Od Rošlina in Verjankota (Krajnska čbelica)

← Od kralja Matjasha.

Od Roſhlina in Verjankota. Zbirka Krajnska zhbeliza, 3

˛Svarjenje. →

Viri:	http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Krajnskazb1_2_3.djvu
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Kak hozhe bit'? kaj hozh'va ſtrit'?
premlad ſe oshenít',
Jest ſim preſtara ſe moshít'«
»Le, mati, omoshite ſe,
Vsamite kogar hozhete;
Le hidiga Roſhlina ne,
Ki velik moj ſovrashnik je;
Je brat'za in ozheta vbil,
In komej ſim mu jeſt uſhel.«

Al' mati nizh ni marala,
Roshlina vsela hudiga,
Verjankov'ga ſovrashnika.
Svezhér s' njim grede v' hrambo ſpat;
Verjanko gre pod okno ſtat.
Je v' hrambi govorila mat':
»O ſhkoda, ſhkoda sa blago,
Ko sdaj ſe rasdelilo bo!
Kaj pravim tebi, ljubi mosh!
Tam v' zherni gori, v' temni goſh',
˛Studen'z pod bukvo vidil boſh.
Ti rezhem ſe sa bukvo ſkrit',
Verjankota ſkrivej vmorit':
˛Se jutro bolno bom ſturila,
In k' ſinu rekla, govorila,
De boljſhi meni pred ne bo,
De pila merslo om vodó,
Ki v' zherni gori ſe dobó.
˛Sin me je vbogal vſelej rad,
K' ſtudenzu hozhem ga poſlat'.«

Pretiho gre Verjanko ſtran',
Beſede njene v' ſerz' ohran'.
Ko je priſhel ſpet beli dan,
Verjanko k' mater' v' hrambo gré,
In rezhe ji beſede té:
»Kaj pravim, ljuba mati vi!
Viſoko ſonze she stojí,
To vaſha ſ'zer navada ni,
De b' táko dolgo v' poſt'lji bli.«

˛Sin vsel je v' roke kanglizo,
Pripaſal ſi je ſablizo,
Je djal na ramo puſhizo,
Po vodo ſhel pod kukvizo.

»Kaj jemljeſh ti oroshje, ſin?
˛Sej v' zherni gori ni sverín,
'S deshele sbeshal je Turzhín.«

»Peruti tizhiza imá,
Plavute ribiza imá,
Junak s' oroshjem ſe obdá.«

Verjanko gre pod bukvizo,
V' Roſhlina ſproshi puſhizo,
Odpre mu shile s' ſablizo,
In v' ſvojo belo kanglizo
Natozhi vrozhe ſi kerví,
S' njo k' materi domu hití,
Beſede take govorí:
»Sheleli piti ſinovo,
Sdaj nate kri Roſhlinovo!«