Od RTM do WTF/IV
| ← Od RTM do WTF/III | Od RTM do WTF IV Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/V → |
| |||||||||||||||
IV.
urediS Tjašo sta bila zmenjena ob devetih v parku poleg šole, zato je proti avtobusni postaji stopil malo hitreje. »Sranje, nočem zamuditi,« se je jezil na gost jutranji promet, ko se je avtobus po polžje premikal proti centru. Ko je prišel do parka, Tjaše še ni bilo, zato je sedel na osamljeno klop pod drevesom. Nekaj časa se je zabaval z opazovanjem ljudi, ki so hiteli mimo njega in se spraševal, kam so namenjeni. »Evo me,« je čez nekaj časa prišla Tjaša. »A dolgo čakaš?« je rekla nasmejana in ga poljubila v pozdrav. »Ne,« se je nasmehnil. Sedla je poleg njega in si ob bok položila torbico. Glavo je utrujeno položila na njegovo ramo in zazehala. »Oprosti, malo zgodaj je še zame,« si je pokrila usta z roko in kmalu nadaljevala: »Boš šel danes z nami ven? Moji frendi bi te radi spoznali.« Pomislil je. »Uf, ne vem, če bo šlo. Starca bosta danes doma in bosta verjetno občudovala moje spričevalo,« je rekel zdolgočaseno. Razumevajoče je prikimala in se udobneje namestila na njegovi rami. »Saj te ne moti, a ne?« je rekla, ko si je našla ugoden položaj. »Oh, ne, sploh ne.« »A boš imela kak popravni?« »Ne, prav dobra bom,« se je pohvalila. Začela je govoriti o svoji najboljši frendici. »Tamara se mi res smili. Imela bo totalno zavožene počitnice. S starši je odpotovala v Maroko in se ne bo mogla pravočasno vrniti, ne bodo dobili letala. Upam, da ne bo ponavljala,« je povedala z zaprtimi očmi. »Mhm, tudi jaz,« je bil vljuden. Večino časa je govorila ona – o svoji super vikendici v Umagu, o tem, da mora Matej nujno spoznati njene frende, in se pritoževala nad profesorico iz biologije, ki so jo itak vsi sovražili. »Pa saj imamo samo še dve leti,« jo je miril. »Kaj pa faks?!« se je jezila in se za hip vzravnala, potem pa ji je glava omahnila nazaj. »Jaz se bom bogato poročila, da mi ne bo treba delati,« je pametno zaključila. »Jaz bom pa zaslužil ogromno denarja, da se boš z mano poročila,« jo je podražil. »Uh, že vem, lahko bi bil mafijec! Ali pa gangster! Jaz in žene tvojih kolegov pa bi sedele skupaj in se pogovarjale o tem, koliko jih je kateri ta teden pobil; lakirale bi si nohte, pile martinije, prirejale zabave in nakupovale …« je sanjala naprej. »Upam, da se hecaš,« se je zasmejal, vendar se ni zasmejala nazaj. Očitno se je spočila, saj se je vzravnala in začela brskati po torbici. »Hm, tu nekje je bil… Vem, da je…« si je mrmrala. »Kaj pa iščeš?« »Tole.« Pokazala mu je majhen zavojček z belim prahom, samo toliko, da ga je lahko videl, potem pa ga je zatlačila za modrc. »S sabo ga nosiš?« je bil osupel. »Ja, nočem ga izgubiti,« je bila živčna. Oči so ji žarele, kot majhnemu otroku na božični večer. »Na stranišče moram,« se je opravičila in odšla proti bližnjemu lokalu. Ni vedel, kaj naj si misli. »Pa saj je rekla, da bo pazila. In tudi nič se ji še ni zgodilo,« se je miril na glas. Kmalu se je vrnila, boljše volje, polna energije. »Dajva špricat šolo!« »Pa saj bomo samo spričevala pobrali,« je bil razumnejši Matej. Prijel jo je za roko in družno sta odšla proti šoli. »Te lahko pokličem zvečer?« je rekla, kot da bi mu želela pojasniti, kaj je naredila. Pokimal ji je in v avli sta se ločila. Razredna ura je minila v hipu in kmalu so se prvi, drugi in tretji letniki vsuli skozi velika šolska vrata, ki so komaj zdržala poplavo teles, ki je drla skoznje. Vsak je pač hotel čim prej ven in imeti dve minuti več počitnic kot ostali. Na pločniku pred šolo so klepetali, primerjali spričevala in se poslavljali. Matej se je od Tjaše poslovil že prej, zato je zdaj stal poleg Mel, Klemna, Boštjana in Neje. »Piflar,« ga je za šalo nadrla Mel, ko je dvignila pogled z njegovega spričevala. Sama bo komaj dobra, če naredi popravni izpit, Matej pa bo prav dober. »Prav zavidam vam,« je zavzdihnil Klemen in s pogledom ošinil Nejo, Mateja in Boštjana, »midva pa bova še gnila v šoli.« »Saj res, Mel, pridem popoldne do tebe?« je navrgel Matej. »Ja.« »Pa pri meni se oglasi, da ti dam cede« To je bil Klemen. »Bi se nehali držati, kot da smo na kakšnem pogrebu? Folk, počitnice so pred nami! Po popravcih bomo naredili žurko, okej?« je opogumljala Neja. »Ja, no, jaz moram v knjižnico. Mel, prideš?« se je začel odpravljati Klemen. Mel mu je sledila, po Nejo pa je prišel fant. Boštjan je vprašal, ali ima kaj časa. Matej je odkimal, da nima, ker bodo starci doma. Zmenila sta se, da se pokličeta. Čeprav je bilo vroče, se Mateju ni ljubilo drenjati na avtobusu in je raje pešačil uro do doma. Lepo se je zamislil in se sploh ni zavedel, kdaj je prišel do vhodnih vrat svoje hiše. »Čao!« se je zadrl v pozdrav. »V dnevni sobi sva,« se je zaslišal mamin glas in Matej mu je sledil. »Konec mučenja, a ne?« se je pošalil oče. Položil je spričevalo na mizico pred njiju. Na živce mu je šlo, da sta bila vedno tako polikana, vljudna, delovala sta že skoraj robotsko. Zasmejal se je ob misli na očeta, ki se premika na daljinski upravljalnik, in na mamo, iz katere štrlijo razne žice. »Vesel sem, da so počitnice,« je opravičil svoj smeh. »Matematiko bi lahko spravil na štiri, kaj praviš? Sicer je pa super uspeh,« je rekla mama. Matej je odsotno pokimal. »No… A lahko zdaj grem?« je rekel, ko so bili dolgo tiho. »Ja, samo…« Mama in oče sta se spogledala. »Midva bi šla letos na počitnice že prej, pravzaprav zdaj kmalu,« je povedal oče. Matej je s kretnjo pokazal, da ga to ne moti. »Naj pokličem babico?« je rekel. Ne da bi si tega želel, toda tako je bilo vsako leto. Odkar je pomnil, sta starca hodila na počitnice sama, nikoli ga nista povabila s sabo. Vedno je zanj skrbela babica, in tako sta se zelo navezala drug na drugega. Matej je imel babico raje kot starca, navsezadnje pa jo je tudi bolje poznal. »Mislila sva, da bi bil lahko letos sam,« je počasi rekla mama. Zastal mu je dih. Tri tedne, sam doma?! Gotovo je sanjal. »A res?« ni mogel verjeti. »No, seveda, saj si že dovolj star, da ti lahko zaupava.« »To bi bilo super!« je rekel veselo. »Kdaj pa gresta? In kam?« se je čutil dolžnega vprašati. »Na Malto greva, naslednjo sredo, za tri tedne.« »O, Malta…« se je delal navdušenega. No, seveda bi bilo krasno, če bi lahko šel na Malto, ampak sam doma, to je pa še boljše. Iz hvaležnosti je sedel poleg njiju na kavč in se trudil sodelovati v njunem pogovoru o vseh znamenitostih, ki jih nameravata obiskati. »Mami, oči, hvala za to. Ne bom vaju razočaral,« je nazadnje rekel. To je resno mislil in to sta vedela. »Večerja bo okrog sedmih,« je še rekla mama, preden je odšel v sobo. V sobi se je začel smejati od veselja. »To bo tak žur!« si je rekel glasno. Prižgal je računalnik in Mel poslal mejl. Nato se je prijavil na MSN in začel klikati kar vse po vrsti, da bi se glas o žurki razširil čim prej in čim dlje. Za datum partija je določil naslednjo soboto, po popravcih.
Z Mel sta preživela prijetno popoldne, zvečer pa se je v postelji dolgo pogovarjal po telefonu s Tjašo. »Hej, kako?« je šepnil v telefon. »Sam bom doma in naredil bom žurko. Naslednjo soboto!« je navdušeno povedal. Tudi ona je delila navdušenje z njim in je veselo zacvilila v telefon. Obljubila mu je, da bo tudi sama pripeljala nekaj ljudi. Potem sta dolgo časa delala načrte za zabavo. »Lahko bi naredil beach party,« je bil eden od predlogov. Da, tudi bazen so imeli. Opravičila se mu je za zjutraj in še enkrat zatrdila, da je koka nekaj enkratnega in da morata enkrat snifati skupaj. Potem sta si zaželela lahko noč in Matej je trdno spal vse do jutra. Povsem je pozabil na večerjo, ki ga je čakala na mizi.