Od kdaj ima sveti Peter popotno palico
| Od kdaj ima sveti Peter popotno palico Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
OD KDAJ IMA SVETI PETER POPOTNO PALICO
Ko sta Kristus in sveti Peter še po Beli Krajini hodila, sta nekega večera gladna in utrujena prispela do samotne tokave ob leni Kolpi. Daleč naokoli ni bilo nobene bajte, da bi potrkala na vrata in prosila za nočevanje. Sveti Peter je sedel na obcestni kamen, segel v krnir po hlebček debelačnega kruha, ki ga je bil preko dne dobil v dar od usmiljene Belokrajinke ter odlomil sebi pol, Kristusu pol. Ko sta božja popotnika pojedla borno večerjo, se je že povsem zmračilo. Kristusa in svetega Petra je pričel dremavec loviti za trudne oči.
V bližnjem gozdu so v ostrogih taborili cigani. Divje kričanje in prepiranje se je razlegalo iz temne loze. Svetega Petra je pričel gruditi strah in za nič na svetu bi ne odšel v gozd prenočevat.
»Dobro,« je dejal Kristus, »pa leziva kar tu in počakajva, da sine jutro.«
Ko je to izrekel, je legel počez na trdo, prašno cesto, pod glavo pa si je bil podložil cestni kamen.
Sveti Peter pa je hotel biti večji pametnjak ko Kristus, zato se je vlegel pod grm pokraj ceste. Mislil si je: »Ako bo kdo privozil po cesti, bo povozil Kristusa in ne mene.« V takšnih mislih je kmalu zaspal.
Sredi noči se je v svoji kočiji vračal iz trtja krupeljski graščak. V zidanici se je bil preveč nasrkal žlahtne kapljice, zato je na vozu zaspal. Konja, ki sta bila vprežena pred kočijo, sta torej samcata pridrncala po cesti. Ko sta zagledala sredi ceste ležati človeka, sta se ustrašila in odskočila vstran. S kočijo vred sta zavila pod grm, kjer je smrčal sveti Peter. Kolesje voza je šlo svetniku čez nogo in tako je naslednji dan šantal. Moral si je v grmu odrezati popotno palico, na katero se je opiral, da je mogel s Kristusom potovati dalje po svetu.
Od takrat ima sveti Peter zmerom popotno palico v rokah ...