Od RTM do WTF/XVI
| ← Od RTM do WTF/XV | Od RTM do WTF XVI Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XVII → |
| |||||||||||||||
XVI. uredi
»Bravo, Matej, vsako leto ti gre boljše,« ga je pohvalila mama, potem ko ju je gladko premagal. »Tudi jutri bom ves dan doma,« je obljubil, preden se je odpravil spat. »Saj ti ni treba biti, če nočeš. Z mami greva za dva dni v Dolenjske toplice, pred službo malo, tako da si spet sam.« »O, super, da gresta. Dobro se naplavajta. In mislim, da bom vseeno ostal doma.« Zdelo se mu je pravično, da ostane doma, potem ko sta mu dovolila praktično vse, česar se je spomnil. Bližal se je večer, ko sta bila s Tjašo zmenjena na glavni železniški postaji. Oče in mama sta odšla v Dolenjske toplice in sta zatrdila, da se vrneta šele čez dva dni. Skrbno se je oblekel in premišljeval o tem, kako bo na tej »obletnici«. Upal je, da bo Tjaša imela kaj časa zanj, čeprav je vedel, da so ji frendi na prvem mestu. Pa prav je imela, tudi njemu so bili, le … Med premišljevanjem in prepevanjem najljubše pesmi se je pripeljal do glavne in zagledal Tjašo v družbi Tima in Tamare. »Hej,« jo je pozdravil in poljubil. »A ste bili vi sošolci?« »Ne, samo midva s Timom. Tamaro sva vzela kar tako s sabo.« »Kaj pa Jana in Tilen, a onadva ne prideta?« »Ne. Mogoče sta kje skupaj. Vemo samo, da sta v zadnjem hipu oba poklicala in odpovedala,« mu je odgovorila Tamara. »Kje pa se pravzaprav dobimo?« Vsi trije so skomignili z rameni. »Prišli bodo po nas. Neko hišo so najeli, vendar je baje precej zapletena pot do nje, tako da pridejo sem.« »Aha.« Še preden je dobro izrekel to besedo, je Tjaša navdušeno zacvilila: »Tam so, tam so! Poglej, a se spomniš, Tim, to je Ditin avto?« »O, saj res. Z njim nas je peljala na valeto, a ne?« »Ja, ja, ja. Pojdimo, da nas ne bodo čakali.« Matej je pogledal Tamaro, ki pa je le zmignila z rameni in se podala za Timom in Tjašo, ki sta že letela proti avtu. »Čao, a že dolgo čakate?« To je bila najbrž Dita. »Ne, sploh ne. Premaknite se malo, še mi bi se kam usedli.« Matej je široko odprl oči. Tako natlačenega avta še ni videl. Na zadnjem sedežu je bilo šest ljudi, na sprednjem še trije. »Kje bomo pa mi?« »Saj ni veliko izbire,« je rekla Tjaša med odpiranjem prtljažnika. »Sem noter!?« »Imaš kakšen boljši predlog? Ne? Onda upadaj!« Stlačili so se v prtljažnik in komaj dihali. »Ne se premikat, če ne, mi boste speštali roko.« »A bomo kmalu? Krče imam v nogi,« so priganjali Dito. »Ej, Tim, a se ti spomniš teh ljudi?« je vprašala Tjaša zmedeno in skušala razločiti obraze. »Tista dva tam sta bila iz c-ja, tista zraven Dite pa je bila iz b-ja. Ostale prvič vidim.« Zasmejali so se. Čez dobre pol ure je Dita naredila konec njihovim mukam in ustavila. Zapeljala je k sivi zapuščeni hiši, iz katere je prihajala glasba. Odprla je vsa vrata in prtljažnik in olajšano so poskakali ven. Dita jih je popeljala v hišo, ki je dajala vtis, kot da se bo vsak hip sesula. »Kje sploh smo?« »Pojma nimam, samo tole ne more biti Ljubljana. Smo že boljši od tega!« V hiši je divjala zabava. Glasba je bila glasna, plesali so, peli in popivali. Matej je ravno hotel predlagati, da bi šla plesat, ko je opazil, kako je zgroženo gledala dogajanje. »Kako so otročji! Daš jim kozarec piva in do jutra bodo bruhali na stranišču! Sigurno je kje naša scena!« S tem je verjetno mislila koko ali speedball. In res ni minilo dolgo, ko se je Tjaša zapletla v pogovor z nekom, ki se ji ni zdel otročji. »Matej,« ga je pocukala za rokav, »jaz grem na šut. A greš zraven?« Prikimal je. Ker je bila glasba v osrednji sobi glasna, mu je do konca razložila šele na poti na drugo stran hiše. »Samo zdaj ne bo več speedball, ampak čisti H.« Obotavljaje se se je ustavil. »Čakaj, Tjaša, tega pa ne morem. Koko ja, speedball še, ampak horse?!« »Ja, in? Saj boš samo odvzel polovico koke iz speedballa in se šutnil s tem, ne vidim razlike!« »Ne morem, ker sem obljubil Mel, da se ne bom nikoli fiksal,« je priznal. »Že spet ona! Oprosti, ampak kaj pa ona ve o horsu? Nič! Saj se ne bova zafiksala, tudi jaz nočem pristati pri dvajsetih na metadonskem oddelku, si nor!? Samo probala bom, to je vse! Tebi ni treba, če nočeš, ampak daj se že enkrat odloči med mano in Mel! To je že preneumno – si morda opazil, da se nikdar ne prepirava? Takrat ko pa prideva blizu k temu, da bi se začela, je vzrok Mel! Ne vem, Matej, počni kar hočeš, jaz bom tam.« Razburjeno je odkorakala. »Tjaša, počakaj!« je stekel za njo. Saj je imela prav, kdo pa je bila Mel, da bi mu govorila, kaj lahko in česa ne sme?! »Tjaša!« Tik pred lesenimi vrati se je ustavila. »Kaj je?!« je revsknila. »Ostal bom s tabo, tebe izberem raje kot njo!« je rekel hitro. Hladno, a z iskrico v očeh je prikimala in odrinila vrata. Prizor, ki sta ga zagledala, je močno spominjal na kakšen film o čarovnicah. V krogu je sedelo pet ljudi, med njimi tudi Tim in Tamara, za njimi pa sveče, ki so vsaj delno razsvetljevale prostor. Sence, ki so jih metale po stenah, so bile grozljive, v tej svetlobi pa so imeli vsi blede in shirane obraze. Mateja so spominjali na mrliče, vendar je to mnenje zadržal zase. Pogled je uprl na sredino kroga, kjer je ležal ves pribor, ki so ga potrebovali. Nekaj limon, igla, zavojček heroina, žlica, vžigalnik in elastična cevka. Soba je tudi sama spominjala na kakšno zaporniško celico, tako mračna je bila. Prostor je Mateja navdal s strahom in nelagodjem. »Premaknite se malo, da bosta tudi Tjaša in njen prijatelj lahko sedla v krog.«
Hipoma in brez besed so se začeli premeščati in naredili prostor zanju. Ves prostor je spominjal na nekaj groznega, kot da čakajo, da jih bodo obglavili. In vendar še nikdar ni bil med tako mirnimi in sproščenimi ljudmi. Zaradi tega se je še sam pomiril in čakal, kaj bo.