To je bilo pred štirimi leti.
Takrat je bila še med dekleti
Makova Mana. Danes je mati,
pravijo z onim in pravijo s tem.
Tamle stoji in skriva oči.
Da jih pred štirimi leti ni!
Lepe so in hudo igrati
znajo tiste lepe oči.
Štiri leta, kako osleparijo!
Rusija. Srbija. Z žolto malarijo
pridem tam od laške Piave,
pridem brez nog, saj vidite.
Pridem domov. Do svoje resnice
hočem in slišim tako in tako,
da sem z zdravjem potratil pravice,
tebe, Mana, ljubica!
No, pa je moralo biti res.
Tam v županovi krčmi je ples.
Mana pleše, lepa in vroča
in jim draži lačne strasti.
Skrivam v pesti si bolest in lice,
nočem, ne morem vse resnice.
Tam sedim in z Mano pleše
sam gospod župan.
Debel in vroč je župan Mohorko.
Gledam ga in še meni je gorko.
Tudi tvoj je Manin sinček,
tvoj je, gospod župan!
Tvoje je vse, ker je tvoj denar.
Kupiš mladost si, lahka stvar!
Ženo prodal si, kupil si Mano.
Ej, kajne, kupčije gredo!
S starcem oholim pleše Mana,
pogled vihra ji mimo župana,
gre do mene, da tal se skloni,
kakor da išče nog.
Pleše in zopet mimogrede
pogled do mojih nog ji gre.
Drugim je ogenj in smeh, a meni
v dušo pogaženo nož.
Saj krivice več ne poznajo
oni, ki vso pravico imajo.
Jaz pa vam tega ne priznam,
niti tebi, gospod župan!
Padem za njim in že sem ž njim.
Že je godec obstal. Že ležim,
v rokah nož in gospoda župana.
Vame Mana strmi in je bleda vsa.
