Od regrutiranja

Od regrutiranja anonimno

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 9 (28.2.1849)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ta mesec bo pervikrat regrutiranje po novi postavi, po kteri mora grof in baron, če ga versta zadene, ravno tako k soldatam iti, kakor kajžarjev sin. ‒ Postave tedej, ki za eniga veljajo, veljajo tudi za druziga.

Druga nova reč je lozanje (srečkovanje). Prihodnjič se nihče ne bo mogel več pritožiti, de ga je gosposka v soldate vtaknila, kakiga druziga pa spustila, ‒ kakor ga bo osóda (loz) zadéla, takó pa bo. Če je pa kdo loz za soldata vzdignil, še zavoljo tega ni soldat, ampak bo le potem za soldata poterjen, če ga je zdravnik pri ogledovanji zdraviga in pripravniga spoznal. Vojska na Laškim in Ogerskim potrebuje veliko vojakov; torej bo létas po vsih deželah veliko regrutiranje. Zavoljo tega pa je tudi lahko v vojaški službi zdej hitro naprej priti, kar nam skušnja kaže. Vsaki dan se sliši, de je eden ali drugi naših ljudi oficir postal. Zató gré tudi veliko mladih ljudi iz lastne volje k soldatam, ker vidijo, de jim vojaški stan boljši stan obéta.

In če bi ravno lastni dobiček ne bil, v vojaški stan stopiti, nam mora biti potreba sveto povelje, de z veseljem primemo puške za brambo svoje edíne domovíne Avstrije, ktero hočejo sovražniki raztergati. Kar je rajnki Vodnik v létu 1809 rekel, ko je goreče pesmi za brambovce zlagal, to veljá tudi dan današnji čez 40 lét. Poslušajmo ga, kaj je govoril: „0d našiga cesarstva se zdej nič več ne more oddati, nič več odtergati, tudi ne ena sama dežela; sicer naše cesarstvo ob moč pride, celost in samosvojnost zgubí, in vsak močneji sosed bi z nami delal, kar bi hotel.”

„Bomo li roke križem deržali in nemarno gledali, kako ptujci hočejo naše stare lastníne jemati, naše dežele med seboj deliti, nas pod svoj strah siliti? V tacih nevarnostih se kaže, kdo je mož; kdo rajši to vaga, kar je manj; kdo raj blago in življenje zgubí, kakor svojo čast in samosvojnost. Komur je takó pri sercu, ta ne govorí mehke besede, ampak iz polniga serca mu tečejo iz ust goreče pesmi, ktere junake h junaštvu vžigajo.”

„Péli so nekidaj naši očaki in Turke pobijali; péli so, in pod Sisek têkli Hasan Basa v Savo potopit; in če je Turk do nas perderl, so ga pognali, de je komej svoje peté vnesel.”

„Pojte tedaj, ljubi Slovenci! tudi vi; vnemajte se s petjem k pravimu junaštvu, k brambi našiga cesarstva ‒ kar dopolniti nam Bog večni pomagaj!”

Pojmo tudi mi, ktere domovína v svojo brambo kliče; nikar se ne plašimo, kakor zgubljene ovcé, ampak obnašajmo se kakor pravi korenjaki!