Od previdnosti božje za ohranjenje vsakiga naroda na zemlji
| Od previdnosti božje za ohranjenje vsakiga naroda na zemlji anonimen |
Objavljeno pod začetnico S.
| |||||||||||||
Čudno to serce vname, in ga k visokimu občudevanju vzdigne, ako začne premišljevati previdnost, ktero Bog usmiljeni in dobrotljivi Oče do vsih narodov na zemlji imá. Zemljiše ene dežele se močno od zemljiša druge dežele loči, toplota in mraz sta povsod drugačna, letni časi različni, tudi vsakteri sad zemlje ne storí povsod; povsod pa je razlila vsmiljena previdnost božja v veliki različnosti obilnost svojiga blagoslova: in kakó bi tudi bila zamogla človeka kedaj pozabiti, za kteriga je cela zemlja z vso svojo obilnostjo vstvarjena, kér vunder za ohranjenje vsakiga zeliša in vsake še takó majhne živalice skerbi!
Cvetéči ráji se najdejo koj v vsaki strani svetá; vsaka dežela imá pred vsimi drugimi takó kaj lastniga in posebniga, de se njeni prebivavci edine srečne prebivavce na zemlji mislijo. Mila previdnost božja je obdarila Afrikana in izhodniga Indijana z nekim topolovim zéljam, ki mu čez vse diší, Perzijana z datelnami (pavčki), Azijana z laškim pšenam (rajžam), otočane tihiga morja s krušnim drevésam, Gréka s figovim in oljkinim drevésam, in druge narode z drugimi darmí, ki jih čez vse čislajo.
Spreletí nas, ako slišimo od grôzne zime v severnih (polnočnih) krajih, ali od strašne vročíne v južnih (podsončnih) deželah; in vunder je Laponc takó zaljubljen v svoj kraj, de zunaj tistiga ne obstojí, in od samiga žalovanja po svoji domovini umerje; tudi Indijan bi svojiga kraja z nobenim drugim na zemlji ne zamenjal, in imá nas Evropejce za nar nesrečniši ljudstvo na zemlji. Nas sprehaja grôza, ko mislimo na tiste kraje, ali njih prebivavce véžejo dobrote Stvarnika z nerazvezljivimi zvezami na nje!
Pekoča vročína je v izhodni (juterni) Indii. Že na otoku Kos je tolika, de kdor razoglav na sonce stopi, per priči mertev na tla pade. Nič drugači ni na Mariljskih otokih, kjer sta noč in dan vedno enako dolga. Verh tega so v tistih krajih še gore, ki ogenj iz sebe mečejo, mnogi in strašni potresi, in pogoste hude vreména z grozovitnim bliskanjem in treskanjem. Kdo izmed nas bi hotel tam prebivati? Zdi se nam, de bi tam ne bilo živeti. Pa modra previdnost božja, ki vse oskerbí, in je človeku celi svét za prebivališe odločila, je tudi skerbela, de se povsod živéti da. Zakaj v vsih tistih vročih krajih raste obilo drevja, ki pa tudi silno visoko zraste, in s svojim debelim in širokim pérjem veliko in hladno senco naredí. Po tem drévji se ovíja ko beršlej ali srobôtje mnogo tertastiga dráčja, ki nagloma gori do verha drevja priraste, verhe vse križem prepréže, in eniga z drugim takó močno zaplete in zatké, de je nad celim gojzdam kakor ena sama gosta stréha, ki drevje takó krepko skupej derží, de še celo posekano ne pade. S takšnimi strehami, ki so z drevjem ko živim stebrovjem silno dobro podperte, je skorej cela indijanska dežela pokrita.
In v ti prijetni senci se ljudjé zadovoljni sprehajajo, prebivajo in spijo; v ti živi shrambi najdejo živež in obléko. Zgorej si igrajo, šeptajo, gomúlijo, ter v lepi edinosti semtertje gomzijo opice, papige, veverce in mnoge majcine živalice. In to drevje je vedno zeleno, cvét in sad ne prejíde nikdar z njega. ‒ V tih gorkih krajih, kjer človek ‒ toliko de od vročine ne sahne ‒ silno okrepčavanja potrebuje, je previdnost božja vedno pokrepčavanje oskerbéla: obilno je namreč sadú mnogih plemén, ki je polno zdraviga in čez vse prijetniga soka, de ga imajo za pijačo, kér voda za piti ni. Razun tega imajo za zdravila mnogo dobro dušečih zéliš, ki jih nikjer drugod na zemlji najti ni.
Kakó modra, kakó čudna je previdnost božja! kakó sosebno in obilno skerbí za tiste dežele, ki se vidijo od natore narbolj zapušene! Ali se nam ne zdí Egipt velika pušava? Vročína je tam takó skeléča, vetrovi takó ognjeni in žgéči, de je sosebno v Sušcu, Malim in Velkimtravnu cela dežela kakor izgoréla; zraka skoraj ni mogoče sopiti, kér še sam dež, ki redko in po malim pada, grôzne soparce ne pomanjša! ‒ Pa ravno takrat, ko je žejna zemlja globoko v tla vsa razpokana, se razlíje velika reka Nilj čez suhe pešnjate polja, ohladí zemljo in zrak in pognojí z mastnim pepélam, ki ga v Etijopii nabêre te ravníne s silno rodovitnostjo. Kdo ne vidi tukej roke božje, previdnosti, po ktere volji se natora ravnati mora? Naj bi imel Egipt drugačno zemljo, naj bi ne padel dež v Etijopii v odločenim času; ali naj perteče kaka druga réka ‒ od druge straní, kak drugi čaš: in deželi ne bo prinesla blagoslova; le strašno pokončanje.
Pa ne samo v Egiptu, tudi v drugih krajih zemlje, kjer dež ne more veliko iti, skerbí božja previdnost po takih potih za rodovitnost zemlje, in izpeljava o pravih in odločenih časih dež, ki je v višjih krajih padel, v nižji, kjer zemlja pa njem koperní. Takó se v Luzijanii vsako leto o Velkimtravnu ali Rožniku velika reka, imenovana svetiga Lojza, razlíje po nerodovitnim pesku, in ga z gnojnim blatam, ki ga sabo pripeljá, v nar rodovitniši zemljo spremení.
Vse to je gospod natore z narvéči modrostjo in po narpopolniši priméri obravnal. Clo za narbolj zapušene kraje mu je skerb. Na nar višjih planínah, kjer se vidi, de bi ničesar živiga ne moglo obstati, se plemena divjih koz (Gemsen) sprehajajo in dobro počutijo. Še v Arabskih péšnatih pušavah najde velbljud (kaméla) svojo hrano, in de mu bodéče zeliše ne škodje, je ves njegov gobec s terdim hrustecam prevléčen. ‒ Nikjer se ne najde čisto puste sela, prazne nerodovitne mesta; vse déla božje so polne blagoslova; v vsih je sloga, soglasje, krasôta!
Kakor pa ljubeznjiva previdnost za gôrke kraje zemlje skerbí, in svoje materno okó na cvetéče dežele v Evropi, na némško, francozko, laško in mnoge druge obernjeno ima, takó se s sosebno čuječnostjo na dežele merzliga séverja ozíra. Silno merzla je Skotija; pa prebivavce mraza obvarvati, so po višjih okolicah mogočne hoste lepiga drevja, po nižjih krajih pa dosti premoga, suška in rušine za kurjavo. V Izlandii je zima, ki se vidi, de bi človeka umoríla; pa nikjer ni boljiga zdravja; stoletni starčki brez bérgelj in palice tamkej niso nič kaj rédkiga. Tam malo kaj priraste: prekratko je poletje, preojstra zima za poljske pridelke. Zató pa imajo tisti prebivavci v morji svoj zaklad, ki se nikdar ne izjemlje – očiten dar božji. To je nebrojna množa žlahtnih rib, slaníkov (serdunov, aringov), put, doršev in mnogih drugih, ktere previdnost božja temu ljudstvu ob odločenih časih pošilja. Ob krajih morja vse od tih rib gomzí, de si jih vsak lahko naloví, kolikor si jih hoče, in se obilno z njimi oskerbí za celo leto. Verh tega je še množína pomorskih tičev, sosebno pa slom ali riba baléna, ki Izlančane bogatí.
Podajmo se v ledéno Sibirijo, in tam najdemo narlepši ajdo, in kakor v vsih severnih stranéh mnogo zveríne, ki s svojim debelim in môčno volnatim kožuham človeka varje, de ga grozni mraz ne stisne. ‒ Še višje prebivajo Jakuti; njih dežela je skorej vedno premerznjena. Pa ravno v to deželo priletí vsako leto v začetku Rožnika nebrojno število divjih gosí, ki se takó lahkó vjeti dajo, de si jih ena sama družina na tavžente naloví, in se ž njimi celo leto preživí. Kér je namreč zemlja skorej vedno zmerznjena, se v nji poshranijo in ne spridijo. Kdo ne vidi zopet tukej dobrotne roke božje!
Kaj čémo clo od Laponije reči, kjer na planinah večni snég leží, potoki do dna zamerznejo, in se večkrat cele léta ne otajajo! Ali ne bomo rekli, de je ta dežela od previdnosti božje popolnama zapušena? Pa neka domača žival, severni jêlen ali sedlón (Rennthier) imenovana, z dolgim zobam svoj živež ‒ neki mah ‒ izpod léda zruje, in pride o pravim času k hiši svojiga gospodarja, de se pomolsti da. Zima je tamkej takó huda, de če se zakurjena hiša odprè, ves sopuh kar na enkrat v snég spremenjen na tla pade. Per vsem tem pa nastopi po dolgi zimski noči poletni čas, ki od dvéh do tréh mescov terpí, in v tem času vse takó hitro raste, de sta ječmen in rèž dva mésca po setvi že zréla in požéta.
Kdo ne občuduje tukej neskončne modrosti Stvarnika? V naših evropejskih deželah res poletje dalje terpí; ali hladna noč, ki za vsakim dnevam nastopi, rast zaderžuje takó, de per nas od setve do žetve veliko več časa pretêče, ko v Laponii. Veči je toplota v naših krajih, dalji in prijazniši polétje; tode toplota, ki rast déla, je na vse polétne mesce razdeljena. Kar je tedaj Laponsko polétje krajši, je pa gorkejši, in takó dozoré rastljine tam pol poprej ko per nas.
Razun dobrote, ki jo Laponcam ta žetev in sedlón perneseta, še perletí, kakor po vsih severnih krajih, brez število veliko tičev, kterih jajca in mesó silno dobre jedíla dajo.
Pa med vsimi deželami zemlje narbolj zapušena se zdí Grenlandija, ki nar više ob severji leží. Drujiga se tam ne vidi, ko veličanske gore in mogočno skalovje, kteriga verhovje se v megli zgubí. Na mnogih krajih naletí okó na stogove ledénih plóš, ki po tri mile na deleč sežejo, in so na sto sežnjev visoko nakupičene. Mraz tih krajev preseže ves zapopadek. Clo žganje zmerzne in razžene posode. V Svečanu in Sušcu poka kamnje, in se v kose razletí. Vunder pa ni ljudstva, ki bi bilo v svojo domovino takó močno zaljubljeno, ko je Grenlaško. Njiva, žetev, splôšna in posebna umetnost tih ljudí je lov môrskih psov. Kakor Otahajčanje in drugi prebivavci pod soncam iz krušniga drevesa streho, živež, obleko, orodje in vse drugo dobijo, kar za ohranjenje življenja potrebujejo: takó imajo Grenlandci živež, pijačo, obleko, okna, žeblje, píle, orodje, odejo i. t. d. od samiga morskiga psa. Vse to dobijo iz njegoviga mesá, sála, kít, čév, mehurja, kostí, réber, kože, želodca in kerví. Sicer lovijo tudi zajce, lesice, medvéde, zlatóvke (žlahtne postervi); vunder se s tem ne morejo dolgo muditi, kér njih dan ali polétje le šest tednov terpí, po tem pa zopet noč in zima nastopite.
Pràv čudno se razodéva tukej previdnost božja v dveh rečéh. Kér nobena stvar več ne raste, bi mogli vsi od kraja od mraza konec vzeti. Ali derva, kterih jim zemlja ne da, jim mila previdnost božja pripeljá. Ob vsaki pritéki jim prinese morje hojk, bôrov, brez, jélš na množíne s korenino vréd, brez ktere dobrote bi ne mogli, ne si bájt narejati in jih pokrivati, ne čolnov in orodja za lov morskih psov napravljati. Nikdar jim še ta derva niso zaostale. Komu se ne zdí to čudno? ‒ V daljnih krajih, morde v drugim déli svetá ‒ zakaj še do današnjiga dné se ne vé, od kod ta lés pride ‒ mora kaka grôzna íha odločeno množo lesá porúti, ga v morje pometati, in po valovih morja na ravnost v Grénlandijo spraviti, de bi si ga ravno morje lahko na nasprotno stran tíralo, in na tako dolgim potu kje drugej poprej ali poznéje na suho zmetálo!
Še druga velika dobrota za vse séverske kraje, sosebno pa za Grénlandijo je néko zdravilsko zeliše, žličnik (Löffelkraut) imenovano, kteriga v kratkim polétji tam čudo veliko zraste. Kakor je previdnost božja prebivavcam gorkih krajev môčne zdravíla zoper merzlico in vročnico podaríla, ki se tam pogosto najde, takó je tudi tem merzlim krajem to zdravilno zeliše podelíla, ktero jim ‒ ko se v dolgi zimi le malo premézijo, véči del v dimu in soparci presedíjo, in verh tega le mesó vživajo, in si po tem takim kri spridijo, ter na vsih udih oterpnejo, težke glave dobivajo, v omótco padajo ‒ zopet kri izčísti, jih zopet ozdravi in okrepčá!
Zgrozí nas, ako slišimo od dolgih nočí severnih krajev. Cele mesce preteče, de se jim sonce nikdar ne perkaže. Pa dobróta Stvarnika je pràv prijazno pomanjšala grôzo védne nočí z daram prijétne séverne svitlobe, ktera ves tisti nočni čas nad vsimi severnimi kraji v dolgih rižah blisketá, ko mésec o polnim noč razsvetlí, in svojo svitlobo na belo odejo zemlje silno lepó vtrinja. ‒ Kakó prečuden si ti, o Bog, ti ljubezni poln Oče vsih ljudí! Se tvoje dobrotno sonce enimu kraju ne more prikazati, se mora celo podnébje v ognjeni obléki lisketati, de tvojim stvarém svéti, ki v tèmi sedíjo.
Kdo te ne spozná, o Vsegamogočni, kdo te ne vidi, o Nevidni, v čudih tvojiga stvarjenja in tvojiga predobrotniga in premodriga vladanja!
(Poleg Nemškiga). S.