Od nebeške glorije
← Kameniti ribič | Od nebeške glorije Slovenske legende Anton Medved |
Tica pivka → |
|
Od nebeške glorije
Stoji, stoji tam samostan,
menih je v njem, ki leto in dan
premišljal je samo Ieto,
kako v nebesih je Iepo
in kakšno je veselje tam,
ki je ljudem prikrito nam,
ki videlo ga ni oko,
ki slišalo ga ni uho,
ki ga čutilo ni srce,
in ki presega vse želje.
Iz kloštra šel počasnih nog
sprehajat enkrat se je v log;
kar na drevesu pevčica
zapoje raj ska tičica
in poje, poje tak Iepo,
da nobena tica ne tako. ž
Prepevala je glorijo,
ki jo v nebesih vživajo;
prepevala na jasen glas
je njega veličast in kras,
ki je zemlje in neba vladar,
od kterega je vsaka stvar;
prepevala, kak božji svit
nebeščanom je vsem odkrit,
kak' angelci Iepo pojo,
lepo pojo, sladko pojo,
sveti Trojici strežejo,
Marijo devioo venčajo,
ki vsa, vsa osvetljena je,
kraj sina posajena je.
Pela je od veselja tih,
ki so v številu 'zvoljenih,
ki njih posest za vekomaj
veseli je nebeski raj,
ki obličje božje gledajo,
brez nehanja ga vživajo.
In pela je tako Iepo,
tako lepo, tako sladko,
da se od glasov presladklh
je precej zameknll menih.
Zbudivši spet se v klošter gre,
vratar neznan mu vanj odpre.
Poznal menihov ni več ni,
in njega tudi ne oni.
"Kako je to, kako je to?
Pred eno uro je bilo,
ko sem zapustil samostan,
da šel sem v log, ko, slednji dan,
in spremenjeno vse je zdaj,
in skoro'mi neznan ta kraj!"
Zdaj spomni višji se opat,
da je bral v zapisniku enkrat,
da šel menih iz kloštra je,
pa da ni vrnil nič več se,
pa nikdar se ni vrnil spet —
od tistihmal je tristo let.
"Tedaj poslušal tristo let
sem rajsko ptico pesem pet',
ker tak' sladka je pesem b'la,
ki pela jo je tičica.
O kaksna šele glorija
veselja bo nebeškega!"