Oderuh
| Oderuh anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 24 (20. decembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
V mestecu K. živel Je bogat zaaebnik Stiskovec kateremu se Se nikoli ni bilo treba truditi za vsakdanji krub, ampak je živel le od denarja, ki ai ga je vedel pridobiti z oderuitvom in z drunm. nepoštenimi sredstvi Marsikaterega someščana, Se več p. kmetov iz okolice spravil js bil na beraško palico in zatorej ni bilo čadoo da ao s« ga vsi, ki so ga poznali, bali m sovražili Nekega lepega poletnega dne je imel nekaj opraviti v vasi D., ki je oddaljena od mesta dobro uro. Pot do te vasi drži »kozi gozd. Ze je bil skoro na drugi strani gozda. ko zagleda pred seboj častitljivega očeta kapucma, čegar samostan je bil v tem gozdu. Stiaiavec ga apoštljivo pozdravi in reče: .Častitljivi oče, kobkrat Vas vidim, moram se Vam zahvaljevati za Vašo požrtvovalno ljU. bežen, katero ste v toliki meri akazovali mojemu umrlemu Tončka za časa njegove dolg« bolezni.«
To malo. kar sem atonl, storil sem rad, odvrne kapucinec »upajmo, da dobri Tonček, vsled božje unmi- Ijenosti sedaj za nas moli ! VpraSali sem Vas hotel te poprej, kara da ste sedaj namenjeni?« »V vas 1». grem po opravkih.« odvrne Stiskavec. »Potem greva skupaj,* reče oče Jožef, »v tej vasi imam več bolnikov obiskati, mej temi tudi jednega dečka, ki je toliko star. kakor Vas Tonček, in ki ravno za tisto boleznijo hira, kakor VaS sinko; tudi je ravno tako pobožen in v Božjo voljo vdan; samo v tem je razloček med njima, da. ko je VaS Tonček zdravil in vsega v izobilju labko imel, je ta tako reven, da ai se skoro najpotrebnejšega ne more privoščiti. V raztrgani koči. konec vasi stanujejo njegovi starisi. njih bolni sinko pa leži na slami, za silo * cunjami pokrit; pomoči skoro ne dobi noben« in le najpotrebnejša zdravila kupijo se mu iz občinske blagajnue«
Pri leh besedah segel je Stiskavec v žep in izročil ka pucinu dva goldinarja, rekoč, da naj jih izroči ubogi družini, ne da bi imenoval darovalca. Ali ga je k temu privedel spomin na svojega, nedavno umrlega sina ali pa revščina uboge družine, ali pa «>če Jožef, ki ie znal tako govoriti, da se je Stiskavec sramoval se brezsrčnega pokazati, to je težko vedeti.
Z veselim srcem sprejel je kapucinec dar.
•Zakaj pa Vi toga daru nočete sami prinesti ubogi družim? Pojdite z menoj in videli boste nepopisno bedo in pravo krščansko potrpežljivost. Oč« tega dečka je dninar Adam, morebiti ste že kedaj kaj sliSali o njem V«
•L>ninar Adam,« vzklikne Stiskav-c prestr»Sen, »tega obiskati mi je pa naravnost nemogoč«. Pred dvema letoma dal sem mu hišo in vse prodati, da aem dobil ns ta način nazaj, kar je bil on dolžan. Od lega časa me ima on za prouzročitelja vae svoje n«ar«č.«
»Gospod Stiskavec,« reč« nato milo oč« kapucin. •po človeških postavah sle takrat morebiti popolnoma pravično ravnali, vendar po Božjih bi pa ne bili »'«eli popolnoma usm ljenja v nemar pustiti. Toda poglejte. Sedaj se Vam nudi najlepša prilika, da popravite to, kar ste bili takrat zamudili. Prosim Vas tedaj pojdite z menoj v Adamovo kočico.l«
Uorebiti, da je bil od«ruh zadet od žarka Božje milosti, kajti Sel je za kapucmom brez"ugovora v kočo Ko je Stiskavec \id«l in spregledal vao revščino, ki je vladala v hiši, trpečega dečka in od akrbi pnhuljeno mater njegovo, tedaj se j« jela tajati okoli njegovega arca trda skorja brezsrčnosli. Boječ« pozdravila nla ga ""U ia sin, ki sta ga takoj spoznala. Duhovnik uročil je denar »a povedal ime darovalca. Od nepričakovan« pomoči J«l» ata man in aia jokati in zahvaljevati dobrotnika. Stiakavec j e bil čisto ganjen in j« obljubil, da hoče poslati še dobro posteljo in živeža v njihovo stanovanje.
Mali in sin sta ae od veselja jokala in nista mogla nujti besedij, da bi se dostojno zahvalila. V tem vstopi Adam ; na obrazu videlo se mu je, da je vajen revščine ; bil je ves bled in zbegao. Mali ia sin jela sta mu pripovedovali, kaj se je bilo zgodilo. Adam jo nekaj časa nemo poslušal, nato pa rekel s tresočim glasom: »Usmiljeni Uog obvaroval meja pred groznim hudodelstvom. Od nekega soseda sem zvedel, da bodete Vi, gospod ^n>kavec, danes k njemu prišli, vsled denarnih opravkov. Ko sem to slišal, sklenil sem Vas v gozdu napasti. Dobro sem vedel, po kateri poti da pridete in skril sem se v neko grmovje ob poti z debelo gorjačo v roki, kajti hotel sem Vas ubiti ali pa vsaj težko ranili. Seda) pa pridete Vi po poti z očetom Jožefom, našim velikodušnim prijateljem vseh atiakanih in trpečih Slišal sem, kako Vam je pripovedoval o moji veliki bedi in videl, da ate mu nekaj dali za mojo ubogo družino Skušnjavec umakni1 se je v tem trenutku iz mojega sn a in palica mi je padla u rok. Sedaj se Vam pa srčno zahvaljujem in Vas /ugotovim, da je vsa mržrga in vae sovraštvo do Vas izginilo iz mojega arca.«
Ves prestrašen poslušal je Stiskavec te besede in kn je Adsm končal, spustil se je na kolena in rekel: •0 u«ntiljeni Uog. koliko ljudij sem z oderuštvom in na druge načine v nesrečo spravil in Ti m<> nisi kaznoval, tukaj sem pa jedno samo dobro delo storil in ti me obsipaš z dobrotami. V tem svečanem trenolku prisegam, da hočem vso storjeno krivico poravnali in od sedaj drugaOe živeti.«
Prvi sad trga sklepa je bil. da je Stiskavec k sosedu Luki šel. Temu je bil on pred več leti posodil neko svuto na jako visoke obresti in ker Luka ni moge. vsled slabe letine in druiib nezgod niti vseh obreaU plačati, je dolg jako narasel. Stiskavec je dobro vadel, da bode v kratkem času on lastnik Lukovega premoženja. Luka ja vedel, da pride danes Stiskavec zadnjikrat po denar in se oi nič dobrega nadejal. Ali kako se začudi, ko mu oderuh, v sobo stopivši, reče: »Ljubi prijatelj' sprevidel sem. da sem Vam dosedaj veliko krivico delal, ko sem od Vas tolike obresti jemal. Prosim Vas zavoljo tega odpuščanja; videli bodete, da jaz popolnoma pošteno z Vami mislim. Kolikor sem do sedaj od Vas preveč vzel, naj se od glavnice odračuni in ostali dolg naj ostane z obrestmi, kakoršne ao pri nas v navadi in ne več z onimi, pretiranimi.s
»Uog Vam povrni stotero«, reče oče Luka. »ne vem kakemu slučaju ali kateremu dobremu prijatelju se mi je zahvaliti, da ste se tako spremenili?« »Čaatitljevemu očetu Jožefu,« odvrne Stiskavec in nato je pripovedoval Luki vse dogodke današnjega dne, samo. da ga je Adam mislil umoriti, je zamolčal iz krščanske ljubezni do bližnega.
»Kako veliko krivico sem pač jaz dosedaj delal temu č&stitljevemu očetu in sploh vsem kapucioom; imel sem jih le za postopače, ki nič koristnega ne store na svetu. Dosedaj sem sploh le malo skrbel za svojo dušo in ae le za posvetno brigal, od sedaj bo to drugače,« reče Luka.
Stiskavec se je svoje obljube vestno držal in njegova žena mu je pri tem pomaga a. Ko je vse povrnil, kar si je bd z oderuštvom pridobil, ostalo mu je še zmiraj toliko, da je lahko živci in tudi še reveže podpiral. Adama, kateremu je sin čez nekaj dnij umrl, je popolnoma odškodoval in ga podpiral toliko časa, da se je ta zopet na trdne m>ge postavil, in vsi so hvalili očeta Jožefa, ki je toliko družin znal osrečiti.