Od Mengša do Komende

Od Mengša do Komende Radovan Hrastov

Izdano:	Domoljub št. 49, 51, 52 1927
Viri:	dLib 49, 51, 52
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da ne bo zastran naslova sitnosti in pomot, takoj uvodoma povem vsem in vsakemu, ki mu je besede trgati namen, da se ga strogo držal ne bom. Zato sem ga postavil, ker mi je bila tista zemlja in kraji v okvirju tega naslova moje poti cilj in namen. Sicer se bomo pa pomenili še to in ono mimo glavnega in tudi pot sama je šla in bo šla mestoma v ovinke

I.

Zgodilo se je bilo te dni enkrat, da je prišlo od nekod pisanje v Ljubljano, ki so mi ga brati dali in sem vedel: tam nekje na Gorenjskem bi radi, da bi k njim prišel in jih poslušal in občutil ž njimi in bi jim svoje občutke potem v svoji besedi povedal!

Prav! Storim vse, kar storiti morem in kar sem mimo tega storiti dolžan.

Zgodilo se je bilo namreč tam pred eti večkrat, da sem bežno hitel tja gor v ono stran, od koder je ta klic prišel, in mi je tedaj znana pot skozi Črnuče in Trzin in Mengeš in še naprej v Mengeško polje. O, kako dobro znana mi je ta pot! Še iz troških let jo pomnim iz Sv. Janeza v Trzinski gmajni, koder so rekli, da straši, in še to in ono, ter da ni varno ponoči hoditi tod skozi ... Je pač stvar taka, da gre v mladostnih dneh tak opomin vse bolj do duše in prav nič me sram povedati ni, da sem v tistih letih kaj hitro pognal kolo mimo tistega znamenja, ali pa spešil korake, ako sem jo rezal peš. Trepetaje sem se pokrižal in bal sem se pogledati vstran, da ne bi morebiti videl v grmovju samega skritega hudobca ... Če pa tega ne, pa vsaj kakšnega razbojnika, ki bo planil s kolom name in me do smrti pobil in mi vzel celo bogatijo, – ako sem jo imel i nki je v tistih časih nekaj pomenila – srebrno kronico.

Takšno je tedaj prvo gledanje v tiste dni.

Potem je prišlo še tisto iz dobe, ko sem dozoreval in zorel in se je bil v ono stran preselil v novo domačijo Obcestnikov Janez, prvi in najboljši prijatelj moj. Vabil me je in obiskaval sem ga redno po večkrat v letu. Medtem so prišla leta, katera sem preživel v tujini in sem sam prebridko občutil, kaj pomeni dom in slovenska zemlja. Menda je ravno ta slučaj vzrok, da sem jo še bolj vzljubil, z njo pa tudi vse, kar se v njem nahaja.

In tako je prišlo, da me po tolikih letih ni videl prijatelj in ne jaz njega in vse tiste zemlje, ki jo zajame pogled z Mengeškega polja tja gor v naše planine ... V tem tudi temelji trditev o dolžnosti. Zakaj danes me Obcestnikov Janez komaj pozna, bi dejal. Ker baš on je bil, ki je pismo v Ljubljano poslal. Kaj ne veš, prijatelj, da sem to jaz, tisti jaz, s katerim si še pred petimi leti lezel v Storžičeve stene in vriskal raz Bašeljsko sedlo v Kokro in obrobni Preddvor?!

Seveda, jaz sem! In danes, po daljšem času spet hitim po starih potih in mi bo prav, če mi boš kaj iz spominov povedal. Vem, da so zanimive stvari in je prav, da jih tudi drugi vedo, kolikor jih smejo. V tem smislu naj bo!

II.

Sobotna Ljubljana. Človek bi mislil: taka je, kot vsak dan! Pa ni. Bolj živahna in razigrana je, kot navadne dni. Povsod to kaže, na kolodvorskem peronu najbolj. K svojim domačim hite ta dan delavci vseh poklicev, ki so cel teden prebili v mestu pri delu, za stroji, ali kakorkoli. So prizori ob takih prilikah, ki se človeku dojmijo nadpovprečno. Tudi nekateri taki, da se, vprašam ob njih vidu in doživetju: Po čemu si se trudil šest dni in v potu svojega obraza služil trdi kruli sebi in svojim, – ko zdaj zalivaš z vinom utrujeno telo? Po čemu čaka morda žena in otroci po cel teden doma na solde, ki bi jih moral prinesli, pa jih ne? Po čemu živi brez tebe toliko dni družina, pa te niti v soboto večer ne pričaka v veselju in radosti! Pijan prideš. Zmerjaš. Morda tudi udariš in ne veš, da si udaril tudi po sebi in svoji sreči. Po zadovoljstvu, po medsebojni ljubezni. po vezi zakona in besede, ki te od oltarja veže v eno celoto z bitjem, ki naj gre s teboj v življenje, ki naj deli srečo iz dneva v dan tvojega veselega obraza in prijazne besede, – pa je v soboto večer razočarana? Le gnev in trpkost pride s teboj v demovje. Ne pričakovanega veselja, le tisto prinaša tvoj prihod, kar ruši zakonsko blagostanje, četudi je to sicer skromno. Blagostanje je kljub temu. Sreča je. Radost. V mejah mogočnosti. Zakaj tedaj trgaš košček za koščkom od vsega tega, – – le zato da si udovoljil svoji hipni želji po kozarcu in družbi in zabavi, ki pa niti družba in zabava ni? Najlepša zabava je v krogu srečne rodbine, najboljša družba je žena in otroci. Mimo tega je ni!

Tako menim sam s seboj, ko šetam peronu in čakam na vlak.

⦁ ⦁ ⦁

Vozovi se polnijo vsak čas bolj. Vse prepolno. Ni kam sesti, komaj stati moreš. Zato kupim vozovnico drugega razreda, morda bo tam prostora več. Niti tam ga ni. Oziroma je. Le zame ga ni.

V prvem razredu sedita oblastno in razvlečeno dve dami. Na drugi strani so po žametastih sedežih razpostavljene njih košare. Pri oknu mlad gospod. Pogledam, potrkam, povprašam: »Prosto?« Sprva nič, potem rezko: »Zasedeno ...!«

V ostalih prostorih zaokrožene družbe Smeh, dovtipi, puhle fraze. Nikamor več ne silim. V kot se stisnem, celo pot stojim na hodniku. Ko vidim, da ves čas nikdo ne vstopi v prvi kupe, da se vozita le oni dve in kup košar in gizdalin s frakom ob oknu; in ko slišim še tuintam smeli in govorico in razumem, da je nemška, – mi spričo tega sili samo od sebe vprašanje v glavo: Mar so boljši prostori le predipravica gotovim ljudem, ki nemško znajo in poleg tega nosijo svilene kravate in klobuke in bubi frizuri, in se sploh znajo nositi »po modi«? Kaj!? In še eno: zakaj gre bon-ton in vsa pravile, o dostojnem obnašanju tako daleč, da njemu na ljubo kavaliriš ošabnikom tudi takrat, kadar bi bil opravičen, da tega ne storiš? Je pač tako: dostojnost zahteva nemalokrat od človeka marsikaj, kar se ne sklada povsem v drugimi rečmi, četudi se tem pravi demokracija in denar. In menim, da je bolje, da sam sebi rečeš po tihem tepec in osel, kakor pa, da od drugih čuješ glasno: vsiljivec, nedostojnež!

Tega pravila se držim, četudi mi je v kvar. In moram vsled njega stati v hodniku drugega razreda celo pot in žvižgati od sreče, da stiskam v žepu vozovnico za dvojno ceno ...

III.

Vlak drdra, drdra. Kolesje vozov enakomerno poje svojo pesem. Časih je ta pesem človeku občutena pusto in enako, dolgočasno; če si dobre volje, ti ugaja, kratkočasi, tudi uspavati zna ...

Preko ljubljanskega polja hiti črna kača. Mimo vagonskih naselbin, ki zdaj samevajo brez prebivalcev. Mimo smrekovega gozda, v katerem se skriva mestni vodovod. Po klancu v ovinke in v prvo postajo ob Savi: Ježica! Poznam jo, ona mene. Kadar bo čas in dospem, kaj več o njej. Je zanimiva Letos Mohorjev »Koledar« ve o njej, da se je tu rodil pesnik Sardenko, ki petdesetletnico obhaja. Pa so še drugi naši možje, zaslužni za našo kulturo, ki so bivali tu: škof Missia, župnik Japelj; celo Prešeren je v njej prebival daljšo dobo.

Črnuče in Dobrava in Vahoh in Trzinska gmajna. Ena celota, različen svet. Meja med mestom in deželo v kolikor to že Sava ni. Bi rekel: popolnoma je! – pa se zamere na Črnučah bojim. Obzirnost povsod, v pisani besedi še posebej!

Potem smo v Trzinu. Deželanom znana vas. Še bolj prebivalci. So sejmarji, mešetarji, trgovci, brihtni ljudje. Prašičjo rejo drže in goje. Po Hrvaškem kupujejo, povsod prodajajo.

Domžale. Slamnikarji. Par let sem so trg in še ne vem, v koliko se tržani na prsa trkajo radi tega. Morda se in prav imajo, če se! Bogati so, – vsi seveda ne ... – industrijo imajo, dela tudi menda dovolj. Odtod gre cesta v Črni graben, nekdaj rokovnjaški kraj. –

Še eno bo tam, kadar bo. Menim, da kmalu, že drugo leto. Radio-postaja Prva v Sloveniji. Že zidajo, pripravljajo. Tam nekje v gmajni, proč od trga.

Bo slovesen trenutek, ko bo prvič šel glas slovenske besede v vsemir, v vse dele sveta po električnih valovih. Bo brez dvoma važen prehod v žitju naše kulture in napredka, ko se bo v Londonu kje, ali Parizu, Rimu, Berlinu, Dunaju, Moskvi, kjerkoli čulo prvič,: »Halo! Tu radio Ljubljana ...!« Ko bo odsihmal naš človek v brezkončnih daljah, morda v ruskih stepah, morda sredi morja, v azijskih puščavah, v ameriških prerijah, čul zvočno besedo naše pesmi: »Hej Slovenci ...!« Ko bo dano vsem našim širom zemlje, poslušati govorico svojih očetov prav iz osrčja, bele Ljubljane. V postelji, pri večerji, kadarkoli.

Takrat bo prišel čas, ko bodo naši bratje onstran mej, v Korotanu in Goriški, s solzami radosti v očeh slušali pesem naše zemlje in naših pevcev ... Besedo z naših odrov in muziko z naših koncertov in opere .... Vsi tisi, ki jim zdaj to ni mogoče, bodo to mogli. Padle bodo začrtane meje, ker vsemir meje ne pozna.

Sporočali bomo žitje naših domov in nas samih v vesoljni svet, da bo marsikdo, ki zdaj niti ne ve, da Slovenci smo! – to zaznal in vedel hkrati, kaj smo in kaj zmoremo ...

Tedaj bo lažje vse, kar je zdaj težko. – Obdržati stik med vsemi, ki so našega rodu. Pa bili oni v Westfaliji, Belgiji, severni Franciji, ali v Ameriki, Avstraliji, Egiptu, Aleksandriji. Zavest slovenstva bo močneje vzklila tam kjer zdaj pada ali je sploh ni; pa tudi v nas samih bo pojačena vstala in rastla v dobrobit našo in naših rodov.

O. še je bodočnost pred nami!