Od vojaka do graščaka

Od vojaka do graščaka: (Po ljudskem pripovedovanju.) Anton Stražar

Izdano:	1926
Viri:	Domovina, 1926, št. 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kadar je k Rihtarju v Prapreče
prišel znani Lukež-Pukež, je vselej
tamkaj ostal po par dni. S posebno
pozornostjo je tega Lukeža
poslušal Rihtarjev Tomažek.

Po Dunajski cesti je četvero parov konj počasi vleklo težko obložene vozove s samim trgovskim suknenim blagom. Daleč naokoli znuni vozniki Ribtar in Flajšman iz Prapreč ter Capuder in Česen iz Gradišča so se ustavili na dvorišču Pavličeve gostilne v Pod peči. ^[1]

»Hvala Bogu, Ribtar, srečno smo pripeljali do Pavliča. Sedaj bomo izpregli, ko se konji in mi dobro odpočijemo, nadaljujemo vožnjo dalje po Črnem grabnu še do Celja.«

Vozniki so zapeljali težko obložene vozove v veliko lopo; Pavličev hlapec, šepavi Florijanek pa je lopo zaklenil. Četvero starih voznikov je gnalo še konje v hlev, nato pa so se podali po običajni navadi v gostoljubno Pavličevo gostilno na bokal vina.

Pavličeva gostilna, dandanes »Stara tošta« imenovana, je bila tiste čase zelo zamenita hiša. Tamkaj je bilo postajališče cesarske pošte že iz srede 17. stoletja. Ustavljali so se tamkaj imoviti ljudje, popotniki in vsi vozniki, ki so vozili s cesarskemu Dunnja pa noter do Trsta. Pošta v Podpeči je bila veliko zidano poslopje, podobno malemu gradiču, ravno ob pričetku Črnega grabna, tik ob Dunajski cesti.

Ko so ti vozniki prišli v prostorno glavno soho, je bilo notri že več pivcev voznikov ter tudi nekaj tujih popotnikov, ki so se pripeljali s cesarsko pošto in bodo drugi dan nadaljevali vožnjo proti Ljubljani. Pa tudi v stranski sobi so bili pivci, ki so jih takrat naši ljudje imenovali »škrice« ali gospodo.

Rihtar, Flajšman, Capuder in Česen so sedli skupaj k mali mizi poleg ogromne zelene peči. Komaj pa so po vrsti izpraznili vsak po eno kupico vina, pride v gostilno priljubljeni Lukež-Pukež.

Novi prišlec je bil takrat znan ne samo po vsej Kranjski, temveč tudi daleč po sosednjem Štajerskem, Koroškem in tudi doli po Hrvatskem. Možak je odložil svoje citre na klop, tudi veliko usnjato torbo je položil poleg in po starem običaju je velel prinesti polič vina.

»No, Bog te živi, Lukež! Dolgo te že nisem videl. Saj boš nocoj pri nas prenočeval?«

»Bog živi tudi tebe, France Rihtarjev! Kajpak, da se bom pri tebi oglasil. Ti pa že verjamem, da me ni bilo dolgo v tem kraju, ker si že moje ime čisto pozabil. Ali ne veš, da me kličejo za Lukeža-Pukeža!«

»Dobra volja te pa še ni minula, kakor vidim.«

»Ne, pa me tudi ne bo, France, dokler bo še tale migal!« Šaljivi Lukež je pomigal z mezincem desne roke.

Ljubko solnčece, ki je ves dan toplo prigrevalo, čeprav je bilo že po sv. Mihaelu, je zašlo za dalnje gore. Naši znanci vozniki so plačali svojo »ceho« in se odpravili s konji proti domu in Lukež-Pukež je odšel z Rintarjem.

Nasproti takrat daleč naokoli znane prapreške romarske cerkve, posvečene sv. Lukežu, je stalo Rihtarjevo domovje. Razdalja od Rihtarjeve hiše pa do cerkve je bila čisto kratka; komaj par streljajev. Vaška pot je vodila od hiše do cerkve. (Današnji že ni več Rihtarjeve hiše; tudi zadnja sled je že izginila. Na ostankih kmetije pa so sedaj Pozničevi.)

Voznik Rihtar in znani Lukež sta dospela do hiše, ravno z mrakom tiste sobote, ko se pričenja naša povest.

Rihtarjev sin Tomnžek se je prav razveselil Lukeževega prihoda; kar ves je bil iz sebe, ko ga je ugledal v družbi očetovi. Bil je to pravi Rihtarjev sin; pri svojih dvajsetih letih je bil krepak, postaven in vedno vesel dečko.

Po večerji se je Ribtarjeva družina spravila vsa okrog ogromne zelene peči, Lukežu so kakor po navadi odločili prostor na toplem zapečku, a Tomažek se je spravil kar na peč, da je bil bliže priljubljenemu možaku. Gospodar je sedel na klop k peči, na drugi strani sta se namestila mlajša dva sinova, a hči in mati sta pomivali jedilno posodo v kuhinji in še kuhali prašičem.

Ob svitu leščerbe je Lukež zvedavim Rihturjevim pripovedoval svoje zanimive doživljaje. Dasi jih je že dostikrat pripovedoval, ga je Tomažek vsakikrat znova prosil, naj le pripoveduje, kajti Lukež je znal v resnici prav zanimivo pripovedovati in zasukati eno in isto reč vselej v drugi obliki.

Posebno rad je poslušal Tomažek, kadar je Lukež pripovedoval, kako se mu je godilo, ko so Turkom leta 1717. o Velikem Šmarnu vzeli Beli grad. Tomažek se niti genil ni z mesta, ko je začel Lukež takole pripovedovati:

»Moj rajnki oči — Bog jim daj sveta nebesa! — so bili tkalec. Stanovali so v Bivčevi koči koncem Lukovice. Tudi jaz sem se že učil pri očetu tega dela; najbrž bi bil še dandanes tkalec, pa ko mi je bilo nekaj nad dvajset let, je prišlo vse drugače. Neko spomladansko jutro so prijezdili v našo Lukovico cesarski jezdeci; ustavili so se pri Pavlicu. Ko so konji jedli, so se tudi jezdeci okrepčavali v gostilni. Jaz in še par mojih tovarišev pa se kar nismo mogli nagledati lepih konj, a tudi skozi okno smo škilili in ogledovali krepke ,žolnirje' v lepih oblekah. Pa pride venkaj tako lep oficir kakor sam sveti Jurij. Začel se je lepo pogovarjati z nami in nas nagovarjati za žolnirski stan.

Mene in še dva moja tovariša je takoj pregovoril. Posebno je bilo nam vsem všeč, ko je nam povedal, da je bil tudi on navaden kmečki fant, sedaj pa je že cesarski oficir. Oh, kako lepo je nam pripovedoval, kako prijetno da je jezditi po tujih krajih, pa kako lepo življenje je tam in tam!

Mati moja so jokali, oče pa se jezili, ko sem jim povedal, da grem k ,žolnirjem'. To je doznal tudi naš brdski graščak in je sam prišel do mojega očeta. Še sedaj se spominjam, kaj jim je govoril: ,Le pusti Lukeža k žolnirjem, kajti fant je uren in bister in bo lahko še imeniten gospod ...!' Očetu je podaril cekin, pa tudi meni je dal celo pest srebrnih tolarjev za odhod z doma. Tako mu je bil všeč moj sklep.

Odšel sem torej v cesarsko vojsko. Čeprav sem bil pozneje dostikrat v smrtni nevarnosti, pa nikoli se nisem pokesal, da sem odšel z doma. V družbi svojih tovarišev žolnirjev sem objezdil dosti dežela, Hrvatsko in Ogrsko, bil pa sem tudi v Bosni in Srbiji.

Najhujši dnevi so bili doli pred Belim gradom v letu 1717., ko smo se vojskovali s Turki pod princem Evgenom. Posebno dobro imam v spominu dan velikega Marijinega praznika Vnebovzetja. Takrat sem bil že zapovednik deseterim jezdecem. Na večer smo odšli po ukazu oficir je vem patruljirat, kako se gibljejo turške čete. Svojo nalogo smo dobro opravili. Ko pa smo se vračali, smo zašli v napačno stran. Šele v zadnjem trenutku smo zapazili, da smo zašli med naše sovražnike — Turke. Ko so nas ti uzrli, so z divjim krikom navalili na nas. Seveda jih je bilo petkrat več kakor nas.

Mi pa smo se strnili čisto skupaj, podrezali konje z ostrogami pod vampi in se v divjem diru pognali skozi turško četo — mahajoč s sabljami urno kakor blisk na vse kraje. O, še toliko sem bil predrzen, da som v tem divjem diru iztrgal turškemu zastavonoši zastavo in jo prinesel v naš tabor.

Za ta junaški čin sem bil povišan v praporščaka in dobil sem nagrado in pohvalo od samega princa Evgena!

Velika sreča mi je bila še odločena pri cesarski vojski, to vem! Pa prišlo je drugače! Obolel sem radi slabe vode dobri dve leti potem, ko smo vzeli Turkom Beli grad. V mestu Zagrebu, kjer smo takrat bili, sem se boril z življenjem in smrtjo. Počasi sem okreval, toda posloviti sem se moral od lepega vojaškega stanu.

V bolnici, kjer sem se zdravil, sem se naučil igrati na citre. Prav dobro mi je tudi prišlo, da sem se naučil nekaj zdravljenja in pa gospodom graščakom nosim zdaj iz kraja v kraj razna pisma. Vsako leto pa dobim v ljubljanskem mestu tudi nekaj pokojnine ...«

Pri tem pripovedovanju je čas kaj hitro mineval. Rihtarjeva družina se je podala k počitku; Tomažek in Lukež pa sta ostala kar na topli peči in kramljala še dolgo v noč. Dejal je Tomažek:

»Oh, Lukež, tudi mene veseli žolnirski stan: Bog ve, ali bi me vzeli ...?«

»Jaz mislim, da bi te. Samo oče te ne bo pustil.«

»To jaz sam vem, da me ne bi pustili; pa bodite tiho, jaz pojdem kar z vami enkrat v Ljubljano in se vpišem v lepi žolnirski stan.«

Ko sta se tako pogovarjala, so spodaj na poti začeli fantje peti ono ljubko domačo pesem:

Solnce nam je doli šlo,
lunica nam sveti že!
Nocoj bom spoznal to svoje dekle ...

Gruntaj me al' pa ne,
saj nisem več dekle,
sinčka bom zibala,
jokala se ...

Sinček bo v zibki spal,
jaz pa na vahti stal,
ti se boš jokala,
jaz pa smejal ...

Tomažku ni bilo več obstanka na peči. Pohitel je k svojim znancem, kajti tudi on je rad zapel v družbi svojih tovarišev.

Lukež pa, preden je zaspal, je mislil samo o TomaŽKu: Bog ve, kaj bo še vse počel ta fant ...

II.

Tisto zimo so se ljudje pogovarjali
samo o Rihtarjevem Tomažku, ki je
izginil neznano kam, in pa o kočarjevi
Marjanici, ki jo je zlodej
odnesel v gosto trnje.

Dolgočasen, pust jesenski dan je bil. Gosta megla je ležala. Drevje in tudi tla, vse je bilo ivnato kakor da je padel prvi sneg. Rihtar je sedel prav slabe volje v Pavličevi gostilni in je kar iz majolike pil vino.

V gostilno je prišel Balantov Jurca, ki je bil svoje čase tudi vojak, na stare dni pa je kot invalid z leseno nogo hodil iz ram v kraj in je pomalem tudi zdravil ljuai in živino.

»Ti, Jurca, ki oblezeš vse kraje, ali veš, kam je izginil moj fant? Ako kaj veš, moraš govoriti — drugače, kar me Bog Varuj, te stresem kakor pes mačko!«

»Kaj čujem od tebe, da ti je fant pobegnil?! Torej je vendar-le res?«

»No torej, ti pa le nekaj veš — govori! Drugače — — —«

Jurca je Rihtarju povedal le-to, kar je zares sam vedel:

»Bil sem pred par dnevi v Ljubljani in tam sem videl Tomažka v družbi Lukeževi. Več pa ne vem, tudi če bi mi šlo za življenje!«

Rihtar se popraska za ušesi in črez čas spregovori:

»He, Jurca, sedaj se mi je pa posvetilo v glavi! Z Lukežem sta torej bila skupaj! Takoj jutri grem v Ljubljano; kogar dobim, bodisi Lukeža ali sina, vsakega bom prav pošteno zlasal. To rečem, da ga bom!«

»Kaj te vprašam, Francelj: Pa ne, da bi se bil fant zapisal v ,žolnirski stan'? No, potem ga pa ne boš ti mogel več lasati ...«

Na jezo in žalost je Rihtar spil še eno majolko vina, preden se je odpravil proti domu. In trdno je sklenil, da takoj drugo jutro s konjem pojezdi v Ljubljano, iskat sina. Ne bi se bila dobro spogledala z Lukežem, če bi se bila ta večer sešla.

Precej vinjeni možak je kar na glas godrnjal: »Vraga, sedaj pa vem, zakaj je moj fant vedno tičal pri tem potepuhu Lukežu. Ravno Lukež ga je vsega zmešal, ko mu je govoril o vseh deželah. Kaj sem jaz vedel, kaj je rojilo po glavi mojemu fantu! Ko bi bil vedel, bi bil tega potepuha s palico nagnal od hiše, ne pa mu dajal še jesti.«

*

Prav mrzlo je bilo tisto jutro, ko je Rihtar jezdil v Ljubljano. Vsepovsod je po mestu poizvedoval za sinom, pa brez uspeha.

Zelo potrt se je vračal popoldne v predmestno gostilno k »Vitezu«, kjer je imel konja v hlevu. Pri drugi mizi so sedeli trije vojaki. Rihtar je poslušal pazljivo, kaj se bodo pogovarjali. Ko je pil že vino, je še-le eden izmed njih povzel besedo, ki je bila za Rihtarja velike važnosti:

»Gašper, torej včeraj so odšli tisti fantje, ki so se vpisali žolnirski stan? Sedaj pozimi bodo vežbali na Hrvatskem, spomladi pa bodo že godni za vojno. Kakor sem slišal, se bomo kmalu začeli znova lasati in tepsti za cesarico Marijo Terezijo.« 

Rihtar stopi k vojakom ter jih povprašuje po svojem sinu. Doznal je, da sta pred petimi dnevi prišla k žolnirskemu poveljniku prileten možak in pa čisto mlad fant. Mlajšega je privedel starejši, da se je vpisal k žolnirjem.

Rihtar je sedaj vedel zadosti! Prav krepko po vozarsko je parkrat zarobantil nad Lukežem, poklical je še eno mero vina — in na oči so mu prišle solze ...

Že dolgo časa se ni vračal Rihtar tako žalosten in potrt domov kakor ta večer. Bil je tako zamišljen, ko je počasi jezdil skozi samotno Dobravo od Črnuč, da niti slutil ni, da ga ob cesti čakajo in oprezujejo trije oboroženi možakarji — strahoviti rokovnjači.

Kakor bi jih zemlja vrgla iz sebe, so obkolili Rihtarja.

Jezdec je takoj spoznal svoj položaj. Za dolgimi škornji je imel zataknjen kratek bičevnik, okovan na koncu z železom. Nagne se po konju naprej in z vso močjo telebi tistega, ki je skušal zgrabiti konja za uzdo. Tolovaj pade brez besede na tla. Eden izmed ostalih dveh ustreli za dirjajočim Rihtarfem. A ga ni zadel. Še nikdar v življenju ni Rihtar tako divje dirjal kakor ta večer. Ko je jezdil že proti Dobu, ki je od Dobrave dobri dve uri pešhoje, je začel bolj počasi jezditi, toda bil je zelo oprezen in se je skrbno oziral na obe strani ceste, dokler se ni ustavil pred domačim hlevom.

Komaj par streljajev od Pavličeve gostilne ali »cesarske pošte« stoji ob cesti lesena koča, tedaj last Pavličev. Tistih dob je v tej leseni hiši stanoval šepavi Florijanek, ki je opravljal pri Pavličevih službo hapca-izpregača, ki je voznikom izpregal in napregal konje.

Florijanek je bil vdovec, imel pa je dve prav zali hčerki: Marjanico in Katico. Čeprav sta bili dekleti najlepši v kraju, sta imeli okrog in okrog polno sovražnikov. Druga dekleta so ju sovražile radi njiju lepote, poročene žene pa radi tega, ker se je marsikateri zakonski možiček spozabil in je prelomil zakonsko zvestobo ravno pri teh dveh zalih deklicah.

Dekletoma pač ni šlo dosti v brigo, če ju je sovražil ves ženski svet; zmagovalno sta se smejali vsem zavidljivkam, pa sami med seboj govorili dostikrat:

»Marjanica, ne veš, kako mene to veseli, ko naju tako zavidajo te kmečke neumne bunke. O, jaz vem, da bi naju najrajši utopile v žlici vode, če bi le mogle.« 

»Prav imaš, Katrica, jezi jih, jezi. Posebno še to, ker sva jima že vse fante zmešale. Sovražijo naju tudi zato, ker sva najboljše oblečeni in ker se midve lepo sprehajave, one pa morajo delati. Prav jim je, nevoščljivkam!«

V resnici sta se ti dve razposajeni, a krasni deklici ravnali po tem. Kadar so imeli ljudje največ dela, sta se ti dve lepo sprehajali po cesti ali pa sedeli na klopici pred kočo.

Šepavi Florijanek se pa tudi ni dosti brigal za svoji hčeri. Mislil si ji: »ako so dedci in fantje tako neumni, da norijo za puncama, naj le! To pa vem dobro, da gre mojima hčerama bolje kakor vsaki drugi — pa še jaz dobim marsikatero merico vina ali tudi kake denarje od teh norcev. Posebno brdski valpet; tisti Nemec Rodger, je ves zateleban v mojo Marjanico. Kaj vse je že ta dekletu skupaj znosil! Pa tudi mene je že večkrat napojil, da nisem razločil dneva od noči, ali petka od nedelje ...«

No, bilo je poznega zimskega večera, pa je začel nekdo trkati na malo okence, kjer sta spali dekleti. Klical je Marjanico. Dekle se je, kakor običajno, oglasilo. Nočni vasovalec jo prosi, naj mu pride odpirat, da malo povasuje pri nji. Marjanica je bila trdno prepričana, da je ta obiskovalec brdski graščinski valpet Rodger in šla mu je torej odpirat kar v nočni opravi.

Sestra Katrica ni slišala drugega kakor obupen klic sestrin, nato pa je postalo vse tiho ... Preplašena se je Katrica tresla v postelji in trepetala od groze ... Čakala je in čakala, kdaj se vrne Marjanica; ure so potekale, a sestre ni bilo! Grozotna je bila ta zimska noč ...

Prav zgodaj v jutru je že hitela Katrica k očetu in mu v hlevu pripovedovala čuden dogodek.

Pavličevi hlapci so se podali na vse strani iskat Marjanico. Šele proti poldnevu sta jo našla dva vso premrzlo, raztrgano in nezavestno v gostem trnjevem grmovju ravno v hribu nad kočo v tako imenovanih Čencih.

Uboga Marjanica je bila strašna na pogled. Prej tako veselo in lahkoživo dekle je bilo zdaj podobno bolj smrti kakor človeku. Mnogotere zvedave ženske so jo izpraševalc, kaj se ji je prigodilo v strašni noči. Do smrti prestrašeno dekle pa dva dni ni moglo izpregovoriti niti besede.

Marjanica je mislila, da jo je prišel klicat oskrbnik Rodger; saj po glasu mu je bil čisto podoben. Ko pa je prišla ven-kaj, jo je neznani vasovalec pograbil in v njeno veliko grozo sta se vzdignila kar v zrak. In začelo se je strašno popotovanje ... Šele čez čas se je do smrti prestrašeno dekle ozrlo v svojega groznega spremljevalca. Imela je kaj videti! Ob svitu meseca je uzrla, da to ni bil človek — ampak sam zlodej! Glava njegova je bila podobna kozlovski z rogovi, samo, da je bila še grša in ostudnejša. Iz ust mu je švigal plamen, iz oči bliski. Na rokah, s katerimi jo je trdno oklepal, pa je dobro občutila kremplje, ki jih je sem in tja nalahko vbadal v njeno telo ...

To divje potovanje je trajalo že precej časa, preden je Marjanica čula prve besede: »Dekle, vrzi tisto, kar imaš okrog vratu stran!« 

Nosila je namreč Marjanica kljub svojemu ne baš čednostnemu življenju na vrvici okrog vratu svetinjico Matere Božje. Ker zdaj ni hotela ubogati, jo je opominjal družabnik še parkrat in ji še bolj živo zasajal svoje kremplje v drhtečo telo ... Pa Marjanica ni hotela slušati!

Tako je to strašno potovanje trajalo dolgo, dolgo v noč: skozi gosto drevje, trnje in nad groznimi prepadi, tako, da je imelo ubogo dekle raztrgano že vso svojo platneno srajco, ki je kar v cunjah visela raz nje ...

Grozni spremljevalec je opominjal Marjanico še enkrat, naj vrže raz vrat svetinjo, pa dekle ni hotelo nič slišati! Ker je zlodej končno uvidel, da nič ne opravi, jo je spustil v gosto trnjevo grmovje — tam je čepela v mrazu in nezavesti tako dolgo, da sta jo vso premraženo našla Pavličeva hlapca Korlek in Šimen.

Od prestanega strahu ni dekle več okrevalo, ampak vedno bolj hiralo ... Preden je spomladi ozelenelo drevje iu so začele po livadah cvesti rožice, je Marjanica lepo z Bogom spravljena umrla v cvetu svojih let.

Katrica je nato tudi čisto predrugačila svoje življenje: živela je po sestrini smrti še nad dvajset let in je umrla kot spokoruica. Hodila je po raznih daljnih božjih potih. Nekoč pa je ni bilo več nazaj: umrla je na poti, ko se je vračala domov od znanega svetega Križa na Ločici poleg Trojan.

III.

Pod čepovsko vasjo v prav idiličnem
kraju v brdskem graščinskem
gozdu je v mali leseni kočici poleg
studenca prebival puščavnik Ferdinand.
K temu pravičnemu možu so
se zatekali ljudje iz raznih krajev
iskat zdravil, dušne tolažbe in nasvetov.
Tako je šel k njemu iskat
pomoči tudi voznik Rihtar iz Prapreč.

Za vasjo Lukovico ob Dunajski cesti se dviguje na zapadni strani mali brdski holmec. V sedanjem času so na tem holmcu sama javna poslopja: Kersnikov grad, v katerem je sedež sodnije in davkarije, nadalje župnišče, cerkev (svoj čas sloveča romarska božja pot sv. Peregrina), »Društveni dom« ter stara in nova trirazredna ljudska šola.

Ali pred več kakor 150 leti je bil na tem holmcu samo mogočni, dobro utrjeni stari brdski grad, sezidan v tretjem desetletju 16. stoletja. Na tem gradu je bilo že dosti slavnih gospodarjev: Lambergarji, Paradajzarji, Jengariči, Hohenwarti, sedaj pa so Kersniki.

Poletnega popoldne sredi 18. stoletja, ko je sedela vsa grajska družina v hladni utici v cvetličnem vrtu, je prišel oskrbnik Rodger in javil graščaku prihod nekega tujega meniha.

Menih, možak krepke postave in prijaznega obnašanja, je stopil v utico pred grajske ljudi in se jim javil po takratnem običaju nemški.

Zelo se je čudil graščak prošnji meniha, če mu dovoli, da bi si v njegovem gozdu postavil kočo, da bi stalno v nji prebival. Še bolj pa se je čudil, ko mu je povedal: da si hoče kočo sam postaviti, ako mu to dovoli. Seveda mu je ugodil.

Tako se je menih-puščavnik naselil v prav lepem idiličnem kraju poleg studenca pod čepovsko vasjo. Zunaj pred kočo je imel postavljen tudi seženj visok lesen križ. Najprej se je novi puščavnik seznanil z otroci, ki so hodili po temnem grajskem gozdu; iskali so namreč mlade ptiče, nabirali maline, bolj ubožni pa tudi suhih drv, ki jih je bilo kar na debelo po tleh. Sprva so se otroci v strahu izogibali meniha in bolj v ovinkih hodili okrog njegove koče. Pa prijazni menih jih je znal kmalu k sebi privabiti. To pa je dosegel z malimi barvanimi pobožnimi podobicami raznih svetnikov, ki jim jih je podarjal. Otroci so povedali doma svojim staršem, da prijazni oče Ferdinand, kakor se je imenoval menih, vedno nabira razna zdravilna zelišča. Osobito pa je zaslovel prijazni samotar, ko je nekega dečka ozdravil od kačjega pika. Vsi bližnji sosedje so odslej često zahajali k njemu po nasvete.

Lep zimski dan je bil, ko se je napotil tudi Rihtar k očetu Ferdinandu.

Z neko grozo se je bližal njegovemu bivališču; po poti grede je premišljal, kako bi začel govoriti s puščavnikom. Kajti Rihtar je pač bil podoben vsem svojim vrstnikom tistega časa: rad se je izogibal vse gospode, graščakov, duhovnikov in sploh vseh gosposkih ijudi. Pa saj je bilo izogibanje naših prednikov proti »gospodi« tudi razumljivo. Imeli so lahko upravičeno mržnjo do svojih tlačiteljev, katerim so morali delati tlako in dajati desetino — poleg tega pa so jih ti mogočneži še tepli in jih poniževali.

Oče Ferdinand je ravno kuril, ko se je bližal Rihtar njegovi koči. Spoštljivo je snel možak pokrivalo, ko je prišel do križa pred puščavnikovo kočo. Nato pa kar ni mogel stopiti daije.

Puščavnik, ki je slučajno pogledal skozi malo okence, je opazil možaka in takoj uvidel, da se ne upa stopiti v njegov borni stan.

Prijazni oče Ferdinand tedaj sam stopi k boječemu Rihtarju, ga prijazno pozdravi in povabi k sebi v kočo, da pove, kaj mu teži srce.

Zelo se je čudil potrti možak prijaznemu puščavniku in takoj mu je izginila vsa bojazen. S pogumom je stopil v njegov stan.

Prijazni oče Ferdinand je velel Rihtarju sesti na mali, preprosti stolec poleg male mizice, ki je bila zbita kar iz sirovih desk. Vse je bilo tako preprosto, ali vse tako lično in snažno. Po stenah je viselo več lepih pobožnih slik v okvirjih, nad mizo v kotu pa božje razpelo, pod njim mrtvaška glava, ob strani pa velik molek z debelimi jagodami. Nad vratmi je bila polica, na nji pa so bile lepo zložene knjige, poleg pa tudi več lončkov z zdravili. Ob desni steni je stala postelja, pod njo večji zaboj, dalje v kotu pa zelena peč, katero je puščavnik kuril od zunaj, v mali vežici.

Rihtar se je tako zamislil v to opazovanje, da ga je moral prijazni puščavnik ponovno vprašati, kako željo ima.

Potrti možak mu je v kratkem razložil, da je njegov sin Tomažek kar na skrivaj pobegnil neznano kam. Samo toliko domneva, da je odšel k vojakom.

Ko je dobri puščavnik to doznal od potrtega očeta, ga je potolažil:

»Rad vam verjamem, očka, da vam je hudo, zelo hudo po pobeglem sinu. Ali odkrito vam povem: tukaj je moja pomoč nemogoča. Edino, s čimer vam morem pomagati je, da molim za vašega ljubljenega sina, da bi ga dobri Oče nebeški prej ali slej srečno privedel nazaj k vam. Poleg te tolažbe imam za vas še eno: Tja nekoč drugi mesec pojdem v mesto Ljubljano. Tamkaj imam znanca, imenitnega vojaškega zapovednika, s katerim sva se skupaj vojskovala. Od tega bom gotovo doznal, kam so poslali vašega sina. Prosil ga bom, naj piše dotičnemu stotniku, pri katerem je fant sedaj v službi, naj lepo ravna z njim. In kakor pravite, da je bil zelo bistre glave, ga bom tudi priporočil v vojaško napredovanje. Bog ve, kaj je še odločeno vašemu sinu?! Zapomnite si dobro: brez božje volje človeku še las ne pade z glave!«

Puščavnikov govor je dodobra potolažil Rihtarja, tako blažilno so te besede vplivale na potrtega očeta, kakor bladodejni dež na sežgano zemljo v poletni vročini. Bil je poln hvale.

Še preden pa je odšel Rihtar, se je oglasila in prišla iskat pomoči k očetu Ferdinandu mlada objokana kmečka ženska.

Rihtar je hotel ob prihodu te nove obiskovalke oditi, ali puščavnik je velel:

»Očka, le počakajte, kajti brez prič ne govorim rad z ženskami.«

Rihtar je bil prav radoveden, kaj je neki dovedlo dobro mu znano Zakrajčevo Tilko iz bližnje Soteske k puščavniku.

Dekle je bilo zelo v zadregi in nerado je vpričo očeta Rihtarja začelo govoriti. Ko pa je uvidela, da ji ne preostaja drugega, je pričela:

»Častitljivi gospod! Z drugimi dekleti vred sem hodila na tlako v češenjsko graščino. Pa smo v poletju želi tamkaj pšenico. Nekega popoldne prijezdi na njivo graščak. Ustavi se s konjem, ogleduje nas nekaj časa, nato pa ukaže meni, naj pridem še pred večerom v grad ... Jaz, uboga revica, sem se vsa tresla. Z velikim strahom sem šla ob mraku, kakor mi je bilo zapovedano ... Ta obisk pri graščaku mi je nakopal vso nesrečo in me pahnil v največjo sramoto ... Preden mine mesec, bom postala nesrečna mati ...«

Dalje ni mogla govoriti, premagal jo je obupen jok.

Šele čez čas se je nesrečna revica malo umirila in je nadaljevala:

»Ko sem se že čutila mater, sem šla vsa žalostna k temu zverinskemu človeku. Na usmiljenje božje sem ga prosila, naj mi kaj pomaga, ko me je spravil v sramoto in revščino. Pa okrutnež se je smejal moji nesreči in mi s smehom govoril: ,Dekle, veselo bodi, da sem te počastil ...'

Prosila sem ga, kakor more le človek prositi, naj mi obljubi vsaj kako denarno podporo, ker sem revnih staršev hči, da bi mogla otroka vsaj spodobno preživeti. Saj toliko naj bi skrbel za naju, da bi mi otrok toliko odrastel, da bi lahko šla služit. Pa se je rogal ...«

Dekle je znova zaihtelo. Oče Ferdinand je začel tolažiti nesrečno, zapeljano dekle. Obljubil ji je, da pojde sam prav v kratkem do brezsrčnega zapeljivca. Pa bo že obračunal z njim, naj le verjame.

Rihtar in nesrečna Tilka sta se prav otroško vdano zahvalila za tolažbo očetu Ferdinandu in se nato skupno odpravila na pot.

Oče Ferdinand pa si je po odhodu teh dveh novih znancev skuhal svojo borno večerjo. Ko je pri brleči oljnati leščerbi jedel svojo skromno jed, je sam pri sebi govoril:

»Pravični Bog, koliko časa bo še vse to trpelo, da bodo naš ubogi slovenski rod onečaščali in zatirali ti brezvestni graščaki ...? Vse misli in sposobnosti svojega ubogega življenja sem posvetil Tebi in v tolažbo svojim zatiranim rojakom. Takoj jutri pojdem k temu češenjskemu trinogu in v obraz mu povem, kar mu gre. Pa tudi prej ne odidem iz njegovega brloga, da dobim kako denarno pomoč za ubogo dekle. Ako pa ne bo hotel ničesar dati kar na moje besede, se bom oprl na svojega nekdanjega vojnega tovariša Ulrika, ki sva se skupaj bojevala v cesarski vojski zoper Turke. Ulrik je sedaj visok gospod v Ljubljani. Če graščaku zagrozim s tem svojim prijateljem, pa vem, da bom dosegel, kar hočem!« 

Po večerji je puščavnik še opravil svojo običajno daljšo večerno molitev, nato pa se podal k počitku, katerega je imel slajšega kakor njegovi sosednji trdosrčni graščaki v svojih mehkih posteljah.

IV.

Puščavnik oče Ferdinand je šel
k češenjskemu graščaku. Par streljajev
pred gradom se je ustavil in
sam s seboj govoril: »V tem trdnem
zidovju prebiva trinog ubogih
tlačanov! Pa prišel bo čas, ko bodo
izginili gradovi in bo zdrobljena
krivična moč teh tiranov!«

Češenjski graščak Fric se je prvič
v svojem življenju ponižal pred
očetom Ferdinandom. Kar z zobmi
je od jeze Škripal, ko mu je
puščavnik očital hudobije.

Krasen zimski dopoldan je bil, ko je oče Ferdinand odšel proti češenjskemu gradu, da dobi od trdosrčnega graščaka pomoči za zapeljano Zakrajčevo Tilko.

Zamišljeno je korakal dobri mož po kolovozni poti. Ker ga nihče ni motil, je lahko spotoma nemoteno premišljeval svoje burno življenje. Kakor na molku jagode, tako povrstoma so mu stopali pred oči njegovi burni doživljaji. Rojen je bil kot tretji otrok v obližju starodavnega mesta Kranja. Ker je bil bistre glave, ga je z osmimi leti vzel k sebi njegov stric, ki je bil župnik v mestu. Kakor bi še sedaj slišal svojega že zdavnaj pokojnega strica, tako dobro so mu še v spominu besede, ki mu jih je stric govoril ob slovesu od očetove hiše: »Fantič, nikar se ne kremži in ne kisaj! Vesel si lahko, da te vzamem jaz v oskrbo, da ti ne bo treba trdo delati in tlačaniti!«

Pri stricu je ostal šest let. Dobil je pri njem prvo najbolj potrebno naobrazbo. Stric ga je potem izročil očetom jezuitom v Ljubljano v nadaljnje učenje. V jezuitski oskrbi in šolanju je ostal do leta 1737., nakar je v družbi še enega tovariša skrivaj odšel iz šole ter zamenjal pero in knjige z orožjem. S tovarišem sta vstopila v armado grofa Königsegga.

Vročekrvni takrat dvajsetletni mladenič se je nadejal vsega najboljšega v vojaškem stanu. Ali zgodilo se mu je enako, kakor že mnogoterim drugim. Komaj dobro leto dni je bil pri vojakih, pa so ga v obližju Belgrada z drugimi tovariši ujeli Turki. Več mesecev je bil v hudem turškem ujetništvu daleč v bosanski deželi. Sreča njegova je bila, da se je po naključju seznanil skrivaj z mlado ugrabljeno ženo svojega gospodarja bega. Ta krasna žena, ki je bila doma iz sosednje Hrvatske, je neko noč ž njim pobegnila. Imela sta srečo; po mnogih zvijačah in smrtnih nevarnostih sta srečno dospela na rojstni dom Hrvatice.

Vse bridke izkušnje in slovesna zaobljuba so Ferdinanda dovedle do tega, da je stopil v sloveči zatiški samostan. In postal je najponižnejši samostanski brat; učil se je tudi zdravilstva z namenom, da bi pomagal trpečim svojim rojakom tlačanom. V samostanu je ostal več let. Kar naenkrat pa je dozorel v njem trden sklep: da mu tamkaj ni več obstanka, kajti njemu kot poštenemu človeku ni ugajalo mehkužno življenje v zatiškem samostanu. Zapustil je torej zatiški samostan in prišel v ta kraj, kjer se je s privoljenjem brdskega graščaka nastanil v samotni borni koči.

V kratkem času se je seznanil z ljudmi daleč naokoli. Sleherni dan so hodili k njemu ubogi tlačani-kmetje: bodisi iskat zdravil ali pa da jim je izprosil in pomagal v raznih težavah. Pogumni in usmiljeni oče Ferdinand je dostikrat brez strahu šel k temu ali onemu graščaku in mu kar očito v obraz povedal, kar mu je šlo. Vsakikrat je z uspehom izvršil, česar se je lotil. — Vse to je torej danes premišljeval oče Ferdinand, ko je koračil proti češenjskemu gradu.

Kmetje, ki so ga videli stopati po poti mimo svojih hiš, so ga ustavljali in prosili tega in onega. Za vsakega je imel prijazni puščavnik vsaj kako tolažilno besedo. V bližini češenjskega gradu pa se je ustavil in z nevoljo govoril: »Tudi v tem trdnem zidovju prebiva trinog ubogih tlačanov ... Pa prišel bo še čas, ko bodo izginili ti gradovi in bo zdrobljena krivična moč graščakov!...«

Prišel je do gradu. Velika obzidna grajska vrata so bila odprta na stežaj; grajski oskrbnik Šimen je ravno prav krepko zmerjal dva grajska hlapca, ko je vstopil oče Ferdinand. Oskrbnik se mu je približal z največjim spoštovanjem in ga pozdravil. Puščavnik mu je odzdravil in ga vprašal, če je graščak doma.

»Milostljivi naš gospod so doma. Ravno prav ste prišli. Se boste lahko kaj pogovorili. Pri našem milostljivem so namreč na obisku tudi premilostljivi moravški gospod dekan.«

»Hvala vam lepa za pojasnilo. Kar predstavite me gospodarju, pa povejte mu, da nisem prišel k njemu na zabavni obisk, ampak v zelo važni zadevi, o kateri bi rad ž njim govoril sam!«

Oskrbnik je vodil puščavnika h graščaku. Ko se je povrnil k hlapcem, že ni bil več tako slabe volje. Širokopleči hlapec Anže je debelo pljunil in spregovoril napram oskrbniku:

»Veš kaj ti povem, Šimen? Prej si ti naju čisto po rokovnjaško ozmerjal, sedaj bo pa naš milostljivi na vrsti! Jaz dobro poznam tega kutarja, ki prebiva v bližini Brda; ta se ne boji nikogar, pa dober človek je. To ti rečem, kmalu bo pridirjal doli naš moravški dekan. Ti še ne veš, kako se on boji tega človeka. Veš, mesec dni bi jaz kar zastonj delal, če bi sedaj mogel slišati, kakšno pridigo bo kutar naredil našemu milostljivemu.«

Ko so ti trije ugibali, iz kakšnega namena je prišel h graščaku oče Ferdinand, je ta pogumno vstopil v sobano, katero mu je pokazal oskrbnik.

Graščak in moravški dekan sta si ravno nazdravljala s kupicami starega vina, ko je vstopil puščavnik. Možakarja sta bila čisto zmedena ob njegovem prihodu: kar spogledala sta se, kajti oba je zaskrbelo, komu-li velja njegov prihod.

Moravški debelušni gospod dekan izpije vino iz kupice kar v dušku in se pripravlja k odhodu — ej, še pozdravil ni nič novega obiskovalca; graščak Fric je komaj zapazil, kdaj se je venkaj izmuznil — ostala sta torej sama z očetom Ferdinandom.

Brez vsakih posebnih ovinkov začne oče Ferdinand govoriti graščaku: »To vem, da vam ni po volji moj prihod — pa vedite, tudi meni ni po volji vaše obnašanje. Brez ovinkov vam povem: prišel sem v zadevi Zakrajčeve Tilke!«

Graščak jezno pogleda puščavnika in odgovori v zelo strogem tonu:

»No, če ste prišli semkaj v tej zadevi delat meni pridigo, niste na pravega naleteli. Vedite, da nimate pred seboj zabitih tlačanov!«

»Le počasi, le počasi, gospod! Nikar ne obkladajte ubogih tlačanov s takimi poniževalnimi pridevki! Pred Očetom nebeškim smo si vsi enaki, to si zapomnite!«

»Ha, ha, vi se potegujete za tlačane — ker ste sami tlačanov sin, kajne?...«

»Naj bom sin kogarkoli; to pa vam povem, da sem poštenjak, ne pa kakor vi, ki onečaščate poštena kmečka dekleta!«

Sedaj skoči graščak kakor divji pokonci in zavpije:

»Velevam: poberi se mi, nadležnež, iz mojega gradu!«

»Le počasi, le počasi! Mar mislite, da imate pred seboj v resnici ubozega tlačana? O ne! Gospod Fric, dobro vas poznam in povem vam: Prišel sem, da daste ubogi zapeljani Tilki, kar ji gre! Drugače se pa obrnem na svojega prijatelja Ulrika, ki ima v Ljubljani precej veliko besedo ... In verjemite, če se obrnem nanj, vam bo bridko žal, kajti potem ne bo račun za vas dobro izpadel. Z Ulrikom sva se skupaj borila pred Belim gradom in sva tamkaj pokazala svojo moč in pogum — a kje ste bili vi, kje?...«

Ko je graščak čul o gospodu Ulriku, ki je bil nekak cesarski upravitelj dežele, je na mah postal ves drugačen. Začel se je laskati puščavniku, mu ponujal tudi jesti in piti — pa prav hinavsko je začel obžalovati svojo krivdo, rekoč, da je pripravljen, dati Tilki denarno odškodnino.

»Da, da, gospod, pomoči, pomoči potrebuje ubogo zapeljano dekle! Vsega gorja itak nikdar ne boste mogli poravnati ubogi Tilki — njene nedolžnosti ji vi ne morete povrniti, pa tudi njene sramote ne morete zbrisati, četudi bi ji dali vse premoženje. To si zapomnite! Težak odgovor vas še enkrat čaka!«

Še nikdar v svojem življenju se ni češenjski graščak tako ponižal, kakor tokrat pred puščavnikom. Brez ugovora je dal za Tilko celo mošnjico tolarjev, ki jih je oče Ferdinand vestno spravil. Piti in jesti pa ni maral nič ta strogi graščakov sodnik. Ko ga je graščak silil, naj se posluži vsaj malega okrepčila, je dobil ta-le odgovor:

»Po kar sem prišel, sem že dobil — kar pa ste meni namenili, dajte še bolj potrebnim kakor sem jaz!...«

Ob povratku se je puščavnik zglasil pri Zakrajčevih v Soteski in jim izročil ves denar, ki mu ga je dal graščak. Ubogo dekle ni moglo najti primernih besedi, da bi se zahvalilo dobremu očetu Ferdinandu.

Zimski dan se je nagibal že proti večeru: tamkaj nad ljubljanskim mestom se je nebo že rdečilo v večerni zarji. Puščavnik Ferdinand se je na vrhu gradiških njiv v Češnjevku nekoliko ustavil in se divil večerni krasoti. Sam s seboi je pri tem govoril: »Današnii dan ni bil izgubljen! Pa daj ti, ljubi nebeški Oče, da bi kaj kmalu napočilo tisto veselo jutro s krasno zlato zarjo, ko bo naš ubogi zatirani slovenski rod svoboden in ne več v krutem graščinskem jarmu!«

Počasi je nato dobrotnik vseh tukajšnjih bližnjih okoličanov stopal proti svojemu bornemu domovju, si pripravil večerjo, izvršil običajno večerno molitev in zopet legel k sladkemu počitku.

V.

Rihtarjev Tomažek se je v regimentu
grofa Kolovrata udeležil vseh hudih bojev
v Šleziji v dnevih od 12. do 23. novembra
leta 1757. Svojega stotnika je kljub temu,
da je bil tudi sam ranjen, rešil gotove smrti.

Stan vojaški poveljnik v Ljubljani se je zelo čudil mlademu toda postavnemu Rihtarjevemu Tomažku, ko se je javil, da želi prostovoljno vstopiti v soldaški stan. Tiste čase je bilo to nekaj izrednega, ker so kmečke fante morali le s težavo loviti.

Tomažka so z drugimi fanti, ki so jih ujeli, odposlali k znanemu grenadirskemu polku grofa Kajetana Kolovrata. (Pozneje se je polk imenoval 17. pehotni polk ali Ljubljanski regiment.)

Tako je mladi Tomažek postal grenadir. V tistih bojevitih časih, ko je imela Marija Terezija borbe na vseh koncih in krajih, je naš Tomažek imel priliko videti in obhoditi dosti sveta. Mladega in vedno veselega fanta so imeli vsi radi.

Na Ogrskem, v taborišču blizu Budima, je stotnik Henrik izbral Tomažka za svojega slugo. Stotnik Henrik je bil splošno priljubljen poveljnik. Kakor so vojaki splošno vedeli, je bil doma v obližju nemškega Gradca; oče njegov je bil graščak in seveda nemškega pokolenja. Žena njegova pa je bila rojena na Kranjskem. Zaradi tega je bil stotnik vrlo naklonjen slovenskim fantom.

Prijazna stotnikova gospa je skoraj vedno, ako so le dopuščale razmere, bivala pri svojem možu. Posebno pa je vsem vojakom ugajala krasna in ljubezniva stotnikova hčerka Katinka, ki se je ravno razvijala v zalo mladenko. Po materi je dobro govorila slovenski in je kaj rada kramljala z vojaki. Obe, gospa in gospica, pa sta posebno radi imeli vedno šaljivega Tomažka.

V pričetku meseca oktobra leta 1757. se je moral stotnik Henrik ločiti od svoje ljubljene ženice in hčerke, kajti ves Kolovratov polk se je odpravljal v Šlezijo, kjer so Prusi znova silili čez meje.

Bilo je zadnji dan pred odhodom. Vedno vesela Katinka je bila silno žalostna. Pa tudi Tomažek je bil nekako potrt.

Ko je na hodniku ravno snažil stotnikovo bojno opravo, pride k njemu Katinka in med mladima človekoma se je začel naslednji pogovor:

»Pozdravljeni, gospica Katinka!« je dejal Tomažek. »Vidite, kako pridno pripravljam bojno opravo za gospoda. Pa tudi svojo si bom dobro osnažil. Kajne, gospica, da se boste kaj spominjali na naju? Kjer bo naš gospod, tam bom jaz; nič se ne bojte, gospodu se ne bo nič hudega zgodilo, dokler bom jaz živ!«

Mlada deklica se je zjokala ob teh besedah, kajti skrbelo jo je, bo li še kdaj videla svojega očeta.

Tomažku se je precej smilila žalostna Katinka, zato jo je začel tolažiti:

»No, no, Katinka, le nikar ne bodite preveč žalostni. Pa menda vendar ne mislite, da se ne bi več videli?!... Veste, to meni še malo ni mar, strahu nimam nobenega! Ampak to-le bi povedal: pri nas na Kranjskem je navada, da fantom, ki odhajajo na vojno, pripenjajo dekleta šopke. Te imajo fantje vedno pri sebi za vesel spomin. A jaz, jaz bom šel brez šopka — samo to me žalosti ...«

Katinka je pri teh besedah nedolžno pogledala Tomažka, se molče okrenila, pa se kmalu zopet vrnila nazaj z vršičkom rožmarina in šopkom prelepih rdečih nageljnov. Pristopila je k Tomažku, mu pripela šopek na prsi in tiho dejala: »Bodi za spomin!«

Mladi grenadir je ginjen izpregovoril: »Gospica, iz srca se vam zahvaljujem za ta prijateljski spomin! To vaše darilce me bo vedno spominjalo na vas in me obenem vedno opominjalo, da bom povsod zvest in ob strani vašemu očetu!«

Po teh Tomažkovih besedah je Katinka stopila k njemu in mu nežno stisnila roko. Začudeni mladi grenadir je ves zamaknjen poslušal njene nedolžno-iskrene besede:

»Tomažek, tudi jaz te bom imela vedno v najboljšem spominu! Ves čas, kar te ne bom videla, bom mislila nate in prosila Boga, da se srečno povrneta z mojim očetom k meni in moji mamici. Prosim te, ljubi Tomažek: če boš videl kdaj mojega očeta v nevarnosti, pomagaj mu, ako boš le mogel! Ne bo ti zastonj! Okrito povem: Rada te imam kakor bi bil moj rodni brat ali tovariš od mladih nog ...«

Tomažek ni vedel, ali je v resnici čul te besede — ali so vse samo mamljive sanje ... Šele čez čas se je tudi on opogumil in molče poljubil Katinki drobno belo ročico, ki je še vedno ležala v njegovi dlani ...

Po smrti avstrijskega cesarja Karla je zajedla prestol njegova hči Marija Terezija. Mlada cesarica je že ob nastopu svoje vlade imela obilo sovražnikov, najhujši izmed vseh pa je bil pruski kralj Friderik.

V poletju leta 1757. se je Friderik z vso bojno močjo vrgel proti Avstriji. Prodiral je s svojo vojsko skozi Šlezijo proti glavnemu mestu češkega kraljestva Pragi. Že do 12. junija je bilo v praškem mestu od topovskega bgnja uničenih okrog 800 hiš. Toda z 18. junijem pa se je Avstrijcem obrnila sreča na bolje. Znani avstrijski poveljnik Daun je prisilil pruske čete, da so se začele počasi umikati.

V pričetku meseca novembra, ko je z drugimi oddelki prišel na bojišče tudi Kolovratov polk, so se vršili najhujši boji okrog mesta Vratislave; posebno ostra pa je bila borba za teko Lohe v pustem meglenem dnevu 22. novembra. Avstrijci so zgradili nagloma kar sedem mostov čez reko in se vrgli na Pruse. Prvi so prišli čez reko grenadirji Kolovratovega polka. In ti grenadirji so se tako hrabro borili, da jim je cesarica kesneje za pol leta nakazala dvojno vojaško plačo.

V prvih vrstah Kolovratovega polka je bil poleg drugih kranjskih fantov tudi Tomažek s svojim stotnikom Henrikom. Kakršna je pač kranjska zvestoba, je pogumni mladi Tomažek bil vedno zvesto ob strani svojega poveljnika. Dobrih deset dni, kar je bil v teh divjih borbah, mu je bila še vedno sreča naklonjena; enako tudi stotniku.

Bilo je hladno jesensko jutro, ko je stotnik Henrik z drugimi stotnijami vred znova naskočil Pruse onstran reke. Avstrijci so se previdno in skrajno tiho brez vsega trušča plazili proti sovražnim postojankam. Toda preden so dosegli svoj namen, da bi namreč lopnili po Prusih kar iznenada, so jih ti zavohali in se postavili po robu.

Vnelo se je strahovito klanje. Bajonet in sablja sta pela strašno krvavo pesem.

Tomažek se je držal vedno v neposredni bližini svojega stotnika. Divje prerivanje in klanje je trajalo že nad pol ure, pa še vedno brez vsake odločitve. Kar naenkrat se je nekemu Prusu posrečilo, da je z vso ljutostjo naskočil stotnika Henrika. Izbil mu je s svojo dolgo puško sabljo iz rok. Tomažek je uvidel, koliko ura bije: Z vso besnostjo je naskočil tega orjaka. Prus bi bil z vso močjo nameril stotniku bajonet v prsi, pa Tomažek je prestregel smrtni sunek.

V tem trenutku sta znova dva Prusa naskočila Tomažka; enemu se je ubranil, a drugi ga je lopnil s puškinim kopitom ravno od strani pod vrat. Tomažek se je radi silnega udarca zgrudil na tla tik stotnika, ki je že ležal v nezavesti.

Ravno v tem času, ko sta Tomažek in stotnik omagala v borbi, so avstrijski vojaki pognali Pruse v beg. Po preteku dveh ur so sanitejci začeli pobirati ranjence; tako so našli tudi ta dva zvesta bojna tovariša. Tomažek se je ravno nekoliko zdramil in zasilno obvezoval stotnikovo občutno rano na prsih. Polagoma se je zavedel tudi ta in dejal mlademu zdravniku, ki je klečal poleg sanitejcev ob njem:

»Gospod, prosim samo, da odvedete mene in mojega zvestega slugo skupaj; ta me je otel gotove smrti!«

Ko se je Tomažek v družbi stotnikovi peljal na vozu, mu je stotnik govoril:

»Tomažek, kar si storil ti danes zame, ne bo nikdar pozabljeno!«

Mladi vojak je pozabil pri teh besedah na svoje bolečine. V srcu mu je vzklilo veliko upanje, da se zdrav vrne iz vojne in da mu enkrat zasije srečna bodočnost. Z desnico je segel pod svojo vojaško suknjo, privlekel na dan šopek z vršičkom rožmarina in s prelepimi rdečimi nageljni — in pritisnil ga je na svoje suhe ustnice ...

VI.

V mestecu Bruck ob Muri na Gornjem
Štajerskem sta se zdravila stotnik
Henrik in njegov sluga Tomažek.
Za svojim možem stotnikom je prišla
tudi njegova soproga in zala hčerka
Katinka ... Tomažek je moral že tamkaj
trpeti za svojo ljubezen ...

V časih, ko se vrši naša povest, še ni bilo železnice, zato je samo ob sebi umljivo, da je bilo potovanje na okornih trenskih vozeh silno počasno, pa tudi skrajno mučno za ranjence.

Tomažek in njegov gospod stotnik Henrik sta se ustavila najprej v glavnem češkem mestu, v zlati Pragi. Vsak bralec, ki je bil v zadnji svetovni vojni ranjen, ve dobro, kako se je oddahnil, ko je bil toliko srečen, da je legel na belo, snažno postelj v bolnici. Obema našima znancema se je zdravje hitro boljšalo, toda zaradi hudih vojnih naporov in prehlada se je obeh močno lotila pljučnica.

Minevali so tedni našima znancema v zlati Pragi. Bilo je sredi zime. Pljučnica se je z vso besnostjo držala Tomažka. Zaradi hude vročine, ki jo povzroča ta bolezen, začne bolnik zmedeno govoriti. V takem napadu je govoril Tomažek:

»Zbogom, gospica Katinka, zbogom! Nič se ne bojte za svojega očeta ... Kjer bo on, tam bom jaz! — — O Katinka moja, hvala, hvala ti za tvoj šopek — — — kdaj, kdaj te zopet vidil?«

Tako in enako je zopet govoril v zmedenosti Tomažek, gospod njegov pa, ki je ležal tik njega, ga je strme poslušal: odkrila se mu je zelo, zelo važna skrivnost, tako važna, da bi se gospoda samega kmalu polotila vročina in zmedenost.

Tomažek se je medtem v zmedenosti vedno iznova spominjal Katinke ...

Gospod Henrik pa je prišel tudi do zaključka: Če bi mu kdo drugi naredil tako predrznost kakor Tomažek, bi ga ubil kakor psa! Ta pa, ki leži poleg njega, mu je rešil življenje in je vreden tudi plačila.

* * *

V mesecu marcu, ko je bilo že toplo, se je zdravje Tomažku in tudi že stotniku obrnilo na bolje. Nekega dne reče Henrik:

»Tomažek, ako ostanejo dnevi tako lepi in topli, odpotujeva te dni; ustavila se bova na Štajerskem v Brucku ob Muri. Rad bi namreč, da bi praznovali skupaj god moje žene Marije, pa tudi svojo hčerko Katinko bi spet že rad videl. Tomažek, kajne, da se tudi ti veseliš tega potovanja?«

Gospod Henrik je pri tem vprašanju pomenljivo pogledal svojega zvestega slugo. Ta je ves vesel govoril:

»O, gospod stotnik, sedaj sem pa čisto zdrav, ko sem to izvedel od vas. Ali potujeva že jutri ali kdaj?«

»Prav v kratkem, Tomažek!«

— — — — — — — — — — — — —

Po tem razgovoru je minilo komaj teden dni, pa sta dospela Tomažek in njegov gospod že v Bruck ob Muri.

Bilo je par dni pred praznikom Marijinega oznanenja. Gospod Henrik je govoril Tomažku:

»Jutri, Tomažek. boš že videl mojo ženo in hčerko Katinko; oni dve sta sedaj pri mojem očetu tukaj v obližju na malem gradiču, ki je moj rojstni kraj.«

Prav pred Marijinim praznikom sta dospeli gospa in Katinka. To je bilo veselo svidenje!

Presrečna žena in hčerka sta obe hkrati poljubovali in objemali ljubljenega gospodarja. Ko je minilo prvo veselo razburjenje, izpregovori gospod stotnik:

»Tako je nam torej Bog dal doživeti iznova veselo svidenje. Toda, ako bi Tomažka ne bilo poleg mene, bi sedaj tudi mene ne bilo tu. Ta je, ki mi je rešil življenje. Ta je, ki je vreden plačila, kakršnega si želi!«

Ko sta ženski to čuli, sta začeli tudi enako objemati Tomažka. Ko ga je objemala in poljubovala Katinka, je porabil to priliko in potihem govoril zali gospici:

»Katinka, ali slišiš, ali si slišala, gospod so mi obljubili plačilo, kakršno si želim? Ti si moje plačilo, ali si ali ne?«

Deklica je vsa vesela iznova poljubila Tomažka, ne da bi se menila za roditelja, ki sta jo opazovala oba, in je šepetala:

»Vsa sem tvoja in nikogar drugega!« 

**

Na veselo godovanje gospe stotnikove sta bila povabljena tudi stari baron pl. Palmitz-Hofer in njegov sin Rihard. Ta dva sta bila že stara znanca stotnikova. Stari baron je bil obenem tudi stotnikov součenec, pozneje sta bila nekaj časa tudi skupaj oficirja.

Baronov sin Rihard je bil 25leten mladenič, rjavkastega obraza in ravno takih las. Z obraza se mu je poznalo, da je prečul že marsikatero noč v razuzdanih družbah.

Gospe stotnikovi ni bil nič kaj po volji ta skrajno vsiljiv Rihard, toda kot olikana gospa ni tega pokazala. Gospa je tudi dobro vedela, kako skrajno in nevljudno se ta mladenič vede napram njeni hčerki Katinki. Deklica je od sramu nad njegovimi neslanimi šalami kar povešala oči.

Toda najhujše je še sledilo! Po dobrem obedu, ki ga je priredil stotnik, so začeli piti vino; vrstile so se zdravice za zdravicami. Nedostojni Rihard je kar zlival vino vase.

Ko se je že dodobra opil, se je očitno znosil nad Tomažkom:

»Veste, čudno se mi zdi, da sedi ta sluga v naši družbi. Rad bi vedel, kdo je ta človek.« 

Gospod stotnik je postal od jeze čisto bled; na to skrajno nevljudnost je v jezi najprej izpil kupico vina kar v dušku, nato pa odgovoril s primernim naglasom:

»Vi zahtevate od mene odgovora! Prav! Vprašam vas, kako bi vi cenili človeka, ki vam bi rešil življenje? Ne zamerite mi pa tudi, ako vam povem, da se mora človek v gosteh spodobno obnašati. Vi pa ste na to pozabili, ali pa še tega sploh ne veste. Jaz cenim človeka ne samo po imenitnem stanu, ampak tudi po njegovih zaslugah. To si dobro zapomnite!«

Na te stotnikove besede Rihard še ni obmolknil, temveč je nadaljeval:

»Vse je prav, kar ste povedali; to se lepo sliši, zelo lepo. Samo, kakor jaz vidim, je tukaj še nekaj vmes. Ne bojim se povedati. Mislite si o meni, karkoli hočete, jaz kar povem: vaša prijazna gospica Katinka rada vidi tega vašega slugo.«

Pri teh besedah je stotnika minila dobra volja, vstal je izza mize in začel:

»Veste, mladi gospod, vam se dobro pozna, da še malo poznate človeško življenje. Zapomnite si dobro, da ste mi skrajno vsiljivi! Ako niste drugačne volje, se lahko poslovimo.«

Učinek teh besed je bil skrajno mučen. Stari baron in nadležni njegov sin Rihard sta vstala. Baron je trpko spregovoril:

»Rihard, pojdiva, tukaj ni za naju prostora.«

Odšla sta plemenitaša brez poslovitve.

— — — — — — — — — — — — —

Nekaj tednov pozneje.

Gospod stotnik Henrik je poklical k sebi Tomažka. Presrečni mladi fant je od začudenja kar z odprtimi ustmi poslušal svojega gospoda:

»Tomažek, bil si mi vedno zvest; to si pokazal najbolje, ko si z nevarnostjo za svoje življenje rešil moje. Plačilo ti ne uide! V teh dneh enkrat odjezdiva v tvojo rodno kranjsko deželo. Ogledala si bova tamkaj, kje bi se dal kupiti kak grad. Povem ti, jaz sem stopil iz vojaškega stanu. Seveda boš šel z menoj tudi ti, sploh vsi skupaj gremo.«

Kdo je bil bolj vesel ob tej novici kakor naš Tomažek ...

— — — — — — — — — — — — —

Zadnji dan pred odhodom je bilo. Ko je Tomažek vse uredil za pot, sta se slučajno sešla z gospico Katinko na vrtu.

Zala gospica je ravno trgala cvetke, ko se ji je približal Tomažek.

Mlada prijatelja sta sedla na klopico; gospica je delala šopek.

Čeprav je vedel Tomažek, komu ga dela, je vendar vprašal:

»Katinka, kdo bo dobil ta šopek?« 

Gospica, ki ga je medtem ravno izgotovila, mu ga je pripela in odgovorila: »Sedaj veš, kdo ga dobi!« 

Marsikaj sta se še pomenila srečna mlada človeka. Srečna sta bila, srečna v krasnem cvetočem mesecu majniku leta 1758.

VII.

Ko sta jezdila stotnik Henrik in njegov
sluga Tomažek na Kranjsko, sta bila v
Črnem grabnu pod Trojanami napadena
od štirih rokovnjačev. Pogumni Tomažek
je znova rešil svojega gospoda ...

Prvi znanec, ki ju je pozdravil, je bil
Lukež-Pukež; od tega sta izvedela mnogo
novega in tudi to, da je na prodaj Zalški
grad pri Moravčah.

V krasnem majniškem jutru, ko je komaj zlato solnce vzhajalo izza gor, sta jezdila dva postavna jezdeca po beli cesti, ki drži proti Gradcu. Bila sta to stotnik Henrik in njegov sluga Tomažek. Za jutranji veseli pozdrav so jima prepevali ptički. Kamorkoli sta se ozrla popotnika, povsod sta videla vse v cvetju: cvetelo je sadno drevje in po travnikih je bilo vse polno raznobojnih cvetlic.

Jezdeca sta se po poti grede prijateljsko pogovarjala; gospod Henrik je občeval s Tomažkom kakor s prijateljem, ne pa kakor s svojim slugo. Brez posebnih nezgod sta tako prijezdila v Maribor in nadaljevala svoje potovanje med slovenskimi ljudmi. Šele na tem potovanju je imel prijazni gospod Henrik priliko spoznati slovensko prijaznost in pravo gostoljubnost. Kjerkoli sta prenočevala, povsod sta bila zelo gostoljubno sprejeta.

Tako sta dospela že do starodavnega Celja.

Naslednji dan sta nadaljevala ježo v smeri proti Vranskemu, kajti odločila sta se, da potujeta skozi Trojane in po Črnem grabnu, po starodavni državni cesti.

Ako bi se naša dva jezdeca ne bila tako dolgo zamudila na Trojanah, bi bila z nočjo vred že v Lukovici in Praprečah, kjer se je rodil naš Tomažek.

Gostoljubni trojanski krčmar Kolšak je prigovarjal našima dvema znancema, naj raje pri njem prenočita. Govoril jima je:

»Prijatelja, nocoj ostanita pri meni. Postelj in sob imam zadosti, zjutraj pa vaju lahko pokličem, kadar želita. Odsvetujem vama ježo nocoj. Povedati vama moram, da se po Črnem grabnu klatijo vsake vrste lopovi in rokovnjači.«

Že malo vinjeni gospod Henrik pa, ko je to slišal, je rekel Tomažku:

»Ali nisva bila midva vojaka? Zato ne smeva poznati strahu! Midva bova jezdila dalje.«

Samo ob sebi se razume, da pogumni Tomažek ni odgovoril na te besede drugače kakor:

»Gospod, kdaj sem bil jaz strahopetec? Kamor jezdite in kadar hočete, sem z vami.«

Četrt ure nate sta jezdila po ozki črnogrebenski soteski.

Jasna mesečna pomladna noč je bila, ko sta jezdila Henrik in Tomažek po samoti proti Št. Ožbaltu.

Stotnik je govoril Tomažku:

»Za vsak primer morava imeti pripravljeni svoji sablji, pa tudi pištoli. Ako bi naju napadli, ne storim rad smrti v tem grabnu.«

»Gosopd, nič se ne bojte, jaz sem vedno pripravljen, tako zase, pa tudi za vas, ako bo treba!«

— — — — — — — — — — — — —

Dalje ni imel več časa govoriti, kajti kakor bi jih bila zemlja vrgla iz sebe, so se pred našima dvema jezdecema pojavili kar štirje napadalci, vsi so bili našemljeni in dobro oboroženi.

Eden izmed teh je zavpil nad našima popotnikoma, naj se ustavita zlepa, drugače se bosta morala zgrda.

Jezdecema je bil položaj takoj jasen.

Skoro oba hkrati sta ustrelila s svojima pištolama. Merila sta dobro: Dva napadalca sta bila obstreljena, z groznim vpitjem in besnostjo sta se zagnala, čeprav ranjena, s svojima sulicama naprej z namenom, da bi pokončala konje, kajti potem bi bila jezdeca izgubljena. Pa tudi ostala dva tovariša sta začela naskakovati oba jezdeca, toda pogumna jezdeca sta pokazala napadalcem, da so se zmotili. Z vojaško spretnostjo sta s svojima težkima sabljama odbijala sulice in tako čuvala svoje konje pred poginom.

Posebno predrzen je bil eden izmed teh štirih napadalcev: na vsak način je hotel prebosti stotnikovega konja.

Ta napad bi se mu bil tudi posrečil, pa baš v pravem trenotku se je posrečilo Tomažku, da je z vso močjo oplazil nevarnega napadalca s sabljo preko ramen.

Zaradi hude bolečine je ranjenec divje zakričal; sulica mu je padla na tla, sam pa se je zvalil na cesto.

Še nekaj besnih, toda brezuspešnih naskokov od te trojice na naša dva pogumna jezdeca, pa je bil napad skončan.

Kot blisk sta divjala naša znanca potem dalje po Črnem grabnu. Šele, ko sta jezdila skozi Krašnjo, je spregovoril stotnik:

»Nocoj bi ju bila pa midva kmalu pošteno skupila. Znova si mi rešil življenje, Tomažek.«

»Gospod, jaz nisem naredil več nego svojo dolžnost. Ako nas Kranjcev do sedaj še niste poznali, boste nas odslej. Ako se vam posreči, da kupite kak gradič v našem kraju, boste videli, da boste zadovoljni!« 

»To ti pa rad verjamem. Šele sedaj sem spoznal zvestobo Kranjcev.«

Tako in enako sta se menila jezdeca, prijezdila sta do znane sedanje »Stare pošte«, kjer je bila tedaj cesarska pošta in daleč na okoli sloveča »furmanska« gostilna.

Ko sta razjahala konja, so Tomažku od veselja stopile solze v oči. Kako tudi ne? Po mnogih smrtnih nevarnostih je srečno dospel v preljubi domači kraj.

*

V Pavličevi gostilni na cesarski pošti je bilo isti večer kaj živahno, ko sta vstopila naša dva popotnika.

Presrečni Tomažek je med veselimi pivci-vozniki ugledal same domače znance; vse iste znance, s katerimi je bil prej dostikrat skupaj.

Veseli pivci so z začudenjem gledali nepoznana gosta. Veseli Tomažek je v kotu pri peči zapazil svojega starega priljubljenega znanca Lukeža-Pukeža.

Fant se ni mogel dalje premagovati in zatajevati, kar planil je k Lukežu, ga objel in skoro kričal:

»Lukež, Lukež, Bog s teboj, ali me ne poznaš več?«

Nagovorjeni je kar zijal od samega začudenja in šele čez čas je mogel spregovoriti: »Moj Bog, ali si ti, Tomažek? Ali je to le tvoj duh?«

»Ves sem, z dušo in telesom, Lukež!« Stara prijatelja sta se od samega veselja kar objemala. Pa tudi drugi pivci so se rinili sedaj vsi okrog Tomažka in mu podajali roke v znamenje veselega svidenja.

Pri tem ganljivem prizoru, ko so stari znanci segali Tomažku v roko, je stotnik stal ob strani in si od ginjenosti brisal solze.

Mnogo so se pogovorili to noč v Pavličevi gostilni. Presrečni stotnik je tudi izvedel od Lukeža, da je na prodaj Zaleški grad pri Moravčah.

»Takoj jutri si pojdem ogledat ta grad. Ako se bo vse po sreči izteklo, bom kmalu vaš domačin. Želim si priti med vas; vidim, da bom tukaj zadovoljen.«

VIII.

»Tomažek, Tomažek, ti preljubi
moj sin, kako sem srečen, da te
vidim!«

Tomažkovi prijatelji in znanci so z zanimanjem poslušali, ko jim je pripovedoval doživljaje iz vojne. Sem in tja je tudi prijazni stotnik posegel v besedo; dasi ni znal dobro slovensko, je toliko obvladal naš jezik, da so ga lahko razumeli vsi pivci. Vsi so občudovali Tomažka, posebno še radi tega, ker je bil tako priljubljen prijaznemu gospodu.

Ko so se tako pogovarjali, je prišel v gostilno oče Tomažkov.

Znani Lukež-Pukež je kar skočil k Rihtarju in vpil:

»Bog te živi, Rihtar, sedaj pa vem, da ne boš več jezen name. Le poglej, tukaj sedi tvoj sinek Tomažek!«

Nagovorjeni možak je od samega začudenja obstal sredi sobe in zmedeno buljil z očmi. Šele, ko ga je minilo prvo veselo razburjenje, je zagledal svojega sina.

Skoro vsem pivcem so stopile solze v oči; ko je presrečni oče objemal in poljuboval svojega sina. Šele čez nekaj časa je spregovoril:

»Tomažek, Tomažek, ti preljubi moj sin, kako sem srečen, da te vidim!«

Tisti večer je bil plačnik za vso jedačo in pijačo prijazni Tomažkov gospodar Henrik.

Danilo se je že in petelini so oznanjevali mlado jutro, ko so šli skozi Lukovico: Tomažek, njegov gospod, presrečni oče Rihtar in vedno veseli Lukež-Pukež, ki je od samega veselja začel peti:

Tam v Gradiš'
pr' jan' hiš'
'majo gnoj na dvoriš',
pa t'ko št'mano dekle,
da ne mara zame ...

Pa ti Mica micasta,
tega ne veš, de si vsa pikasta.
Fantje te vod'jo le za tvoj nos,
falila boš skoz' in skoz' ...

Prišli so tako do Rihtarjevega domovanja.

Ko je presrečni Tomažek zagledal svojo rodno hišo, je od veselja zavriskal kakor še nikoli dotlej.

*

Popoldne istega dne so se Tomažek, Henrik, oče Rihtar in Lukež-Pukež podali na pot k bližnjemu Zaleškemu gradu. Dan je bil izredno lep, pa tudi okolica na obe strani ceste nadvse prikupljiva. Po dobri enourni hoji so dospeli na grad.

Stari grajski gospod je sedel na klopi pred ogromno starodavno lipo pred gradom, ko so prišli do njega. Ko je Lukež-Pukež povedal graščaku namen njihovega obiska, jih je stari gospod povabil s seboj v grad na dogovor.

Naši znanci so sedeli na umetno izdelanih stolih okrog velike mize, se krepčali z izbornim starim vinom, prigrizovali dobro svinjino ter poslušali starega graščaka, ko jim je pripovedoval:

»Jaz sem zadnji našega rodu; nimam ne sina ne brata, ki bi mu mogel zapustiti grad in premoženje. V svojih mladih letih sem živel enako kot vsi moji bližnji sosedje. Ko sem bil star 22 let, sem zapeljal zalo, našemu gradu podložno kmečko dekle. Ta uboga sirota je rodila otroka, a jaz se nisem zmenil nič več zanjo. Ko je prišla k meni, je pokleknila pred mene in me s povzdignjenimi rokami prosila. Pa jaz sem se ji smejal in jo dal iztirati z grada.

Dve leti kasneje sem se oženil z drugo. Dobil sem si za ženo sebi primerno. Toda že na poročni dan sem začel piti iz grenke kupe. Ko smo se najbolje zabavali, je prišlo v grad med našo veselo družbo zapeljano dekle. Ta grozni trenotek imam še vedno v spominu. Ravno v tej sobani je stala za vrati, grozeče je vzdignila svojo desno roko in rekla:

»Rudolf, ako je Bog nad nami, te mora kaznovati!«

Nekaj let sem živel čisto srečno v zakonu. Imel sem troje otrok, dva sina in eno hčerko. Nato me je začelo zasledovati prokletstvo. Najprej mi je umrla moja žena. Komaj dobro leto za tem vsi otroci.

Nekega dne sem šel na dom zapeljane deklice. Dekle je sedelo pred hišo na klopici in govorilo svojemu — mojemu sinu: »Jožek? kadar boš šel mimo Zaleškega gradu, pljuni proti njemu!«

Ko sem odhajal proč od doma Rozalkinega, sem šele čutil, kako me peče vest.«

— — — — — — — — — — — — —

Oraščak je ob zaključku svojega pripovedovanja izpil kupico, pa dostavil:

»Pojdimo sedaj in oglejte si vse moje posestvo, kar ga imam!«

Nad tri ure so si naši znanci ogledovali Zaleški grad. Med tem ogledovanjem so izvedeli, da želi Henrik kupiti ta grad ne radi sebe, temveč zaradi svoje hčerke Katinke in svojega sluge Tomažka.

Razumljivo je, da so se vsi zelo čudili tej novici.

Stari, že sivolasi zaleški graščak je menil:

»Gospod Henrik, ako bi ne imel gradu na prodaj, vam bi ga prodal!«

Par dni potem sta se znova podala Tomažek in njegov gospod na potovanje. Jezdila sta h Katinki in gospej s poročilom, da se vsi skupaj preselijo v kratkem na Zaleški grad.

Ko sta že jezdila proti Mariboru, je govoril gospod:

»Srečen sem, da se mi je vse po volji izteklo! Upam, da bom zadovoljen v vašem kraju, med tako poštenimi ljudmi!«

IX.

Zadnji dan, preden je odšel stotnik
s svojo družino na Kranjsko, je baronov
sin Rihard s pomočjo dveh tovarišev
na vrtu ugrabil Katinko.

Kakor bi ju veter nesel, sta jezdila
Katinkin oče in Tomažek za lopovi.
Sreča jima je bila mila.

Na vzhodni strani mesta Brucka ob Muri je bila tiste čase mala predmestna gostilna »Pri zlati ribi«. Ko sta odjezdila Henrik in Tomažek na Kranjsko, je bila neko popoldne zbrana v tej gostilni družba treh mladih ljudi: baronov sin Rihard in dva popotna rokodelca; eden je bil čevljarski, drugi pa strojarski pomočnik.

Družbica je sedela v stranski posebni sobici. Rihard je tovarišema nalil vina v kupice in začel: »Na zdravje, fanta! Vrata so zaprta in sami smo tukaj; poznata me, kdo sem in kaj želim od Vaju. Petdeset tolarjev odštejem vsakomur, samo da mi pomagata ugrabiti tisto oficirjevo golobico Katinko. Imel sem že dosti ljubic, toda do tega dekleta mi je le zato toliko, ker vem, da jo bo dobil tisti kmečki kranjski potepin.«

Tovariša sta vstala in oba hkrati odgovorila:

»Milostljivi gospod Rihard, ni hudič, da bi se nama to ne posrečilo!«

Take in enake pogovore so torej imeli ti poštenjaki. Ko se jih je že vino oprijelo, se niso več tako oprezno pogovarjali. Že vinjeni Rihard je kar kričaje govoril:

»Pa tudi tistega kranjskega potepuha bi bilo dobro premlatiti, da bi nas poznal, kaj smo mi!«

Domača hči, ki jim je sem in tja donašala vino, je ujela par besedi o gospici Katinki. Poznala je dobro nasilnega in skrajno nadležnega Riharda kakor tudi ljubko gospico Katinko. Sklenila je torej: »Le počakaj, ta račun ti bom pa zmešala!«

Dober četrt ure po njihovem odhodu je odhitela tudi mlada gostilničarjeva hči na stanovanje Katinkino.

Gospa stotnikova in Katinka sta sedeli baš na vrtu pred gradičem, ko je kuharica javila, da želi neko dekle o važni stvari govoriti z gospo.

Zelo sta se obe prestrašili, ko sta izvedeli, kaj namerava nasilni Rihard.

Pošteno gostilničarjevo hčerko je gospa bogato obdarila za to novico.

Ko je deklica odšla, je vstala gospa in govorila hčerki:

»Katinka, sedaj pa glej, da se boš varovala, vsaj, dokler ne prideta nazaj oče in Tomažek!«

»Mamica, ako je Bog doslej varoval mojega ljubega očeta in Tomažka, upam, da bo tudi mene in Vas. Seveda, čuvala se bom že tega siroveža.«

Kako dolgi so se zdeli dnevi gospe in gospici; s strahom in trepetom sta pričakovali svojih dragih nazaj.

Veselje v Henrikovi družini je bilo veliko in prisrčno, ko sta se srečno vrnila nazaj gospodar Henrik in Tomažek. Obe sta bili kar iz sebe, ko sta izvedeli, da se v kratkem preselijo na Zaleški grad v prijazno kranjsko deželo.

»Ljubi moj Henrik, ne moreš si misliti, kako sva s Katinko veseli, da odidemo iz tega kraja. Oh, ti še ne veš, v kakem strahu sva bili v tem času! Pa zakaj? Baronov sin Rihard je nameraval ugrabiti najino Katinko.«

Gospod Henrik kakor Tomažek sta hotela v prvi razburjenosti kar iti in poiskati tega nasilnika. Komaj sta jih zadržali ženski.

»Sedaj naj se prikaže ta sirovina, jaz ga pretepem kot psa!«

»Gospod stotnik, tudi jaz bi ga ne gladil!« je odgovoril Tomažek in prav prisrčno objel ljubljeno deklico..

Prav lep večer so imeli ti srečni ljudje!

Pri vinu so se pogovarjali dolgo v noč.

***

Znova so bili zbrani Rihard in njegova dva tovariša; toda to pot ne v gostilni »Pri zlati ribi«, temveč v prostorni grajski sobani na domu Rihardovem. Da se ni ta družba preveč dolgočasila, so imeli na mizi velik vrč vina.

»Kak vrag je to,« je govoril Rihard, »da se nam ne posreči ugrabiti te vražje grlice. Pa naj se nam vse nasproti stavi, sedaj jo moram dobiti! Ko je bom jaz sit, naj jo le dobi tisti kranjski potepuh.«

»Veste, milostljivi gospod,« je menil Jok, ki je bil strojarski pomočnik, »tukaj ima neki hudič svojo roko vmes. Kaj, ko bi bila takrat, ko smo bili v tisti beznici »Pri zlati ribi«, poslušala tista deklina in nesla vse na nos babnicam. Saj sedaj, kar sta stari in tisti Kranjec nekam odšla, ni babnic več na izpregled. Že devetkrat smo se plazili okrog njihovega gnezda, pa jim ne pridemo do živega.«

»Vsi skupaj smo neumni,« poseže v besedo čevljarski pomočnik Fric, »jaz pa vem še eno pomoč. Kajne, da poznate ,dolgega Petra', tega Petra, ki se da porabiti za vsako slabo in dobro stvar. Njemu se da nekaj, pa bo vohunil okoli, mi pa bomo čakali v zasedi, kdaj bo grlica na vrtu. Ali nisem dobro povedal?«

Rihard je bil na vso moč zadovoljen s tem predlogom. Takoj je velel Fricu, naj gre poiskat dolgega Petra.

***

Preden je odšel Henrik s svojo družino na Kranjsko, je priredil svojim ožjim prijateljem domačo veselico. Vsi so se dobro imeli in zabavali.

Gospica Katinka se na ta veseli dan ni nadejala nobene nevarnosti; odšla je še enkrat na vrt k svojim ljubljenim cvetlicam, da se poslovi za vedno od njih. Bila je tako zamišljena, da ni opazila niti dolgega Petra, ne ostalih dveh pomočnikov in ne barona Riharda; bili so našemljeni in čakali zunaj vrta za gostim bezgovim grmovjem ...

Ravno je Katinka vezala raznobojne cvetje v šopek za Tomažka, ko planeta k nji grdo našemljena pomočnika; eden ji tlači v usta robec in jo pograbi pod pazduho, drugi pa za noge in jo hitro neseta skozi odprta vrtna vrata. V prvem strahu si ubogo dekle ni moglo nič pomagati; a na pomoč ni moglo klicati. Šele ko jo je zgrabil zunaj mladi baron Rihard in vlekel k sebi na konja, je obupno kriknila, proti gradiču obrnjena, na pomoč:

»Oče, Tomažek, pomagajta, pomagaj ta! Rihard me — me —«

Dalje ni mogla govoriti; kajti baron je zdirjal s svojim plenom ...

***

Vesela družba stotnika Henrika je čula obupne klice in Henrik ter Tomažek sta drvela kot na bojišču po stopnicah in iz gradiča na vrt. Toda Katinke že ni bilo nikjer. Gospa je od strahu omedlela in skrbne ženske so imele dosti opravka z njo, da so jo spravile spet k zavesti ...

Par minut za tem sta bila Henrik in Tomažek že na konjih in drvela kot blisk, da rešita ubogo Katinko.

Pri tem divjem dirjanju bi bila kmalu pohodila hčerko gostilničarja »Pri zlati ribi«. Šele, ko sta čula, da mlado dekle kriči in daje z rokami znamenje, naj se malo ustavita, sta jo ubogala in izvedela, da je s Katinko baš tod mimo jezdil baron Rihard, a pri njih v gostilni pa pije dolgi Peter, ki je bil eden izmed Rihardovih pomočnikov.

Od samega strahu bi se bil kmalu sesedel dolgi Peter, ko sta stopila tako iznenada naša dva jezdeca v sobo. Prav v kratkem sta izvedela od Petra, kam se hoče skriti baron s svojim plenom.

Henrik si je kar po vojaško hitro naredil načrt, kako bo, kar se bo dalo najhitreje rešil svojo ljubljenko. V pomoč je dobil še štiri krepke možake. Tako je jezdilo dalje šestero jezdecev ...

***

Poželjivi in strastni Rihard je pridirjal z do smrti prestrašeno Katinko do logarjeve koče; tam je izročil konja svojemu logarju, sam pa tiral pred sabo ubogo deklico. Kakor satan se ji je rogal in govoril:

»Čakaj, čakaj, ti ošabnica, prej boš moja nego tistega prokletega kranjskega potepuha!«

Pohotnež se je zelo varal. Komaj par minut sta bila s Katinko v logarjevi sobici, ko so pridrveli jezdeci. Kot blisk so poskočili raz konj in vsi oboroženi navalili na Riharda. V divjem srdu je potegnil mladi baron za svoj kratki meč in hotel končati ubogo Katinko, pa se mu ni posrečilo.

Tomažek ga je pograbil kot otroka in treščil po trdem tlaku, da se je kar koča stresla. V svoji upravičeni jezi in naglici bi ga bil zadavil kar z rokami, ko bi ne planila k njemu Katinka in ga prosila zanj.

Tomažek je ubogal Katinko; bil je čisto pomirjen, ko je čul iz ust svoje ljubljenke, da so jo še pravi čas rešili iz zlobneževih rok.

Jezdeci so se vrnili; Tomažek je imel pred seboj na konju svojo ljubljenko. Ko so jezdili, mu je Katinka govorila:

»Tomažek, koliko moraš ti trpeti za nas!«

»Kaj to! Saj veš, da vse rad storim zate!«

Katinka se je obrnila k ljubljenemu fantu in ga je strastno poljubila.

Stotnik Henrik, ki je jezdil poleg Tomažka in svoje hčerke, je bil zelo ginjen ob tem prizoru in je dejal:

»Bog vaju blagoslovi! Velika sreča je vama še namenjena. Saj sta je tudi vredna. Vesel sem, ker vidim, da bo moja hči imela dobrega varuha. Bog vama daj vso srečo!«

Prijezdili so do gradiča. Še pred kratkim časom tako obupana gospa je bila zdaj od veselja vsa iz sebe, ko je spet imela pred seboj svojo hčerko.

»Sedaj, Henrik, pa odpotujmo čim prej mogoče iz tega kraja, kajti jaz si želim, da čim prej gremo v Tomažkov kraj; tam bomo šele varni pred zlobnimi ljudmi.«

»Takoj jutri odpotujemo. Tudi meni več ne ugaja tu,« je odgovoril mož svoji ženi.

Tomažek si je ob tej novici od veselja, da se je vse tako srečno izteklo, zapel priljubljeno fantovsko:

Oj tam na ravnem polju
stoji jan beli grad,
za gradom pa špancira
jan zavber šlibar mlad.

Skoz okno doli gleda
jana mlada junfrava:
»Le pojdi, fantič, gori,
saj sama sem doma.

Imam petelinčke tri:
Ta prvi me pokliče,
k' je ur'ca polnoči.
Ta drugi me pokliče,
k' je ur'ca dve al' tri.
Ta tretji me pokliče,
k' se dela beli dan ...«

X.

Ko je Henrik vse potrebno uredil na
svojem domu, Zaleškem gradu, je povabil
k sebi bližnje veljake na domačo
veselico. Med povabljenemi je bil tudi
graščak Fric iz Češenjc.

Pozno ponoči, ko sta jezdila graščak
Fric in njegov oskrbnik Šimen domov,
je Fric v svoji strasti govoril oskrbniku:
„Ta krasna gospica bo še moja!"

Gospod Henrik je s svojo družinico brez nezgod prepotoval za iste čase dolgo pot na prijazni Zaleški grad. Bilo je v pričetku meseca junija v l. 1758. in so marljivi naši predniki kosili seno po svojih travnikih.

Prav nič ni zameril prijazni gospod Henrik Tomažku, ko ga je ta prosil, če sme nekaj časa ostati doma, da bo pomagal domačim pri košnji.

Prijazna gospica Katinka se ni rada ločila od ljubljenega prijatelja, a Tomažek ji je na tihem povedal: „Nič ne bodi žalostna, saj smo si blizu skupaj. Večkrat bom prišel med tem na Zaleški grad ...

Nekaj dni pozneje.

Jasen in vroč junijski dan je bil. Kljub vročini pa ni izginila dobra volja veselih Rihtarjevih koscev. Kosili so v Lažeh nad domačo podružno prapreško cerkvijo. Vse kosce kakor tudi ženske, ki so razmetavale pokošeno travo, sta najbolj zabavala Tomažek in Lukež-Pukež, ki je bil sedaj skoraj stalno pri Rihtarjevih.

Ko so možaki dokončali košnjo, so šli pod košato bukev v hladno senco, kjer so se krepčali. Tudi ženske so bile istočasno gotove z delom.

Oče Rihtar že dolgo časa ni bil tako dobre volje. Ko je delil svojim ljudem suho svinjsko meso, črni kruh in nalival vina v kupice je govoril:

„Veste, jaz sem že mislil, da naš Tomažek ne bo znal ali ne hotel več kositi. Sedaj pa vidim, da mu kosa še dobro služi."

„Veš kaj, Rihtar," se je oglasil Lukež, „še jaz sem nakosil mrve za eno zajčjo družino za celo zimo. Ali ne?"

Vsi so se zasmejali staremu šaljivcu. Hlapec Grega je menil: „Saj to je lepo od tebe, Lukež, da spoštuješ naše delo. Veš, ko bo prišla mrzla zima, se boš pa grel za toplo Rihtarjevo pečjo in jedel klobase krvavice."

„Ej, le počasi, ti Gregorač, le počasi! Tudi ti se ne braniš klobas. Ne vem natanko, koliko let je že od tega, ko si služil pri Slaparju v Lukovici. Ali veš, kaj si enkrat tam napravil?"

„Kaj pa? No, povej!"

„Pa bom! Baš klali so, pa klobase delali in pekli. Ti si pa skrivaj ,snel' veliki dekli kar pet pečenih klobas, skril si se v hlev in jih vse pošteno spravil ,pod svojo streho'. Za takrat ti je Slapar še izpregledal, ali kaj je bilo vdrugič?"

„No, le lagaj dalje!"

„Prav nič ne bom lagal," je nadaljeval Lukež, „to tudi sam veš, ko je potem zmanjkalo klobas krvavic, si pa hodil nad suhe svinjske mesene. Ali ni bilo res da si se enkrat Slaparju sam izdal? Pa kako te je možak lepo ujel! Prišel je k tebi v hlev in ti govoril: „O moj Bog, kdo neki je danes vzel isto klobaso, ki je bila sama v peharju? Zastrupljena je bila in podganam sem jo namenil."

Na te besede so se začeli vsi režati, naposled še sam Gregorač, ki je rekel: „No, nekaj je bilo res. Takrat me je res zalotil Slapar s svojo zvijačo. Pa menda nisi imel ti svoje prste vmes?"

„O, kaj še! Tvojih klobas se nisem jaz nič dotaknil, le klavec je vmes zataknil svoje špilke, da je klobase skupaj zvezal in da so bile lepo okrogle!

Zopet so se smejali veseli ljudje.

Črez čas pa je izpregovoril Tomažek in predlagal: „Veste kaj, zapojmo malo, saj mrve še ne gremo obračat."

Pa je začel mlad, krepak fant. Prav dobro mu je šlo. Vsi ostali so za njim pritisnili.

Veseli naši pevci so bili tako zamišljeni in zaglobljeni v petje, da niso zapazili, kako sta jih iz nesposredne bližine izza velikega bezgovega grma opazovala Henrik in Katinka, ki sta z veliko radostjo poslušala veselo petje naših pevcev. Katinka ni mogla očetu reči drugega kakor: „Oh, očka, tako prisrčnega petja pa še nisem slišala v življenju. Peti pa znajo Kranjci!"

Pevci so bili zelo iznenadeni, ko sta nepričakovano stopila prednje Henrik in Katinka.

Snidenje je bilo prav prisrčno. Naša znanca sta sedla brez vseh ceremonij k veselim pevcem in z njimi vred jedla ter pila.

Šaljivi Lukež-Pukež je govoril Katinki: »Vidite, gospica, pri nas na Kranjskem je prijetno, kajne? Tudi jaz sem hodil dosti po svetu, pa nekaj sem vedno prosil Boga in našo nebeško Mater: Da bi še živ prišel v deželo kranjsko in umrl med domačimi veselimi ljudmi. To pa vam rečem, da se v kratkem oglasim na Vašem gradu in Vam bom citral in pel vse naše lepe kranjske pesmi."

Kajpak, da sta obadva povabila Lukeža, naj se čimprej oglasi na gradu, pa ne sam, ampak v družbi Tomažka.

Oče Katinkin je povedal očetu Rihtarju in Tomažku namen svojega obiska, da si želi, da bi Tomažek čimprej prišel na njegov grad, kjer je vse zanemarjeno, da bi mu pomagal pri gospodarstvu, kjer je treba vse spraviti v lep red.

Med takimi pogovori je šla ura že na poldne. Treba je bilo začeti z preobračanjem mrve. Vsi so se razveselili, ko je tudi gospica Katinka hotela imeti grablje. Šla je z drugimi vred k obračanju. Prav ljubka je bila Katinka pri delu, ki je razgrelo njen obraz. Vsi so se čudili tudi njeni spretnosti pri delu. Tomažek, ki se je vedno držal njene bližine, je veselo vriskal, da je odmevalo od hribčka do hribčka.

Zadovoljna sta se v sredi popoldneva vračala domov Henrik in njegova hčerka.

***

Naslednje dni se je začela košnja na grajskih travnikih. Poleg domačih ljudi so prišli na delo tudi podložni tlačani.

Nemalo začudenje je zavladalo med tlačani, ko je ukazal prijazni novi gospodar, da naj se jim da poleg jedi še pijača. Pa kako prijazno so se novi grajski ljudje pogovarjali s tlačani.

Ko so se na večer vračali tlačani domov, so se pogovarjali: „kako smo srečni, ko smo dobili tako dobrega gospoda!"

Tekom dveh tednov je bilo seno pokošeno in posušeno in zmetano na grajske hleve. Tlačani so že mislili oditi kakor druga leta domov, pa je prišel k njim oskrbnik Tomaž in vsi so ga z velikem začudenjem poslušali, ko so zvedeli od njega, da je dobri novi gospodar dal zanjo napraviti na prostornem grajskem dvorišč okrog košate lipe mize in stole, kjer bodo imeli „likof".

Kaj takega še niso doživeli.

Pri pijači in dobrih prigrizkih so se kosci dobro zabavali. Lukež-Pukež je veselim ljudem brenkal na svoje citre in jih s pripovestmi zabaval. Nekaj časa so bili pri koscih tudi grajski.

Razumljivo je, da so zaleški tlačani daleč naokrog raznesli, kako dobrega gospodarja jim je Bog naklonil.

***

Tekom dveh mesecev, kar je bil novi graščak Henrik na Zaleškem gradu, je vsakdo, ki ga je nanesla pot mimo, občudoval velike spremembe. Ves grad je bil nanovo prebeljen, vse vrtne ograje popravljene in prebeljene. Lepi grajski vrt je bil pod skrbnim vodstvom gospice Katinke in gospe vsega občudovanja vreden.

Ko je graščak Henrik vse uredil in prenovil po svojem okusu, je na zadnjo nedeljo meseca avgusta priredil po takratni navadi veliko grajsko veselico, na katero je povabil vse bližnje graščake in veljake, da se dodobra spozna z njimi, in da bi ga ne imeli za čudaka. Na prostornem grajskem dvorišču pa je priredil veseli dan tudi svojim tlačanom.

Med povabljenimi veljaki, ki so se gostili v veliki grajski sobani, je bil tudi česenjski graščak Fric, to je tisti človek, h kateremu je šel puščavnik Ferdinand iskat pravico za zapeljano Zakrajčevo Tilko iz Soteske. Česenjski Fric še ni bil poročen.

Da je bil med povabljenimi tudi Rihtarjev Tomažek, je razumljivo. Saj bil že nad mesec dni stalno v gradu. Pomagal je pri prenavljanju in olepšavi gradu povsod, kjer je bilo treba. Vsa grajska služinčad kakor tudi tlačani so že vedeli, da bo Tomažek prej ali slej grajski zet.

Marsikaj so se tedaj ti ljudje pogovarjali o Tomažku. Ta fant ima pa res veliko srečo. Prav iz srca mu jo privoščimo, saj boljšega človeka si ne moremo želeti. Pa našega kmetskega stanu je in naše krvi!

Na veselici so vsi gostje uživali brezskrbno veselje, samo Česenjskemu Fricu so blodile po glavi grde misli.

Ko je sedel Fric poleg ljubke Katinke, je sklenil: „To moram dobiti, naj velja, kar hoče!" Poleg tega pa mu je bilo do Katinke še radi tega, ker je vedel, da bo prej ali slej posestniea vsega tega imetja.

Po raznih ovinkih je v tem veselem dnevu zvedel tudi, da je zala Katinka že nekaka zaročenka Tomažka. Toda to ga ni plašilo, ampak še bolj podžigalo. Ko se je popoldne sprehajal okrog gradu, je storil trden sklep: „Tega kmečkega fantina moram izpodriniti, pa naj ga tako ali tako!"

Ura je šla že na polnoč, ko so se razhajali vsak na svoj dom. Vsi so prijateljski segali prijaznemu novemu gospodarju in njegovi obitelji v roke; vsak izmed veljakov ga je tudi povabil, naj se ob prvi priložnosti oglasi pri njem.

Ko sta jezdila česenjski graščak in njegov oskrbnik Šimen proti domu, je graščak zaupnogovoril Šimnu: „Ta krasna gospica bo še moja!"

***

Pač se ni nadejal Tomažek, kaki temni oblaki so se začeli zbirati nad njegovo glavo. Človeška sreča in veselje sta kratka in nestalna. Mnogo mora včasih človek pretrpeti, da doseže svoj cilj.

Tomažek je imel tisto noč hude sanje. Sanjalo se mu je, da je komaj utekel ostudni kači. Ves potan in zmučen je bil, ko se je prebudil v ranem jutru. Ugibal je, kaj bi neki imele pomeniti te strašne sanjo ...

XI.

Češenjski graščak Fric je zasnoval tak satansko zlobni načrt proti Tomažku, da bi ga bil popolnoma uničil, če bi ga ne rešil puščavnik Ferdinand.

Od tistega časa, ko je bil med drugimi na veselici tudi češenjski graščak Fric v Zaleškem gradu, so se v srcu Fricovem razvnenale čezdalje hujše strasti do zale Katinke. Dostikrat je presedel po cele ure v veliki sobani, pa koval najrazličnejše načrte, kako bi si osvojil srce njemu tako v strasti priljubljene deklice. Pa če se je še tako trudil z raznovrstnimi mislimi, nikakor ni mogel priti do pravega. Koncem tedna pa mu je vendar prišlo nekaj takega v misli, da je od veselja plosknil z rokami.

Sklonil se je skozi grajsko okno in se ozrl na dvorišče; tam je oskrbnik Šimen baš nadtiral grajske ljudi, ki so snažili dvorišče in ga posipali z drobnim peskom.

»Šimen, pridi k meni!«

Oskrbnik je v naglici dal še nekaj navodil ljudem, nato pa odšel h gospodarju. Graščak mu je velel sesti, nato pa mu je govoril:

»Ti, Šimen, če se ne motim, sem slišal jaz nekje o nekem dedcu Kurdežu.^[2] Ali veš ti kaj več o njem? Kje pa ima ta vražji dedec svojo luknjo?«

»O, tega pa jaz dobro poznam. Svoj brlog ima v Škocijanski soseski, bom že našel njegovo bajto. Ali ga potrebujete še danes? Na večer ga bom najlaže dobil doma.«

Graščak je bil zelo zadovoljen s Šimnovim odgovorom. Preden je odjezdil, sta z graščakom še izpila vrč vina na dober uspeh. Solnce se je nagibalo k zatonu, ko se je odpravil oskrbnik Šimen iskat Kurdeža.

Med potjo je Šimen premišljeval: »Čemu neki potrebuje naš Fric tega Kurdeža?« Toliko mu je bilo znano o tem človeku, da se peča z vsemi mogočimi rečmi, največ s takimi, ki niso baš poštenega značaja.

Čarovnik Kurdež, kakor so ga imenovali naši lahkoverni ljudje, je isti večer sedel pred svojo kočo, ko je k njemu prispel oskrbnik Šimen.

Kurdež je bil gospodar male lesene koče; pri sebi je imel tudi svojo sestro Micono, ki mu je gospodinjila. Ta njegova sestra je bila v svojih mladih letih v službi pri raznih gospodih v Ljubljani. Domačini-vozniki, ki so jo poznali, so pogostoma v raznih gostilnah o njej pripovedovali: »Ta Micona ima lahko denar in se gosposko nosi, ker je dodobra oskubila marsikaterega ljubljanskega ,škrica'. Ko pa je prišla v leta, se kavalirji niso več brigali zanjo. Zato se je Micona s 45 leti poslovila od prijaznega ljubljanskega mesta in odšla k svojemu bratu gospodinjit.

Obadva, brat in sestra, sta dobro živela. Brat je hodil okoli kmetov in z raznimi čarovnijami sleparii kmetske kakor tudi gosposke ljudi. Zlasti so se zatekali k njemu zaljubljenci, katerim je pomagal gladiti pot na zvijačen ali sleparski način. V tistem času so se med gosposke ljudi v našem kraju šteli samo: graščaki. Tako je torej imel Kurdež za tiste; čase z zelo veljavnimi ljudmi poznanje. Pa tudi sestra Kurdežova je imela velik ugled med ljudmi; to pa zaradi tega, kar je posojala domačinom denar proti oderuškim obrestim.

Ko je tako sedel Kurdež zunaj na tratini, je ugledal jezdeca Šimna, ki je jezdil proti njegovi koči.

Šimen je povedal, po kaj ga pošilja njegov gospodar, in je ozdjezdil nazaj.

***

Prav vroč poletni dan je bil, ko je Kurdež popoldne prispel v češenjski grad. Grajski hlapci z oskrbnikom Šimnoin so se baš pod košato lipo krepčali. Vedno šaljivi grajski hlapec Jok je rekel svojim tovarišem:

»Fantje, ali ni ta čarovnik Kurdež podoben tistemu, ki je za našim Jezusom Kristusom žeblje nosil? Sam zlodej vedi, kaj bosta danes skuhala z našim gospodom?«

Oskrbnik Šimen je ravno pil, ko je Jok to govoril. Ko je postavil nazaj vrč na kamenito mizo, je izpregovoril.

»Veš, Jok, po tega starega lisjaka sem šel jaz sinoči, kakor vsi veste. Naš gospod je prav brez uma, odkar je videl tisto zaleško gospodično. Dal je poklicati semkaj tega Kurdeža, da mu bo pomagal do nje.«

»Ne vem, kako bo to šlo,« je odgovarjal Jok, »kakor sem zvedel, ima ta naša grajska gospodična že izbranega ženina.«

»To pa rečem, da je s samim vragom v zvezi ta Kurdež.«

»Res je to, Šimen, da Kurdež nima ene pravične dlake na sebi.«

Zgovorni Jok in Širnen bi bila še dalje govorila o Kurdežu, pa se je oglasil graščak iz okna:

»Hej, fantje, na delo, na delo, danes ni nedelja!«

Hlapci z oskrbnikom vred so se hitro porazgubili iz prijetne hladne sence vsak na svojo stran.

Šele proti večeru je odhajal Kurdež iz grada. Grajski hlapec Jok, ki je na dvorišču baš napajal živino, je sam s seboj govoril: »Sam zlodej vedi, kaj neki sta sklenila ta dva, naš graščak, pa ta Kurdež.«

***

Dostikrat na večer je jezdil Rihtarjev Tomažek z lepim vrancem na svoj dom k svojim domačim.

Brezskrbni in vedno veseli Tomažek se niti najmanj ni nadejal, da bi ga na teh pohodil kdo zasledoval. Niti sanjalo se mu ni, v kako zlobno past ga misli vloviti zlobni Kurdež.

Ko je jezdil Tomažek neko jasno mesečno noč nazaj proti gradu, je v gozdu pred selom Vidmom zaslišal obupne ženske klice na pomaganje.

Pogumni Tomažek je kot blisk skočil raz konja in ga pustil samega na poti, sam pa je hitel proti kraju, odkoder so prihajali glasovi.

Ob svetli mesečini je videl Tomažek žensko srednjih let vso razmršenih las, ki je sedela na tleh. Naš jezdec na prvi hip ni spoznal, da je to slaboglasna Kurdežova sestra Micona.

Ko je ta vražja ženska videla Tomažka v svoji bližini, je v največje jezdečevo začudenje začela vpiti: »Ljubi moj brat in milostljivi gospod graščak češenjski, pomagaj ta mi, pomagajta mi! Ta nesramnik me hoče ... me hoče ...«

Jezdec se je čudil obnašanju ženske; imel jo je za blazno. Toda njegovo začudenje je trajalo komaj nekaj minut in stvar se je zasukala v čisto drugo smer.

Kakor bi od daleč pritekla, tako sta se delala upehana češenjski graščak Fric in Kurdež, ko sta se pojavila pred Tomažkom. Oba hkrati sta začela kričati nad njim:

»Aha, ptiček, ti si! Te že poznava! Fej, sram te bodi, ker ne pustiš že priletnih žensk na miru! In tak nesramnik misli, da bo postal grajski zet. To bo zvedel še nocoj zaleški graščak in vsi na gradu.«

»Ti, Micona,« je izpregovoril medtem Kurdež, »boš šla pa z nama za pričo, da se ta nesramnik ne bo mogel lagati!«

V tako zamotanem položaju pa še ni bil Tomažek.

Kakor bi se pod njim majala in odmikala zemlja. V glavi se mu je začelo kar vrteti. Spoznal je jasno, v kako santansko past se je ujel.

Zmagoslavno kakor sam peklenski poglavar je spregovoril češenjski Fric.

»Le odjezdi, grajski zet, proti gradu, pa sporoči, da tudi mi pridemo za teboj!«

Tomažek je mislil baš nekaj odgovoriti, ko se je pojavil v največje začudenje vseh puščavnik Ferdinand.

»Lopovi grdi, nesramni, izginite mi takoj z mesta! Zapomnite si dobro, da je božja moč večja od peklenske! Z vama, Kurdež in Fric, bom že še obračunal. Tako bom vaju razkrinkal med ljudmi, da se vaju bo že od daleč izogibal vsak pošten človek. Posebno pa ti, Fric, zastarani grešnik, začni drugo življenje!«

Frica, Kurdeža in Micono so te besede zelo poparile. Niso se pač nadejali tako nepričakovanega prihoda puščavnika Ferdinanda. Ne da bi skušali kak napad, so se vsi trije hitro izgubili v temen gozd.

»Prosim vas, oče Ferdinand, pojdite nocoj z menoj na grad, kajti pred češenjskim graščakom in Kurdežom ne boste varni svojega življenja.«

»Sinko moj, tega se ne bojim, toda s teboj grem zaradi tvojega poštenega imena!«

Tomažek je ujel konja in ga vodil za povodec. V lepi jasni noči sta stopala polagoma proti gradu.

Ko sta šla po strmem bobovniškem klancu, sta naletela na Lukeža-Pukeža, ki je sedel na kupu hlodov, brenkal na citre in pel:

Ta stara je godva na kitaro,
ta mvada pa na klavir.
Se jima je kuharca smejava
kja kuhova krompir.

Znanci so si veselo stisnili roke. V kratkem razgovoru je Lukež zvedel za Tomažkov dogodek.

»Vesta, prijatelja, že jutri bodo ljudje daleč okoli zvedeli, kak čarovnik je ta Kurdež. Tako zna čarati vsak lopov in rokovnjač!«

XII.

»Kurdež, daj mi dober nasvet,
kako naj uničim tega zlodja (Tomažka)!«

Pa mu je hudobnež odgovoril: »Drugega
nasveta Vam ne vem dati, kakor
da poiščete priliko in ubijete Tomažka.«

Pa tudi ta zlobni naklep se ni posrečil.

Češenjski oskrbnik Širnen je sedel v isti grajski sobi v pritličju, ki je bila na južnem oglu gradu in odkoder je bil razgled daleč okrog. Prav slabe volje je bil možak, čeprav je imel pred seboj na mizi ob slabi leščerbi poln vrč vina. Zdaj pa zdaj je potegnil vino iz vrča in godrnjal: »Ni napačen naš graščak, ali takole ga vedno čakati in bedeti, je pa že preneumno! Kaj vraga, ali ga nikdar ne bo srečala pamet. Nocoj, ko je odšel z doma, mi je naročil: ,Šimen, čakaj name, da se vrnem!' Ura je že polnoči, pa ga še ni domov. Sam zlodej vedi, kod lazi za babami! Ko bi bil jaz na njegovem mestu, bi se lepo bogato oženil, pa bi imel mir.«

Tako in enako je govoril sam s seboj oskrbnik. Naposled ga je premagal spanec; naslonil se je na ogel mize in zadremal.

Komaj je spal pol ure, ga je predramilo lajanje grajskih psov. Šimen je odprl okno in pogledal skozi omrežje, kdo neki prihaja.

Spodaj pod oknom se je oglasil gospodar in klical:

»Hej, hej, Šimen, pozni smo, odpri nam!«

Oskrbnik je odprl težka grajska vrata in vstopili so graščak, Kurdež in Kurdeževa sestra Micona. Odšli so v veliko grajsko sobano. Gospodar je ukazal prinesti vina, kruha in suhega svinjskega mesa, nato pa ukazal oskrbniku:

»Šimen, dolgo si čul in čakal, sedaj pa pojdi spat!«

Oskrbnik je seveda hitro ubogal.

Graščak je malil vina v velike kupice, pa izpregovoril: »Pijmo na to našo prekleto smolo, ki smo jo doživeli nocoj!«

Pa je menil Kurdež: »Milostljivi gospod, res se nam je nocoj slabo izteklo. Pa le verjemite mi, kar se še ni, se še lahko zgodi! Vedite, razrešil sem že bolj vražje reči, kakor je le-ta, zatorej ste brez skrbi, da hočem in moram to izvesti, če je ves svet proti meni!«

»Ali še res nisi obupal, prijatelj? Daj mi pomagati! Čeprav me stane tudi sto tolarjev, rad ti jih dam.«

Graščak je potegnil iz kupice in nadaljeval: »Kurdež, daj mi dober nasvet, kako naj uničim tega zlodja.«

»Drugega nasveta vam ne vem dati, kakor da poiščete ugodno priliko in ubijete Tomažka.«

Hudobnemu graščaku je bil ta zločinski nasvet prav po volji. Le to je premišljeval, kako bi se to izvršilo, da bi ljudje za zločin ne izvedeli. To svoje mnenje je povedal tudi Kurdežu.

»Kaj bi se bali, gospod, saj sem znan z rokovnjači. Dajte mi nekaj tolarjev, pa dobim dva ali tri dobre ljudi. Ni hudič, da bi ga ne podrli iz zasede. Ali ni tako najboljše?«

Toda kljub izpridenemu srcu se je Fricu še vendar iz zadnjega kotička oglasila vest, ki mu je začela močno očitati podlo namero. Zatorej je ugovarjal Kurdežu:

»Dam ti denar za te ljudi, Kurdež; toda ubiti do smrti pa vendar ni treba tega fanta. Pravim, da bi naredili takole, pa bo najbolj prav: Tistim tvojim znancem, ki jih boš dobil, naroči, naj poiščejo tega fantina, ko bo jezdil proti Praprečam. Naj ga ustavijo, pa prav pošteno premlatijo z ukazom, da se more takoj pobrati iz Zaleškega gradu in nič več laziti za Katinko. Vrag naj vzaine vse skupaj; zakaj je prišla baš pred moje oči!«

Med pogovori je hitro potekal čas. Ko so se vse dogovorili in uredili, so se podali k počitku. Grajski petelin je že oznanjal jutro in za Limbarsko goro se je začelo žariti in rdečiti nebo.

***

Skoro v istem času, ko so kovali podle načrte v češenjskem gradu proti Tomažku, so sedeli v prostorni grajski sobani v Zaleškem gradu graščak Henrik, njegova soproga, hči Katinka, Tomažek, oče Ferdinand in godec Lukež Pukež.

Tem dobrim in prijaznim grajskim ljudem kar ni šlo v glavo, da bi se mogel najti kje podlejši človek kakor je češenjski graščak Fric.

Šele, ko je oče Ferdinand obširno govoril graščaku Henriku o Fricu, mu je tudi omenil oni dogodek, kako je opravil glede uboge zapeljane deklice Zakrajčeve Tilke. Na vse to pa ni rekel Henrik drugega kakor:

»Tak človek pa ne spada drugam kakor v ječo!«

»Milostljivi gospod, po smrti pa v pekel!«

Vse je posilil smeh pri teh godčevskih besedah Lukeževih.

Šaljivi Lukež-Pukež, ki je prav pridno pogledoval v kupico, je povedal nato še prav šaljiv dogodek od češenjskega graščaka:

»Češenjski graščak Fric je pred leti lazil tudi za Brundeževo Lucijo v Zakraju. Tista ženska ga je dobro skubila. To sem zvedel tudi jaz. Čakaj me, čakaj, sem si mislil, jaz ti bom eno zagodel, ali ne na citre! Kakor rečeno tako storjeno. Neko noč pred dvema letoma okrog kresa je bilo. Skril sem se za gost grm ob križpotju v obližju Zakraja. Čakal in čakal sem tega zlodeja kake tri cele ure. Kar srce mi je poskakovalo od veselja, ko sem ga iz daljave ugledal. Ko je bil že čisto blizu mene, se ogrnem v veliko belo haljo. Nečistnik je prišel tik grma, jaz pa stopim hitro venkaj pred njega. Od strahu je najprej zarjovel. Ko pa si je od prvega strahu malo opomogel, jo je ubral, da bi ga bil težko ujel najhitrejši pes. Vi ne veste, kako sem se jaz smejal.«

***

Dva tedna po teh dogodkih je Tomažek jezdil na večer proti svoji ljubljeni rodni vasici Praprečani. Ko bi se bil jezdec malo pazljiveje oziral po samotni poti, ki je vodila skozi gozd od Vidma proti Praprečani, bi bil morda zapazil vsaj enega treli močnih možakov, ki so bili skriti za gostim grmovjem nedaleč proč od kraja, kjer ga je premeteni češenjski graščak lovil v svojo past. Čudil se je Tomažek, čemu je njegov ljubljeni konj, ko je nosil svojega jezdeca mimo skrivališča teh možakov postal tako plašljiv in nemiren.

Ko so se doma na Tomažkovem domu pogovarjali to in ono, je Tomažek omenil tudi to nenavadno razburjenost svojega konja.

Izkušeni Tomažkov oče, stari voznik, jo je takoj potuhtal in je važno govoril sinu kot vsem domačim:

»Nocoj, Tomažek, pa se ne boš sam vračal nazaj. S teboj bo šlo par fantov, kajti najbrž te čakajo kakšni najeti lopovi češenjskega Frica. Žival ima dober vonj, boljšega kakor človek.«

Tako so tudi storili. Čvetero močnih fantov je odšlo potihoma naprej, in sicer od druge strani, pa vendar na tak kraj, kjer bodo vsak hip tovarišu Tomažku na pomoč. Vsi so bili za vsak primer dobro pripravljeni.

Okrog polnoči je pazno in previdno jezdil Tomažek po samotni poti proti Vidmu. Ko je prispel do označenega kraja, je znova postal konj nemiren. Tomažek je krepko stisnil povodce z levo roko, a z desno je segel po kratek meč in ga imel pripravljenega.

Naenkrat planejo izza zasede trije možaki. Eden je hotel ugrabiti konja za povodce, ostala dva pa sta skočila vsak na eno stran konja.

Jezdec je zakričal: »Fantje, hura!« Kot blisk je z vajeno vojaško roko udaril sprednjega svojega napadalca z mečem, da se je ta zvalil po tleh. Nato je hitro mahnil po napadalcu na desni strani. Medtem so pa bili že na mestu tudi njegovi tovariši; ti so imeli že čisto lahko delo.

Te napadalce je Tomažek s pomočjo svojih tovarišev dobro zvezal in še isto noč so dobili varno ter njim primerno prenočišče v brdskem gradu v ječi.

Grajski brdski birič Ožbe se je prav razveselil novih gostov, ki so mu jih prapreški fantje pritirali.

Ko si je malo natančneje ogledal te prišelce, je veselo vzkliknil:

»Ej, tebe, Miholeš, pa že dobro poznam. Ti si bil že v mojem stanovanju, pa si mi pobegnil; sedaj mi pa ne boš več! Kaj ne, da ti bo dolgčas po tvoji rokovnjaški družbi!«

Tolovaje so vpraševali to in ono, toda nobeden njih ni hotel odgovarjati. Le eden, ki ga je Tomažek udaril z mečem preko ramen, je prosil, naj ga obvežejo in mu dado piti vode.

XIII.

Zaleški oskrbnik Tomaž, ki se je
s svojimi hlapci in tlačani vred veselil
na grajskem dvorišču, je govoril: »Danes
ga le pijmo in bodimo veseli! Bog
živi našega novega gospodarja! Ta je
res vreden svoje neveste.«

Na svatbi sta bila tudi oče
Ferdinand in godec Lukež-Pukež.

Po drugem napadu na Tomažka so se na Zaleškem gradu z naglico pripravljali na svatbo.

Česenjski graščak Fric je seveda zvedel o vseh teh pripravah, toda bil je hvaležen, da nobeden onih treh prijetih rokovnjačev ni imenoval njegovega imena. Zelo se je oddahnil, ko je zvedel, da so jih iz brdske ječe poslali v Ljubljano, od tam pa v vojaški stan. Ker je Fricu obakrat spodletel naklep, je opustil nadaljnje spletke in je sklenil: »Kaj mi vraga mari ta Katinka, saj so še druge.« Kljub vsem podlostim, ki jih je namerjal proti Tomažku, je sklenil, da se oženi tudi on; to pa tudi radi tega, da si izpraznjeno blagajno malo napolni z bogato doto, ki naj mu jo prinese nevesta.

Neko popoldne v pričetku septembra, ko so kosci sušili otavo, je korakal Lukež-Pukež preti Zaleškemu gradu. Ko je stopal po stranski poti med njivami in travniki od vasi Krasc, je videl prihajati Kurdeža. Ko ga je ta ugledal, se mu je skušal izogniti, a bilo je že prekasno. Šaljivi godec je začel upiti nad njim: »Hej, Kurdež, odkod pa, odkod? Ali že veš, da bo v Zaleškem gradu ženitovanje? Ti ne veš, kako se bomo dobro imeli. Jaz bom citral, ti nam pa pridi ,coprat', saj znaš dobro. Tvoja sestra Micona bi bila kmalu ,zacoprala' Tomažka.«

Ko bi si bil Kurdež upal zmagati šaljivega godca, bi ga bil gotovo premikastil, tako pa je molče požiral godčeve bodice in šel molče mimo njega.

Lukež je še zavpil nad njim:

»Kurdež, ali si postal nem?«

Ko je po polurni hoji prispel godec do grajskega travnika, so tam brhke dekle ter tlačanke, vse v belih predpasnikih, spravljale otavo v kupe.

Lukeža so z veseljem sprejeli. Oskrbnik Tomaž mu je dal v roke grablje z naslednjim nagovorom; »Hej, Lukež, malo se tudi tebi spodobi delati, da boš zaslužil večerjo in prenočišče na grajskem hlevu.«

»Kaj misliš, da se bojim dela? Ti mi govoriš samo o večerji in ležišču, a kdo mi bo malco dal?«

»Tudi dobiš, samo če boš priden! Vem, da si vedno žejen, ti goba ti!«

»E, kaj mi boš očital, Tomaž! Tudi tebi se ne upre pijača; vem, da si je že precej spravil pod streho.«

Delavci so se muzali Lukežu pri teh besedah. Bili so veseli, ker so vedeli, da bodo še kaj smešnega zvedeli. Delavcem so hitro minevale lepe popoldanske ure in delo jim je šlo hitro od rok.

Komaj je zašlo solnce, so bili že gotovi s kopicami, katere so postavili lepo v vrste, kakor je šaljivo pripomnil Lukež: »Kopice pa so postavljene kakor v ,žnoro' ali kakor stoje vojaki v vrstah.«

Godec Lukež je na željo vseh grajskih ostal potem v gradu in pomagal do konca košnje.

Po končani košnji otave so imeli »likof« na prostornem grajskem dvorišču.

Med drugimi veselimi pesmimi je Lukež s spremljevanjem na citre zapel:

Ta stara je umirava,
v nebesa je šva,
ja copate pozabiva,
nazaj ja pršva.

Taa mvada je bovna,
jo trbušček boli;
sja zgančkov najedva,
zdaj v postel' leži.

Ja mož njen to gledu, je
ženki povedu:
»Moja Katra predraga,
ti vidva boš vraga!«

Vsi so sc krohotali, in še tisti večer so znali vsi to novo Lukeževo pesem.

Po vseh cerkvah so v nedeljskem jutru potrkavali in zvonili dan, ko so se razhajali delavci iz Zaleškega gradu. Zvedeli so tudi, da bodo vsi povabljeni na ženitovanje. Pogovarjali so se samo o dobrem novem gospodarju, o Katinki in Tomažku.

*

Tako zaželjeni dan za ljubeča se dva človeka Tomažka in Katinko je napočil.

Zadnjo nedeljo v mesecu septembru je bilo, ko je moravški gospod dekan v grajski kapeli za vedno zvezal mlada dva človeka. Kaj takega že dolgo ni bilo v Zaleškem gradu.

Povabljeni so bili svati iz bližnjih in dalnjih krajev, le česenjskega graščaka Frica ni bilo poleg.

Svatje so se zbrali v veliki grajski sobani, ki je bila vsa okrašena z zelenjem.

Graščinski hlapci, dekle in vsi bližnji okoličani tlačani pa so se veselili na prostornem grajskem dvorišču. Za zabavo sta najbolje skrbela Lukež-Pukež in pa njegov tovariš Balantov Jurca iz Lukovice, ki se je enako kakor Lukež potikal po svetu brez stalnega bivališča.

Popoldne so na dvorišče prišli tudi vsi grajski svatje in se pomešali med preprosto ljudstvo. Mlajši so pograbili brhka kmetska dekleta in z njimi plesali.

Pri teh veselih ljudeh je bil tudi puščavnik oče Ferdinand; tudi on je bil dobre volje.

Ko so se ustavili utrujeni plesalci in posedli okrog dolgih miz, je porabil to priliko oče Ferdinand in govoril:

»Predragi mi v Kristusu Jezusu! Vsi veste, čemu smo se danes zbrali in se vsi v poštenem krščanskem veselju radujemo z ženinom in nevesto. Vsem nam, dragi svatje, pa še ni znano življenje našega ženina in njegove ljubljene neveste. Srečni ženin je vaš rojak Rihtarjev Tomažek iz bližnjih Prapreč. Radujte in veselite se, srečni Rihtarjev očka, ki imate takega sina! Dobro mi je še v spominu, ko sem vas tolažil, ko ste prišli k meni obupani, ker niste vedeli, kam je odšel Tomažek. Vidite, vaša žalost se je spremenila v veselje in današnji dan je v vaš ponos. Po čudnih potih usode je Vsemogočni vodil tebe, srečni ženin. Pa bil si v božjem varstvu, ker si vedno ljubil poštenost in bil pogumnega kranjskega srca Rešil si dvakrat življenje očetu nevestinemu s svojim pogumom. Srečno si se tudi dvakrat rešil in prekrižal vse podle naklepe česenjskega graščaka. Zakonca, živita vedno tako pošteno, kakor sta do sedaj. Božje oko vaju bo vedno varovalo, imela bosta srečo v zakonu in srečen bo tudi vajin bodoči mladi rod.«

Vsi poslušalci so ginjeni nazdravljali novoporočencema!

Tudi oskrbnik Tomaž se je opogumil in izpregovoril prav na kratko: »Danes ga le pijmo in bodimo veseli! Bog ga živi našega novega gospodarja! Ta je res vreden svoje neveste.«

Zvečer so se svatje sprehajali okrog gradu, ženin in nevesta pa sta sedela v utici sredi lepega grajskega vrta in Katinka je šepetala svojemu možu:

»Ljubi možiček, kako sem srečna, ko si ti moj mož in sem v vašem krogu med tvojimi poštenimi rojaki!«

»Samo, da si zadovoljna. Katinka, pa sem Srečen tudi jaz.«

Tri dni in tri noči je trajala svatba. Kaj takega že zdavnaj ni bilo na Zaleškem gradu.

Šele četrti dan se je godec Lukež-Pukež vračal z Rihtarjevimi vred od svatbe. Pa je govoril Lukež očetu Rihtarju:

»No, ali si še jezen name, ko je sin Tomažek odšel v vojake?«

»E, kaj bom jezen! Ko bi ne bil šel, bi se tudi mi sedaj ne vračali z vesele svatovščine. S tem si se tudi ti dobro preskrbel za stara leta. Postrežbo dobiš lahko vedno na gradu ali pa pri nas.«

Lukež je vso pot od veselja uganjal burke in parkrat zavriskal kakor kak dvajsetletni fau.

Mlada dva gospodarja na Zaleškem gradu Tomažek in Katinka sta se zvesto ravnala po besedah očeta Ferdinanda, ko jima je govoril na njuni poročni dan vpričo svatov na grajskem dvorišču: »Živita srečno in bodita vedno prijazna in usmiljena do vseh!«

Vsi bližnji in daljnji okoličani so blagrovali zaleške ljudi: »V Zaleškem gradu pa imajo zares prijetno življenje. Pa kako dobra sta do vseh graščak in prijazna gospa.«

Sem in tja je med mlada zakonca prišla tudi grenka ura. Tako ob smrti dobrega očeta Henrika. Kmalu za svojim soprogom je umrla tudi njegova zvesta družica. Mlada mati se kar ni mogla utolažiti ob smrti dragih roditeljev. Šele očetu Ferdinandu, ki je večkrat prišel na obisk, se je posrečilo potolažiti mlado gospo. Govoril ji je: »Saj mi na tem svetu nimamo stalnega bivališča; mi smo le popotniki, ki potujemo proti naši nebeški domovini. Ako vam je naš dobri nebeški Oče vzel k sebi očeta in mater, vam je pa ta dva že nadomestil s sinčkom in hčerkico.

Ker je bil Tomažek kmečki sin, je bil vedno pri svojih delavcih. Z njimi vred je delal, pa prav po domače se je z njimi pogovarjal. Tudi svoje otroke je navajal na delo. Zato se ga je po vsej pravici prijelo ime »kmečki graščak«.

V delu in lepem družinskem miru in v ljubežni so jima leta hitro minevala. V začetku sta bila srečna. Samo smrt dragih znancev jima je včasih grenila ure, zlasti ko je umrl oče Ferdinand. Takrat je bil pogreb, da ga takega ni zlepa videla brdska okolica. Od blizu in daleč so prišli ljudje in spremljali na zadnji pozemeljski poti jim tako ljubega dobrotnika in dušnega tolažnika. Spomin na očeta Ferdinanda je ostal še dandanes. Še sedaj vsakdo s spoštovanjem pije vodo iz znanega »žegnanega studenca«, ob katerem je dolgo vrsto let bival oče Ferdinand.

Godec Lukež-Pukež pa je umrl na Zaleškem gradu. Tudi po tem možu so žalovali grajski; otroci se kar niso dali utolažiti, kajti dobro so vedeli, da se je od njih za vedno poslovil prijazni možak, ki so ga vedno klicali za strička, kadar se je z njimi igral, jim pripovedoval mične pripovedke in igral na citre.

Česenjski graščak Fric se je oženil isto leto kakor Tomažek. Dobil je bogato nevesto, ki je bila po svojih lastnostih zelo podobna svojemu možu. Zato ni bilo sreče v zakonu. Po preteku treh let vednega krega in zakonolomstva sta se ločila. Trdosrčni Fric, vdovec pri živi ženi, je nadaljeval svoje nelepo življenje. Zelo so se oddahnili njemu podložni kmetje, ko je v najboljši moški dobi umrl.

Kaj pa Kurdež? On je še nadalje sleparil ljudi. Istotako njegova sestra Micona, ki je od ljudi jemala oderuške obresti. Neko temno zimsko noč, ko se je vračal proti domu, ga je nekdo iz zasede napadel in tako pretepel, da je tekom dveh tednov sklenil svoje grešno življenje.

Tomažek in Katinka sta učakala izredno visoko starost. Šele proti koncu devetnajstega stoletja je Tomažku umrla zvesta družica Katinka. Ob pogrebu daleč na okoli priljubljene graščakinje je bilo izredno mnogo pogrebcev, ki so vsi jokali — redek primer, da bi tlačani točili solze za grajskimi gospodarji. Ko so se vračali pogrebci domov, so se pogovarjali: »Bog je nam vzel našo dobro gospo. Kakor mati je bila dobra za nas.« 

*

Ob času francoskih vojn je legel tudi Tomažek. Kmete, ki so ga obiskovali, je tolažil: »Ne zdihujte za menoj, star sem in umreti bo treba. Nič se ne bojte Francozov, pri njih ne bo krivic. Mojega sina Jožeta se vam pa tudi ni treba bati; vedno vam bo v pomoč.« 

Ko je mogočni cesar Napoleon zmagoslavno prišel v našo belo Ljubljano, je Tomažek zatisnil svoje oči.

V dolgih zimskih večerih ali pri drugih takih sestankih so se okoličani kmetje često spominjali dobrega graščaka Tomažka. Leta so minevala, ali še vedno so očetje, sedeč na zapečkih, pripovedovali zvedavi mladini O Rihtarjevem Tomažku, ki se je povzpel »iz vojaka do graščaka« .

*

Dve leti bo sedaj, kar sem po opravkih hodil po moravški strani. V obližju Zaleškega gradu me je ujel dež. Premišljeval sem, kje bi dobil zavetišče pred nevihto. V sili sem se obrnil kar proti gradu. Komaj sem imel toliko časa, da sem utekel pred nebeško vlago v grajsko kovačnico. V kovačnici je bilo več možakov. Med njimi sem poznal samo kovača Lojzeta. Zelo so se me vsi razveselili, kajti kovač me je predstavil tem možakom kot pisca povesti v »Domovini«. Ker so bili vsi ti naročniki, so vsi poznali moje povesti. Pravili so, da jim je ugajal zlasti »Močnikov stric«, ker se je ta povest godila v naših krajih.

Veliko je bilo moje začudenje, ko me je ogovoril krepak možak v kmečki opravi in z delovnimi rokami: »Stražar, povabim vas na malico. Prav veseli me, da vas enkrat osebno poznam.« Pri razgovoru in dobri malici sem spoznal, da je bil to sam zaleški graščak.

Pri prijaznem možu sem se zamudil več ur. Povedal mi je zgodovino svojega rodu in sklenil sem, da popišem vse zanimive doživljaje od njegovega pradeda Tomažka, ki se je iz vojaka povzpel do graščaka. Žal je nenadna smrt v najlepših letih ravno v minulem letu pretrgala nit življenja prijaznemu zaleškemu graščaku.

Ko sem bil kmalu po tej novici na dopustu, so se bližnji rojaki zaleškega graščaka pogovarjali o njem: »Škoda je bilo zaleškega Jožeta! Vsakemu je rad priskočil v potrebi na pomoč.«

1. Ta znamenita hiša stoji še dandanašnji; je last g. Antona Krsnika, brdskega graščaka in je nji glavna zaloga tobaka za ves brdski okraj.
2. Bralci, ki ste brali mojo povest »Mošnikov stric«, ste že tam zvedeli o Kurdežu; ta človek je sleparil ljudi s čarovnijami in počenjal razne podlosti.