Od ribča
(Preusmerjeno s strani Od ribča.)
| Slovenske pripovedke iz Motnika Od ribča. Gašpar Križnik |
| |||||||||||||||
Jenkert je biv an grof, je jemu anga starga ribča že več let per hiš. Potistem se mu je pa paršu an mlat ribč ponujat, deb ga biv uzev za ribča. Zdej je pa reku tist grof: jest tjebe zdej nekakor ne smem uzet, pa vandar je reku: s kakim uržohom bi ga jas proč dav? Je reku: kar nej mo rečejo: utem utem bajari sedem sort rib ujet. Sej jih ne bo, zdej ga je poklicov pred se, in mo reku: zdej morš ti utem utem bajari sedem sort rib ujet, če ne, boš pa ob službo. Ribč je žalosten šev k tistem bajarji rib lovit. Zdej jih ni mogu an kaker ujet; zato, ko je mislu: koko jih bom sedem sort ujev, ko jih še dve ni. Zdej pa pride an zelen jager kje preke njem. Je reku ribič! Zakaj si tako žalosten? B’ j’ zakaj bi na biv žalosten, mi je reku moj gospodar sedem sort rib ujet, če ne bom pa ob službo. Je reku: kaj bom sromak počev z svojo družino? Kse nimam kam podat. Jager mo je reku: če ti men daš, kar je zdej za durm u hiš, ti jih bom pa jas ujev. Zdej je reku: čez sedem let bom pa paršu po tisto reč. Zdej jih je ujev mo. In puol jih je nesu svojmu grof damu. Zdej je reku grof: zdej te pa ne dam od hiše, do smrt bote usi per men. No zdej pride damu. Je pa reku: kaj je blo ute ta m’nut u hiš za durm? Je rekla: jest sem pometala. Puolej se je ustrašu in ji je barš povedov de mu je fanta predav hudiču. In čez sedem let bo paršu po njega. Zdej tist fant, ko je biv tri lete star, sta ga že u šolo dala. In je biv tako kunšten, de se je tako fajn učiv, de tam okol ni bilo takšenga. Zdej kader mo je tista mat kroh rezala, uselej se je jokala. Zdej je mislu tist fant de mu je mat kruha fovš. Zdej je pa jenkert tistem kobcinari povedov, de vselej kader mo mat kroh reže, se joka, mu ga je fovš. Zdej je pa tist kopcinar tistega očeta k seb poklicov. Je reku: kako de je vaša mat tako čudna, de kader sinu kroh reže, so vselej joka? Je reku: zakaj mo ga jo tako fovš? Vi morte vašo ženo pokaznovat. Zdej mo je pa povedov tist ribč, de zakaj se joka, de mu kruha ni fovš; de ga je on po tak in tak viž hudiču predav. Zdej je pa kopcinar tistga fanta tako lepo učiv, de ga je eno lepo molitvico na uču. Zdej so tiste sedem let pertjekle; so fanta djal notor u eno žegnano kat, kje bla žegnana voda noter mo da uratu, na verh glave so mo postavl ano moštranco žegnano. Zdej po tistem je paršu pa hudič po njega, in ga ni mogu uzet; za to ko ni jemu zakej perjet, ko je bilo vse žegnan. In se je naskriš zabliskal in zagromel, je fantu moštranco zglave zbil, in ga je hudič po luft nesu. In fant je zmerom tisto molitvico ponižno molu, kero ga je pret tist kopcinar na vuču. In ga jo hudič spustu, za to, kje biu silo jezen, ko je fant molu. In fant je padu noter med an star grat. In zdej je tam mislu kam bi šev. In je šev noter u tisto staro grašino, ker je bla hudiču izdana. Zdej je bila not rihta z’anga človeka, pit no postla. In se je usedu kje za mizo in je piv in jedu, in je mislu to jo že boh tako dav, de je tukej za njega perrihtan za jest in pit. Zdej po tistem je paršla noter ana mlada princezna v črnimu gvant. Zdej je rekla: prelubi moj Johan! Velik boš ti necoj prestav (Johan mo je blo ime) pa če vse prestojiš, to bo dvober za tjebe. Ino bojo paršel noter do tjebe, tist bojo usi hudiči. In te bojo trucal, de bi šev špilat, in nikar ne hod; ti bojo ponujal gnarje in use sorte. Če boš uzev, bo pa falena. Zdej je ura anajst odbila, so paršel noter črn može. Ždej jih ni otu abogat, deb šov ž njim špilat; puol so mo gnarje ponujal, jih ni otu. Zdej so ga prejel, so usega razrezal in razmesarl. Ura dvanajst odbije, so usi van zgormel, in so razmesarjenga p’stil. Zdej po tistem pride tista ženska noter. Je bila že do pars bela. In ga je z ano žavbo pomazala, biv glih tako zrov koker pret. Zdej je rekla: drev bo pa še huj! pa le use prestoj , to bo dvober potlej za tjebe. Zdej je rekla: bojo paršel spet not, te bojo trucal deb šev spet špilat, pa ankar ne hod! In so spet ob anajstih paršel noter, so spet špilat začel; so ga spet začel trucat, deb špilat šev. So mu rek’l: sej ne boš neč za špilov, sejt bomo gnarje dal. In ni otu jet špilat. So ga usega razrezal, in so ga not u ol kuhal. In je ura dvanajst odbila, so ga p’stil, in so šli. In una princezna ali žena je spet paršla noter, je bla že do kolenov bela. In ga je pomazala s tisto žavbo, je biv glih tako zrov koker pret. In je rekla: prelubi moj Johan! drev boš pa ti še več prestav, kakor te dva večera, puolej boš pa tud ti veselo žviv. In je rekla: bojo spet drev paršel noter, to bojo trucal, deb šev špilat, pa ankar ne hod. In so res paršel, so ga trucal, deb šev špilat, pa ni votu jet. In so ga precej perjel in mu trebuh preparal, so use čeve van na an vretjen navil. In je ura dvanajst odbila, so van odšli. In je paršlja tista princezna noter, ga je pomazala s tisto žavbo; je biv glih tako zrov, koker pret. Princezna je bila usa bela. In tadej je tak most postov čudn lep, de ni za izreč. Muska je začela, de še n’kol take ni blo; vesele takš’n, de več na more bit, ko so ble tri princezne rešene. Mest se je rekel: ,,kenik rajh rozentol.” In so ble tri princezne, in ta stara mo je rekla: (tista ko je pret h nem hodila), kero voč ti lohk za ženo dobiš; in zato ko si ti ta mest odrešu, ko je biv izdan. In po tistem je reku: druge nočem, koker tjebe ta stari.In po tistim so nardil ohcet, in so bili vesel, do še na no bjen ohcet ne tako. In je reku: zdej smo mi tukaj velik nas ukup , smo vesel , jas sem še žalost’n, ker no vidm svojga očeta in mater. In jest se bom zdej loču od tjebe, de jest bom šev po svet gledat kje so moj voče, če prov ne vem kje so, jih bom že najdu. In mo je rekla: no če boš šev po svet, ti dam svoj perstan. In je rekla: de ti mene ne smeš niker omisl ozet. Če me boš ozev, bom kar to rinko iz parsta ti potegn’la, ti mene ne boš nikol vidu. In je šev, je paršu do tiste grašine, kjer je biv negov voče doma. In se je parpelov not u kočij, in mo je sam grof paršu naprot u kočij, in ga je sprejmu gvor u svoj cimer. In je reku: so doma ta in ta ribč? je. In je reku: pošl’te po nega, de pride gvor. In zdej je prašov: če je še ta in ta kopcinar živ? de nej gvor pride? On je pa vedu kaj je ta za en človk. Zdej so bli tako vesel, deb ne bli mogl bel bit, tako de ni za izreč. Zdej je pa povedov, kje je biv, kako se mu je godil. Zdej so bli usi pil in jedel. In je jemu tist grof ano lepo princezino, mo je začev ponujat, deb jo biv za svojo ženo ozev. In je biv že n’ malo pjen, in je reku: kaj bo vaša princezina? Moja, moja! kob jo vi videl! — Tadej je zadej paršla in mu je parstan potgn’la z roke, jo ni neč več vidu. In je povedov kaj se mu je zgodil. In je reku: zdej morem svojo ženo dobit, ko bi ne vem kot hvodu. In je šev po tist’m. In je zapravo use tiste kvonje in kočije, tako djelč je hvodu. In je šev po jen cest. Gvor na jen’m grič pa vidu, kso se terje fanti tjepel, kso bli brati. In je šev gvor hnem, in oprašov: zakaj se tepejo? In so mu povedal: voče nam je zašafov ano tako palco, de komar udar, je use hin; pa tak montl, de se anjega ugerne, de ga nobed’n ne vid! pa take čevle, de tavžent mil djeleč prestop. Zdej je pa reku jed’n: zdej se pa tjepemo, kjer bi to bol reč jemu. In je reku: jest bom tale kam’n tole dvol spustu, ker ga bo pret pernesu, tist bo pa to bol reč jemu. Zdej so šli za tist’m kamnom. In ta se je tiste čevle ubu; pa tist mont’l ugernu; pa tisto palco uzev, pa šev. In so paršel nazaj, ga neker ni blo. In so rekl: ta nas je pa razglihov, zdej mamo pa usi glih. In un je šev tako hiter naprej, de ga nobjed’n ni mogu dvošt. In je paršu do morja, in ni mogu čez prestopt. In tam je bla ana hiša, not ute hiše je biv pa an star mož. In je oprašov: kako bi paršu čez ta morje? In je reku: tukaj h morji bo paršu an teč, ko boš dvol legu, če bo uklun prejev, te bo obev če te bo pa skrempl zagrabu, te bo pa živga čez parnesu. In je šev kje, ga je teč uzev, in na unkrej prenesu. Tam ga je pa rajtov rastargat, in ga je s tisto palco obev. In je šev naprej. Je zagledov gvor na jenmu visokmu hribu ano hišo, in je biv hiter tam gvor. In gvor je paršu, je ana sama ženska doma. In je prosu za jerperge. Je rekla tista žena: jest te ne smem met; pridejo tak eldje de kar karšenga najdejo use raztargajo. In je reku: jest mam tak mont’l če se anjega ugernem, me nobjed’n človek ne vid. No, je rekla: če res, tok pa le ostan tukej per nas. In so parš’l tisti šteri snovi damu (njeni snov so bli) so ji rek’l vi mate nekej keršenga per hiš? In se je branla, de nima, in je jed’n reku: nej bo nej! sej ga nima! useglih! sej ga nima! In to so bli šteri vetrov: burja, sever, joh in pa krivc. Zdej po tist’m so se začel, kam bojo juter šli. Zdej je pa jeden reku: vi ne veste neč, jest morem juter ob osmih v ,,kenik rajh rozentol” bit, vse po mest pomjest, se bo ana princezna možila, ko je moža zg’bila. Ta se je oglasu not pod klopjo: kolk bi pa ti hvotu, ko bi mene kje prenesu? Je pa reku: ano mošno dnarjev. Ta jih je pa še jemu, pa mu jih je dav. In zjutrej ga percajt zadene in ga je percajt pernesu kje umest, kse je rekel: ,,Kenik rajh rozentol” Zdej je šev not u tisto hišo, koker je biv pret doma, bom že naredu an špirakel pred’n bojo h porok šli. Puol je pa zaspav, je pa zaležov. Zdej se je zbudu, kso že od poroke paršl. Zdej je reku: ša jeno bom naredu, in je šev not u hišo za dur. Kuharca parnjese noter uskled župo, ta je jo pa po rokah udaru, de je zvernila. Sej ga ni nobjed’n vidu za durm, ko je biv u tist’m montlu ugernen. Zdej je pa tako žalostna bla tista gospa, je sama šla po župo van: sram je jo blo, kje kuharca bla tako uniškt. Zdej jo pa pustu tolk, da je rajtala župo na mizo postavt; tadij je pa udaru po rok; se je pa župa po use gospod poškropila. Zdej je bila tako žalostna, je šla kje u ta drug cimer, je sama bla tam. In ta je vidu de je šla kje, in je šov zano; ji reče: zdej je tvoja smrt. Zdej je rekla: preljubi moj Johan! ne kar me še k smrt ne obsod! Jas sam tud velik uržah, ti si tud uržah; mejhn počakej, de nazaj pridem. In je šla kje u uno hišo in je rekla: zdej na use to vam bom pa jas ano uganko nastavla. In je rekla: jast sem mela jenkert an zlat kluč, zdej sem pa tist zlat kluč zgubila, je biv prov dober, je prov dvober odperov. Zdej sem pa dala srebarniga nardit; pa mi neč prov dvober ne služ. Zdej sem nejšla pa tega zlatga, ko sem ga pret mela. Zdej pa pravte: ker biv bol, ta zlat ali ta srebarn? So pa usi zaupil z anim glasam: de ta zlat. Zdej jo pa parpelala unga sama iz kamre, je pa rekla: nej bo pa še ta star moj mož, od kader je paršu. Zdej sem se pa jas naveličov per te zgodb bit, in sem že lačan grotov; in sem šov v kuhno; sem ukradu kuharc ano prato. Zdej kuharca zamerka, je bla prestrašno huda. Mi je zagnala kuhonco uret, in dva žlikrofa in se je tista kuhouca parjela in žlikrofa; zdej mam pa še zmerej tisto reč per seb. Zdej kje pa te istorje an kvonc in je zdrobu an lavnc.