Od pusta do posta
| Od pusta do posta |
| |||||||||||||
Izokrat, grški modrijan, je neki prav nerad govoril v javnosti, in če je le mogel, se je odtegnil. Zato pa je rajše svojo modrost spravljal na papir, da so se ukaželjni ljudje tam navzimali dobrih naukov. Tako mislim tudi jaz; pa ne da bi bil kak grški modrijan; kaj tacega še maral ne bi biti, rajše sem navadni kristijan, dasi je dandanes bolj »moderno« zapuščati vse, kar diši po nauku Kristusovem, ter iskati modrosti pri starih poganskih modrijanih. Onemu grškemu modrijanu bi hotel biti le v tem podoben, da tudi jaz silno težko katero zinem pred živimi ljudmi; če se pa kedaj predrznem – mi zobje besede pregriznejo. Si morete misliti, kakšni nestvori so te pregrizene besede. Zatorej tudi jaz najrajše molčim in pustim, da papir zame govori. Ako katero tako besedo zapišem, ki je pametni podobna, prepuščam vso čast papirju in zatorej mi je malo na tem, ako se bo n. pr. čez 100 let še kaj o meni govorilo. Če pa nasprotno katero neslano zinem, naj bode zopet papir zato odgovoren. Toliko torej v pojasnilo, da ne bi Vi, g. urednik, mislili, da hočem jaz s tem spisom ovekovečiti svoje ime; zato se niti ne podpišem, ker prepustim vso čast papirju. Prosim pa, da mi ne vržete spisa v koš samo zato, ker nima imena podpisanega, kakor navadno delate z brezimnimi dopisi.
Zdaj pa naj Vam povem pred vsem, čemu sem nakopičil toliko nepotrebnih besed za uvod. Veste kaj, letos je bil pust tako kratek, in ste zato jako malo poročali o pustnih veselicah; če bi pa bil malo daljši, bi morda še v tej, t. j. 6 št. kaj poročali o teh veselicah; tako pa ni nič. Torej prav lahko dovolite, da jaz v nadomestilo nekoliko podolgočasim bralce »Pr. lista«. Imenitna gospoda v mestu napravlja celo velik ples v sredpostu; Vi pa da ne bi sprejeli v list par vrstic sedaj v postu, če tudi se Vam zdi, da mislim kaj pisati o pustu; no, pa boste videli, da za pustom pride gotovo post, kakor za solncem dež.
Brali ste kako se je preteklega pusta vabilo na veselice, kako so se gostilničarji priporočevali po listih in naznanjevali, da o priliki pustnih veselic bodo njihove gostilne odprte do 2 po polnoči in da so celo zadovoljni noč prebuditi, le da spečajo svoja izborna in tudi ne izborna vina, klobase itd. In dobrovoljni ljudje so jim šli na limanice; veselja ni bilo ne konca in kraja, in na pustni torek je ostalo še toliko denarja, da so ž njim na pepelnično sredo pripravili veličasten pogreb umrlemu pustu. – Ali pa mislite, da so vsi živi ljudje tako veselo pusta obhajali? Ali ni bilo morda veliko, veliko takih ki so se v celem pustu trdo postili? Če ste šli po mestu tržaškem prav blizo prodajalnic in ste jih videli prav dobro obložene z raznovrstnimi živili, ali ste pomislili, da v podstrešji ravno iste hiše, kjer je bogata prodajalnica, morda umira lakote in mraza revna od vseh zapuščena družina? Ali se Vam ni ponavljala ista misel, ko ste šli mimo gostiln in ste iz njih slišali glasno petje in vpitje? Kakšno nasprotje!
Pa dovolite, g. urednik, da stopiva v eno takih hiš, kjer je beda in nesreča doma – da se popolnoma prepričava o naših slutnjah.
Kreniva, iz glavne mestne ulice v drugo postransko, bolj temno. Pojdiva po stopnicah ozke, precej stare in visoke hiše. Lahko bi se vstavila že pri prvih vratih, pa vendar tukaj ni še tako hudo, zatorej le gor, gor prav do vrha, kjer nehajo stopnice. Tam le so slabo zaprta, nizka vrata: znamenje, da semkaj ne prihajajo tatovi, ker nimajo ničesa odnesti. Potrkajva – pozdraviva – vstopiva. Po dolgem hodniku nama ni treba hoditi, ker ga ni: naenkrat vidiva vse: edini prostor služi za vse: kuhinjo, spalnico in druge potrebe. Pa glej kako ganljiv prizor se razgrne naenkrat najinim očem. Petero raztrganih otrok se naju kar oklene in obupno kličejo: »Oh! Kako smo lačni, dajte nam kruha!« Srce se mora trgati pri takem pogledu; in kdo ne bi dal vsega, kar ima, da le ne vidi trpeti teh nedolžnih bitij. Kaj pa to? Tam v kotu na pol strohnelem slamnatem žaklju leži bolna, mlada žena. Kako steguje proti nama roki izpod odeje, ako smemo to odejo imenovati. Stopiva bliže k postelji, pa nikar se ne vstrašiva tega čudnega pogleda; to je le znamenje obupnega srca, ki je dosedaj iskalo svojega tešila v sladnem uživanju življenja. Pozvedujmo prav prijateljsko o njeni nesreči, o njeni bolezni. Saj bolnik rad pove svoje nadloge, saj si s tem nekako olajša svojo nesrečo.
»Že dve leti sem hiram,« tako govori bolnica; .do preteklega tedna sem se še vlačila, da sem kaj priberačila zase in za svoje otroke. Pa mraz me je pritisnil na posteljo, da ne morem več. Danes je torek, in od četrtka nismo ne jaz ne otroci pokusili nič gorkega.
»Ali pa nimate nikoga, ki bi za Vas skrbel? Koliko je že, kar vam je mož umrl?«
»Ah … ta hudobnež, dokler sem bila še zdrava je bil pri meni; ko pa sem zbolela, me je pustil samo z otroci. Pa če se ne zmeni zame, da bi vsaj teh nedolžnih otročičev ne pozabil! Nesrečna ura, ko sem ga spoznala. Z njim sem zgubila poštenje, moja najlepša leta in zdravje.«
Ni nama treba nadalje popraševati. Zvedla sva vse. Nesrečna – stokrat nesrečna ženska! V pregrešnosti brez zakona, brez blagoslova božjega je živela, in brez strahu božjega je vzredila svoje otroke! Neka nevolja naju nehote poprijema, nekaj naju odganja od te bolnice, iz te sobe. Pa kaj ? Ali naj res zapustiva to sobo, te otročiče, to nesrečno žensko? Ali niso ti vbogi ljudje našega vsmiljenja vredni? Gotovo, ker oni niso samo telesno, ampak vrhu tega še duševno zapuščeni in zanemarjeni! Ali bi bilo torej krščansko, da bi kar tako te nesrečneže brez pomoči in tolažbe zapustili? Ne, bilo bi nečloveško!
Takih in enakih slučajev pa v velikih mestih ni malo. Kdo naj opomore? Ali naj pomagajo moderni človekoljubi? Oni bodo morda za trenotek vtešili lakoto, bodo oblekli telo; a ne bodo osrečili celega človeka, ne bodo vtešili vesti, ne bodo prinesli pravega miru v obupna srca. Kdo torej naj pomaga? Kje naj iščemo človekoljubov, ki morejo rešiti nesrečneža in ga celega osrečiti na duši in telesu ? Nikjer drugje, nego v Kristusovej cerkvi. Ta vzgaja može, ki znajo pomagati. Ta cerkev ima dobrodelna društva, ki ponujajo nesrečnežem poleg telesnih in gmotnih, tudi pomočke za dušo, za večnost. Tako društvo je brez dvojbe društvo sv. Vincencija Pavlanskega; morda o priliki kaj več spregovorim o njem in njegovem blagonosnem delovanju v prid trpečega človeštva. Kdo ve, da ne dam s tem še komu prilike, da bo še veliko dobrega storil pred svojo smrtjo.
No sedaj vidite, gospod urednik, kako hitro sva prišla iz veselega pusta v žalostni post. Kaj hočete, tako je življenje naše v tej solzni dolini: marsikdo z veseljem začne, pa konča s žalostjo, kakor ta moj spis.