Od doma

Od doma.

Izdano:	Ilustrirani glasnik 4/20 (1918)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kakor majhna vas se mi zdi vsa naša domovina: tri hiše, sredi cerkev, z visokim, prebelim zvonikom, okrog polja in travniki, zadaj gozd in še bolj zadaj planine. In ta mala vasica ima nekaj v sebi, da moraš često misliti nanjo, posebno pa takrat, ko si odtrgan od nje. Še domača vas hiti za teboj, če se odpravljaš na tuje; na ovinku se ti oklene in ti prav v dušo zašepeta: z Bogom. In v tisti besedi je toliko bridkosti, da ti stopijo solze v oči. — — —

Ko sem zvečer sedel na vrtu, so mi udarile trde stopinje v hrbet; kamenje se je valilo pod njimi in je škripalo. Lojze! sem uganil, čeprav se mi je zdelo čudno, da hodi tako trdo.

Stopil je predme, visok in močan; klobuk je imel globoko na očeh, v rokah je držal cigareto. Sedel je poleg mene na klop, se s komolci naslonil na kolena in dejal:

»Jutri grem.«

»Kaj je jutri?«

»Če prej, bolje je. Kaj pa hočem doma? Dela ni, postopati se mi pa ne ljubi — in tudi sram me je. Kakor da bi nas domača zemlja sama suvala na tuje.«

Nič me ni pogledal, ko je govoril. Kakor sam sebi je pripovedoval in je strmel v tla. Tudi jaz mu nisem oporekal, ker sem vedel, kako je: domača vas jih sama suje od sebe. Mnogo jih je že šlo in še bodo šli — romarji za srečo.

»Hudo je,« sem izpregovoril.

»Hudo. Nič rad ne grem in najrajši bi kar ostal.«

»Ko mora človek proč, spozna, kako lepo je v domači vasi.«

Nemo je poslušal. Dvignil je glavo in se zazrl čez gozd na planine: po vrhovih se je semintja izprehajala večerna;zarja in jih odevala v zlato.

Odločno se je vzdignil in dejal:

»Zjutraj pridem mimo in potem me malo pospremiš, če hočeš.«

»Le pridi.«

Vzel je klobuk z glave, iztrgal izza traku krivce in mi jih dal.

»Na, za spomin!« je rekel. Prižgal je novo cigareto, malo postal in se potem odpravil: »Zjutraj pridem.«

Tiste krivce hranim še sedaj za spomin. Kakor svetinjo jih varujem in kadar pogledam nanje — razumem vso našo zemljo in vse tiste naše pesmi, ki jih fantje pojo zvečer; razumem rdečo kri nageljev na oknih in tiho dehtenje rožmarina. — — —

Drugo jutro je prišel umno in sem ga pospremil.

»Da bi vsaj tako lep dan ne bil,« je rekel. »Ob slabem vremenu bi laže odšel.«

Jutro se je rosno smejalo in pomežikovalo po travi s stoterimi bisernimi očmi.

»Kadar boš dobil službo, piši, kako in kaj! In še večkrat piši!« sem mu naročal.

»Bom pisal.«

Ko se je cesta zavila okrog gozda, je hipoma obstal in se ozrl nazaj. Pogledal sem ga in sem videl solze v njegovih očeh. Skrita med drevjem je gledala domača vas za njim, zvonik se je praznično belil v solncu, planine so bile vse ožarjene.

Lojze je pomaknil klobuk na oči, zopet nameril korak in zdelo se mi je, da se mu je upognil hrbet. — — —

Ko je prišla jesen, sem vzel zavitek in sem odhajal tudi jaz. Od drevja je odpadalo listje, po vrtovih je dišalo po zrelem sadju ; na travniku so sedeli otroci in pasli. Pokošeni pašniki so ljubko vabili in so bili vsi zlati v jesenskem solncu.

Šel sem in sem čutil, da se mi z vsakim korakom bolj upogiba hrbet. In glej, ko sem prišel na ovinek, sem nehote obstal, se ozrl nazaj in na licu me je zapekla solza.