Oddih po prestanem strahu
| Oddih po prestanem strahu. Januš Golec |
| |||||||||||||
Pred devetimi leti, proti koncu vojnega leta 1917 je že bilo vse tako sito večletne morije, gospodarskega propadanja in pomanjkanja, da so zabavljali ljudje gosposkega in kmetskega stanu javno čez kronane glave, ki zavlačujejo sklep tolikanj zaželjenega miru. Posebno ostre opazke so padale na račun nemškega cesarja Viljema II. Mladi avstrijski cesarski par Karol in Cita sta se še precej prikupila narodom in za nekako prvoboriteljico miru je veljala med našim ženstvom cesarica Cita.
Celo v kraje ob Sotlo se je zanesla jeza na nemškega cesarja in ljudje so pripovedovali o ostrih nastopih, ki so se baje doigravali med Viljemom in neustrašeno Cito.
Gospa sodnikova, koje mož je že bil leta na fronti in je živela sama z otroci pri svojih starših, se je bila vrnila koncem 1. 1917 v obsotelske kraje iz Celja, kjer je bivala nekaj dni pri svoji prijateljici. Koj po povratku na očetov dom jo je obsula vaška inteligenca z vprašanji: Kaj govorijo v mestu o miru, vojni, Viljemu itd.? In gospa sodnikova, kdo bi pač zameril ženski neprevidnosti v kramanju z novicami, je razkladala svojim prijateljicam, da bo vojne prav kmalu konec, ker je Cita prismolila bahavemu Viljemu zaušnico. Na, ta vest o zaušnici iz cesaričine dlani na nemško cesarsko lice je bilo nekaj, kar je obetalo gotovi mir in se je raztegnilo kot blisk po celi vasi in še dalje. To novico so verjeli vsi, saj je bila iz mesta in jo je zaupala vaški inteligenci gospa sodnikova, ki ima moža oficirja na fronti. Posebno ženske so oboževale Citin dejanski nastop za dosego miru v zadnjo kočo. Iz ust gospe sodnikove je hotela slišati vsaka mati, ki je imela sina pri vojakih, vsaka žena z možem na vojski in vsako dekle s fantom v cesarski sukni preveselo novico o Viljemovi klofuti iz roke mladostne junakinje Cite. Gospa sodnikova je še bila prav vesela, ker so vzbudile njene celjske vesti toliko zanimanja in hrepenenja po sklepu miru s pomočjo zaušnice iz ženske roke.
Kaka dva dni zatem, ko je bila novica o zaušnici na Viljemovo lice dobro zasidrana po vseh vaseh ob Sotli, se je pripeljal k očetu gospe sodnikove na obisk iz trga g. notar. Po običajnem pozdravu je pozval gospo in njenega očeta v posebno sobo, zresnil obraz in rekel:
"Gospa Milica, imate moža na fronti in deco, pa ste raztrosili okrog vest o zaušnici, kar lahko stane Vas glavo, celo rodbino zapor in bogzna kaj vse! Danes ni nič boljše, kakor je bilo začetkom 1914. Povsod so vohuni in ovaduhov se tudi ne manjka, ker vsak bojazljivec bi se rad prikupil na odločujočih mestih. O Viljemovi zaušnici že govori celi sodni okraj in je istina, ker ste nasitili javnost s to vestjo Vi, gospa Milica, kot soproga sodnika in oficirja. Nikar se ne čudite, ako se bo pojavil žandar z nasajenim bajonetom in Vas predal sodišču kot veleizdajalko!"
Sedaj si predstavljajte vtis tega takrat resnega ter umestnega svarila! Kak učinek je napravil na starega trgovca in na še pred trenutki radostno razpoloženo gospo sodnikovo! Gospa je kleknila pri misli na žandarja, bajonet ter verige na kolena, sklenila roke kot tepen otrok in vikala: "Oče, odpusti, g. notar, za božjo voljo, pomagajte! Ali naj bežim in kam se naj skrijem?"
Notar je dvignil tresočo se revo, jo posadil na divan, a ni se mu hotel roditi nobeden nasvet, kako neljubo in nevarno zadevo zabrisati in jo prikazati v odpustljivi luči pred neizprosnim sodiščem.
Zaključek dolgih posvetovanj se je glasil pri odhodu g. notarja: Počakati, morda le ne bodo prodrle te čenče na kako višje mesto, ki bi klicalo gospo Milico na odgovor.
Ono noč po svarilu g. notarja niso spali pri trgovčevih. Za očeta so se bali vsi, da ga bo zadela kap od razburjenosti. Iz oči gospe Milice so vreli celi potoki kesanja nad nepreudarnostjo ženskega jezika. Zaobljubila se je ono noč na vsa znana jej božja pota, ako se bo vse izteklo vsaj brez njene smili in večje škode za celo družino. Iz polspanca proti jutru so jo vedno suvale kvišku grozne sanje o žandarju, ki jo žene vklenjeno in peš, da jo vidijo vsi ponosno gospo sodnikovo ponižano v veleizdajalkko. In deca, ko je videla mamo vso objokanno ter trepetajočo, je tudi plakala in spala le pretrgoma. Oh, bila je to za celo trgovčevo hišo nezabna noč; a tudi jutro je bilo le podaljšanje nočnega strahu in to še povrh v solnčni luči.
Stan ter od vseh spoštovani trgovec je taval drugo jutro brez zanimanja za stranke po trgovinskih prostorih, sedel na stol, zopet ustajal ter strahoma gledal skozi okno v ono smer, iz katere bi se lahko popojavil orožnik.
Gospa Milica je šetala po vrtu, otročiči so skakljali krog nje, a njene misli so bile danes osredotočene v kovanje izjav, katere bo podala koj pri prvem zaslišanju.
Ali ni hotela nesreča, da se je prorokovanje g. notarja izpolnilo koj drugo predpoldne po njegovem odhodu!
Oče trgovec je zagledal skozi okno svetlikajoči se bajonet, ki se je pomikal navzdol ravno proti njegovi trgovini. Ta pogled je bil preveč za starostne živce. Omahnil je na stol in pobledel kot zid. Pomočniki in stranke so hitele k staremu gospodu, da ga očuvajo pred padcem na tla in baš tedaj je vstopil stražmojster v polni službeni opremi. Kot star znanec je hotel tudi on pomagati in stekel po kozarec vode na dvorišče. Hladna voda je pomirila razburjenega trgovca toliko, da se je zavedel, odprl oči in videl pred seboj — sam Bog nas varuj — žandarja, ki ga je gladil po glavi in ga tolažil. Pogled na orožnika ga je tako osupnil, da sploh ni mogel izgovoriti niti besedice in kazal je samo z roko okoli stoječim, naj ga pustijo samega. — Žandar je šel prvi iz trgovine in ravno na hodniku je zadel na gospo Milico. Gospa je prebledela in viknila kakor na smrt zadeta srna: "Jezus, Marija!"
Orožnik je gledal preplašeno ves osupel in jo tolažil, da bo že boljše očetu, naj ga pusti pri miru, ker je odpravil iz trgovine celo njega, starega znanca.
Gospej so omahnile roke in imela je še toliko moči. da je vprašala: "Oh, ali moram takoj z Vami?"
"Gospa", se je opravičeval stražmojster, "ne zamerite, da moram ravno do Vas pri tej priliki, ko je očetu slabo. Pa saj veste, da predpisi so predpisi, meni je težko, ker imam sam otroke."
Potegnil je iz torbe popisano polo in jo pomolil gospej kot opravičilo, da on ni kriv, ampak zahtevajo od njega ta strogi nastop z višjih mest.
Gospa Milica je sicer segla po papirju, a s čitanjem ni šlo, saj jej je kričala vest. da gre za zaporno povelje. Prosila je še samo s povzdignjenimi rokami, naj je dovoli vzeti voz, ako bi šla po cesti in vsem vidno, bi tega čisto gotovo ne prenesla.
Orožnik je gledal začudeno preplašeno ter zmedeno gospo, jej odvzel ono polo in jej čital na glas, da jo prosi vojaška oblast ne za — voz, ampak za otroške sankice, katere rabijo na tirolski fronti za dovažanje prehrane v postojanke.
Gospa tudi sedaj ni razumela in stražmojster jej je tolmačil dalje, češ, da je videl v rokah njenih otrok dvoje sankic in on bo rekviriral, ker si je dober z družino, samo ene, druge za enkrat še pusti.
Gospa je bila uverjena, da jo prestavlja orožnik v svoji dobrohotnosti v deveto deželo nemogočnosti. mu je iztrgala še enkrat oni papir, sedla na stol in čitala črno na belem, da ne gre za zaporno povelje, ampak res za rekvizicijo otroških sankic.
Skočila je po koncu, objela stražmojstra, ki je stal nemo kot štor, odbrzela na podstrešje, prinesla oboje sankice in povabila oko postave na dobro večerjo.
Žandar si ni mogel razlagati ljubeznjivosti gospe sodnikove, je vzel samo ene sankice ter odšel v prepričanju, da je ljubko gospo Milico popolnoma zmedla očetova nenadna oslabelost.
Ko je pomirila gospa sodnikova po prvih nepopisno radostnih izbruhih lastne duše še očeta, je bilo objemanja in solz zasluženega veselja, da je skimovala cela trgovina v negotovosti,: ali se ni morda obrnilo očetu in hčerki v možganih nekaj na prismojeno plat.
Oni večer so pripravili pri trgovčevih res dobro večerjo, katere je bil deležen tudi stražmojster, ki pa ni zvedel pravega povoda izvanredne postrežljivosti ter radostnega razpoloženja, kakoršnega še ni opazoval v tej družini. Še parkrat se je opravičil pri večerji, naj mu ne zamerijo rekvizicije, jim bo že on preskrbel kake druge sankice, da ne bodo sodnikovi otroci prikrajšani na zimski zabavi. Pri slovesu je še moral vzeti žandar seboj steklenico vina in je prisegel sam pri sebi, da pri teh angelskih ljudeh ne bo rekviriral nikdar, pa naj bi mu to zapovedal sam cesar.
Oče hči sta spala ono noč po prvem oddihu od prestanega strahu dobro, drugo jutro je obiskala v trgi g. notarja in ta je zvedel prvi resnico s strahom pred žandarjem, zaporom, smrtjo in nesrečo za celo družino. Gospa Milica se spominja še danes tedaj prestanega strahu in je začela zmerjati bahavega Viljema šele po prevratu, ko se ni bilo več bati: žandarja, zapora ter smrti radi tega, ko je kdo privoščil zasluženo zaušnico kronani glavi.