Odlomek
| Odlomek Ernest Tiran |
| |||||||||||||
… rdeča armadica …
z dr. Tavčarjevega »Premišljevanja
o Krpanovi kobili.«
Edino, kar dela človek od danes res še z razumom
in prosto voljo, je morda to, da vara samega sebe v definiciji
sebe samega. Sezidal si je iz formul, stavkov, celih
sestavov, dogem in nekakih dokazov ogromno peč in
se zdaj greje na njej in prede in gode in mu je toplo in
prijetno svojega lenega gospostva.
A gorje, če bi mu povedal, da je ta njegova peč ometana s tradicijo, ki se vsled svoje starodavnosti ruši že na vseh koncih in krajih in da se zdaj zdaj sesuje vse skup samo vase in da bo padel tudi on! Konec bo pri tisti priči njegove zadovoljne dobrohotnosti, naježila se mu bo dlaka in gorje tvoji koži, če se mu ne umakneš začasa!
Cankar se ni bal ...
Njegova roka, v njej tisoč nitk, na vsaki po en gospod davkar, adjunkt, poštar, župnik, učitelj — ne, ne, preveč nas je. Tisoč nitk, vsa dolina šentflorjanska je prepredena z njimi, vsa je v eni njegovi roki ... In v drugi bič ...
In zopet: vsa dolina šentflorjanska:
Hlapec Jernej je vrgel culo čez rame in gre za pravico in resnico; svetlo jutro je in vse oblito z jasnim solncem; njegova vera ni nič manj jasna in svetla. Učitelj Kačur se je ravno odpravil v hribe na delo za narod; nič še ni srečal, ne zdravnika in ne župnika. Po cesti drči voz z romarji: komaj za stegljaj je še Francka za njim; še sence strahu ni na njej, da bi onemogla in bi je ne počakali ... V grapi se je izza drevja pokazala temna procesija; sključeni stopajo romarji za križem in zro Nanj, ki jih bo odrešil. In onstran hriba je deveta dežela Poveličanja. Še ministrant Jokec je pozabil, da ga žuli čevelj in da je še tešč, in sanja o svitli desetici na velikem kosu rumene, sladke pogače ...
In pred krčmo: »Jaz sem Marko — kdo pa si ti?« Pa prigode mimo Kurent in gumbi na harmoniki se bleste v onem jasnem jutru ...
O dolina šentflorjanska, o bela cesta, o vseh tisoč ljudi na njej — kako ste vsi njegovi in kako ste vsi resnični! Tisoč najpestrejših življenj je izklesal v en obraz, potezo za potezo, še bradavice ni pozabil, pa ko je stal kip pred njim, je strahoma in blaženosti drgetaje vprašal:
»Kaj nisem to jaz?«
In mi smo zrli v ta kip kakor v ogledalo. Videli smo se in smo v novem upanju dvignili glave in smo pogledali križ pred seboj in zarjo njegovo od vzhoda do zahoda ...
In smo vedeli ...
»Nekoč je bilo in še je nekje. Nekje in nekoč je bil paradiž, same svetlobe poln, dobrote in ljubezni.«
»Bilo je in še je, kjerkoli.«
Cankar je bil sanjač. Naših najvišjih sanj.
Naših?
»In jaz, na vekomaj osramočeni Don Ouijote, sem mislil, da bodo ljudje slišali mojo besedo in jo bodo razumeli. Toda niso je slišali in je niso razumeli, zakaj mislili so, da sem literat. In zato so oznanjali, da sem povedal jako lepo, da je moj jezik prijeten in blagozvočen, niso pa razumeli, kaj sem povedal. Razodeli so besede, zamolčali so misel ...«
Rod, ki Te bo mogel pomniti, šele raste.
Novega upanja je vlil v srca ponižanih in razžaljenih. Iztegnil je roko, pogledali smo v zrcalo in smo se videli. Na belo cesto skozi dolino šentflorjansko je pokazal in na križ na obzorju; stopil je pred nas.
Mi gremo za Teboj. In ko bomo na vrhu, skineš ponižanje raz svoj obraz in raz naše duše ga skineš in ga vržeš od sebe. Kakor v megli bo utonil Šentflorjan v njem, še spomina ne bo več na naše grenkolepo romanje v hrib in vse bo zarja božjega kraljestva ...
Ampak — kako je rekel Kristus onemu mladeniču, ki se mu je prišel ponujat?
»Pojdi in prodaj vse in hodi za menoj ...«
Mladenič pa se je žalostno obrnil in je odstopil ...
»Moje kraljestvo ni od tega sveta ... Katerim je dano ...«
Njemu je bilo.
Ustvaril je svet zase in je veroval vanj.
»Oj, takrat vas pokličem vse, ki ste videli, kako sem bil lačen in žalosten in se niste smejali zaradi moje žalosti. Pokličem vas in vam porečem: Glejte, kam sem gledal, kaj sem videl, ko ste izpraševali, kam da strme v temo te moje neumne oči! Ne bo nas več zeblo, več ne bomo lačni, strahov ne bo več!«
Ustvaril je svet zase, deveto deželo Poveličanja ponižanim in razžaljenim.
»Zares in nastežaj se bodo nekoč odprla vrata vanj!«
In zasmilil so se mu oni na peči.
Videl jih je, zbrane v dostojni krčmi pri dostojnem taroku in v nadvse dostojnih pogovorih, »na obrazih zrelost, nadčlovečnost v pogledih, vsa znamenja najvišje izobraženosti v kretnjah.« Ampak on jim je pogledal še globlje, »do srca, v katerem spi tisto hrepenenje, tisto sladko otožno hrepenenje po svetosti zastarelih naukov, po lepoti zaprašenih idealov, po parfumu odloženih sukenj ...«
Videl je oni zadnji atom v njihovih gubah in gubicah, ko so se zamislili, in je ustvaril iz njega svet zase in zanje in je veroval za vse.
Svet sanj in slutenj in koprnenj, svet iz svoje in naše najbolj notranje duše, svet, ki pripozna pravico, a ne njenih paragrafov, svet, ki veruje v resnico in ne v njene dogme in hipoteze, ki uživa lepoto, ki jo je ugledal samo in jo uživa brez Carrièrove estetike ...
»K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše!«
In zasmilili so se mu oni na peči.
Tam na peči ni bilo duše nič — Nič ljudi ni bilo, samo dostojne suknje.
Da — to o suknjah je poglavje zase.
Napisal nam ga je, mi ga pa nismo razumeli. Kolikor nas je, vsak ima svojo, njemu samemu pomerjeno in njemu samemu prav; pa bi vstal kdo in bi vzel srednjo mero in bi diktiral:
Samo ta suknja srednje mere je prava, samo ta je spodobna za dostojnega človeka — kaj bi mu rekli?
Moj Bog — na svetu med nami je vse mogoče. Če bi imel dotičnik dovolj dolgo in dovolj sivo brado, kako lahko bi se zgodilo, da bi mu verjeli! Ampak čemu »če« in »bi«?
Na dvorišču vojašnice so ravno preoblekli rekrute; zdaj stoje tam in se ogledujejo in se smejo drug drugemu ...
Enemu so rokavi nove suknje predolgi, drugemu prekratki; prvemu je zakrila morda njegov zaslužni noht na mezincu levice, drugemu se nekoliko preveč vidijo že ne več popolnoma snažne manšete. Tretjemu se valijo po hrbtu dolge gube, četrti komaj sopiha v nji iz svoje pisarne. Nihče od vseh pa se ne počuti ugodno v nji.
Ampak oni z dovolj dolgo in dovolj sivo brado jih je bil prepričal, da je ta srednja suknja edino spodobna za dostojnega človeka.
In tako prvi nateguje rokave, drugi jih zavihava — kadar gre po cesti, seveda. Tretji svoje gube, kolikor se da, neopazno uravnava, četrti zopet priteguje sapo, da bi mu počeni šivi na ramenih ne zevali preveč naširoko. Tako hodijo po cesti, gospodje davkarji in notarji in adjunkti in župniki in učitelji in so globoko zatopljeni vsak v svoj sveti posel. In kadar se srečajo, se spoznajo po suknjah in se drug drugemu spoštljivo odkrijejo. Zakaj oni so dostojni ljudje in vedo, kaj se spodobi ...
Ali joj — če bi le otrok ne bilo! Otroci pa jih vidijo in se jim smejo, njim, ki vedo, da jim suknja ni prav in so obenem prepričani, da bi jim morala biti prav — če bi bili prav zraščeni ... Pa hodijo po cestah in nategujejo rokave in gladijo gube in se drug pred drugim prikrito sramujejo svoje napake in se drug drugemu z neko nezaupljivostjo odkrivajo ...
Otroci pa se jim smejo ... O, objektivnost!
Cankar je bil najbolj otrok in se jim je smejal najbolj. Tisoč nitk — in na vsaki po en gospod davkar, adjunkt, notar, poštar, učitelj, župnik, same dostojne suknje srednje mere, cela dolina šentflorjanska ena sama objektivna peč ...
On pa stoji pred njimi: »Jaz sem Marko — kdo pa si ti?« On, ki je raje izgubil življenje, prihodnost in vse take lepe stvari, kot da bi bil zamenjal svojo suknjo.
On, ki je umrl kraj ceste z belo krizantemo v razcefrani gumbnici.
O, kritiki, škoda je bilo vašega časa; vse kadilo, ki ste ga nasuli na žrtvenik oziroma na peč objektivnosti, da bi bila bolj dopadljiva Bogu in ljudem, vse tisto kadilo je bilo zažgano zaman.
Že slutim zarjo ...
Dol s peči!
Življenje je na tleh! Majhno in revno in vse lačno in umazano. Tisto na peči je bilo kakor dolga blodnja. In mi nismo imeli poguma, predramiti se iz svoje tope lenobe, da bi samim sebi pogledali v obraz in duše:
Tudi mi smo majhni in revni in lačni in umazani — naše je tisto življenje!
Ampak v spoznanju je korenina hrepenenja; najvišje radosti zasluti šele oni, ki je bil najbolj reven in sam.
Umetnikove sanje so seme narodove bodočnosti. Šele v njih se povzpne narod na svoj dan-na-dan in mu je že sama slutnja pol odrešenja. Šele v njih si iztiplje pot do cilja, ki je edini vreden dovolj, da hrepeni za njim. Do človečanstva.
Ta pot vodi preko kulture. Ampak ne preko lažikulture od danes, kulture dostojnih sukenj.
Dol s peči! Ubijte one z dolgimi sivimi bradami, ki vas varajo, slecite suknje, ki niso nikomur prav, ugasnite kadilnice, ki ste jih dvigali pred samimi seboj!
Dol s peči!
Glejte, to je vaša kultura:
Kultura estetike: Od vsega ste se osvobodili, vse meje ste prekoračili in ste samim sebi lagali zraven, da iščete lepote: Kaj ste našli?
Zablodili ste v gnoj in vaša lepota smrdi, pa da razlijete preko nje še več parfuma!
Glejte, to je vaša kultura:
Kultura erotike: Iz tistega, kar je najsvetejše in najčistejše v človeku, ste s ciničnim nasmehom iztesali korito, kjer se cmokaje naslaja — haha — cvet narodov!
Glejte, to je vaša kultura:
Kultura športa: Zavrgel je in pozabil svoj edini namen in se sprevrgel v lov za rekordom, v norost!
Glejte, to je vaša kultura:
Kultura dela: Ono, kar je duša vsega, je postala brezdušna delovnost. Mesto da je podrejeno najvišjim idealom človeštva, je postalo samo sebi cilj in namen: iz svetišča Svobode, Bratstva in Enakosti, ste napravili borzo za Jude!
Glejte, to je vaša kultura:
Kultura razuma: Vse smo dosegli, najbolj rafiniranim domislekom smo ustregli in še višje gre naša misel! In kar nam je bilo na poti, smo zavrgli in ni več. Tako smo zavrgli resnice, ki so presegale naše razumevanje in so vendarle realnejše kot vse, kar vidimo in otipljemo... Rekli smo — »Ni jih!« in — ojoj! — niso ubogale! Bile so, čestitljive in večne ... Mi pa smo se za hip začudili, da nas niso ubogale, potem pa smo se zmenili, da jih utajimo pred samimi seboj, in smo šli preko njih ...
Glejte, to je slednjič naša kultura:
Kultura vseh kultur, kultura povojne psihoze. Kultura napetih telovnikov in mastnih rok in briljantov na njih, kultura izžetih lic, kultura bahave praznote, kultura enodnevnic, kultura sleparjev in tatov in asocialnih idiotov!
In je videl ... in je vzel bič in jih je segnal iz templa ...
Dol s peči!
Nov evangelij, evangelij ljubezni.
In novi testament.
Kakor kruha lačnemu si ga nasul pred nas.
Nam pa je bilo njegove svetlobe preveč in smo si zakrili z dlanmi obraz in ga nismo videli.
Še ni bilo velikega petka!
In smo udarili po roki, ki nam je stregla kakor mati bolnemu otroku.
Danes Te ni več.
Ampak — Ti si kralj Matjaž.
In mi smo Tvoji deseti bratje.
Kako bi Ti ne bili bratje, ko smo rojeni iz istega trpljenja, ko smo sanjali iste sanje?
Ti, naš veliki brat-tujec, ki si hodil pred nami, ko smo šli s procesijo — čakamo Te!
In predolgo nam je, da bi čakali, dokler izgine zadnja črna vrana —
Potegni meč, da ga potegnemo tudi mi in da pojdemo za Teboj v zmagoslavje in radost, tisti ponižani in teptani da gremo, ki si jim rekel:
Božje kraljestvo je v vas.
Da stisnemo borne dlani romarske in jih skrčimo v pesti in ne bomo več bedna procesija, ampak v slutnji Nove Zaveze vsa pozlačena rdeča armadica in zajamemo vse one tisoče in milijone, ki so koprneli s Teboj, vse one ponižane in užaljene, vse one zasužnjene in obremenjene, in da gremo v naš dan in zapojemo hozana in aleluja in se rdeča armada prelije po svetu in ga preoplodi.