Odkdaj je slavček najizvrstnejši pevec.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Preljubi slavček je bil od kraja tako slab pevec, da so ga ljudje zaničevali in rajši poslušali vrabca nego njega. Ptiči so se izkušali, kateri najlepše poje, in so razsodili tako, da poje najlepše veseli škrjanec, najgrše pa tožni slavček. Ta sodba je ubogega slavčka tako užalila, da ni mogel ne jesti ne spati. V tistem kraju so takrat prenočevali sv. Jožef, Marija in Jezušček. Sv. Jožef in Marija sta spala, Jezuščka pa so od silnega truda tako bolele noge, da ni mogel zaspati. V temni noči se mu je zdelo strašno pusto in žalostno. Globoko je vzdihnil: »Oh, ko bi me hotela kratkočasiti vsaj kaka ptičica – rad bi prosil zanjo Boga, naj ji podeli najlepši glas med vsemi ptičicami, da bo sebe in ves svet razveseljevala ž njim.« Slavček je zaslišal Jezuščkove besede in mu začel prepevati. Prepeval je tako sladko, da je Jezušček hitro zadremal in zaspal.

Zdaj slavček ni več žaloval, nego je veselo pel vso noč svojo srečo, božjo slavo malega Jezuščka in neskončno čast njegove matere Marije. Precej drugi dan napravijo ptiči nov zbor in na tem zboru enoglasno potrdijo, da ni bilo ptiča in ga ne bo, ki bi se kosal s slavcem. Kar so razsodili ptiči, so potrdili ljudje. Slavček še zmirom najrajši in najlepše prepeva ponoči, v hvaležni spomin tiste noči, ko mu je Bog po Jezuščkovi prošnji podelil dragoceni dar sladkega, ves svet razveseljujočega petja.

Zap. J. Trdina.