Odkdaj so gobe.

← O jagodi.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Najboljše krščansko delo. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospod in sv. Peter sta hodila po svetu. Nekega dne prideta vsa upehana in trudna do borne kmetiške hiše na samoti in naprosita gospodinjo kosila.

Žena jima odgovori: »Rada bi vama postregla, če bi imela s čim, pa nimam. Kosilo sta zamudila, in zdaj res ne vem, kaj bi vama ponudila. Samo ogel črnega kruha še imam; tega vama dam rada, in če hočeta, vama prinesem k suhemu kruhu studenčne vode.«

Gospod ji reče: »Daj, žena, kar premoreš; saj vidiš, da sva upahana in zelo potrebna okrepila.«

Nato jima veli gospodinja, naj stopita v hišo; ona pa gre po kruh in mrzle vode.

Ko je postavila na mizo vrč z vodo in položila poleg vrča kruha, vzame Gospod kruh ter si ulomi suhega ovsenjaka. Peter pa sedi tiho in od strani gleda črnjak.

Prigrizuje kruh ter popivši kozarec studenčne vode, vpraša Gospod Petra: »Ali si ne boš ulomil ovsenjaka?« Peter pa odgovori ves nejevoljen; »Takšnega kruha še nisem jedel, pa ga ne bom!« Gospod nato ne reče ničesar.

Potnika se odpočijeta, in Gospod se malo okrepča. Preden pa se poslovita od gospodinje in odideta, veli Mojster spremljevalcu, naj zavije ostali kos kruha v robec, da ga dasta psu, ako ju sreča. Potem sta zopet potovala svojim potem. Gospod je hodil spredaj, Peter pa je koračil za njim.

Glad je že hudo stiskal Petra; pred očmi se mu je temnilo. Zdaj prideta v velik gozd, in silno lačen si misli Peter: »Kaj pa bi bilo, ako bi vendarle pokusil kruh; saj ga imam še zavitega v robcu.«

In res, Peter ulomi košček suhega ovsenjaka ter ga hitro potisne v usta. Gospod pa, vsevedoč, Petra naglo nekaj vpraša. Da mu more odgovoriti, Peter brž pljune grižljaj iz ust in mu odgovori.

Tako je v usta pospravil in potem izpljuval ves kruh, zakaj Gospod ga je vsakokrat kaj vprašal, kolikorkrat je vzel košček v usta.

Kraj gozda pride potnikoma velik pes naproti, in Gospod takoj zahteva od Petra kruh, rekoč, da ga hoče dati psu. A Peter reče ves zmeden: »Mojster, ne huduj se, kruh sem pojedel do zadnje drobtinice«. Gospod se obrne k Petru in ga posvari, rekoč: »Peter, ne bodi preizbirčen v jedilih, ne roti se brez potrebe in ne izgovarjaj se z lažjo!« Temu pa še pristavi Mojster: »Da se ne pogubi božji dar, ljubi kruhek, katerega si izpljuval, naj se iz njega zaseje posebna rastlina, katero bodemo imenovali gobo.«

J. Koprivnik.