker je imel v glavi manj pameti, ko alkohola, ga je ta silil k besedi in je govoril. Imel da je vse drugačne načrte z njo. Oba bi lahko komodno živela in si marsikaj privoščila, skratka, good time bi imela, če bi ona hotela in bila manj nerodna.

Rezka ni razumela. Povedal je podrobneje, da bi bila ona lahko takorekoč posebne vrste vaba, ki bi mimogrede praznila mošnjičke bogatim pohotnežem. A je, kakor je že dejal, prvič prenerodna in drugič, bi se v svoji lahkovernosti še navsezadnje v koga zatelebala. Vmes je z naslado pasel svoje glodajoče oči po njej in se mrzko smehljal.

“Golazen!” je zakričala Rezka in odskočila. “Ostuden si ves, kar te je! Pri tebi in samo pri tebi, sem se naučila sovražiti predvsem tebe in take moške, ki, kakor ti, s ponižujočimi pogledi tipljejo po meni, kakor tipljejo kupci živinče, ki ga mislijo kupiti, a jaz nisem živinče. Glas ji je preletel. Šinila je skozi vrata in stekla je ven na ulico. “Kamorkoli,” je dejala, “samo da ne zblaznim.” Begala je po ulicah. Ljudje so jo motili; motil jo je pocestni šunder. “Kam, zaboga, kam naj grem?” se je obupno vpraševala.

Čutila je mraz in vročino. Vrez cilja je tavala in se znašala pred cerkvijo. “Če nikoli, zdaj sem potrebna tolažbe, ki je bi zastonj iskala pri ljudeh.” Zavila je noter. Ni pogledala, če je še kdo notri. Hladen polumrak jo je objel in ji del dobro. Pokleknila je prav spredaj, da bi bila čim bližje Bogu.

“Tolažbe iščem! Rešitve!” je zaprosila goreče. “Bo tega trpljenja kdaj konce?”

“Vdaj se v božjo voljo in trpi!”

“Ali ti s tem trpljenjem, jezo in sovraštvom, ki ga čutim v svojem srcu, – ali ti s tem služim?”

“Trpi radevoljno!”

“Kako, saj sem človek; imam samo eno življenje!”

“Radi greha je prišlo trpljenje na svet!”

Zanihala je z glavo. “Moj Bog! Ali me slišiš, ali me ne? Povej mi, kje tiče grehi, radi katerih trpim? Ali je bil to greh, ker sem imela vero v človeka, stvarjenega po tvoji podobi, pa se je izkazal za žival? Ali je bil greh to, ker sem si zaželela boljše, lepše življenje? Ali te ni tukaj v tej mrzli tujini? Ali te sploh ni nikjer? In če kje, zakaj si dopustil, da sem prišla tej zverini v šape? Ali te naj zato hvalim, ker nisi preprečil zla?”

“Le taki, ki vztrajajo, pridejo v nebeško kraljestvo!”

“Nikdar! Rajši samomor, ko to počasno umiranje!” Spomnila se je Držičeve.

“Bog je neskončno moder, dobrotljiv in usmiljen!” se je zopet oglasil katekizem.

“Moder! Dobrotljiv! Usmiljen! In vse to neskončno!” tehtala je vsako besedo posebej in za vsako klonila nižje.

Naenkrat je dvignila glavo. “Moder? Jaz je ne vidim modrosti. Dobrotljiv? Moj Bog, ako tepeš bitje, ki se čuti nedolžno, je to znak tvoje dobrotljivosti? Kje je oče, ki bi tepel svojega otroka, o katerem ve, da ni storil krivega? Moral bi biti na umu bolan, tak oče, da bi se naslajal ob trpljenju otrokovem. Pa če bi nevedni otrok res kaj zagrešil, se mu pove, zakaj je kaznovan, tako ravna modri oče. – In usmiljen si? Pa si dopustil, da se je rodilo moje dete za par tednov trpjlenja. Ali je tudi ono moralo zadoščati za “grehe” in pri tem meni raztrgati srce?”

Strta in skrušena je slonela dolgo časa. Zopet je dvignila glavo in v očeh se ji je zasvetil odpor. “Kako bedasto je to moje početje! Če je Bog, kakor nas uče, vseveden in da se vse zgodi po njegovi volji, ki je vsikdar prava, čemu potem pridem in mu tožim svojo bol proseč ga, naj neha biti neskončno moder, naj spremeni svojo voljo in pizanese! Trpljenje pa ostane trpljenje!”

“Vdanost v voljo božjo ga olajša!”

“Berglja! Čudno, kako pridem do tega, da primerjam božjo voljo berglji, ki odpira človeško trpljenje; mesto, da bi se ga otresel ti, pa se človek oprcali pa vsaj skušal otres in opira na bergljo, češ, božja volja je, da trpim! Le kdo si je to božjo voljo izmislil in poleg nje takega Boga, ki pazi na vsak las na glavi” – grenko se je nasmehnila – “in te pusti, da gineš v trpljenju; kaže ti pa na oni svet, kjer te čaka večno plačilo, ali pa večna poguba, ako se puntaš in ne trpiš radevoljno. Okrutni so bili možgani, ki so si izmislili to strahoto!”

Ozrla se je po cerkvi, kakor da se je prebudila iz globokega sna. Polumkar se je spreminjal v temo. Zagledala je Kristusa na križu. Gledala ga je nekaj časa. “Pa sem pričakovala usmiljenja? Kakšna je to vera, ki pribije svojega Boga na križ? Bog pribije samega sebe na križ, pa bi prizanesel ubogemu človeku? – Devetkratno križanje bi zaslužili oni, ki so si izmislili vse to!”

Otrpnele noge so jo spomnile, da kleči. Vzravnala se je. “Tako!” je dejala, “prišla sem iskat božje tolažbe, pa sem zadela ob praznoto. A vse to me je vendar dovedlo do spoznanja, da sem izgubljena, če si ne bom pomagala sama! In greh! Kakšen greh? Moja neizkušenost – podlosti nisem poznala, to je krivo, pa trpim! In kaj me je naredilo tako malodušno? Oh, da, moje ubogo detece – njegov trpeči obrazek vidim vedno pred seboj –.” Zopet je povesila glavo. “Ne, le h tlom ne!” se je bodrila. In ko je slednjič zapuščala cerkev, so bile njene misli jasne in zbrane.

Zunaj je legal mrak na mesto, a ni bil še tako gost, da bi zabrisal obraze posameznikov; luči so bile naredko posejane. Rezka je vsakemu mimoidočemu pogledala v obraz in premišljala, koliko teh se zanaša na božjo voljo. – Iz krasne limuzine je stopila dama in kavalir. – Tema se že ne pozna, da potrebujeta božje volje. Mogoče je ne bosta potrebovala skoz do groba. Nebeda si bosta pa kupila. Saj odtehta en sam grešnik, ki se spreobrne, – čeprav zadnjo sekundo – devet pravičnih. O človek, kako pristranskega Boga si si ustvaril!

Popolna tema je že bila, ko je zavila med zidova. Zopet jo je stisnilo v prsih. “Ne kloniti! Le kloniti ne!” si je dejala.

Bil je doma. Poznalo se mu je, da je pijanost prespal.

“Well, well! Kje si bila?”

Gledala ga je ravno. Niti trenila ni z očmi. “V cerkvi! Saj tudi ti hodiš v cerkev, ne?”

Prodrljivo jo je gledal.

“Jeli, ne verjameš?! Veš, šla sem tja in te zatožila Bogu. Pa je dejal, da te ima rad, saj ga večkrat obiščeš in da ti za prihodnje tedne enkrat – ni povedal natančno kdaj – pripravlja neko veliko presenečenje.” Nasmejala se je dvoumno.

“Saj je čisto drugačna, nego je bila doslej; le kaj je bilo, da se je izpremenila iz noči v dan! Mogoče je le prav, da sem ji izblebetal tiste svoje načrte, za kar mi je bilo trenutek nato žal.” Pa je i on udaril na šaljivo stran in dejal glasno:

“Da si le opustila svojo puščobo, ki si jo prodajala zadnje čase, pa sem vesel.” Hotel jo je potegniti k sebi; iztrgala se mu je iz rok in ga ošinila s pogledom kakor z bičem.

Ostanek smehljaja mu je skremžil obraz. “Nisi bila v cerkvi, kod si hodila?” jo je vprašal preteče.

“Po ulicah, v cerkev in nazaj.” In dodala je tišje: “Morda misliš, da sem že pričela 'z delom' in praznila mošnjičke?”

Spoznal je, da je vsak sum neosnovan. Vendar je za nekatere ljudi sumničenje tako sladko, da bi brez njega le težko izhajali. Pa je i Slak še nekoliko pobrskal v tej smeri. Toda Rezka ga ni več poslušala. Zato je nehal in se rajši čehljal pod nosom in se domislil, da bo v bodoče le treba nekoliko popaziti za njo, ker je le bolj vražja, nego si je mislil. Slednjič je zaključil, da so vse ženske enake in saj vrag naj spozna, kaj imajo v glavi, če imajo sploh kaj.

Rezka je pripravila mrzlo večerjo in potem se je podala h počitku. Bil je to res pravi počitek po dolgem času.

Drugi dan je bila nedelja. On je odšel v cerkev. Rezka se je tudi oblekla pražnje, pa je odšla h Držičevi, meneč, da bo Držič v cerkvi in žena sama doma; saj je zadnje čase sploh nikamor ni več puščal, češ, če za delo ni, ni niti za drugam. Smilila se je Rezki, tembolj, ker je zadnje tedne bila tako čudno potrta, da se je bala zanjo. A ona, Rezka, se je pa čutila tako, kakor da bi bila prerojena. Hotela je Držičevi pomagati, a ni vedela kako.

Po dve stopnici je jemala z enim korakom in stala pred vrati. Narahlo je potrkala, da ne bi Držičeve ustrašila preveč. Tihi a nagli koraki. “Ve, da sem jaz, reva uboga, če bi le vedela, kako ji pomagati!” Žalostno se je nasmehnila. Nasmeh se je spemenil v začudenje, ko je uzrla Držičevo pred seboj, ki je bila vse drugačna nego druge krati. Niti ustrašila se je ni to pot. Držala je prst pred usti, češ, naj molči. V votlih očeh ji je gorel čuden ogenj. Prijela je Rezko za roko in jo potegnila do odprtih vrat, ki so ločile kuhinjo od spalnice. Šele sedaj je odmaknila prst od ust in dejala šepetaje:

“Nikdar ne govori glasno, je doma, spi, spi že dolgo. Oh, da bi le spal danes in jutri in zmiraj! Ti ne veš –” nagnila je svojo suho sključeno telo k njej, da je Rezka čutila njeno sapo – “tale obroč okoli glave že popušča; nič več ni tako tesen in on ga ne more stisniti, ker spi. Le tiho!” in spet je bil prst pred usti.

Rezko je obšla zona. Spoznala je, da je Držičeva blizu blaznosti, če ni že blazna. Kje da spi, je vprašala. V postelji, je rekla in da se je kar oblečen legel vanjo. Naj ji ga pokaže, je hotela Rezka. O ne, tega ne, ker ga bi mogoče zbudila in bi jo on zato pretepel in obroč okoli glave tesneje privil.

Rezka je odšla in povedala stranki, živeči v pritličju, da pri gornjih ni vse v redu. Poklicali so policijo in ta je ugotovila na eni strani Držičevo maglo smrt, na drugi blaznost njegove žene. Ko so ji povedali, da se ne bo več prebudil, se je njena zrahljana pamet toliko zbrala, da je pojmila, kaj to pomeni. Blazno se je zasmejala in dejala:

“O zdaj vem! Pošto so mu poslali iz pekla, naj pride. Le poglejte, da je res.” Hitro je stopila do postelje. A ustrašila se je in se ga ni upala dotakniti: “Da bi se ne zbudil!” je rekla. V rokah da ima pismo. Res so našli pismo, v katerem mu je bila javljena izguba na nekih delnicah. In ta izguba mu je upihnila življenje.

Proces je bil kratek. Oporoko so našli narejeno: njej, svoji ženi malo več, ko nič; vse drugo cerkvi, “da se bi molilo zanj”, je bila pripomba. Državljan ni bil. Bali so se povedati Držičevi ženi, da jo bodo odpravili v domovino. Slednjič: postava je postava – ne pozna usmiljenja – in so ji povedali. Dolgo ni mogla doumeti, kaj bi to bilo, končno ji je vendar vstala pred njenimi zmedenimi očmi slika: vas, njive, drevesa, bela cesta in solnce, mnogo solnca! Zavrisnila je in se zasmejala, da so si navzoči tiščali ušesa. – Pa je zopet pritajeno govorila o obroču. Spomnila se je Rezka, da je nekoč pripovedovala Držičevi o onem prizoru ob potoku, kjer sta z Jankotom vezala posodo. Pravila ji je o tem radi tega, da jo nekoliko raztrese. Držičeva je takrat pritisnila pesti ob svoja senca in parkrat sama zase ponovila: “Obroč, joj obroč!” kar je Rezko čudno dirnilo.

Tako je Rezka na tak žalosten način izgubila i Držičevo in ostala je sama, samcata. Slaka ni štela: bil in ostal ji je tuj. Hodila je na delo. Varčevala je in si pritrgavala, kar in kjer je mogla, in nekega večera, ko se je Slak povrnil domov, je našel stanovanje prazno. To se pravi: vse drugo je našel, le Rezke ni bilo nikjer. “Aha, spet overtime! Pa kaj, ko zadnje čase tako malo vidim njenega denarja! Bo se treba zopet enkrat postaviti na noge in sr ...” Ugledal je popisan papir na mizi. “Kaj vraga pa to pomeni?”

“Ne išči me, ker me ne boš našel! Fannie si spravil v grob; Rezke ne boš! – Vse drugo ti bo povedal sodnik. – Rezka.”

“Vlačuga!” je zakričal ves besen in zmečkal papir v pesti. “Le zakaj nisem zmečkal i nje, pa bi tega škandala ne bilo. To ima človek od tega, če ženski prizanaša, tem kačam! Hu!” in pričel je razmetavati, kar mu je prišlo pod roke. Nazadnje je pustil vse skupaj in si je šel iskat mokre “tolažbe”.

Pol leta pozneje je nekega dne v Rezkini rojstni vasi izstopil iz poštnega avta tujec in za njim na prvi pogled priletna žena; a natančno oko je kmalu lahko spoznalo, da je pred časom ostarela. Oblečena je bila v staromodno, ponošeno napol gosposko obleko, ki se je opletala okoli njenih ko trska suhih gležnjev. Na sivih laseh je počivala razvalina nekdanjega klobuka.

Vaščani so postajali pred hišami in ju radovedno gledali, predvsem njo. Ko so jo tisti, ki so bili bližje, pogledali natančneje v obličje so se stresli. “Bog nebeški!” so pritajeno vzklikali, “odkod to strašilo?” Nemirno se je ženska ozirala okoli sebe, kakor da se nečesa boji. Tudi svojega sopotnika se je očividno zelo bala, kajti ni si upala ziniti, dasi so ji besede takorekoč čepele na posinelih ustnicah.

Tujec je vprašal za župana. Ko so mu pokazali županovo hišo, je namignil ženi, naj mu sledi in ne zmenivši se za vprašanja radoznalih vaščanov, se je napotil z njo tja.

Pri županstvu se je šele rešila uganka. “Frlanova Ančka, glejte, je to. 'Na šup' so jo poslali domov, ker se ji je zmešalo!” se je razleglo po vasi, vse brez Afre, ki je pred letom odpovedala svojo zdravniško pomoč in jo šla ponujat na oni svet. Še pred njo je odpotovala tja Ančkina mati, Frlanka. “Sama sreča, da ni Frlanka tega dočakala, saj je ne bi niti spoznala, svoje nekdaj ko veverica poskočne hčere,” so dejale matere.

Martinki se je krčilo srce. Ni imela pokoja, odkar ni bilo dočakati Rezkinega pisma. Ančkina nesreča jo je naravnost potrla. “Za boga! Da bi le ne bilo kaj slabega!” je vzdihala in drhtela. “Njena pisma so bila kratka in niso povedala vsega!” Rešila jo je Metka, lepo, rjavo, močno dekle. Nesla je pismo.

“Od Rezke?”

“Od Rezke! Ni več na istem mestu; od drugod je pisala. Glejte poštni pečat.”

“Chicago. V Chicago sta se preselila?!” Naglo je odprla pismo in ga dala čitat Metki. Brisala si je solze.

“Ljuba moja mama!”

Težko pokoro sem delala za vojo prenaglenost. Sedaj je minilo vse. Svobodna sem. Pustila sem onega 'omledneža', kakor sta ga nekoč vi, mama, tako po pravici imenovali. Nič ne ve, kje sem in upam, da mi več nikoli ne pride pred oči. Pravi pekel sem imela pri njem! Sedaj živim v lepem miru in delam in mislim, da sem v nebesih. Pa ta nebesa bi bila le še bolj popolna, če bi bili Vi in vse tisto, kar je tam, pri meni in –. A kaj pomaga zvoniti po toči? Strašno napako sem naredila takrat tam – saj veste – pri potoku, a storila sem jo nevedoma, nisem ga poznala. Zdaj, ko sem šla čez vse križe in težave, zdaj vem. A kar je, je! – Zaslužim dobro. Zdrava sem in bogata, ne na denarju, ampak na izkušnjah in te, mama, štejejo veliko ...”

Povprašala je po Petrinu, po Metki in po vsem mogočem. Omenila je, da pride, če že ni prišla Flankova Ančka – Držičeva žena domov. Njej, Ančki, da so izkušnje uničile pamet. Naj ji bo dobra, je prosila mater, ker je revica toliko prestala, da se povedati ne da.

H koncu je pozdravila vse: mater, Metko, Petrina in vse drugo, kar je pri hiši, pa še potok povrh.

V tem je Frlinova Ančka strahoma povpraševala, če ni Držiča blizu. Ogledovaje se po okolici z zbeganim pogledom, je presišala svojo nečakinjo, ki jo je nagovarjala, da bi šli domov. Še en pogled je Ančka vrgla na okoli in potem pričela z nesigurnim glasom:

“Veste, osemnajst let sem nosila obroč okoli glave in ko bi vi znali, kako me je tiščal, tiščal. Zdaj ni več obroča, ker on spi, da bi se le ne prebudil! Ššt!” je končala komaj slišno in pritisnila kazalec na usta.

Martinka si je pa medtem podpirala glavo in premišljala o svoji ubogi Rezki, ki ni ne dekle, ne vdova. Navsezadnje se je le pomirila, češ, pogumna je le pogumna, njena Rezka, ne bo vzela konca kar tako!

Nekako iste dni se je Janko odpravljal iz Francije v Ameriko. Hudo ga je imelo, da bi šel pogledat v domovino, pa ker ni hotel priti v Ameriko suh, je odložil to vabljivo misel. New York si je določil za prvi cilj in pozneje naprej, le v rov ne več. Rova je bil sit in ni zlomka, si je dejal, da bi ne bilo še kakega drugega dela zanj.

Rezke ni pozabil; a upanja ni imel nobenega, da bi jo še kdaj videl. Vedel je – pisali so mu od doma – da je odšla v Ameriko kot žena nekega Slaka. Amerika je obširna – in njena poroka ju je itak ločila za vselej –. In vendar, ko bi bilo Jankotu dano videti preko dveh let naprej v bodočnost, bi videl naslednje:

Dvorana. V nji seja enega slovenskih naprednih društev.

"Poleg sprejetih novih članov je s prestopnim listom prišel k našemu društvu brat Janko Jamnik. Za pristop v društvo je zaprosila Marija Sren, priporoča jo sestra Terezija Martinec –."

“Rezka!” je zašumelo tedaj v Jankotovi glavi. “In Martinec, Martinec? In ne Slak? Tristo! Ali sanjam ali kaj!”

Pa ni sanjal – uro pozneje sta si segla v roke: oba sta se počutila neizmerno srečna.

Sklici

1. [1], Pod naslovom je zapisano: Povest, ki je bila nagradena v literarnem kontestu Prosvete.