Od zemljišne odveze
| Od zemljišne odvéze Mihael Ambrož |
Podpisano z Ambrož.
| |||||||||||||
1Ko so nam v létu 1848 presvitli Cesar obljubili vstavo dati, so se mnogotere želje obudile, in veliko jih je bilo, ki so mislili, de se bojo, kakor bi pihnil, vsih težav znebili, prosto in brez skerbi živeli, kakor tičice pod nebam. Posebno pa so podložni kmetje jeli veršeti, ter so djali, „zdaj bo vse dolj ‒ tlaka in desetína ‒ vse je preč.“ ‒
Veliko ljudí je svoje želje preveč delječ verglo, niso se jim mogle do zdaj spolniti, ‒ nekteri so pa še bolj nazaj padli, kakor so popred stali, ‒ le sam kmetovavec, to je, podložnik, se je iz poprejšnje stiske zmuznil, kér je v resnici odvezan vsih zavez s svojimi poprejšnjimi grajšinami. Sklenil je takó deržavni zbor na Dunaji, poterdili so ta sklep Cesar Ferdinand, poterdili so ga tudi naš sedanji Cesar Franc Jožef pri nastopu vladarstva in so ga veléli izpeljati po postavah 4. sušca in 12. kimovca pretečeniga léta.
Kér pa le pravica zamore biti terdna podstava vladarstva, kér je le ona pravi kit, ki mnogotere ljudstva obderží v zavezi deržavne edinosti; tedej se ta odveza ni mogla takó zgoditi, de bi bili grajšaki kar na ravnost vse svoje dohodke brez odškodovanja zgubili, ampak potreba je, na tanjko preiskati, kaj de grajšanam po pravíci gré, in kakošno odškodovanje se jim mora prisoditi. Kakor se na eni strani pravíca varje grajšinam, takó se mora tudi na drugi strani pravica varovati nekdanjim podložnim, de ne bojo takih davšin odškodovali, do kterih grajšine bi ne bile smele pravíce imeti, ali kterih pravičnost po novi vladi sama od sebe nehati mora. Urbarske in desetinske davšine so pa takó mnogoverstne, takó zamotane ali zmedene, de ni bilo mogoče, splošnih postav za vse dežele našiga cesarstva vpeljati, in zató je patent od 12. kimovca 1848 za našo kronovino komisijo odločil, ktera na tanjko pozná urbarske in desetinske razmére z njihovimi posebnostmi, in takó je tudi za krajnsko deželo v Ljubljani taka komisija postavljena.
De bi pa ta zastran zemljišne odvéze vpeljana komisija dosegla potrebno zaupanje vsih prebivavcov naše dežele, in de bi se vsi prepričali, kakó de ministerstvo želi le pravično vravnavo tega imenitniga dela, je izvolilo za predsednika ali poglavarja te komisije našiga častivredniga rojaka, poprejšnjiga cesarskiga dohtarja, gospoda Korlna Ullepiča, kteriga so prebivavci Postojnske kresije v létu 1848 poslanca na deržavni zbor izvolili. Ljudstva zaupanje je tega gospoda poslalo na imenitni kraj postavedajanja, in zadobil si je on tudi zaupanje ministerstva, ktero ga je vredniga spoznalo, njemu to imenitno in težavno opravilo izročiti. Gotovo bi nam ministerstvo ne bilo moglo bolj vstreči, kakor takó, de nam je spoštovaniga rojaka na to imenitno stopnjo postavilo. Zraven tega je pa tudi ministerstvo zapovedalo, de imajo nekdanji podložniki tri možé in tri namestnike v to komisijo izvoliti, ktere volitve so se, kakor je znano, v vsih treh kresijah zgodile.
Kakor je mene v létu 1848 vaše zaupanje na deržavni zbor poslalo, takó ste tudi zdaj za to imenitno opravilo mene za uda imenovane komisije izvolili. Ako ravno sim se bil vsim kanceljiskim opravilam prostovoljno odpovedal, pa se vender nisim mogel zderžati, de bi se téga dela ne bil lotil, zató, ker sim vedno pripravljen, za blagostanje svoje drage domovine vse dni svojiga življenja darovati.
Imenovana deželna komisija zastran zemljišne odveze je 17. listopada pervič vkup stopila in opravlja od tega dneva svojo službo po različnosti rečí, ki jih ima razsoditi. Prepričan sim, de so pri tem zboru možjé združeni, ki so zaupanja vredni, ‒ vém de bodo po storjeni prisegi na tanjko po dobri vesti to službo kakor svoje lastne dolžnosti spolnovali, in za terdno obljubim, zaupajoč na pravičnost predsednika, de se ne bo nobeni strani nepostavna podpora dajala; zatorej rečem: mirno pričakujte konca teh opravil, akoravno od njih začetka ne pike ne zvéste. Pretekli so časi tihotapstva, minuli so dnevi, v kterih so se posvetvanja med stenami na tihim ravnale, ‒ na njih mesto je stopila javnost ali očitnost z bakljo razsvitijenja, ktera tirja, de tudi ljudstvo zvé, kakšni sklepi se delajo v tistih zadévah, ktere mu na zadnje plačila naložé, in zató sim se namenil, vam od časa do časa kaj razjasniti, kaj de deželna komisija zastran zemljišne odveze počenja, in kakó de ona svoje opravila doveršuje.
Vém scer dobro, de marsikterimu ne bom vstregel ‒ posebno tistim gospodam ne, kteri pravijo, de so slovenski časopisi vse ljudstvo popačili, in spolnim se pregovora: „Kdor pravico gode, z lokam po ustih dobí“ ‒ ali tega se nič ne vstrašim, zakaj pravíca in resníca ste še zmiraj na zadnje premagale.
Potreba je kmetam polagama od teh opravil kaj zvediti, zató de se bojo počasi pripravljali k temu imentnimu delu, zakaj prišel bo čas, de bo vsak poprejšnji podložnik posebej k obrajtu klican in zavesti se mora, de ga kaj ne naglama ne dohití. Potreba je pa tudi, de se tisti kmetovavci iz svoje terme zbrihtajo, ki zmeraj trobijo, „vse je preč ‒ mi ne bomo nič plačevali.“ ‒ Prav privošil bi jez, de bi nekdanji podložniki za urbarske in desetinske davšine nič ne plačevali, ‒ ali miloval bi grajšine, in še bolj njih upavce, ki bi morebíti vse na grajšinah posojene kapitale zgubili. V taki okoljšini bi bilo prav prijetno, ko bi nam nebeški oče kak zaklad odperl, iz kteriga bi se te odrajtvila poravnale. Ali ker zdaj niso časi, de bi se čudeži godili, se je mogla ta reč takó oberniti, de nobeniga rana preveč ne bolí ‒ in takó je sklenjeno, de bote vi le tretji del na-se vzeli, in ta ne bo takó težak, de bi ga ne mogli prenesti. Tode zdaj je že treba dobro gospodariti, de se prihrani kej, če je mogoče, za čas plačila; ali pa, de se s tem, kar se grajšinam zdaj ne odrajtuje, kmetijstvo poboljša, de bo bolj rodovitno in v časih plačila vam več pridelkov dajalo. Takó bo vam ravno ta zemlja, ktero zdaj težavnih davšin odrešujemo, sama na sebi obresti za plačila rodila.
Te besede naj bojo pervi vvod za moj namen, od kteriga bomo drugikrat na dalje govorili.
4. prosenca 1850.
Ambrož.
1) Z velikim veseljem smo sprejeli od častitiga gosp. Ambroža, ki je že toliko koristniga s svojo priljudno domačo besedo v poprejšnjih tečajih Novíc pisal, s pričijočim sostavkam obljubo, de bo dajal iz te komisije, ki opravlja imenitno delo zemljišne odveze, in ktere ud je, večkrat našim bravcam kaj na znanje. Vredništvo.