Odgovor Novícam
| Odgovor Novícam Mihael Ambrož |
| |||||||||||||
Na opomin v 47. listu Novíc moram tále odgovor dati. ‒ Jez sim svojo ženo in svoje otroke k njenim staršem v Rateče spremil, in sim od tam svojiga prijatla komisarja Raba v Mokronogu, in po tem z Dr. Fišerjem njegoviga prijatla Dr. Skedelna v Št. Rupertu obiskal. Kér je bil pa deržavni zbor na 22. t. m. v Kromerižu oznanjen, sim se že 20. p. m. iz Rateč na pot podal, in tedej nisim imel časa v Ljubljano priti. Tudi nisim vedil, de me kdo hoče v Ljubljani od Dunajskiga punta podučiti, kér si nisim bil svest, de v Ljubljani vse tako na tanjko od tega punta vedó. Jest se nisim nikoli za kak punt pečal, kér sim bil le od kmetov izvoljen za njih rečí in potrebe se potegovati, in vsi poslanci lahko spričajo, de sim tudi to dolžnost vselej zvesto spolnoval. Poprašajte gosp. Dr. Kaučiča, sej je še v Ljubljani. De sim pa ob času Dunajskiga punta na Dunaji ostal, tega se mi ravno ni potreba sramovati, zakaj jez nisim zavoljo Nemcov ali Madžaronov tam bil, ampak zavoljo naše domače dežele, de bi bila tudi ob času nevarnosti kakiga prijatla imela. Lahko je vojaku na straži biti in s puško gori in doli hoditi, ali enmalo grenkeje je, proti sovražniku rnarširati. Pravijo, de je slab vojak, ki pred sovražnikam pobegne ‒ in tako sim tudi jez mislil, de bi mojim gorenskim junaškim volivcam ne bilo po volji, ako bi bil nazaj perbrisal; lahko bi bili rekli: „lej ga, tako dolgo je na Dunaji tičal, dokler je bilo vse pri miru, zdaj ko se je nevarnost pokazala, jo je pa domú pobegnil ‒ šalabarda.“
Iz Krajnskiga smo do zadnjiga bili: gosp. Laufenštein, Dolšajn, Sever, Štercin in jez. Po tem pa, ko je bilo Cesarjevo povelje od 21. kozoperska oznanjeno, de naj deržavni zbor na Dunaji jenja, se tudi jez nisim nič več v zboru vdeleževal.
Ne mislite, de tisti z Nemci ali Madžaroni deržé, ki na levi strani zbornice sedé. Zna biti, de so nekteri med njimi v ti reči kaj zapopadeni ‒ ali mi Krajnci nimamo nič posebniga ž njimi, kakor to, de smo zavoljo kmetiškiga odškodevanja z njimi potegnili, zató kér so jako dobro za kmeta mislili. Mi smo pa tudi dolžni, za kmeta se potegniti, sej je bil dosti dolgo zatert, in če je to napčno, de v teh rečéh z estrajharskimi nemškimi poslanci deržimo, naj se pa naši volivci oglasijo, po tem bomo levo stran zapustili. Kar pa vtiče druge nemške dežele, ki niso pod našim Cesarjem, in kar zadene zbor v Frankfortu, jez tega ne spoznam ‒ in nič nočem vediti od njega. Do zdaj pa se tudi v zboru še ni nič od tega govorilo. Kader bo v ustavi od naše slovenske dežele kaj govoriti, bo eden ali drugi med nami gotovo po željah našiga slovenskiga družtva v prid cele dežele odgovoril ‒ vsim pa treba ni govoriti, zakaj po tem takim bi ne bilo govorjenja ne konca ne kraja. De se je pa za Slovenijo že kaj vunder osnovalo, prosim tiste gospode za spričevanje, ki dobro véjo, kaj in kako se je nadelalo. Sv. pismo pravi: „Ne le tisti, ki kliče gospod gospod! bo vslišan, ampak tisti, ki njega voljo spolni.“ Jez pa sklenem: ne tisti, kér vpije: „živijo, živijo! bo Slovenijo obudil, ampak tisti, ki podporo za njeno izbujenje pripravlja.
V Kromerižu 30. listopada 1848.
Miha Ambrož.
Pristavek vredništva: Na ta odgovor nam je treba v razjasnjenje nekaj maliga odgovoriti; po tem pa bomo pokopali in pozabili poprejšnje razpertije, nadjajoči se, de nikdar več ne bomo vzroka imeli, navskriž misel biti. Gosp. Ambrož! mi v Ljubljani smo Dunajski punt koj o pervi uri tako obsodili, kakor je res bil, kakor ga zdej celi svet obsodi. De tudi deržavni zbor o tem času ni bil postaven, ste v Kromerižu v 2. seji zbora samí sklenili. Tedej smo mi v vsim pràv sodili; Vi, gosp. Ambrož pa ste se motili, grozno motili. In v ti zmoti ste ostali na Dunaji ob času punta, in ste predolgo hodili v deržavni zbor, ki je popolnama oslepil in je še zadnjič tako delječ zašel, de se ni puntu nasproti postavil, ampak de je celo z njim potegnil. Zbor ni marširal, kakor Vi pravite, zoper sovražnika, ampak je deserteral k sovražniku ‒ takim vojakam pa gré slaba hvala! Tisti poslanci, ki so tedej Dunaj, strahovan od puntarjev in sovražnikov, zapustili, so le svojo dolžnost storili, zakaj v puntu je deržavni zbor jenjal to biti, kar ima po ustavi biti, in se je poslednjič pečal le z rečmí Dunajskiga punta, ne pa z ustavo avstrijanskih deželá. ‒ Veselí nas iz Vašiga odgovora zvediti, de v sercu niste nikdar z Madžaroni in Frankobrodčani deržali, akoravni ste nas prisilili to misliti, zato kér ste na Dunaji v tovaršíi Löhnerja, Boroša in enacih mož ostali. Levíca v zboru mora biti in je pràv potrebna, pa med levíco in levíco je velik razločik ‒ česar smo se, Bogú nej bo potoženo! žalostno prepričali. Ostanite, gosp. Ambrož! le na levíci, pa na tisti, ki je pravična v vsih rečéh. Deržite se poslancov slovanskiga rodú, ki močno Avstrijo želi; enak narod se nar lože pobrati tudi v mislih. Sicer pa storíte po svoji dobri glavi, kar véste, de so vošila tiste dežele, ki Vas je v zbor poslala, in njeniga prida v nobeni stvarici ne zanemarite. Nepremakljivo se potegníte za-nj! Tako boste domovíni vstregli, ‒ zakaj tudi mi smo Vaših misel: ne tisti, ki le kričí živi, živi! je pravi domorodec, ampak tisti, ki se za njo trudi po eni ali drugi poti. Vredništvo.