Od matere – k materi

Od matere – k materi B. N.

Izdano:	Primorski list 20. marec in 3. april 1902. Letnik 10.
Viri:	12 14
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V Marijetini hišici je bilo zadnji čas veliko nemira. Čim bolj je odraščal Ludvik, tem bolj pogostoma so se slišale besede opominjevalne in – uporne. Ludvik je teptal materi po krilu ko je bil majhen, zdaj ji tepta po srci.

Marjeta je bila udova, Ludvik najstarejši sin. Hodil je na delo v tvornico (fabriko). Dasi je imela Marjeta hišo, nekaj vrta in njive, vendar se je imela dokaj vojskovati, da je preživljala pet otrok.

»Ludvik«, rekla je, »ti služiš, moraš mi torej pomagati. Denar dajaj meni kakor bi ga pri meni hranil, saj moja dota je tvoja in dobiš hišo.«

Ludvik je res delal ter prinašal zasluženi denar materi, da je preživljala celo družino. Preteklo pa je še-le eno leto in Ludvik se je jako spremenil. Pristopil je h socialnim demokratom, vpisal se je v njih društvo »Prostost‘«, ter začel naročati in brati slabe časopise. Marjeta od začetka še vedela ni v kakšnem društvu je sin.

Ko je dala nekoč hčerki prečitati list, ki ga je našla v žepu Ludovikuvem se je prestrašila. Takoj je jela sinu prigovarjati – toda ubožca se je varala. Ludvik je odgovarjal, da ona tega ne razume, naj ga pusti pri miru, da naj bo zadovoljna, da zasluži in denar prinese.

Marjeta ni vedela, kaj začeti. Vprašala je varuha, toda niti on ni nič opravil z Ludovikom. Odgovarjal mu je ojstreje ko materi. Zvedela je tudi, da zasluži Ludvik več kakor prinaša, da zapravlja, kvarta po krčmah ter da se je vdal še drugim pregreham.

Ko si je prinesel širok klobuk in privezal rudečo zavratnico, da pokaže demokrata tudi na zunaj, nastal je nov prepir. Ludvik ni več ubogal. Ko mu je necega dne mlajši brat ostrigel klobuk in sestra si obrobila z rudečo zavratnico predpasnik, je bil ves iz sebe.

Marjetin sin se je spremenil v drugih rečeh. Z žalostjo zapazi mati, da ne hodi h maši, da ne moli in da se druži z ničvrednimi tovariši. Ko zopet enkrat pogleda v knjigo, ktero si je prinesel, razsrdila se je jako. Bil je to »mokraški koledar«. Išče dneva pogreba ranjkega moža, toda svetnikov v koledarju ne najde. Bere: »Dne 14. marc. Karol Marx, 28. sept. ustanovljena internacionala, 24. dec. je bil rojen 1. U. C. H. Colius v Bruselu, 31. dec. Leon Gambetta …«

Obrne še nekaj listov ter bere: »Premoženje je tatvina. Zvestoba gospodarju je čednost psov.«

Na papirju nadpisanem: »Eden izmed mnogih«, se je sramotil papež Benedikt IX. kot ropar in ubijalec. Mati vrže z vso nevoljo koledar ob tla.

»ln to le je za omiko? Sramota! In moj sin da ima take spise? Namesto imen svetnikov božjih, imena roparjev, namesto svetih dogodkov, uboje in ustaje?!«

Marjeta je jokala dolgo časa. Vstavši pobrala je vse Ludvikove knjige in spise ter jih vrgla v peč. Dolgo so prasketali, predenj so se vpepelili. Ko pride Ludvik iz tvornice, takoj popraša po koledarju. Bilo je notri podučilo o policijski kazenski postavi in ljudje njegove vrste imajo vedno kaj opraviti s takimi postavami.

»Kje da so tvoje knjige?« reče jezno mati. »Tukaj!« ter kaže na ogenj. Ludvik je razumel. Zakrožil je z očima. »Ko bi ne bila moja mati,« rekel je, »videla bi!« ter se je tresel po celem životu od jeze.

Marjeta gleda, kako pada njen sin vedno globoče in globoče. Jenjala pa ni svariti in opominjati. Ludvik si je. nakupil novih knjig in naročil mokraške časopise. Tudi koledar brez Svetnikov si je zopet prinesel. Nova burja je nastala, ko je dobil Ludvik hišno preiskavo zaradi nekih prepovedanih časopisov in spisov. K sreči je bila Marjeta vse sežgala. »Ti mi napravljaš žalost in hiši sramoto!"«je začela vsa užaljena, ko so odšli orožniki.

»S prstom že kažejo na našo hišo. Blagor očetu, da ni dočakal take nečasti, ki je tako skrbel za čast in dobro ime.«

»Ako Vam ne ugaja moje obnašanje,« odreže se jezno Ludvik, »ni treba, da sem pri Vas! Hišo si imejte! Saj ni več daleč ta čas, da se začne vse promoženje deliti.« Marjeta ni vedela takoj, kaj sin nameruje, spoznala pa je kmalu. Ludvik pobere obleko, socijalistične knjige, posteljo in se preseli k predsedniku »Prostosti«.

»Šelje od matere,« govorilo se je po vasi. »Tega ni dosedaj pri nas nihče naredil«.

Marjeta je mislila, da pojde iz vasi in si drugod poišče dela; da bi jej napravil tako sramoto, tega se ni nadejala. Zdaj je videla da je njen sin zgubljen in popolnoma končan. Njegov zaslužek je ni brigal toliko, saj jo v zadnjem času prinašal prav malo. Podpiral je dva tovariša v zaporu – lastno mater pa pozabil. –

Marjeta je zdaj sama preživljala sebe in otroke. Ta sramota pa jo je zelo trla. Ludvik je kakor nalašč hodil okoli hiše v novo stanovanje, kjer je bilo zbirališče demokratov in kraj zelo na slabem glasu. —

Uboga mati se je jako žalostila nad sinom. Ker ni bilo od drugod pomoči, zatekala se je kakor vselej k Bogu za pomoč in k presveti Devici.

II.

Ludvik se ni vrnil, ampak s celo dušo oklenil se novega pogubnega nauka, kteri je zatrdil njegovo srce do matere in pretrgal najožje in najsvetejše zveze. Težko je ustrajul v delu. Se zaslužkom je podpiral težnje socijalnih demokratov in vedno bolj se zamotaval v družini predsednikovi. Toda delovanje »Prostosti« so začeli opazovati varstveni čuvaji. Ko spoznajo, da je voditelj vseh nemirov Ludvik, začeli so ga zasledovati. Ludvik pa se jim je previdno umikal. V društvu so ga že povišali za prvega govornika. S tem je rasla njegova častihlepnost vedno bolj. Nekoč se je v govoru tako razognjil, daje izustil besede, klere bi morale ostati vedno skrite. Takoj je bil opomnjen. Toda Ludvik je tem ostreje napadal sedanji red, sedanjo ustavo. Bil je zatožen in odpeljan v zapor in zopet se je vršila pri njem hišna preiskava. Kar so našli, naj je bilo že njegovo ali ne, o vsem jej trdil društveni predsednik, da je Ludvikovo. Zdaj so se vsi za njega poskrili.

Marjeta je potovala v mesto k sodnijski obravnavi, da zasliši obsodbo sinovo. Med obravnavo je jokala. Ludvik si ni upal niti s pogledom takniti se matere. Bil je obsojen: Najdeni spisi so mu kazen še veliko poostrili. Dobil je šest mesecev težke ječe.

Mati je pri teh besedah omedlela. »Da bi vam bila ta kazen,« je rekel sodnik z opominjevalnim glasom, »podučilo in šola za bodoče življenje!«

Socijalni demokratje so godrnjali v klopeh in ko je odhajal Ludvik v ječo, klicali so mu: »Slava!« On pa ni mnogo maral za to. Menil je, da mu pošljejo ta čas, ko je bil v preiskavi, kaj denarja za poboljšek, toda prej uneti plačevalec ni dobil v stiski niti vinarja.

Marjeto so morali odpeljati domov. Dolgo ni prišla k sebi. Taka sramota njeni hiši! Šla ni niti iz hiše. Molila je.

O Ludviku je slišala po dveh mesecih da je prišel v jetniško bolnišnico. Takrat še-Ie je izrazil željo da bi rad govoril z materjo. Obiskala ga je. Bil je ves prepaden. Ječa je jako uplivala nanj. Tudi v nazorih se je spremenil. Tovariši so ga popolnoma zapustili.

Marjeta je obiskala sina še parkrat. Počasi se je pomirila, toda v vasi ni pravila nikomur, kako da je z Ludvikom.

»Kaj pa – slabši pride kakor prej,« so govorili sosedje. »Le šiba bo za celo občino!« Smilila se jim je mati in jezni so bili od kraja na društvo. Razširjal se je iz njega le slab nauk in pohujšanje. Poznala se je omika posebno na društvenih udih. Pijanci, barufantje in podobnih vrst ljudje so hoteli osrečiti ljudstvo. Tu se pa vzdignejo pametni sosedje, katerim ni moglo bili vse jedno, kako pohujšanje se širi v občini in kakšen naraščaj se množi. Začeli so društvo preganjati.

V ječi je dobival Ludvik dobre spise. Dušni pastir, kateri ga je pogosto obiskoval, je spoznal, da je v njem še dobro jedro, potrudil se je ž njim ter ga podučeval. Preskrbel mu je dobre knjige in mu tako odkril demokratsko sleparijo. Mati je poleg tega prosila blagoslova iz nebes in blagodejno delo je vspevalo. Ludvik se je veselil, ko je sprevidel, iz kakšne zmote se je rešil. Počasi se je utrjeval v drugih naukih in želja njegova je bila najsrčnejša, da bi mogel popraviti prejšnje življenje.

»Vse se da popraviti,« tolažil ga je in navduševal dušni pastir. »Ko začneš novo, redno, pobožno življenje in se vrneš k svoji materi.«

»K materi!« vzdihnil je Ludvik in solze so ga oblile.

Približal se je dan, ko je imel biti Ludvik izpuščen iz ječe. V društvu so ga že željno pričakovali. Dolg čas jim je bil po njegovih govorih in – doneskih. Društvo je razpadalo in Ludvik je je imel rešiti.

Cela truma socijalnih demokratov se je zbrala pred jetnišnico. Nesli so Ludviku širok klobuk, rudečo zavratnico in časnik, kjer se je že proslavljalo njegovo oproščenje. »Junaki« so čakali, kdaj se odprejo vrata Ludvikove ječe. Vsi mu zakličejo: »Slava«, ter ga popeljejo v sprevodu skozi mesto. Radovedneži so čakali, kaj bo.

Na drugi strani je stala Ludvikova mati. Stala je sama z očima povešenima v tla. Prav bala se je teh ljudi. Zopet ga zapeljejo in odtrgajo njenemu srcu.

Ura je odbila. Vse napeto pričakuje. Vrata se odpro in ven stopi Ludvik. Skoro se je opotekal. »Slava! Živio mučenik za delavske koristi! Živio!« so upili demokratje ter se kupičili okoli Ludvika. Ludvik pa jih z roko resno potisne od sebe ter koraka naravnost – k materi.

»Si zopet prišel!« vzklikne uboga Marjeta ter objame sina. »Junaki« se ohladijo in ko vidijo, da odhaja Ludvik z materjo, porazgubijo se osramočeni in vsi zmedeni v postranske ulice. Pošteni ljudje pa zakličejo: »Slava! Slava ljubezni materini!«