Od kod imajo desetine, tlaka in gosposkini davki svoj začetek?
| Od kod imajo desetine, tlaka in gosposkini davki svoj začetek? P. H. |
| |||||||||||||
Kér je današnje dni več govorjenja od desetín, tlak in gosposkinih davkov tudi med prostimi ljudmí, naj bo tudi v teh listih nekaj besed od tega. Povédano bo ob kratkim, od kod imajo vsi ti nakladi na zemlji in posestinah svoj začetek.
Od tod se bo tudi samo lahko razsodilo, na kakošne pravice je vse to uterjeno, in kako stojé s spremembo ali odlogo taciga.
Pred vsim je to gotovo, de so podložni vsake dežele z višim deželskim poglavarjem, kraljem ali cesarjem v tèsni zavézi. Kakor jih on vlada (viža), varuje notranjih in vunanjih sovražnikov, in skerbí sploh za njih časno srečo: tako so mu tudi oni dolžni pokoršino skazati, s častjo in ljubeznijo vred, in davke zvesto in voljno odrajtovati, ktere jim on po svoji previdnosti naloží, de je v stanu potrebne in koristne naprave vstanoviti in obderžati, brambo dežél uterdíti, in notranje vladanje (vižanje) in ohranitev pravice izpeljati.
Zraven tega se pa najde še druga zaveza med večimi in manjšimi posestniki, to je med gosposkami in njih kmeti.
V krajih, kjer se vrednost vsaciga človeka po njegovi natori dosti ne spozná, mogočniši posestniki svoje zemlje večidel s sužnjimi obdelujejo, ki so jih ali v vojski vjeli, ali na semnji kakor nespametno stvar kupili, in kterih življenje in smert je skorej vse v njih rokah. Tako je bilo nekdaj clo per omikanih Grekih in Rimljanih, tako je še zdaj v jutranjih deželah, per Zamorcih in v enim delu Amerike. Hud stan je dostikrat takih sužnjih, in usmiljenja vredin. Keršanska véra ga je, kamor je peršla, zaterla, ali saj po moči polajšala; in kar je zastalo, si sedanji časi, kjer se bolj miloserčnost od enih strani budí, popraviti prizadevajo. ‒ Drugači je tam, kjer je že popred vsak, tudi nižjiga rodú človek, več usmiljenja in spoštovanja našel, ali kjer je moč keršanstva serca omečila, in šege omikala.
Per Rimljanih, akoravno so iméli svoje sužnje, se najde že vonder nekaj sedanje naprave. V deželah, ki so si jih podvergli in razdelili, so posamezne zemljiša nekaj poprejšnjim posestnikam prepustili, nekaj novim seljanam dali, proti temu, de so jim ti od perdélkov odmerjen del odrajtovali.
Tudi per Nemcih je nekaj enaciga bilo, že predenj so se v rimsko cesarstvo preselovati začeli. Vse ljudstvo namreč se je ločilo v proste in hlapce; in hlapci so od svojih gospodov prejéli pohištvo in kos zemlje, in so zató dajali davk v žiti, živini ali súkni; in ravno desetina je bila tudi navadna. Ko so nemški rodovi si osvojili dežele poprejšnjiga rimskega cesarstva, namreč Francosko, Angleško, Špansko in Laško, so nekaj per poprejšni rimski napravi pustili, le da so namesto rimskega cesarja in plemenitnikov nemški vojvodi in knezi stopili; nekaj so pa zemlje od noviga v vžitek ali v last (Lehen, Allodium) razdélili. Kralj ali poglavár je namreč svojim zvestim vojvodam, vojšakam ali služabnikam veči déle podveržene zemlje v vžitek in sčasama tudi v last dal; in zató so mogli tudi s svojimi ljudmí mu vedno za službo ali za vojsko perpravljeni biti; so se pa tudi imenitniši od manjših posestnikov šteli; od tod se pišejo plemenitniki (žlahtni): knezi, grofi, baroni i. t. d., pa tudi grajšine in druge gospostva. Ti so nekaj zemljiš sebi perhranili (grajsko ali grajšinsko, Dominicale), nekaj spet med svoje vojšake in služabnike razdelili (kmetijske zemlje, Rusticale), in taki kmetje so mogli dajati zató vsako leto od perdelka deseti del (desetino, Zehend), in še drugo (kazinj), tudi v denarjih plačevati (davk), in svojim gospodam per obdelovanji grajskih zemljiš pomagati (tlako delati). Nekaj teh zemljíš je bilo danih le v vžitek na živòt, ali za celi rod; nekaj pa tudi pràv v last; in v spomín, de viši lastnik ali posestnik zemlje je le gospód, je per spremémbi gospodarja se tudi moglo nekaj odrajtovati (deséti, dvajseti denár, prepisnína); gospod je pa zató svojiga kmeta per njegovim posestvi in njegovi pravici varovati obljubil. Semtertje pa za kmeta ni bilo tako dobro, ker je svojimu gospodu, kakor pravijo, s svojim živôtam lastin (leibeigen) bil. Taki niso smeli brez posebniga gospodoviga dovoljenja stanú spremeniti, ne se ženiti, in kar je kterikrat zemlja več rodila, ni bilo toliko njim, kakor gospodu v dobiček; le svoj živež so per zemljiši imeli.
Per Slovanih ali Slovenih so šege starih časov bolj tamné; vonder je gotovo, de tiste terde sužnjosti, kakor per nekterih druzih narodih, za hlapce per njih ni bilo, in de je večidel vsak na svojim kosu zemlje kmetoval; sej so oní od nekdaj nar raji polje obdelovali. Pozneje, ko njih zgodbe bolj znane postanejo, se najdejo na eni strani tudi manjši posestniki popolnama sami svoji (plemeniti); veliko pa tacih kmetov, ki so bili višim plemenitnikam, grofam in knezam, s svojim životam lastni, kar je zdaj le v malokterih deželah viditi. Kolikor je pa Slovenov pod nemško vladarstvo prišlo, je bil njih stan po nemških postavah vladan. Per nas, to je na Krajnskim, Koroškim in Štajarskim so posebno nemške pravice veljale; in ni pozabiti, koliko je stan kmetov od miloserčnih avstrijanskih vladarjev v poslednjih časih polajšan in zboljšan. Pod cesarico Marijo Terezijo so bili davki bolj v red djani (Rectificatorium); potem pisano, kako de naj se vžitne (mitne) zemlje v kupne spreminé. Cesar Jožef II. je tudi lastnini z životam (Leibeigenschaft), kjer se je še našla, po svojih deželah konec storil. Dan današnji je pa še per vsih gosposkinih davkih, desetinah in tlakah peti del odpisan, in s tem je kmetu veliko polajšan njegov davek.
Perstaviti je, kako de tudi cerkve in duhovni gospodje imajo kmete, desetine in davke v posestvi. Ko je keršanska véra jela med nemškimi in slovenskimi rodovi gospodovati, so kralji, vojvodi in knezi tudi cerkvam podelili veči ali manjši posestva s kmeti in davki, ali pa same desetine, de bi se božje hiše mogle v dobrim stanu ohraniti, in cerkveni služabniki spodobno preživiti. Kar zlasti desetine vtiče, so bile cerkvam že tudi po rimskih postavah, po izgledi stare zaveze, perpisane, in to so še pozneji deželske in duhovske postave zaterdile; in tako se je zgodilo, de v nekterih krajih, kjer je šel deseti del perdelkov deželski gosposki, se je deveti del dal cerkvi. Kjer pa cerkve taciga posestva niso dobíle, se jim je po drugih potih, posebno z bero (kolekturo) pomagalo.
Se vzame vse do zdaj rečeno vkupej, je lahko soditi, de gosposkini davki, tlake in desetine imajo svojo posebno lastnost in pravico, in so tako uterjene, de jih nihče ne sme ovréči, ali se jim odpovedati. Kmetovavci so nekadaj dobili svojo zemljo le s to pogodbo, de so se volili, tudi opravljati, kar se je od njih tirjalo; drugači bi se jim tudi posestvo ne bilo dalo; kakor bi tudi nihče ne mogel kaj kupiti, ako se ne voli plačati, ali kaj na posodo dobiti, ako ne obljubi obresti (čimža) dati. Ako se hoče kdo tlake ali desetíne znebiti, ali čisto odprostiti, ne gré drugači, kakor de se s svojim gospodam pogodí, in ali na enkrat vse odplača, ali vsako leto nekaj da. Bi hotel in mogel kdo se tem nakladam ustaviti, bi po taki poti tudi kupec prodajavcu, dolžnik posojevavcu, nazadnje tudi otrok očetu se smel odpovedati. Pa kam bi po tem takim svet prišel? Ali bi ne bilo vse narobe? ali bi bila še ktera pravica ali ktero posestvo varno? ali bi ne smel tudi kmetu lahko vsak, kdor bi hotel, na ravnost njegove zemlje vzeti? Ne bilo bi per taki prekucii le za gospoda hudo, ampak tudi za kmeta; in bati se je, de bi marsikteri s slabim zgledam svoje zoperstave si iz svojih otrok šibe ne splêtli, ktera bi jih pozneje pokorila. Saj je v nekim kraji, kjer so se jéli tlaki in desetini ustavljati, stari oče mladiga učil, tudi tako storiti, in sin si je očeta nauk dobro v glavo vtisnil; nar pred se je gosposki odpovedal, potém pa ‒ za plačilo ‒ tudi očetu živež odtergal, ako ga ravno natora, božja zapoved, in posebna zavéza per prejemanji hiše k temu perganja. Obá sta plačilo svojiga ravnanja sprejela!
Ni pozabiti, kar piše Učenik narodov Rimljanam: „Dajte vsakimu, kar ste mu dolžni: davk, komur gre davk, còl komur còl, strah komur strah, čast komur čast; nikomur ne ostanite kaj dolžni, razun de se med seboj ljubite.“
P. H.