Od RTM do WTF/XXXIV

← Od RTM do WTF/XXXIII

Od RTM do WTF XXXIV Asja Hrvatin

Od RTM do WTF/XXXV →

Spisano:	Vika Planinšek
Izdano:	(COBISS)
Viri:	avtoričina skripta
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XXXIV.

Medtem ko je Matej bolehal doma, so se dogajale druge reči. Svet se namreč ni mogel kar ustaviti. Razredničarka, ki ni imela pojma o tem, kakšni so bili odnosi v razredu, je sporočila Matejevim sošolcem, da ga nekaj časa ne bo, ker je zbolel. Ni opazila znakov olajšanja na obrazih in prikrite privoščljivosti pri nekaterih. Človek bi mislil, da se bodo naveličali in mu dali mir, ampak zdelo se je, da uživajo v maltretiranju. Mel je bila edina, ki jo je novica zaskrbela. Edina je namreč vedela, da se Matej drogira, in tega ni povedala nikomur, niti svojemu fantu Boštjanu. Čeprav je zaradi njega prebrala veliko knjig na to temo, da bi vedela, kaj se mu dogaja, še vedno ni vedela prav dosti. Zato se je rada pogovarjala o tem s Pio, ki je imela izkušnje. Nikoli ji ni povedala, kdo od njenih prijateljev ima težave, ker ni hotela, da bi Matej mislil, da je to vsem raztrobila. Seveda, če bosta sploh še kdaj govorila. Nič pa ni kazalo na to. Zaskrbelo jo je, ker ji je Pia rekla, da to ne bi bilo dobro zanj. Po pouku ni ostala z drugimi, da bi malo klepetala ali šla v lokal na pijačo, rekla je, da mora k zdravniku.

»A je spet Matej?« je rekel Boštjan, ki ni verjel njenim pojasnilom in jo je ustavil. »Ma ne, res ni to, dobim se z eno frendico, ker mora k zdravniku,« se je zlagala. »Aja, no, ker ne maram, da se sekiraš zaradi njega. Super frendica si mu bila, on je tisti, ki te je odjebal. Zapomni si to,« je rekel in jo poljubil. Mel mu ni marala lagati, Boštjan pa ni maral Mateja. Tako kot je naredila, je bilo dobro za vse. Pohitela je na Kongresni trg, kjer sta bili zmenjeni s Pio. »Ojla,« je rekla, ko jo je zagledala, čakajočo pred sidrom. »Hej, kako si?« ji je odzdravila. »Slabo,« je povedala Mel po resnici. »Ojoj. Na, malo prostora imaš tu. Zdaj pa povej, kaj je novega,« se je presedla Pia in jo zaščitniško objela čez rame. »No, za Mateja gre. Zbolel je in ga nekaj dni ne bo. Saj vem, da to ni nič takšnega, ampak mene …« je počasi začela. »Kaj!? Bolan je!? Kaj pa mu je?« jo je prekinila Pia in burno skočila na noge. »No, ne bi vedela, kaj mu je. Gripa ali kaj jaz vem kaj,« je odvrnila. »Oh, grozno! To je res grozno! Saj razumeš, ne? Res mu ne pomaga to, da je zbolel!« »Zakaj, saj je samo gripa?« je bila začudena Mel. »Vem, ampak zdaj imate vse teste in že tako ima dosti problemov,« se je na silo umirila Pia. Tudi ona ni povsem po resnici povedala Mel – ni ji zaupala, da ima Matej HIV. Obljubila je, da bo tiho in tega se je držala. »No, že, ampak še slabše je pa …« »Kaj?« »No, on je … Ni … On je na …« Mel se ni mogla pripraviti do tega, da bi izgovorila prave besede, zato ji je s prsti pokazala črko H. »Na horsu je?« se je delala presenečeno Pia. Potem ji je Mel povedala, kako se je vse skupaj začelo in da ga je v to potegnila Tjaša, ki se je prva začela fiksati; pa o tem, da ji je Matej obljubil, da ne bo nikoli na igli in ji je nekoč preprosto poslal mejl, da je prelomil obljubo. Pia je znala dobro poslušati in je ni prekinjala. Ob koncu pripovedi je stisnila Melino roko in ji pustila, da se zjoče. »Razumeš zdaj? Rada bi mu pomagala, nočem, da se totalno uniči,« je hlipala. »Glej, danes sem tako ali tako nameravala k njemu, ga bom še malo pobarala glede tega. Ne bom te omenjala, samo rekla mu bom, da se mi dozdeva in to. Te potem pokličem pa ti povem, kako je šlo?« je rekla Pia, ki se je v zadnjih mesecih zelo navezala na Mel. K njunemu dobremu odnosu je pripomoglo predvsem to, da je Mel Pii ves čas vlivala pozitivne misli in ni dovolila, da bi se počutila slabo zaradi svoje bolezni. Zato je bilo Pii žal, da se ji Matej ne zaupa, ker je vedela, da bi mu stala ob strani brez besed. Dekleti sta se kmalu poslovili in Pia se je takoj odpravila na avtobus in k Mateju. »Bolje, da kar pridem, se mi vsaj ne bo mogel izmuzniti,« je rekla Pia in Mel se je strinjala. Pia pa se je v mislih jezila na Mateja. Kakšne neumnosti pa dela? Zdravnik mu je vse lepo razložil, on pa kot bi nalašč počel vse to. Mu bo že povedala, kar mu gre! V njej je vrelo, vendar ji je kljub temu v mislih uspelo sestaviti skupaj, kaj bo rekla. Vedela je, da se bo morala potruditi, da ga prepriča, ampak ji bo že uspelo. In storila je tako, kot je nameravala. Pozvonila je in čakala, da je zaslišala majave korake. Kmalu za škrtanjem ključa je izza vrat pokukala skuštrana in bleda Matejeva glava. »Pia, ti si,« je rekel z olajšanjem in nekajkrat zakašljal. Pospremila ga je po stopnicah v posteljo. Potem mu je skuhala čaj in mu ga prinesla. »O, hvala. Že celo jutro ga nameravam skuhati, pa mi je preveč slabo,« je rekel in z dlanmi hvaležno objel vročo skodelico. »Matej, vem, da te boli glava in da to ni primeren trenutek, ampak … Pa kaj je s tabo!?« je eksplodirala povsem nepričakovano. Zamežikal je in se trdneje oklenil skodelice. »Da takole zboliš, ko veš, da te taka stvar lahko ubije! In sploh, kako ti je to uspelo? Ves čas se oblačiš, kot da je minus petdeset stopinj. Saj ljudi sploh ne preseneča, da imaš gripo, zadnje čase si bled ko smrt. Mislim,« se je iz nje vsulo kot plaz, in ko se je za hip ustavila, da je zajela sapo, ji je skočil v besedo. »Glej, tebi niti nikomur drugemu ne dolgujem pojasnila. Zbolel sem pač in pika. Če si prišla zaradi tega, lahko greš.« »Ne, ne morem kar iti. Nekdo mora skrbeti zate, ker ti, takoj ko ti pokažem hrbet, začneš delati neumnosti,« ga je nahrulila. V njem je vzplamtelo – ni bil vajen, da se kdo dere nanj, in tega tudi ni znal dobro prenašati. Drugi bi odplavali nekam daleč stran in vdano prikimali, mislili pa si svoje. Ampak ne on. »Mogoče sem pa to naredil zanalašč! Ja, zanalašč sem včeraj sedel dve uri in pol na dežju, si zadovoljna?!« je jezno rekel in začel hitreje dihati. »Seveda nisem. Kaj si pa mislil?! Si se šel filozofa in upal, da ti bo dež razsvetlil možgane ali kaj?! Lahko ti povem, da ne poznam nikogar drugega s HIV-om, ki bi imel podobne prebliske,« je odvrnila in se nasmehnila svoji šali. »Ja, zelo smešno,« se je narejeno zasmejal. Zdaj sta se že pomirila in iz obeh je jeza izpuhtela. Čeprav je bil zadet, je v njem zdaj gorela želja po tem, da bi ji vse povedal, in tako je tudi storil. »Oprosti, da sem se zadrl. Totalno sem utrujen in potreboval sem izgovor, da sem lahko nekaj časa doma in se pošteno naspim. Ni zaradi šole, na te neumnosti sem že navajen. Ne, veliko drugih stvari se dogaja in hotel sem pač zaspati, da ne bi mislil nanje,« je povedal po resnici. Ob misli na to, da se je dal dol s Tjašo, in to bolan, ga je silila k bruhanju. »Saj vem, da je težko, ampak ne moreš se za vsako malenkost ubiti,« je rekla stvarno. Vesela je bila, da ji zaupa. »Ja, ampak tole ni ravno malenkost. Veš … V soboto sem bil na zabavi pri Tjaši doma. Potem ko sva ostala sama, sva … Imela sva kondom in nisem nameraval, sploh se ne spomnim, kako je prišlo do tega in ne morem … Ne vem … Saj veš, dol sva se dala,« je mukoma izdavil, potem pa stekel do kopalnice in bruhnil v straniščno školjko. Dobro mu je delo, ker se mu je zdelo, da je del tega gnusa spravil iz sebe. Splaknil si je obraz in se vrnil v sobo, nazaj k prepadeni Pii. »Ja, zdaj vidiš, da ni malenkost. Nič čudnega, da hočem, da me odplakne s tega sveta!« »Pa nisi nič rekel, da sta šla narazen.« »Nisva šla, ker ne ve. Nikoli ji nisem povedal, zdaj ji pa sploh ne morem. Kaj naj ji rečem? 'Sori, ampak mogoče si od mene dobila aids. Daj, pojdi se testirat, ljubica?' Če me ne bi po tem ubila, sem lahko srečen.« »Zakaj pa si se dol dal z njo? Veš, v kakšni nevarnosti je zaradi tebe?!« »Ker sem bil zadet ali pa sem pač samo hotel. Brez veze je iskati opravičilo, ker ga ni. Samo to moram preprečiti, da bi izvedela. Ja, vem, da sem vse zajebal, ampak zdaj je prepozno,« je rekel obupano. Tresel se je in potil, da se mu je majica lepila na kožo. »Povej ji, tako, kot si meni. Razumela te bo.« Začel se je histerično smejati. »Očitno ne veš, kakšna je. Pustila bi me v istem trenutku. Potem bi pa poskrbela, da bi to izvedeli vsi in bi me linčali,« je nazadnje rekel čemerno. »Takšno punco si pa vsak želi. Zakaj si sploh z njo, če je taka?« »Rad jo imam, najbrž.« »Od tega trenutka dalje me boš ubogal in delal, kar ti jaz rečem, jasno? Ne bom te silila, da ji poveš, ker moraš do tega priti sam. Mora se testirati, preden po neumnem okuži še koga. Če sploh je bolna. Šel pa boš na terapijo in o tem ne bova razpravljala,« je zaključila. Podala mu je še enega tistih letakov in mu rekla, naj si dobro prebere, kdaj in kje se začne, da ne bo zamudil. Rekla je, da pozna tiste iz skupine in da bo vedela, če bo prišel. »Zakaj pa ti ne hodiš?« »Ker ne rabim tega,« je odvrnila. Prislužila si je grd pogled. »Samo zato, ker si starejša in se ti zdi, da si bolj odrasla, še ne pomeni, da nisi na istem kot jaz,« je rekel. »Res je, ne pomeni. Jaz sem hodila nekaj mesecev in končala sem tisti dan, ko sem ti povedala, da sem bolna. Šele ko boš lahko šel do popolnega neznanca in mu med pogovorom omenil, da si bolan, ne da bi se bal posledic ali da bi te te prizadele, takrat ne boš več rabil terapije. Ne delam se pametne, ampak tako je. Pomaga, če vidiš, da delajo tudi drugi podobne neumnosti. In da ne boš mislil, tudi jaz sem razmišljala o samomoru, pa sem šla raje na terapijo in poglej me zdaj,« je rekla učeno in bilo mu je jasno, da dobro ve, o čem govori. Moral bi ji kaj reči. Bil je neumen, gledal je samo nase, kot da je nekaj posebnega in da se nikomur ne dogajajo slabe stvari, kot da je samo on v središču sveta. Bedno je bilo razmišljati na tak način in sprejel je njeno ponudbo, da ga že jutri pospremi tja. Najprej je ugovarjal, da je bolan, pa ni veliko pomagalo. »Sam si si kriv. Jim boš tam razlagal svoj šal in kapo in tresenje,« je pribila. Naročila mu je še, naj do jutri počiva in naj se dobro naspi.

»Adijo in hvala za družbo,« je zaklical, potem pa brž zaprl vrata, ker ga je mrazilo. Vrnil se je v toplo posteljo, poln optimističnih načrtov o tem, kako se bo z vsemi pobotal in kako bo prepričal Tjašo, naj nehata skupaj, in kako bo vse v redu. In življenje je pravljica, je te lepe misli utišal zajedljivi del Matejevih možganov, preden je zaspal.