Odlomki iz dnevnika (Slovenec)

Odlomki iz dnevnika. P.

Izdano:	Slovenec št. 104, 122, 133, 141, 160, 189, 195, 219, 231, 245, 256, 265, 288; 1916; št. 20, 33, 92, 167, 192; 1917
Viri:	dLib 104, 122, 133, 141, 160, 189, 195, 219, 231, 245, 256, 265, 288
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Palazzo del diavolo.

V davnih časih, ko ljudje še niso poznali ne železnic, ne telefona in ne velikanskih možnarjev, je živela v tem mestu prelepa kneginja. Z njo se je godilo tako kot z vsemi lepimi kneginjami, kraljičinami in princezami v tistih časih. Kot metulji cvetke so jo obletavali različni snubci, toda ona je trdosrčno odklanjala njih ponudbe. Prišel pa je mlad princ, ki se je zaljubil vanjo, ko jo je prvič videl. Tudi mlado srce kneginje je pri pogledu na tega princa začelo hitreje biti. Princ jo je snubil. Ampak takrat je bila taka navada, da so mlada dekleta nalagale snubcem težke naloge v izvršitev, preden so rekle »da«. Srce te kneginje je zahotelo krasno palačo sredi tega mesta, zato je naložila princu to-le nalogo: če mi sezidaš v eni noči sredi mesta tako lepo palačo, da lepše ni nobene, sem jutri tvoja ... Težko je bilo srce princa. Toda tudi njegova ljubezen je bila velika. Šel je in zapisal svojo dušo satanu, in satan mu je sezidal palačo, veliko in lepo, v katero je peljal kneginjo kot svojo ženo.

Kaj se je pozneje zgodilo s tem princem, ne vem. Najbrž je njega in njegovo ženo h... vzel. Palača stoji še danes. V eni njenih temnih sob je moj kvartir, V tem kvartirju mi je nocoj – zunaj je dež in mraz – pripovedovala moja gospodinja to pripovedko.

Moja gospodinja je prepričana, da je bilo tako. Niti na misel mi ni prišlo, da bi ji ugovarjal. Ampak moje misli so bile pri kralju, ki je hotel lepo deželo, katera leži ob njegovem kraljestvu. Tudi on je šel in zapisal svojo dušo satanu – izdajstva, da bi dobil zaželjeno zemljo. Toda zgodilo se je, da je tudi satanova moč omagala, ker to zemljo branijo junaki. Vse, kar sezida satan, mu ti junaki podero.

Zunaj tuli vihar ... V sobi je mrzlo in je tako, kot da se sprehajajo nevidni duhovi po dolgočasnih prostorih.

Pesem.

Moj Tinko mi je pisal:

»Moj ljubi ata! Tvoje pismo sem z veseljem prejel. Kako daleč si! Pismo je hodilo dolgih 12 dni. Ali si ti mojo karto prejel? – V šoli mi gre dobro. Računamo že do 100. V slovnici smo pa pričeli s samostalnikom. – Pri nas cveto že vijolice. Ali cveto pri vas tudi že? – Srčno Te pozdravlja Tvoj hvaležni Tinko.«

To pismo sem čital danes mnogokrat. Nisem je položil k drugim pismom, temveč pri sebi je nosim, in kadar bo moje srce zahrepenelo po domovini, je bom še čital.

Imam prijatelja, s katerim sva zelo dobra; mnogo lepih dni sva že preživela skupaj. Nocoj v kavarni sem mu pokazal Tinkotovo pismo.

»To je pesem,« je dejal in me prosil, da sem mu jo prečital še enkrat.

Da, to je pesem iz domovine! Kako drage in ljube so nam take pesmi!

Da, Tinko, pri nas cveto že vijolice in še druge lepe cvetke. Vsak dan, opoldne in zvečer, je naša miza polna tega cvetja. Nad 50 nas sedi vsak dan pri mizi, in pred vsakim stoji vaza, tako čudna vaza – napravljena iz izstrelkov granat – v nji pa je cvetja vse polno. Pa muziko imamo tudi. Topovi grome ...

Da, Tinko!

Ko sem prišel domu, sem opazi!, da je moj »sluga« nekam dobre volje. Ni se mu hotelo iz sobe. Dal si je toliko opraviti, da sem ga vprašal, kaj mu je nocoj.

»Gospod, pismo sem dobil. Čez tri tedne sem vendar enkrat zopet dobil pismo od doma. Žena mi piše, pa nekaj vesela. Fanta sem dobil in krava je strila. Vse je zdravo. – O, gospod, če bi bila doma, bi vas prosil za botra. Nocoj sem ga pa en liter, čeprav je po goldinarju.«

Pokazal mi je pismo:

»Dragi moj mož! Primem pero, da ti spet enkrat pišem ...

Fanta smo dobili na Marijin praznik, in ravno tisti dan je tudi »štora« strila. Zdrava sem, le to me skrbi, kako bomo podelali letos, ko ni ne živine in ne delavcev. Pa z božjo pomočjo se bo vse naredilo ...«

»Pesem,« sem si mislil.

Pesem iz domovine, katero pa čuti v vsej njeni lepoti samo srce tistega, kateremu je pisana.

Da bi nam došlo mnogo takih pesmi! O vijolicah in računstvu, o fantih in kravah, o poljih in pridnih ženah in marljivih otrocih ... Mnogo takih pesmi, ker one dajo moč, da nam muzika topov ni težka.

Kitara.

Moj prijatelj, ki je poročnik pri neki avtomobilski koloni, me je povabil, da se peljem ž njim v L. Povabilo sem sprejel z veseljem prvič radi lepega izleta samega, drugič pa vsled tega, ker sem upal, da se sestanem tam z nekaterimi našimi fanti. Ob 6. uri zvečer se je pripeljal prijatelj pred mojo pisarno in vsedla sva se v avtomobil. Vozil je mlad korporal, ki je vzbujal mojo pozornost s tem, da je bila njegova dresa nenavadno elegantno prikrojena, na roki pa se mu je bliščal dragocen prstan. Avtomobil je tekel pod spretnim njegovim vodstvom kot bi ga vrag podil. Trenske kolone, čete vojakov in vse drugo, kar se je pomikalo po široki cesti, je frčalo komaj vidno pred našimi očmi. Pot je bila preračunjena na 30 minut, toda že po 20. so se jele kazati pred nami hiše v L.

»Kaj počnemo nocoj?« sem vprašal prijatelja.

»Boš že videl,« mi je odgovoril in se hudomušno nasmehnil.

Medtem smo že vozili skozi L. in venkaj po širokem drevoredu, katerega mogočni divji kostanji so kazali prvo zelenje. Avtomobil je ustavil pred elegantno vilo. Še predno sem mogel tovariša vprašati, kaj to pomeni, sem bil do molka presenečen nad sledečim prizorom.

Na terasi pred vilo je stala mlada, elegantna dama, poleg nje pa punčika kot angelček.

»Papâ, papâ!«

Punčika je hitela k najinemu šoferju in mu nudila obe ročici v objem. Dvignil jo je k sebi in prisrčno poljubil. Nato je storil isti mladi dami – svoji ženi.

Najin nocojšni šofer je bil korporal – milijonar. Eden največjih posestnikov v L. Avtomobil, v katerem sem se vozil, je bil njegova last. Moj prijatelj-poročnik – mlad Rumunec – pa je točasni njegov komandant pri avtomobilni koloni. Šele po prisrčnem pozdravu med šoferjem-korporalom in njegovo ženo in hčerko, sem našel priliko, da sem se tej gospodi predstavil, Moj prijatelj se je smejal. Bil je že znan v hiši in domač.

Da je nocoj v tej hiši nekaj posebnega, sem slutil takoj, ko smo stopili v elegantno obednico, kjer je bilo cvetja v vazah, da nas je opojni duh omamljal. Bila je povabljena večja družba, ki je obstojala iz samih gospodov v uniformi. Med to družbo je sedel tudi mlad kurat, fant tako lep, da sem malo takih videl. In vesel in šumeč kot vino na mizi. Če se je smejal, se je pokazala vrsta zob, belih kot naši snežniki; oči pa so mu bile kot to južno-tirolsko nebo sedaj spomladi.

Razpoloženje je prehajalo v razposajenost. Vesel večer.

Enkrat sem opazil, da se je obrnila mlada gospodinja do kurata in ga zaprosila:

»Kitara«

To je bila kitara! Na nji je viselo trakov, da že ni bilo več prostora za še enega. V najrazličnejših barvah in z napisi v najrazličnejših jezikih. In kako je ta človek igral in pel! Kako je pel!

Vino je šumelo, duh cvetja je omamljal, pesem pa je osvajala srca ...

Und jetzt, Herr Kurat, noch: Wenn die Soldaten durch die Stadt marsehien ...« je zaprosila mlada žena.

»Wenn die Soldaten ...«

Vsa družba je pela.

Po čaju so nekateri gospodje pričeli tarokirati, drugi so šli v salon ali na verando. Jaz sem stopil h gospodu kuratu in si hotel ogledati njegovo kitaro natančneje. Trakovi z napisi so me zanimali. Bili so spomini s potov, katere je napravil kurat po Galiciji, Besarabiji, ob Soči do južno-tirolske meje. Vsak je nosil napis v spomin; mnogi teh napisov so bili dragoceno vezani od nežnih rok. Med temi trakovi pa je visel tudi venec samih zamaškov šampanjskih steklenic. Tudi to je bil spomin na vesele družbe, kot je bila nocojšnja. Vsak zamašek je imel napisan datum dne.

Obednica je bila skoraj prazna. Jaz sem še ogledoval slike, ki so visele na steni; nekatere so bili dragoceni originali. Potem pa je postalo tudi meni soparno in zato sem šel ven na teraso. Bila je lepa pomladanska noč, kakršne so pri nas pozno v maju, tu pa že v aprilu. Pod palmami v kotu terase je nekaj zašumelo in videl sem, da je stopila v tem trenutku hišna gospa iz terase na vrtno stezo ter zavila mimo vogla vile. Iz sence, od palm sem pa je stopil mladi kurat. Zdi se mi, da ni opazil. Obstal je sredi terase. Luč iz obednice mu je padala ravno na obraz, tako da sem ga mogel natančno opazovati. In videl sem. Videl sem, da so bile njegove lepe oči polne solza. Tistih hipnih solza, ki ostanejo do nekaterih nerazlite ...

Ko je odšel v obednico, sem stopil jaz na vrt. Takrat sem se spomnil na neko sliko ruskega pisatelja Čehova, v kateri popisuje ruskega semenišnika, ki je prišel na velikonočne počitnice in hodi veliki petek zvečer po polju in solze mu teko po licu. Čeprav velika razlika, vendar me ta slika tisto noč dolgo ni zapustila.

Drugo jutro smo zgodaj zajutrkovali, ker se nam je mudilo nazaj. Med zajutrkom, pri katerem je nalivala kavo mlada gospa, so nas iznenadili naenkrat zvoki godbe.

Gospodar-korporal nam je pojasnil, njegova žena je obhajala rojstni dan in štacijski poveljnik ji je poslal v pozdrav godbo.

Čestitali smo in se hiteli poslavljat, ker ura je kazala, da moramo ... In odpeljali smo se. Moj prijatelj je bil židane volje, od prejšnjega večera mu je ostala v spominu: Wenn die Soldaten durch die Stadt marsehieren ...

Še ko je poljubil milostljivi roko v slovo, je tiho pel ta napev.

Šofer-korporal je vozil hitro in sigurno. Kmalu smo bili doma in hitro zopet vsak na svojem mestu.

Samo jaz sem tisti dan še zmerom mislil na mlado gospo, kurata in njegovo kitaro in zalotil sem se, da sem tudi jaz poizkušal: »Wenn die Soldaten ...«

Vrt.

Pod mojim oknom leži vrt, ki je podoben paradižu. Do mojega okna segajo rože, katerih je toliko in tako lepih, da me njih duh omamlja. Vsa pota, ob katerih rastejo te rože, so polna belih, rdečih, rumenih, temnordečih listov, tako da boli človeka srce, če vidi stopati človeka po teh potih. Pa palme! Tudi teh je vse polno na tem vrtu, ki leži za staro palačo, katere oken še nisem videl nikdar odprtih, na čudovito finih, majhnih balkonih še nikdar nobenega človeka in v nobeni izmed mnogih sob še nikdar lučine svetlobe. Samo na vrtu gospodari star vrtnar s par ženskami.

Eno jutro pa je bilo drugače. Vsa okna palače, ki leže na vrtno stran, so bila odprta, po vrtnih stezah pa se je sprehajal mlad oficir, lep oficir. Njegov korak jo bil počasen, obraz pa bled, in v očeh tega obraza je ležala žalost. Moj Bog, kako tudi ne!

Rokavnica desne roko je bila prazna. Ni imel roke, desne roke.

Zanimal me je ta mladi oficir, zato sem se zanimal, kako je to prišlo.

Je edini sin bogatega posestnika tiste palače in vrta za njo. Kot zdravnik je bil v Galiciji, kjer ga je srečala nesreča, da je izgubil roko. Zdaj je prišel domov samo za en dan, morda, da pozdravi vrt v majniški lepoti. Mati in oče sta mu daleč proč.

Cel dan jo prehodil in presedel po vrtu med rožami. Tako čudno je bilo to videti. Pomlad, solnce in cvetje – med vsem tem pa ranjena pomlad – mladi oficir.

Zvečer so bila okna palačo zopet zaprta in steze na vrtu prazne. Od vrta sem v mojo sobo pa je prihajal mamljivi duh rož, rož, samih rož.

Za tem vrtom leži še en del mesta, potem pa pridejo gore. Tako blizu so, da bi jih človek skoraj lahko objel. Med temi gorami je dolina, po kateri teče reka.

Od teh gora sem prihaja gromenje topov. Niso daleč. Te navidezno mirno gore bruhajo ogenj, in smrt je tam doma. To je panorama iz moje sobe: paradiž v vrtu pod mojim oknom, potem pa gore in gromenje topov in omamljajoči duh rož.

Vse noči imam okna odprta. Vso noči čujem muziko topov in sanjam, omamljen od duha rož, čudne sanje.

Eno noč – ni dolgo tega sem videl smrt. Stala je na vrhu najvišje izmed gor in zrla v obe dolini. Zdelo sc mi je, da pomišlja, kam bi šla. Naprej ali nazaj?

Navsezgodaj drugo jutro se je tiho priplazil v mojo sobo moj »burš«. Mislil je, da še spim, zato je mirno obstal ob moji postelji. Oči so se mu čudno svetile, in beli zobje so se mu lesketali.

Moj »burš« je cigan.

»Gospod, ali slišite? Az agyuk Dörögnek.« (Topovi grme.)

»Da, slišim.«

Gromenje topov je bilo strašno.

Zaprl sem oči in napol zaspal.

In videl sem zopet smrt. Šla je tja doli. Naprej je šla hitrih korakov. Naprej: Lavarone, čez Vielgereut in še naprej.

Naprej ... Tja čez, kjer so stali naši fantje železnega polka in podili Italijane.

Dobro je bilo tako.

Tisto jutro so dehtele rože tako opojno, in solnce je sijalo tako lepo, da nisem mogel proč od okna dolgo ne.

Moj Bog, to je tako čudno: rože in solnce in gromenje topov in smrt.

Moj cigan mi je snažil čevlje in žvižgal. Lep fant je ta cigan. Oči so mu ogenj, zobje beli marmor, koža pa črn žamet.

Dantejev spomenik.

Na najlepšem trgu Trienta stoji ta spomenik, ki je v umetniškem oziru dovršeno delo, drugače pa tako, da se mora človek čuditi, kako je bilo mogoče kaj takega postaviti na avstrijskih tleh – simbol iredentizma je! Odkrit je bil 11. oktobra l. 1896. in je stal skoraj 200.000 lir – tako stoji zapisano v vodnikih po Trientu, in značilno je, da ne stoji zapisano tam 200.000 kron, temveč lir. Znamenje, da so te lire prišle od tam, odkjer je prihajala vsa nesreča v to lepo južno tirolsko zemljo.

Prav tako kot je »Nebeška komedija« razdeljena v tri dele, je tudi ta spomenik. Spodaj na podstavku predstavlja kip Minosa, sedečega na zmaju, pekel. V drugem delu višje je vpodobljeno srečanje Vergila s Sordellom.

E l’ombra, tutta in se romita,
Surse ver lui del loco ovo pria stava Dicendo: O Mantovano, io sono Sordello.
Della tua terra. E l’un l’altro abbracciava.

(Purgatorio – Canto VI.)

Nad temi se dviga kip Beatrice, obdan od angelov. – Paradiž. Na vrhu pa mogočni spomenik Danteja, ki kaže z desnico proti severu.

Spomenik je visok 18 metrov, sam Dantejev kip pa 5 metrov. Je delo kiparja Cesare Zocchi iz Florence. Dovršeno delo v umetniškem oziru, kakor rečeno, toda iredentarji so mu udahnili pomen, tako da jim je vsaka figura na njem simbol.

Ta spomenik je dobil danes – 27. maja 1916. l. – čuden okras. Ves spodnji del (ki predstavlja pekel) je obložen s samim italijanskim orožjem. Topovi, strojne puške, puške, oklepni ščiti in čelade. Tako okusno je to naloženo po marmornatih stopnicah, da prav nič ne moti vtisa in se ostudna figura Minosa na zmaju prav lepo poda med tem morilnim orožjem.

Simbol peklu je spopolnjen!

Če bi bili danes tukaj tisti, ki so 11. oktobra 1896. leta stali pri odkritju tega spomenika in pozneje neštetokrat ob njem prirejali iredentistične demonstracije. Če bi bili tukaj! Kakšni občutki!

Ampak Danteja ne moti to prav nič. On stoji visoko tam gori.

Meni se je zdelo, ko sem danes gledal vse to, da se je njegovo lice izpremenilo v nasmeh ... On sam se smeje onim, ki so tudi njega potegnili v blato iredentizma. Njega, ki je tako velik! Njim pa vse tako nizko. In Beatrice! Ona stoji med angeli. Tako čista. Samo tam spodaj v peklu ... O, tam pa je drugače!

Zadnji odpočitek.

Tam je imel naš železni polk zadnji odpočitek.

Nekega večera, ko smo že slutili, da pride v kratkem nekaj velikega, že nestrpno pričakovanega, sva se napotila s prijateljem kadetom P. tja gori.

V nebeško lepem kraju je počival naš polk. Ampak to že ni bil več počitek; življenje ni bilo več podobno onemu življenju, ki je vladalo v Cavezzani, temveč vsem se je poznalo, da se zavedajo, da bo trajalo to samo par dni morda, potem pa pride veliko, težko delo. Navzlic temu pa je bilo razpoloženje veselo.

Sešli smo se v gostilni sredi vasi. Sami mladi fantje so bili, ki so pa imeli za seboj že težko življenje in jih je čakalo morda še težje. Pa kaj to! Pesem je bila pri njih doma in spomini na trpljenje so jim bili kot nekaj lepega za kar jo bil vsak hvaležen, da je doživel.

»Težko je bilo življenje tam gori v Galiciji,« je pripovedoval praporščak K., »težje tam ob Soči, ampak zdaj je minilo, in morda grem o nasproti še težjemu.«

In dotaknil se je v spominih dni tam gori:

»Nikdar ne bom pozabil tistega večera, tistega strašnega večera. Vse polno ranjencev sem imel preskrbeti. Dela čez glavo, pripomočkov pa tako malo. Med drugimi so mi prinesli mladega enoletnega prostovoljca. Takoj pri prvem pogledu nanj sem spoznal, da mu ni pomoči. Dobil je strel v glavo tako strašno, da so mu možgani lezli po vratu. Dal sem ga prenesti v miren kot, kjer naj bi umrl. – Čez malo časa potem prijezdi stotnik. Ves razburjen me je vpraševal po onem prostovoljcu. »Na vsak način mi ga morate rešiti, na vsak način!« Dokazoval sem mu, da je stanje brezupno, toda ni si dal dopovedati. Sam je preskrbel, da so prenesli ranjenca v bližnjo bolnišnico. – Čez teden dni po tem večeru sem prišel slučajno v tisto bolnišnico. Moje začudenje ni bilo majhno, ko sem zagledal tistega prostovoljca še vedno živega ležati na postelji. S strežnico je govoril francosko, mene pa je nemško prosil za cigareto, ko sem pristopil k njegovi postelji. To je bil človek, kateremu so pred tednom lezli možgani po vratu. Zapisan je bil sicer smrti, ki pa je prišla šele par dni po tem dnevu ponj. Neverjetno, kaj prestane človek.«

In pripovedoval je še strašne stvari o strašnem trpljenju onih, ki so dobili strel v trebuh. Ti trpe izmed ranjencev največ.

Praporščak L., ki ima pri našem polku važno nalogo, da skrbi za prehrano, je pripovedoval o tistih hudih dneh tam gori, ko se mu je število v preskrbo mu izročenega moštva v 36 urah znižalo za 1333 mož.

To so bili strašni dnevi. In vendar; kaj čitamo in slišimo še zdaj – po bojih ob Soči – o naših junakih! Nepremagljivi, neuničljivi so, in neizčrpen je njih vir.

Med takim pripovedovanjem, ki se sliši ko strašno pravljice, pa je plavala pesem o Tirolki, ki je fantu pušeljc dala, o rajži na Tirol, kjer bo fant kupil parazol; o dekletu, ki je na vrtu rože plela, in o mamici, ki dolge noč ni mogla spati, ker fanta je bilo treba zibati.

Pa, koliko jih še prečula bo, če fanta več nazaj ne bo! Tako je življenje tu: pesem in smrt, pa cvetje in petje in gromenje topov.

Pozno smo se poslovili in zgodaj smo morali vstati. Obljubili so mi, da pridejo zvečer k meni, da mi vrnejo obisk. Pa jih ni bilo. So bili že odšli, Ponte alto je sameval, in jaz nisem šel več tja, ker bi mi bilo v srcu hudo.

En dan je bil strašno mučen. Mesto, prej mravljišče vojakov, je ležalo kot izumrto. Vse, vse je bilo zunaj. Nad mestom je sijalo solnce, toda navzlic temu je ležalo nekaj težkega nad hišami, da je ležalo to tudi na srcu in delalo srca žalostna. Hiše – prej vojašnice – so postajale bolnišnice. Prazne sicer še, toda pripravljene.

Drugo jutro se je bilo pričelo. Prvi gostje v mestu so bili italijanski ujetniki. Veliko jih je bilo.

Takrat je izginila tista teža iznad mesta in srca so zopet zaživela v velikem upu.

To je bilo prvi dan in sedaj jih je že 14 takih.

Kako si predstavljate Vi tam v zaledju življenje v krajih, ki leže nekaj kilometrov za fronto, na kateri grmi 2000 topov, kakor čitate v časopisih?

Tako čudovito mirno in redno je, da si je težko misliti. Snaga taka, kakršna ni bila nikdar prej in ne bo morda nikdar pozneje. Civilnega prebivalstva malo, zato prav nič zoprnih modernih oblek. V kavarni čitamo dunajske in graške časopise že naslednji dan opoldne po izdaji, »Slovenca« pa opoldne drugega dne po izdaji. Vojaki v visokih gorah jedo meso danes tu zaklanih živali že naslednji dan. Telefonsko omrežje je razpleteno tako, da bi govoril lahko nemoteno od tu do tja, kjer prežita sovražnika drug na drugega par metrov narazen. Tam zjutraj ali ponoči ranjeni vojaki počivajo že drugi dan lahko v bolnišnicah, ki se nahajajo daleč v zaledju.

Čudovita je moč organizacije dela, ki se kaže tu.

Ta moč prehaja v posameznike, in to nam kaže lepo bodočnost v dobi miru.

Kako lepo je živeti. To čuti človek tukaj tisočkrat bolj, kot kje drugje – ker je smrt blizu ... Kako lepo je življenje in kako nekaj strašno lepega je to življenje!

Na planinah.

Smo kakor otroci. Pred nami in okrog nas se gode velike strašne reči, mi pa – trudni gledanja, čutenja in dejanj – napajamo srca z malenkostmi, kakor otroci. Kakšen dogodek n. pr. bi bil za nas, če bi prišlo nekega dne po teh cestah v planinah mlado dekle; dekle s smehom na ustnih in s cvetjem v roki? Tisoči bi govorili o tem, ker to bi bil dogodek. Kaj so nam dogodki tu? Smrt tega slavnega tovariša, bombe iz laških aeroplanov itd. Pogovori pri obedu in večerji so nam: ofenziva tu, umikanje tam, prodiranje ... in upanje. Zato smo kot otroci, ki so igrajo z malenkostmi.

Če bi prišli v vas in bi našli hišo, na katere oknu bi cveteli nageljni, koliko tisoč očes bi objemalo te nageljne in sanjalo o domovih ...

Tukaj ni tako, kot je bilo tam ob Soči in tam gori v Galiciji, kjer je mnogo civilnih ljudi ostalo v svojih domovih. Tukaj je vse zapuščeno. Predstavljajte si izprehod iz Ljubljane na Gorenjsko. Vse vasi prazne, polja neobdelana in povsod samo vojak in vojak, ne enega civilnega človeka. Po hišah in hlevih vse polno vojaštva in po travnikih sama taborišča. Po cestah pa nepregledne vrste voz in avtomobilov: Te ceste pa niso take, kot na naši Gorenjski. Ozke so, na eni strani propad, na drugi pa skala. Ob cestah pa vse polno vojaštva in ujetnikov, ki ceste popravljajo in razširjajo. Voznikom je treba nemajhno spretnosti, da obvladujejo konje, če prihrumi težki avtomobil ali švigne mimo kot vrag lahki osebni promet. Kako trpi ta živina!

Pred par dnevi sem imel nalogo, da kaznujem voznika, ki je kradel v skladišču oves.

»Zakaj si storil to?«

»Gospod, petdeset let sem star in otroke imam. Celo svoje življenje nisem ukradel še za vinar vrednosti, tudi sedaj ne bi, če bi se šlo za me, ampak živina se mi smili. Premnogo dela, premalo jela.«

Verjel sem mu, ampak – on je kradel. Hujše mi je bilo naložiti mu kazen, kot njemu jo sprejeti.

So ljudje, ki ljubijo žival bolj, kot človek človeka.

V teh planinah so vasi, v katerih ne najdeš pritlične hiše, temveč vse so eno- ali dvonadstropne. V najbolj visoko ležeči vasi najdeš napeljano po hišah in hlevih elektriko in vodovod. Vojaštvo ima nalogo, da ohrani vse, kolikor jo mogoče, v najlepšem redu in ne dela škode. Po poljih se zdaj orje in seje. Za pašo živine so odkazani posebej določeni pašniki, v gozdovih se s sekanjem potrebnega lesa previdno gospodari.

So pa vasi, na katere pogled napolni srce človeka z žalostjo. Nedaleč od tu je ena taka vas. Od podružnice stoji samo še nekaj zidovja, glavna cerkev pa je dobila veliko luknjo v bočno stran. Mnoge hiše so razdejane, mnoge požgane.

Nekega dno bo prišlo ljudstvo nazaj in bo našlo vse to. Srca se bodo krčila žalosti in pesti se bodo stiskale v divji jezi.

To je storil oni, ki vas je hotel – odrešiti!

Nekaj bo novega po teh vaseh – grobovi junakov. Vsaka vas jo dobila novo pokopališče. Lepi so ti grobovi v svoji preprostosti. Ljubezen jih je okinčala. Naj bi bili kinčanl še leta in leta v ljubezni v spomin otrok otrokom na ta strašni čin!

Tako in še hujše morda, bi bilo tudi po naših vaseh in domovih, ako ne bi skalnati jez naših junakov tam ob Soči zadržal in preprečil prodiranje. Kdor vidi to tu, ta zna šele ceniti in ljubiti junaštvo onih, ki so nam branili in ohranili domovino.

Domovino, ki ima planine za naša srca še lepše, kot so tu.

In na teh planinah se kopljemo v solncu in se napajamo do omamljenosti s planinskim zrakom – ker smo kot otroci ... Pa zasanjamo o dekletu z rdečim nageljnom, ki nam je simbol domovine, prerojene, nič več – »vdove, otožne, zapuščene«.

Prerojene – po ljubezni s krvjo naših junakov!

Srečanje v cerkvi sv. Sebastijana.

Tovarnar Z. v B. na Gorenjskem je imel veliko parno opekarno, v kateri so delali Italijani. Vsako leto takoj po Veliki noči so prišli in delali noč in dan tja do Vseh svetih. Z ženskami in otroci, ki so vsi pomagali pri delu, jih jo bilo nekaj nad 60; tri družine, vse v ožjem sorodstvu med seboj, tam iz Zgornje Italije. – Pri tovarnarju Z. je služil za voznika Fajdelnov Francelj, ki si je služil lepe denarce s tem, da je celo leto, od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni, vozil opeko v K. in drugam, kamor je bilo pač treba. Bil je še mlad fant; na posestvu mati-vdova. Ker jo bil sin-edinec je bil pri vojaškem službovanju prestavljen v nadomestno rezervo. Z Italijani, s katerimi je imel opraviti Francelj kot voznik opeke, jo dobro izhajal. V drugem letu svojega službovanja se je že toliko privadil njih jezika, da se je za silo razumel z njimi. – Med Italijani je bil mlad fant, Francelj nove starosti, Luigi Colpi. Francelj in Luigi sta se dobro razumela; ob nedeljah popoldne sta hodila skupaj lovit rake v bajer barona Z., ki je ležal nedaleč od opekarne, nedeljske večere pa sta preživela skupaj na vasi, v gostilni vdove L., kamor je harmonika vabila mladi svet. Pa ne raki in ne harmonika ni bilo tisto, kar je vezalo Franceljna na Luiga, temveč to je bila sestra Luiga Colpija – Terezina, ki je delala v opekarni pri stroju, s katerim se je rezala ilovica v zidake.

Terezina je bila dekle z rdečimi ustnicami in črnimi kodrastimi lasmi, pa z očmi takimi, da jih Francelj ni mogel nikdar več pozabiti, odkar je enkrat pogledal globoko vanje. Pri delu je bila umazana, kot njene tovarišice; kadila je slabe cigarete in pela. Zmerom je pela in se smejala. Ob nedeljah pa se je oblekla tako, kot nobena izmed Italijank. Krog pleč si je odela mehko, fino črno ogrinjalko z dolgimi svilenimi franžami; v katero so bile vdelane velike, rdeče rože. Na noge, katere je imela oblečene v rdeče, svilene nogavice, pa si je nataknila tako fine čeveljčke, da so isti delali Franceljnu mnogo preglavice. Samo podplati z visokimi petami so bili, konci prstov pa so bili vtaknjeni v majhno, Iakasto kapico. Francelj ni mogel razumeti, kako je mogoče v takih čeveljčkih hoditi. Toda Terezina ni samo hodila v njih kot srna, temveč celo plesala marsikatero nedeljo na vasi. Mnogo večerov je bilo, da je ležal Francelj pred materino hišo na travi; oči so mu štele zvezde na nebu, v glavi pa mu je rojilo vprašanje, koliko denarja bi bilo treba, da bi si mogel človek kupiti tako stvarico, kot je bila Terezina z rdečimi nogavicami in čeveljčki za igračkanje.

S silo si je moral dopovedati, da take igrače, ki kade cigareto in režejo ilovico v zidake, niso za gorenjskega fanta.

Enkrat je vozil Francelj gospodarjeve goste na kolodvor. Eden izmed gospodov mu je podaril majhno škatljico finih cigaret, ki so bile na enem koncu obrobljene z zlatim obročkom. Drugo jutro že je kadila Terezina Colpi te cigarete in pela kot škrjanček. V nedeljo na to pa je imel Francelj na prsih pripet tak šopek, ko nihče izmed fantov. Zvečer pa je pri vdovi L. toliko plesal s Terezino, da je lepa vdovina hčerka Rezika jokala tisto noč v svoji kamrici ob oknu za rdečimi nageljni ...

Potem je prišla

... tista žalostna nedelja,

ko so ob vogleh na liste rmene

gledale s solzami plahe žene ...

Fantje pa se delali vesele ...

Francelj je bil odšel na vojsko ves okinčan s cvetjem. V vagonu je opazoval to cvetje in našel, da so bili nageljni Italijanke Terezine lepši nego oni, ki mu jih je pripela na prsi Rezika.

Francelj je bil napravil vso dolgo križevo pot slovenskega vojaka. Bil je v Galiciji, ob Soči in prišel na južno Tirolsko. Med tem časom je bil enkrat samkrat doma kot korporal s ta malo srebrno na prsih. Naučil se je eno vojaško slast – lagati. Zato je pravil doma Reziki, da ima tiste nageljne, ki mu jih je dala ona pri slovesu – pa samo tiste – še vedno shranjene v svojem kovčegu – in da jih bo hranil večno ...

*

Pozno na večer je prikorakala zmagoslavno v vas na južno tirolski meji stotnija, v kateri je služil Francelj. Delo je bilo veliko in naporno, fantje zato lačni in trudni. Nekateri niso niti čakali na večerjo, temveč so si takoj poiskali prenočišča. Sredi vasi na zelenem griču jo stala cerkev sv. Sebastijana, strašno razdejana od topovskih krogelj. Krog nje pa se je razprostiralo precej veliko pokopališče. Nekateri izmed vojakov so si poiskali prostora za prenočišče kar na pokopališču med grobovi z visoko travo poraslimi. Francelj, ki ni imel nikdar rad opraviti z mrliči, je stopil z nekaterimi drugimi tovariši v cerkev. Francelj si je bil poiskal prostora ob stopnjicah stranskega oltarja. Ni se zmenil, kdo leži ob njegovi desni in levi; vesel je bil, da je našel prostorček. Edino, kar je bilo ostalo v cerkvi iz prejšnjih časov, je bila slika sv. Sebastijana nad glavnim oltarjem. Slika, dobro delo, je predstavljala svetnika, privezanega ob drevesno deblo. Iz golega telesa so mu štrlele pšice; oči, v lepem mladeniškem obrazu, pa so bile obrnjene proti nebu.

Navzlic utrujenosti ni mogel Francelj dolgo zaspati. Vedno in vedno so mu bile uprte oči v sv. Sebastijana. Premišljeval je, koliko so imeli prestati svetniki – za vero – in koliko imajo prestati vojaki – za cesarja in domovino.

Mesec je sijal skozi veliko luknjo na stranski steni cerkve. Po cerkvi pa se je družilo stokanje ranjencev s smrčanjem vojakov. Francelj je sanjal. Sanjal je, da je doma, da vozi opeko v K., da se mu plaše konji in da je v nevarnosti, da pride pod voz. Naenkrat je čutil na svojem telesu težo, kot da leze nekdo po njem. Potem pa se mu je zdelo, da mu šepeče nekdo v obraz: »Aqua, aqua!«

Preobrnil se je na drugo stran in sanjal dalje. Sanjal je, da lovi v baronovem bajarju rake in da se mu je obesil velik rak na palec desne noge.

Zopet se je preobrnil in sanjal dalje. Sanjal je, da se hoče sv. Sebastijan na oltarni sliki z vso silo mladega, mišičavega telesa oprostiti vezi, ki ga vežejo na drevesno deblo. Zdelo se mu je, da odpira ustnice in kliče po pomoči.

Jutro je vstajalo izza laških gričev, ko je odprl Francelj oči. Še v omotici je zapazil, da je njegova bluza vsa krvava in da se vleče curek strjene, črne krvi od njega do njegovega tovariša, ki je ležal na njegovi desni strani.

Toda ta tovariš ni ležal, temveč sključeno je čepel ob oltarjevih stopnicah. Njegove roke in njegov obraz so bile mrtvaško bele, iz ust mu je visela kepa strjene krvi, osteklenele oči so pa gledale, tako čudno se je svetila njih belina naravnost v Franceljna.

Francelj je bil kot okamenel. Ta obraz te oči in črni kodri, to vse mu je bilo znano. Prijel se je za glavo, omel si oči, otipal je ta majhno srebrno na svojih prsih; prepričal se je, da ne sasanja. Tedaj se je bil sklonil bližje k mrtvecu – italijanskemu korporalu – in spoznal je v njem – Luigi Colpija – s katerim sta lovila rake v bajarju barona Z.

Tisti dan je Francelj večkrat iskal sebe. Večkrat se je prijel za glavo, večkrat se otipal po ovratniku, če so tamkaj še prišite na vsaki strani dve zvezdi, znak njegove korporalske časti, večkrat se je poigraval tudi s ta malo srebrno na prsih, da se je prepričal, da ne spi, da ne sanja temveč da je vse res. Popoldne, ko so pokopavali mrliče, je šel k velikemu grobu, ob katerem so ležali mrtvi prijatelji in sovražniki. Poiskal je Luigi Colpija in odtrgal raz ovratnik njegove bluze veliko srebrno zvezdo ter si jo pripel za čepico v spomin na prijatelja, s katerim sta lovila rake na Gorenjskem. Njegove oči so bile solzne v duši pa ga je mučilo čudno vprašanje: Zakaj sem šel ravno v cerkev spat, zakaj nisem ostal zunaj, zakaj sem se bil vlegel ravno k tistemu oltarju? Zakaj nisem vstal ponoči, ali vsaj odprl oči, ko sem čutil težo na sebi in slišal vzdihe: »Aqua, aqua«? Zakaj?

V vojski je mnogo nerešenih – zakaj? In na mnoge si more odgovoriti samo srce, katero se dviga v zaupanju proti nebu ...

*

Dopoldne tistega dne je sedela pod vinsko trto pred hišo v mali zgornjeitalijanski vasi Terezina Colpi. Na mizici pred njo je ležalo že v zavitek shranjeno pismo, naslovljeno na gospoda Luigi Colpija, korporala pri nekem italijanskem regimentu.

Glavica z bujnimi, črnimi kodri se ji je sklonila na prsi; njene misli so bilo težke.

Pa je nastal v vasi hrušč, in ljudje so začeli letati zbegani semintja. Ženske in otroci so jokali. Tudi njena mati je prišla iz vasi sem vsa objokana.

– V dveh urah mora biti vas prazna. Vsi moramo proč. Nevarnost je velika.

Mati je jokala, Terezina pa je vstala, si popravila ogrinjalko. Oči so se ji bliščale v divji jezi, pesti so se ji stiskale in ustnice so ji bruhnile kletev, s katero je preklela vojsko.

Pismo na Luigi Colpija je obležalo pozabljeno pod trto pred hišo ...

Taborišče.

Dolina na visoki planoti, ki je krog in krog posejana s hišami. Tu pet, tam osem, potem dvajset se stiska teh hiš skupaj, kot plašne ženice. Ozke, pa visoke so; dvo- in trinadstropne. Sredi doline med skalami teče potok, na griču na desni pa sameva cerkvica-podružnica. Čisto sama je, ne ene hiše ni krog nje, samo na njeni desni strani kipi proti nebu kamenit križ. Pod tem križem so trije grobovi v njih pa počiva petnajst junakov ...

Vsa ta visoka planota je eno samo veliko taborišče. Po hišah so pisarne in stanovanja za častnike; po travnikih krog in krog do roba gozda pa stoje vozovi in šotori za vojake in konje. Vse pa je pokrito in obdano z zelenjem. Tam štrli iz zelenja deset železnih dimnikov – divizijska pekarna. Nedaleč od nje stoji korna pekarna, potom še ena manjša, gorska pekarna. Tam zopet je velika skupina voz – tren. Pred visoko hišo z zeleno pobarvanimi okni stoji skupina avtomobilov in dolga vrsta trenskih voz. Tam je skladišče. Avtomobili in vozovi prihajajo in odhajajo.

Kot bela kača med zelenjem se vije med vsem tem široka cesta. Na nji ni miru ne podnevi, ne ponoči. Avtomobili, vozovi, jezdeci, vojaki-pešci in konjeniki, topovi, saniteta – vse to se premika neprestano semintja.

Zvezde se še niso umaknile jutranji zarji, ko že oživi taborišče. Vojaki lezejo iz svojih šotorov, ki so včasi tako skriti med zelenjem, da se jih more komaj opaziti. Vsi hite k vodi. Nekateri opravljajo svojo toaleto zelo skrbno. So brhki fantje, ki si, kot nedeljsko jutro doma, navihajo brčice. Pol nagi se skrbno umivajo, morda tako kot nikdar doma. Voda je mrzla pa trda, da bi jo stiskal v pest. Že priletni možje pri trenu, ki so spali pri konjih, si prižgo za zajutrk najprvo pipo, potem opravijo živali, šele potem mislijo na se. – Še preden se prikažejo prvi solnčni žarki, je že razdeljen zajuterk: črna kava ali juha prižganka. Potem se prične delo – taborišče je podobno mravljišču cel dan. Samo opoldne se vrvenje za kake pol ure poleže. Vojaki obedujejo. Po obedu pa zopet kot dopoldne. Dan je podoben dnevu. Pa so čudni ti dnevi: pere, kuha, pomiva, postilja itd. se – brez žensk. So ljudje tu, ki že leto dni niso videli ženskega bitja. Dan je podoben dnevu – petek svetku. Kdo ve za nedeljo ali praznik, ako ne pogleda slučajno v koledar.

Popoldne, navadno med tretjo in četrto uro, pride pošta, ki se razdeli zvečer pri »befelu« pred večerjo. Ampak potem, po večerji! Delo je končano. Vojaki počivajo.

Pred šotori se zbirajo skupine. Pri eni kvartajo, pri drugi se čitajo časopisi, pri tretji igrajo »špano«, pri četrti sede starejši s pipami v ustih – obrazi so jim tako resni: par kilometrov od tu je fronta, na kateri leže sovražniku nasproti sinovi mnogih izmed njih ... Tam je zopet skupina mladih fantov; harmoniko imajo. Na oni strani, izmed druge skupine, se glasi pesem:

Ich hatte einen Kammeraden ...

Gloria, Gloria ...

Zanimivo je to: te skupine pred šotori v taborišču so kot zemljevid Avstro-Ogrske. Pri eni skupini se govori češko, pri drugi madžarsko, pri tretji nemško itd., vse narodnosti so tu zastopane. Če pa stopiš v hišo, v kateri se nahaja častniška obednica, najdeš tam parlament, ne – delegacije. Krog dolge mize sedi gospoda, ki občuje med seboj sicer nemško, toda po naglasu spoznaš, da je ritmojster Madžar, stotnik Poljak, nadoficijal Čeh, nadporočnik Nemec, poročnik Slovenec itd.

Pred šotorom, skritim med smrekami, sedi lep, mlad mož. Pismo piše. Obstojim pred njim in mehko mi začne pripovedovati, da piše ženi. Slovak je iz Ogrske. Močan po zunanjosti, toda po duši mehak kot otrok. Ponudim mu cigareto.

– Ne palim, gospod.

Čuden vojak, ki ne puši.

Njegov sosed šiva. Srajco popravlja. Eden zraven njega pa brska skrbno po svoji bluzi. Ko stopim k njemu, se nasmehne, opravlja svoj posel dalje in mrmra:

– Te uši, če bi teh ne bilo!

Nocoj je nenavadno živahno po taborišču. Maršbataljon, ki je na potu na fronto, bo prenočil tu. Nekako praznično je. Prijatelji, ki se že dolgo niso videli, se pozdravljajo in si pripovedujejo novice. Nebeško lep večer je, in življenje po taboru kot na sejmu. Da, semenj, kjer se pa ne kupuje in plačuje z denarjem, ki nima tu nobene vrednosti, ker ne moreš zanj nič kupiti, temveč s – cigaretami. Cigareta je tu vse. Z njo plačaš delo, z njo obdariš, z njo si kupiš uslugo, z njo dosežeš mnogo. Karte ali »špana« se ne igra za denar, temveč za cigarete. Krojača, ki ti prišije gumb na bluzo, plačaš s cigareto, kruha od tovariša dobiš za cigareto. Pismo, onemu, ki ne zna pisati, napišeš za cigareto. S tovarišem, s katerim si bil sprt, se sprijazniš za cigareto. Denar je tu – papir, katerega shraniš ali pošlješ domov, ker za tu nima vrednosti. Tu ni prodajaln, ni gostiln, ni prav nič civilnih ljudi. Samo vojak in zemlja in hiše, katerih prebivalci so daleč, daleč. Je cerkev, pa ni Boga v nji, ni duhovnika. Ampak Bog je nad vsem tem in v srcih vseh!

Šel sem na grič in gledal na tabor in vrvenje na njem. Po beli cesti so se sprehajali in peli, pred šotori so ležali in se pogovarjali z onimi, ki so prišli danes prvič semkaj in pojdejo jutri že naprej – tja, od kjer prihaja tista večna nam že muzika – gromenje topov.

Bil je lep večer, čeprav so gromeli topovi.

Tam ob robu tabora, na griču, je ležal mlad fant, eden od maršbataljona. Ležal je in gledal v nebo, po katerem je plaval en sam oblak. Tam sredi tabora, med skupino prav tako mladih fantov, pa je vstajala pesem:

Pod nebom gre oblak ...

Fant se je zganil.

Oblaček ti, ovčica bela ...

Šel sem k njemu, da bi govoril z njim, pa nisem našel besedi, ker odtam doli so prihajale:

Če videl boš obraz,

obraz v okviru zlatih las,

glej, v duši ta obraz – nosim jaz ...

Fant, korajžo!

Pa, kako naj ti jo dam, ker meni samemu so silile solze v oči. Vzbudila jih je že dolgo porojena, pa vedno zadržana pesem. Slovenska pesem, katere že dolgo nisem čul in jo zato sprejel kot mil pozdrav iz domovine ... Pesem domovine! Kako čudno moč imaš! S teboj uspava mati dete, s teboj si osvoji fant srce dekleta, s teboj na ustnih mori sedaj v strašnih bojih na nož človek človeka. In ti vzbudiš možu solze, če objameš njegovo srce daleč od domovine.

Pesem domovine, tisočkrat pozdravljena!

Mladi fantje.

V bolnišnici.

V dolgi dvorani so stale ob obeh straneh postelja pri postelji. Na vsaki je ležal po en kadet ali praporščak. Sami mladi fantje.

Moj tovariš na desni je bil kadet, ki je stal 49 dni neprestano v prvi bojni črti. Petdeseti dan ga je rešil strel v roko. Njegova bolečina pa ni bil ta strel, temveč živci so mu delali trpljenje. 49 dni ni slekel obleke in sezul čevljev, spal pa samo tedaj, kadar ga je spanec s silo pritisnil na zemljo. Trpljenje njegovo je bilo v tem, da se ni mogel navaditi spali na postelji in ne spati brez čevljev na nogah in obleke na sebi.

Na levi od mene je ležal mlad Čeh. Na vprašanje zdravnika ali koga drugega, kaj mu je, je vedno odgovarjal: nič! Preromal je bil krvavo pot iz doberdobske planote na južno tirolsko fronto. Osem mesecev je trajala ta njegova pot, potem je bil omagal.

To je bilo neko nedeljo. Nad Dunajem so ležali sivi oblaki, iz katerih je pršil lahek dež. Sam sem stal na oknu in gledal na mesto pod seboj. Ulice so bile prazne, samo dolgčas sc je sprehajal po njih. Ne vem, kako je bilo to prišlo, morda je bil pozdrav iz domovine – v očeh sem začutil solzo, porojeno iz bolečine srca ... Takrat je stal ob meni tudi moj tovariš Čeh in mi položil roko krog vratu. Niti besedice ni spregovoril, ko pa sem mu pogledal v oči, sem videl v njih solze. Morda so biti to samo odsevi mojih solz? Sram me je bilo, ker je bil mnogo mlajši od mene. Zvečer sva sedela skupaj in si pripovedovala dogodke od tam zunaj. Med drugim mi je povedal to-le:

»Nekega popoldne sem bil poslan iz postojanke k polkovnemu štabu. Pot je bila dolga dve uri in je vodila na nekem mestu skozi gozd. Ko jo maham skozi gozd, zaslišim naenkrat na desni od pota stokanje. Šel sem tja, odkoder je prihajalo ječanje, in našel sem na tleli ležati popolnoma onemoglega italijanskega korporala. Fant je ležal lam že dva dni brez hrane, brez vode, s prestreljeno nogo, popolnoma onemogel. Bil je večji in močnejši od mene, zato mi je bil težko breme, ko sem ga nesel poldrugo uro daleč do divizijske bolnišnice. Kako se mi je fant zahvaljeval! V spomin mi je dal rožnivenec. »Nosite ga pri sebi, in sreča Vas ne bo zapustila,« mi je dejal pri slovesu. In glej! Od tedaj sem bil doživel še pet hudih italijanskih napadov, pa sem brez rane. Enkrat sva ostala od mojega voda samo dva živa. Kaj mi je? me vprašujejo. Biti kadet osem mesecev na fronti, za soško fronto folgarijsko planjavo, in naprej in naprej – to zdela človeka.

Kaj mi je? Truden sem.«

Tam na koncu dvorane je ležal praporščak, ki ni nič govoril. Drugi dan potem, ko je prišel v bolnišnico, mu je ljubezen poslala toliko cvetja in rdečih rož, da je ležal med samim cvetjem in rožami. Tretji dan pa je prišlo dekle, mlado in zalo, kot rože in cvetje. Ljubezen je bila prišla – toda fant je ležal mrtev med cvetjem in rožami ...

Blizu njega je imel posteljo kadet, ki je bil samo življenje. Življenje v mladosti. Imel je rano na nogah in za seboj mnogo težkih dni. Poldrugo leto že ni bil doma, zato je vložil prošnjo za dopust, in zdaj je sanjal samo o domu, ki je ležal tam v čeških gozdovih. Fant je zmerom pel, in cela dvorana je bila včasi polna njegove razposajenosti.

Neko jutro, ko je ta fant še spal, je stopil v sobo star, siv mož. Pri vratih je obstal in oči so mu iskale po dvorani nekoga. Ko so ga našle, je hitel k postelji tega veselega kadeta. In fant, ki je vedno pel, je zaplakal tedaj, ko je objel svojega očeta, kot majhno dete. Oče je plakal z njim, mi pa smo se obrnili v stran, ker tudi v naših očeh so bile solze.

V objemu in solzah je bilo povedano vse, vse, kar je doživel ta fant v poldrugem letu, odkar je bil od doma.

To niso bile povesti časopisov, temveč žive povesti živih prič, ki ne bodo pripovedovane morda nikdar več, nikdar ne napisane, temveč ostale skrile v srcih teh mladih, molčečih junakov do konca njih dni. Kdo bo razumel, kdo morda verjel, ako ni doživel sam.

Ampak eno je: ti dogodki in trpljenjapolni doživljaji so prestvarili srca teh mladih ljudi v srca mož; kot mladi fantje s pesmijo na ustnih so odhajali – vrnili pa so se kot možje; ljubezen do domovine, ki je bila prej mehka v teh srcih, je postala skalnato trdna. In s temi srci, polnimi ljubezni in čustva, se bodo vrnili enkrat domov. Domovina! Vsak izmed njih te bo ljubil z ljubeznijo deseterih onih, ki so iz ljubezni dali zate življenje. Sprejmi jih tudi ti z ljubeznijo!

Pesem bi zapel o mladih fantih, pa jo nosim v srcu, ker je bila porojena v bolečinah.

Pesem bi zapel, pa jo bodo peli fantje sami, ko se vrnejo. Pesem junaštva, kakor jo še nisi slišala domovina. Pesem, porojeno med gromenjem topov in v hrepenenju po tebi – domovina.

Tvoja pesem, domovina! Pesem o tistih dneh, ko so iz ljubezni zate odvrgli mladost in postali možje, kakršnih potrebuješ, domovina – naša Avstrija!

Mlada junakinja.

Na velikem prostoru je bilo postavljenih več lesenih barak. V te barake so nalagali prazne vreče, ki so prihajale po železnici iz vseh bojnih polj. Na stotisoče je bilo teh vreč. Najprvo jih je bilo treba sortirati, potem oprati, zatem pa zakrpati, da so bile zopet porabne. Vse to delo so opravljale ženske. Nekaj nad sto jih je bilo zaposlenih pri sortiranju, nad petdeset jih je pralo vreče, do štiristo pa doma krpalo oprane vreče.

Vsak ponedeljek in vsak četrtek so prihajale ženske, ki so krpale v svojih domovih vreče. Prinašale so zakrpane in sprejemale nove v popravo. Vsaka je imela svojo številko in v knjigi svoj račun, iz katerega je bilo razvidno, koliko vreč je prejela, koliko jih je vrnila in koliko je v enem tednu zaslužila. Plača za zakrpano vrečo je znašala 8 vin., sukanec si je morala vsaka sama kupiti.

Gospodar nad temi živimi številkami je bil četovodja Horvatiček. Vsak ponedeljek in vsak četrtek je bil mož celi dan razburjen. Razburjal se je včasi po nepotrebnem nad ženskami, ki so prinašale in odnašale vreče. Vsako je poznal do dobra, zato je vedel za vsake napake in dobre lastnosti. Klical jih ni po imenu, temveč po številkah, zmerjal pa jih je včasih s strašnimi izrazi. Ženske so poznale Hrvatička, kot je on nje poznal, zato si njegovega zabavljanja niso jemale posebno k srcu, ker navsezadnje je bil Hrvatiček dober mož, ki je marsikaj spregledal.

V ponedeljkih in četrtkih mi je bil užitek opazovati delo četovodje Hrvatička.

»Št. 131!«

Oglasilo se je zalo dekle z majhnim detetom v naročju.

»Koliko si oddala?«

»150 vreč.«

»So dobro zakrpane?«

»Dobro, gospod, samo sukanec je vedno dražji.«

»Koliko jih vzameš danes seboj?«

»Prosila bi zopet 150.«

»Dobro!«

»Poljubljam roki.«

Ko je odšla št. 131, se je obrnil Horvatiček k meni in mi povedal njeno povest. Povest zapeljanega dekleta, ki mora zdaj krpati vreče, da more preživljati sebe in otroka. Kako bedno preživljati!

»Št. 204!«

Oglasila se je mlada žena, kateri se je poznalo, da je imela nekdaj lepše dni. Ko je odšla, mi je Horvatiček zopet povedal njeno povest. Je žena zobotehnika. Leto pred vojsko sta se poročila na prazne roke iz ljubezni. On se je osamosvojil, začelo jima je dobro iti, pa je prišla vojska in pobrala mladega moža. Zdaj krpa mlada žena vreče.

Še mnogo številk in še mnogo žalostnih povesti sem slišal tisti dan, dokler ni odbila ura enajstkrat v znamenje, da je konec dopoldanskega dela.

Horvatiček je zaprl knjigo številk, jaz sem hotel že oditi, ko je pritekla vsa zasopla starka.

»A, št. 138! Kje ste hodili tako dolgo?«

»Gospod, oprostite, imela sem opravka. Dete mi je umrlo.« Starica je pričela jokati.

»Predvčerajšnjem je še veselo skakalo krog mene, danes pa je mrtvo. Vročino je imelo. Poglejte kako ljubo dete.«

Iz nedrij je potegnila sliko razglednico. Na nji je bila družina. Mlad mož v vojaški uniformi je stal za mlado, slabotno ženo, ki je sedela na stolu in držala poldrugo leto staro dete v naročju. K materi se je stiskala dvanajstletna punčika, lepa kol angeljček. Petleten deček pa je stal poleg očeta vojaka in se držal njegovega bajoneta.

»To je strašno, to je strašno!« je tarnala starka. »Pred šestimi meseci je umrla mati, zdaj pa dete. Oče pa leži ranjen v bolnici na Češkem. Cele noči sem krpala vreče, da sem mogla nakupiti kruhka deci. Trebalo bi mi deset rok. Ta mala mi pomaga, cel dan mi pomaga, po noči pa delam sama. Toda moje oči so slabe, tudi zdravje mi je za nič. Sedemdeset let imam. – Danes dopoldne sem se zamudila, ker sem morala oskrbeti potrebno za otrokov pogreb. – Prosim, ali bi mogla dobiti 200 vreč?«

Dobila jih je. Horvatiček pa mi je povedal njeno povest. Oče je bil v vojski, zdaj leži ranjen v neki bolnišnici na Češkem. Žena mu je umrla pred šestimi meseci in ostavila tri otroke, katere preživlja zdaj stara mati s podporo 70 vin. na dan za otroka in s tem, kar zasluži s krpanjem vreč. Zanimivo pri tem je pa to, da si starka ne upa sporočiti sinu, da mu je umrla žena.

– Umrl bi od žalosti tako jo je ljubil. Umrl bi, ali pa bi si kaj naredil. – Tako misli starka, zato mu ne piše, temveč k Horvatičku prihaja, da ji on sestavlja pisma tako, kot bi mu jih pisala žena. In Horvatiček se trudi, da ponareja pisavo mrtve žene ...

*

V ponedeljek čez tri tedne po tem dnevu je Horvatiček zopet prejemal in oddajal vreče. Jezil se je in klel nad ženami, toda vsaka je dobila svoj del. Jeza Horvatička je bila samo na jeziku – tako iz navade, ker je bil četovodja.

Zadnja je prišla na vrsto deklica s plavimi laski in očmi kot angeljček. Boječe se je stiskala v kot, dokler niso bile odpravljene vse žene.

»Kolik broj imaš dete?«

»Broj 138, gospod.«

Horvatiček je odprl račun.

»Veronika Jurekovič. Pa, kje je babica danes?«

»Umrla je.«

Deklici so se orosile oči.

»Kdaj?«

»Pred štirimi dnevi smo jih pokopali. Do polnoči sva krpale vreče, potem pa jim je postalo slabo, zjutraj so bili mrtvi. – Gospod, bom li megla dobiti vreč?«

»Pa, kdo jih bo krpal?«

»Jaz, gospod.«

»Ti?«

»Da, jaz, saj sem tudi prej pomagala babici.«

Horvatiček je bil v zadregi, kaj naj stori, zato je prišel k meni. Zedinila sva se, da prezreva predpise in ji dava vreče. Dekle je bilo vse srečno.

»Si li pisala tateku, da je umrla babica?«

»Nečem mu pisati.«

»Pa, zašto ne?«

»Morala bi mu pisati, da je umrla mala Jelka, da je umrla babica. Tatek je bolesten v bolnišnici, ko bi zvedel to, bi umrl še on od žalosti.«

»Pa, kdo vam bo zdaj kuhal kosilo?«

»Kuma ga bo donašala, ki je zaposlena v pučki kuhinji, jaz pa bom krpala vreče. – Molim vas, gospod Horvatiček, v nedeljo hočem doči k vam, da napiševa tateku pismo, kot ste delali to babici.«

»Pa, kaj napiševa?«

»Pisala bova, kot da piše mamica, da smo vsi zdravi in da Barica že zna krpati vreče, in da mu plete nogavice za zimo.«

Horvatiček se je sklonil nad knjigo. V očeh je imel trdi mož solze. Pomočil je pero v črnilo in napisal na novo stran knjige:

»Broj 415, Barica Jurekovič.«

Potem je napisal še to na zelen listič in ga dal deklici.

»To je tvoj novi broj.«

»O, to je visok broj! Poljubljam roki.«

Deklica je odšla. Zunaj je čakal petleten fantič, stoječ pri razdrapanem otroškem vozičku. Nanj sta naložila vreče.

»Barica, pusti, da bom jaz konj, ti pa boš potiskala zadaj,« je zaprosil dečko.

In Barica je pritiskala voziček, da je lažje vozil mladi konj ...

*

»O, to je visok broj!«

Da, to je visok broj – 415. – Hotel bi ti ga uvezti z zlatom na srebro, da boš pomnila, kdaj si postala Barica Jurekovič – junakinja med tisočerimi številkami trpečih hrvaških žen. Morda najmlajša – pa ne – najzadnja.

Dolga krasna pot.

I.

Marsikdo mi jo dejal: ne hodi; jaz pa sem nestrpno pričakoval brzojavke z naročilom, da naj grem. Ko jo ta brzojavka prišla, mi jo še moj predstojnik polagal na jezik besedico »ne«, katere pa nisem spregovoril, ker so me življenja izkušnje naučile, da sem bil še vedno tepen, ako sem se dal pregovoriti, da storjenega sklepa nisem izpeljal. Zlasti sem skusil to pri vojakih. Zato sem šel.

Ob 9. uri zvečer sem se vsedel v Zagrebu na vlak in jutro se je delalo, ko sem se vozil po dolgem, železnem mostu čez Savo na bosenska tla.

V Bosanskem Brodu sem naletel na Slovenca-Ljubljančana, nadporočnika A., ki je prihajal iz Črne gore. Imel sem toliko časa, da sem si dodobra lahko ogledal Bosanski Brod, ki ima navzlic temu, da je samo dolga vas, dokaj zanimivosti že s tem, da prebivajo v njem katoličani, grški razkolniki in mohamedanci. Že krasni, v orijentalskem slogu sezidani kolodvor je vrlo zanimiv.

Proti 10. uri dopoldne je odpeljal vlak ob rečici Ukrini naprej po bosenskib tleh.

Vožnja po ozkotirni železnici je sicer dokaj počasna, toda ima to prednost, da dajo potnikom prilike dovolj, da si natančno lahko ogledajo zemljo in kraje, ki leže ob desni in levi strani. Tudi jaz sem izrabljal to priliko, saj me je zanimalo vse: polja, ljudje, hiše, cerkve, mošeje, živina i. dr.

Vozili smo se po rodovitnem Ivanskem polju do Derventa, potom višje proti Krnin planini do Han Marice in naprej do Kotorskega. Opoldne smo se ustavili v Doboju, kjer sem imel priliko obedovati. Potem je šlo zopet naprej med Črnim vrhom in med Ozren planino, kjer nam je bila spremljevalka reka Bosna. Potem še naprej, vedno naprej, celo popoldne.

Gledal sem in premišljeval o zemlji in ljudeh. O zemlji, za katero in na kateri so se vršili že hudi boji, in o ljudeh, ki so se in se še bore za to zemljo kot levi junaško. Morda so ti boji zdaj zadnji za dolgo, dolgo. Zemlja potrebuje miru; z mirom bo prišla kultura. Industrija, ki je že pridela svojo pot v deželo, bo šla naprej. Poljedelstvo, ki zmaguje ravno v teh časih, se bo povzdignilo, in bosenska zemlja bo dobila drugačno lice.

Maglaj – Žepče – Vratnik – ob Liscu – naprej do Zenice. V teh krajih se je industrija že trdno vsedla. Lesna industrija, železna industrija; premogokopi in tovarne za papir. Vse to se zdaj pospenja do vrhunca, ker vse služi vojski. Ujetniki grade ceste, delajo po tovarnah, trasira se železnica, tako da dobivajo ti kraji od dneva do dneva drugačno lice.

Po poljih pa delajo žene in otroci.

Tam ob železniški ograji stoji dekle in gleda s sanjavimi očmi za vlakom.

»Dekle, zakaj si tak žalostno?«

Tako ti je odpeljal vlak fanta in Bog sam ve, ali ga pripelje še kdaj. Morda leži pokopan ob naši Soči, morda preži v tirolskih gorah na sovražnika? Morda cveto rože v tvojem vrtu zastonj, ne boš ga kinčala junaka ž njimi ...

Vlek sopihu dalje, dalje po trsteniški dolini, skozi katero teče potok Trstenica. Tam stoji nekdanja prestolica bosenskih kraljev grad Bobovac. Potem naprej skozi Visoko in vedno bližje prestolnici Bosne – Sarajevu.

Večerilo se je že, ko se jo na neki postaji vstavil vlak. Sredi trga je stala mošeja, ob nji pa vitek minaret. Raz ta stolp je klical mujezin k večerni molitvi: »La ilaha illa Allahu« (ni Boga razen Alaha). Po cesti k mošeji so hitele mohamedanke v belih, črnih in višnjevih oblekah. (barva je zunanji znak njih starosti. Najmlajše se oblačijo belo, starke črno). Vse so bilo zagrnjene, čez obraz so imele potegnjene pajčolane, da jim ni bilo videti niti oči.

Ravno 12. ura, odkar sem se vsedel v Brodu na vlak, se je bližala koncu, ko se je vstavil vlak v Sarajevu, prvi postaji mojega potovanja. 24 ur je že poteklo, odkar sem zapustil Zagreb.

Na postaji – še v Zagrebu je to težko – ni bilo nobenega izvoščeka. Skrbelo me je, kako bom spravil prtljago v hotel, ker ž njo si nisem upal v električno železnico. Toda moj »burš« je rešil stvar tako, da jo je dal polovico k meni v prvi voz, drugo polovico pa je vzel seboj v drugi voz. Tako je šlo.

V električni nasproti meni je sedela mohamedanka v revni višnjevi obleki. Obraz ji je zakrivala črna tančica. Poteg nje je sedela mlada dama, vsa posejana z briljanti. Če je odprla usta, se ji je celo med zobmi lesketalo zlato. Kakšna razlika med tema dvema ženskama! Kakšen prepad med njima ne samo po vnanjostl, temveč tudi po življenju. Ena se obsipa z zlatom in odeva v svilo, druga se zakriva, da niti njenih oči ne moreš videti.

Dva svetova. V katerem je življenje srečneje?

Nad Sarajevom je ležala lopa poletna noč, po ulicah je pa bilo življenje še živahno.

II.

Sarajevo! – Eno dopoldne sem imel časa, zato sem moral hiteti, če sem si hotel ogledati vsaj nekaj zanimivosti tega lepega mesta.

Prvo, kar sem storil, je bilo, da sem poromal na kraj, kjer je počil prvi strel sedanje vojske, kjer je bil storjen strašni zločin nad prestolonaslednikom Francom Ferdinandom in njegovo soprogo. Že kraj sam, kjer se je to dovršilo, kaže, s kako premišljenim načrtom se je šlo na delo. Ob vogalu ozke ulice Frana Josipa stoji visoka hiša, v katero je vzidana spominska plošča na ta strašni čin. Tam je bil izvršen strašni čin. Tam je bil izvršen umor. Vstopil sem v prodajalno, da si kupim razglednico te hiše s spominsko ploščo. Prijazna prodajalka mi je, ko je videla, katero razglednico sem si bil izbral, začela na drobno popisovati tisti čas, ko se je izvršil zločin. Bila je v prodajalni, ko je počil strel. Nepopisno je bilo razburjenje. Morilec se je v gneči zatekel po izvršenem atentatu v to prodajalno ... Od dne, ko so vzidali v to hišo spominsko ploščo, je izložbeno okno, nad katerim je plošča, vedno polno samega cvetja in zelenja.

Nedelja je bila ta dan in življenja po sarajevskih ulicah vse polno. Bošnjaki in Bošnjakinje v svojih pestrih narodnih nošah, vmes mohamedanci in mohamedanke, pa elegantna mestna gospoda in mnogo mnogo vojaštva. V ulici Ferhadiji, ki vodi do lepe katoliške katedrale, se je bilo komaj možno skozi preriti. Pazar sam pa je nudil sliko orienta. Rad bi si ogledal Begovo džamijo, toda nisem imel časa, ker sem imel opravka v magistralni hiši, kjer je bil po prvem ponesrečenem atentatu na Franca Ferdinanda, sprejem. Po sprejemu na magistratu je bil izvršen drugi, usodepolni atentat.

Dopoldne se je bližalo popoldnevu, ko sem se moral posloviti od Sarajeva. Moj sopotnik nadporočnik K., doma iz Dunaja, ni mogel Sarajeva prehvaliti. Predpostavljal ga je Zagrebu, v čemer sicer nisem mogel soglašati ž njim, toda v tem sva bila edina, da se v Sarajevu v sedanjem času boljše in veliko ceneje jè, kot v Zagrebu.

Če je kaj na svetu romantičnega, potem je brezdvomno najbolj vožnja od Sarajeva do Mostara.

Vlak je prenapolnjen, ker vse je hitelo ven iz mesta. Največ se jih je peljalo do postaje Ilidže, kjer so znamenite žveplene toplice. V njih bližini se nahaja tudi izvir reke Bosne. Mi pa smo se vozili naprej mimo gore Bjelašnice (2066 m) in še naprej, naprej.

V Rastelici je stal vlak dalj časa. Tam je stal tudi vlak, napolnjen z vojaki samimi Hercegovci. Ob vozu je stal lep vitek fant korporal, ki je imel pripeti na prsih obe srebrni medalji. Nadporočnik K. me je zaprosil, da naj ga vprašam, odkod prihajajo ti vojaki.

»Sami urlaubarji smo, ki se vozimo zdaj nazaj h kadru.«

»Kje si si zaslužil medalji?«

»Ob Soči, gospod.«

Nadporočnik K. ni mogel zakrili občudovanja nad temi krepkimi, mišičastimi ljudmi z očmi, bistrimi kot orlovskimi.

»Da, gospod nadporočnik, to je bila naša straža tam ob Soči!«

Zamislil sem se v čas, ko je tekla tudi po teh hercegovskih tleh slovenska kri. L. 1878. so se pod generalom Jovanovičem borili kranjski in štajerski lovci. Stotnik Medved je padel prvi pri Stolcu. Zdaj pa se bori Slovenec s Hercegovcem proti Italjanu – oba za skupno domovino Avstrijo in za rodno zemljo. Ko je prepeljal vlak Ivanovo Planino smo bili na hercegovskih tleh. Ko smo prevozili divje romantično sotesko med Bradino in Konjico, smo pozdravili zeleno Neretvo. Potem je šla vožnja dalje ob tej reki, ki me je živo spominjala naše Soče, saj je tudi ona bistra hči planin. Čudno to; pred meseci sem sc vozil ob Adiži – mislil sem pa na Sočo; zdaj sem se vozil ob Neretvi in deklamiral sopotniku; Krasna si bistra hči planin ...

Gledala sva skozi okno in se divila ljudstvu v narodni noši, ki je lepša od bosenske. Spomnil sem se, da se je pred leti tudi pri nas začelo delati na to, da bi se med ljudstvom vpeljala zopet narodna noša. Škoda bi bilo, ako bi se ta akcija ne nadaljevala. Vozil sem se v teh zadnjih dveh letih po Štajerski, Tirolski, Hrvaški, zdaj po Bosni in Hercegovini – povsod ljudstvo v narodnih nošah, samo pri nas na Kranjskem hodijo ljudje v dragih, pa zelo spakedranih oblekah. Noša ljudi daje pečal zemlji.

Jablanica – čez dolino Glogošnico – Grabovica – še naprej – Mostar.

Večer je bil. Vsi smo hiteli v kolodvorsko restavracijo, ker le malo je bilo časa za večerjo.

Ponoči sem se vozil čez spodnji del Hercegovine, ki je sam kamen.

Jutro je bilo, ko sem v Zeleniki pozdravil morje.

Ta dan je bil moj god – obhajal sem ga v Boki Kotorski. Morje!

IV.

Cetinje! – O Črnigori in Črnogorcih sem čital v svojih dijaških letih precej popisov. Saj jih imamo tudi mi Slovenci nekaj, raztresenih po raznih časopisih, pa tudi par knjig. Reči moram, da sem našel zdaj, da je večina teh potopisov pretiranih na eno ali drugo stran. Mnogi so pisani iz nekega nezdravega slovanskega navdušenja. V njih je vse stokrat lepše, kot je v resnici. Da bi bilo tu v Cetinjah in sploh v Črnigori lepo, tega jaz nisem našel. Najbolj zapuščeni deli našega Krasa so slikovitejši in vasi po našem Krasu lepše, snažnejše in zanimivejše, kot kraji tu. Da je Črnogorec junak, to je dokazal premnogokrat. Da je inteligenten, to se ne da tajiti. Da pa je tudi len, v mirnem času postopač, to se ne da oporekati. Da so Črnogorke najlepše jugoslovanske žene, to je resnica. Da pa so tudi velike revice, ki morajo opravljati moževe posle kot živina, tega prezreti ne more nihče. Poleg tega pa tista velika domišljavost! V bedi, siromaštvu žive, pa sanjajo o zlatih gradovih in presede cele dneve po kavarnah, kjer samo politizirajo. Tista kavarniška politika, ki je pri mnogih Jugoslovanih doma, je več škodovala, kot koristila. Črnogorec ima kralja, ministre, poslaništva, parlament, nima pa cest, vodovodov, elektrike; v bornih domovih prebiva, turščin kruh je pa črno kavo pije. Ima zlate okraske na sebi, pa raztrgane čevlje. Nad prodajalno, v kateri je komaj toliko vrednosti, kot jo ima naš najrevnejši kramar, se blišči napis v cirilici in – francošini. »Hotel«, v katerem ne dobiš ene nočne mizice in kjer služi petim gostom en umivalnik, ima francoske račune in si dela reklamo s francoščino. Tako je bilo leta in bi morda ostalo še leta, da ni prišla ta velika nesreča, da je kraljevi dvor prazen, vila prestolonaslednika zapuščena, naša vojaška uprava, črnogorski politiki od doma, ljudstvo pa bedno, da bi umiralo, če ne bi prihajal živež od nas po cestah, ki se na novo polagajo, in po zračnih železnicah, ki jih goni elektrika. Dela se, mnogo se dela zdaj v Črnigori. Črnogorski inteligenti pa se izprehajajo zdaj po Črnigori, posedajo pred kavarnami in gledajo, gledajo na to ... Kako je v njih srcih, ne vem, ker nisem pogledal tja notri.

Neko dopoldne sem imel časa; dovolj, da sem si ogledal Cetinje natančno; saj ni mnogo gledati. Dolga vas s par stavbami, ki bi v kakem našem mestu prav nič pozornosti ne vzbudile. Tu pa je zato, ker ti pove spremljevalec, da je ta majhna vila ob levi ceste z majhnim vrtom francosko poslaništvo, da je večja vila na desni z lavo tenis prostorom na vrtu prestolonaslednikova palača itd.

Cetinje imajo v sedanjem času to prednost pred Dunajem, da je tu dovolj in dobrih cigaret. Za kadivca velikanske vrednosti. Tudi mesa, vina in bele kave smo dobili dovolj. Besede, da se tu strada, so prazne. Seveda za tujca ni tako, kot je bilo. Ampak tako ni niti na Dunaju. Vojska je že nad dve leti, pa nekateri ljudje se ne morejo privadili na razmere, ki jih ustvarja – vojska.

Plačuje se v Črnigori tudi s črnogorskim papirnatim denarjem, katerega nominalna vrednost je seveda reducirana. Treba je pri tem denarju paziti, da ima pečal naše uprave, ker drugače je brez vrednosti. Naj še omenim, da se v Črnigori izdajajo najstrožji predpisi glede zdravstvenih razmer in da se s primerno strogostjo tudi gleda, da se ti predpisi izvršujejo.

Opoldne smo zasedli zopet avtomobile in se odpeljali na drugo stran doli, tja proti Albaniji. V Rijeki, mali vasici ob zalivu Skaderskega jezera, smo se vkrcali na parnik »Danica« in odpluli. To je bila krasna vožnja po jezeru, kjer se deli meja med Črnogoro in Albanijo. Krog in krog samo gore, skalnate, visoke gore. Nad nami modro nebo, pod nami pa zelena voda. Šel sem visoko tja gori, kjer je sedel krmar. Tam sem imel prost razgled na vse. Gledal sem in mislil. Mislil sam o razmerah tu in mislil sem na domovino, kjer so tudi gore, pa spodaj zelena polja, kjer je tudi ljubezen, pa tudi mnogo dela, kjer je tudi mnogo sanj, pa več realnosti ...

Ko smo odpluli od Virpazarja, sem se spustil v pogovor s krmarjem. Bil je to sedemdeset let star Črnogorec. Koža na obrazu mu je bila kot staro usnje, samo oči, te oči so bile take, kot se vidijo samo v Črnigori.

»Kje imaš svoj dom?« sem ga vprašal.

»Na Rijeki, gospod.«

»Greš večkrat v Cetinje?«

»V Cetinje? – Sedemdeset let imam, pa še nikdar nisem bil tam.« Od Rijeke do Cetinj je po bližnici v goro šest ur hoda. Mož še ni bil nikdar gori.

»Imaš družino?«

»Ženo imam.«

»Otroke?«

»Imel sem jih.«

Mož se je naslonil na krmilo in gledal po jezeru. Sedemdeset let ima, več kot polovico teh let je preživel na jezeru, ki mu je drugi dom. Večer je bil solnce je tonilo v morje.

Jezero in bele gore na levi so bile vse zlate, na sive gore na desni pa je legla senca tako, da gore niso bile več sive, temveč temne, kot bi bile poraščene s stoletnimi gozdovi.

Tam pred nami je ležalo mesto z vitkimi minareti.

Skader.

»Danica« ni mogla do pristanišča, ker jezerska voda je v zadnjem času plitka. Zato so prišli s čolni do nas. V teh smo se pripeljali do mesta, kjer smo zasedli vozove, ker pravo mesto leži nad pol ure daleč od pristanišča.

Torej v Albaniji!

V.

Skader! – V pristanišču sva se vsedla z nekim nadporočnikom od trena na voz, ki naju je odpeljal po ulici »Rue King Eduard VII«. Ta ulica, s tako imenitnim imenom pa je bila taka, da sva kmalu zapustila voz in šla raje peš skozi tisti del mesta, v katerem je bilo polno kolib, ki služijo za prodajalne. Ulice niso tlakovane s kamenjem, temveč s skalami, zato je vožnja po njih trpljenje. Del Skadra, ki leži ob morju je poln samih prodajalen. Cel dan vlada tu živahno, pestro življenje. Iz tega dela pelje široka cesta mimo razsežnega turškega pokopališča na levi, na desni pa stoji mošeja brez strehe. Potem je polje na desni in levi. Po dobre pol ure hoda se pride v mesto, v pravi Skader.

Večer je že bil. Ker pa je bilo meni odločeno stanovanje na drugem koncu mesta, sem imel že ta večer priliko, da sem si ogledal glavne dele mesta, ki mi je zelo ugajalo. Avstrijska uprava skrbi v prvi vrsti na vsej tej zanemarjeni albanski zemlji za snažnost. Skader napravi v tem oziru jako ugoden vtis. Mesto je električno razsvetljeno in po ulicah vlada do poznega večera živahno življenje. Polno uniform, med njimi Albanci in Albanke v svojih pisanih nošah, pa tudi civilnega, moderno oblečenega prebivalstva dovolj. Saj je v Skadru že precej avstrijskih trgovskih agentur in podružnic dunajskih bank. Lepa je katoliška katedrala, prikupne vile poslanikov; nova, velika bolnišnica stoji sredi mesta. Ob glavni cesti eno in dvonadstropne hiše s prodajalnami, v katerih vsaki drugi je kavarna. V sobah prenočišč so vsa okna zagrnjena z drobnimi mrežami iz platna, da ne morejo v sobe tiste majhne, majhne ptice, ki nosijo malarijo. Prenočišče ni bilo slabo, drugi dan sem imel celo dopoldne čas, da sem opazoval življenje po mestu, ki je nad vse zanimivo vsled svoje pestrosti in popolnoma orijentalskega značaja, katerega glavni znak je ta, da pri vseh teh ljudeh žena gara, mož pa lenari ob čaši črne kave. Revno albansko ljudstvo je raztrgano, umazano, da so naši cigani gospoda proti njim. Boljši Albanci in Albanke pa si nadevajo dragocene, z zlatom in srebrom našite obleke, ki pa navzlic temu niso tako lepe, kot v Črnigori, ali Bosni in Hercegovini. Tam so lepe žene in dekleta; stasiti, ponosni moški, medtem ko med Albanci ne najdeš lepega obraza in ne lepe postave. Vse je suho, brez lepo začrtanih oblik, in obrazi imajo nekaj roparskega na sebi. Strast izraža vsak obraz in v očeh je potuhnjenost ...

Proti poldnevu je kazala ura, ko smo v pristanišču zasedli železniške vozove, da se popeljemo vsak na svoj cilj. To je bila takoimenovana »Feldbahn«. Ozke železniške tračnice, po katerih so drčali majhni, odkriti vagončki, katerega vsakega sta vlekla po dva konja. Cel vlak je obstojal iz treh vagonov. V prvem je bila pošta, v drugem mi, v tretjem pa sluge z našo prtljago. In šlo je celo popoldne, do poznega večera, med samimi njivami, na katerih je rastla koruza, vsepovsod sama koruza na desni in levi. Vročina nas je mučila, da se nam niti govoriti ni ljubilo. To pa tam je ležal ob cesti grob; grob z rumenim križem, napis na njem je izbrisal dež ... Vozili smo se mimo vojaških taborišč in mimo albanskih vasi, ki obstoje iz hiš, spletenih iz bičevja in ometanih z ilovico. Ob 7. uri zvečer sem bil na cilju. Blizu tam, kjer je pred meseci vojskovodja Köves potegnil meč in zarezal ž njim v albansko zemljo začasno mejo med nami in onimi, s katerimi se bore naši fantje točasno ob Soči in v tirolskih gorah.

Na cilju!

Poročnik K., katerega sem prišel »odrešit«, me je sprejel z velikim veseljem. Mestece, kamor sem bil prišel, bi pri nas nosilo komaj ime trga. Leži ob gori, na kateri stoje razvaline močne trdnjave. Je nekaj belih, enonadstropnih hiš, druge pa so pritlične in služijo za prodajalne. Drin teče mimo in se izliva tako blizu od tu v morje, da je njegova voda že tu slana. Na nasprotni strani Drina stoji na griču katoliška cerkev, katere zvonik je odbit.

»Kaj je to belo poslopje sredi hriba, na katerem so razvaline?« sem vprašal.

»To je bivša turška vojašnica, zdaj pa bolnišnica.«

Prišla sva do bele, enonadstropne hiše koncem mesta.

»Tu bo tvoj kvartir. Je eden najboljših. Vzameš lahko sobo v kateri je stanoval prej nadporočnik F.«

Po lesenih stopnicah sva prišla v prvo nadstropje, kjer mi je tovariš odprl sobo, ki naj bo moj kvartir.

»Tako, lahko si daš prinesti prtljago in se urediš. Imaš še uro časa do večerje. Na svidenje!«

Ostal sem sam.

Soba je imela lesen strop, poslikan z rdečimi rožami, toda zdaj je bil prevlečen z apnom. Prav tako okna, vrata, vse vse. Na oknih je bila do polovice nataknjena fina, lesena mreža, tako da se je moglo videti na cesto, ampak iz ceste ne onega, ki stoji za oknom.

Tekom poldrugoletnega svojega vojaškega vandranja sem že spal v cerkvah in hlevih, v vežah in hotelih, enkrat na grobovih; zdaj pa bom spal – v haremu.

Vsa okna so bila zastrta z zelenim pajčevinastim blagom. Bilo je dušljivo v sobi, kjer ni bival že tedne nihče.

S stolne mošeje se je glasil muezin: »La ilaha illa Allahu«, Že cel teden čujem te klice, toda takršnih kot so bili ti, še nisem slišal. Ni bilo ne petje in ne vpitje, temveč nekaj takega, kot bi ječalo tisoč zaprtih duš.

Prižgal sem luč in se vlegel na posteljo. Truden sem bil in do večerje mi ni bilo.

V oktobru 1916.

Leš (Alessio) je majhno albansko mestece, ki leži na levem bregu Drina blizu tam, kjer se izliva ta reka v morje. Nad mestom se vspenja hrib, na katerem leže razvaline velike, močno obzidane trdnjave. Na nasprotni, desni strani Drina stoji na hribu precej velika katoliška cerkev. S tega hriba je krasen razgled do morja tja proti Sv. Ivan Meduvanski, ki je še manjši kot Leš.

Že včeraj se je v mestu opazilo, da bo danes nekaj posebnega. Povsod se je vse snažilo, in v ulici, kjer se nahaja bazar, so že visele avstrijske, turške in albanske zastave. Pred mnogimi prodajalnami je bila tudi obešena cesarjeva slika in okinčana z zelenjem.

Danes je bil krasen dan: nebo modro, zlato solnce na njem in zrak čist. Tu se ne pozna jeseni. Vrtovi so v drugič letos obdelani in gredice na njih zasajene s sočivjem. Deževje nastopi šele prihodnji mesec. Takrat je zima, brez snega, samo z deževjem. To, kar se je zdaj sejalo po vrtovih, bo zrelo o Božiču.

Ob 9. uri že je nudila pot, ki vodi do katoliške cerkve po hribu na desni Drina, vse polno ljudi. Vojaštvo in domače ljudstvo je prihajalo ter se razvrstilo pred cerkvijo, kjer smo pričakovali zastopnika generala iz Skadra. Obleka ljudstva, ki si jo nadeva ob svečanih prilikah, je zelo slikovita in bogato obložena z zlatimi okraski. Zlasti obleka takoimenovanih »nobilov« je zelo lepa. Cela dolga vrsta teh mogotcev je prišla, in predstavljanje in rokovanje med njimi in častniki je trajalo precej časa. Zastopan je bil ves oficijelni svet. Turški nadduhovnik z dvema duhovnikoma, župan, dolga vrsta »nobilov« in vojaške oblasti. Nekaj minut pred 10. uro se je pripeljal škof iz Skadra v spremstvu enega gospoda duhovnika, in zastopnik generala. Podali smo se v cerkev, kjer se je pričela služba božja.

Revna cerkev je to. Zvoniku je odbit vrh, slika v glavnem oltarju ima veliko luknjo in leseni strop visi tako, da je človeka strah, da se mu ne bo podrl nad glavo. Vojaki so sicer okrasili z zelenjem notranjost cerkev in pokrili njeno siromaštvo, kolikor se je dalo. Na glavnem oltarju nista niti dva lestenca enaka. Vse je staro in ubožno, tako ubožno kot pri nas ne v najrevnejši podružnici. – Kar je prišlo mohamedanov, so ostali med službo božjo zunaj, drugo ljudstvo pa je klečalo po cerkvi in se vedlo jako spodobno. Sploh sem opazil, da so Albanci in Albanke, kar jih je katoličanov, zelo verni. Žena nese težko breme s polja na hrbtu, v roki pa ima rožni venec ter moli. Premnogi, moški kot ženske, imajo obešen rožni venec vidno okrog vratu.

Po sveti maši je zapel škof Te Deum.

Nato se je vršila slovesnost v mošeji, ki stoji sredi mesta. Majhna je, toda njen vitki minaret je nekaj posebnega. Oprava v njeni notranjosti je tudi zelo revna, stavba sama pa je v boljšem stanju kot ona katoliške cerkve. Turški nadduhovnik je z Iece čital govor in neko molitev, med katero so odgovarjali mohamedanci z »Amen«. To je bilo vse.

Nato si je gospoda ogledala mesto, oziroma bazar. Ta bazar je prav zanimiv. Kavarne so tam, prodajalne, v katerih mnogih vse skupaj, kar je tam na prodaj, ni toliko vredno kot stane pri nas zdaj en par čevljev. Ampak vsa ta revščina je zložena tako, da je vse slikovito in okrašeno s pisanim papirjem in trakovi. Vse te prodajalne so pa same nizke, lesene kolibe. Naš vojak ne more stati pokonci v nji, temveč sedeti mora, ako pije v kavarni kavo, ali jé jagnjetino. Albanec sedi na tleh na preprogi. S kupovanjem je tu križ. Drobiža primanjkuje. Da se temu odpomore, je Albanec cene »zaokrožil«. Steklenica črnila eno krono, zavitek pismenega papirja z 12 umazanimi listi in kuvertami eno krono. Tako gre naprej, ena, dve, tri itd. Kava se pije v tako majhnih skledicah kot so pri nas naprstniki. Pa jih spiješ precej, da plačaš eno krono. Sploh pa prihaja tu trgovina v tisti stadij, v katerem je bilo človeštvo, ko še ni poznalo denarja. Za sol ali petrolej kupiš lahko od Albanca vse, od goveje živine do kokoši. Zlasti jajca zamenjava rad za sol.

Slavnostni obed v poslopju okrajnega glavarstva, ki je seveda v vojaški oblasti, je bil zelo zanimiv. Vojaški dostojanstveniki, škof s svojim spremstvom, turški duhovniki, častniki in albanski »nobili«. Zanimivo je bilo gledati te »nobile«, ki ne rabijo pri jedi ne noža in ne vilic. S prsti roke opravijo vse, dasi bi se nam skoraj nemogoče zdelo nositi tako v usta marsikatero naših srednjeevropskih jedi. Ampak njim je šlo ...

Pri mizi sem imel zelo zanimivega soseda. Že v cerkvi je vzbudil mojo pozornost. Mlad, visokorastel fant je, oblečen nenavadno elegantno v črno salonsko suknjo. Na glavi s črnimi kodri mu stoji koketno turški fes. Od tu je doma, študiral je v Carigradu; govori – skoraj neverjetno – devet jezikov. Pri glavarstvu je nastavljen za tolmača.

Zelo je razborit in užitek je z njim občevati. Svetovna literatura mu ni tuja, politična vprašanja ga razplamte. Mohamedanec je, pa »moderni«. Zdi se mi, da so taki tam v Carigradu ustvarjali novo, mlado Turčijo z Enver pašo.

Bil sem na njegovem domu. Mati gospodari v njem. Albanka, ki ne razume druzega kot albanski. Iz njenih pogledov in nasmehov sem spoznal, kako ponosna je na svojega sina, ki je bil v nizki, leseni izbi, med revščino poleg revne matere dokaj izredna prikazen v svoji elegantni salonski obleki z moderno kravato za vratom. Ampak tudi pri nas je mnogokrat tako. Eno se mi je zdelo čudno: mati mu je mohamedanka, pa si ne zakriva obraza in ne oblači kot druge mohamedanke, temveč je že nekaj evropejskega na nji. Morda je to vpliv sina, ki je študiral v Carigradu?

Lep dan je bil to. Tukajšnjim razmeram primerno, skromno svečano, pa srčno smo obhajali god našega cesarja, katerega vojska in upravne oblasti skušajo zdaj dvignili kulturno in materijelno tako razvpito Albanijo. Bog daj!

Kalvarija.

Da je prišla, temu se nisem čudil. Iznenadilo me je samo to, da je prišla tako naglo. Komaj en teden sem bil tamkaj, pa me je že obiskala. Nekega jutra je bila glava težka in noge me niso hotele držati. Popoldne pa so me že nesli tja gori.

Kalvarija! Nikdar se nisem zanimal, kako se imenuje hrib nad mestom; jaz sem ga imenoval prvi dan kalvarija. Na vrhu leže razvaline nekdaj močne trdnjave; v sredi stoji enonadstropna, bela hiša s teraso pred vhodom, do katere vodijo na desni in levi stopnice. Ta hiša je bila nekdaj turška vojašnica, zdaj je bolnišnica za bolne na koleri. Za to hišo, skoraj do vrha, do tja, kjer leže razvaline trdnjave, se razprostira pokopališče. Sami grobovi, sami grobovi z lesenimi, belimi križi. Grobovi brez cvetja. Kakih sto korakov na desno od te bolnišnice je cela naselbina lesenih barak, v katerih leži na sto in sto bolnih na malariji. Tudi za to bolnišnico so grobovi z lesenimi križi.

To je kalvarija! Zvečer, ko tone solnce ne daleč od tu v morje, poljubi z zadnjimi zlatimi žarki kalvarijo, da postane čudovito lepa. Bela hiša je kot iz slonove kosti, njena streha je zlata in zlati so vsi stoteri križi tam zadaj na grobovih. Podrta trdnjava na vrhu kalvarije čepi tam gori kot stara mati in lesene barake tam na desni so v solnčnih žarkih podobne naselbini, sestoječi iz samih vil. Najbolj čudno je pa to-le: takrat, ko tone solnce v morje, se odpro vrata bele hiše in vrata barak. Pa prihajajo tja ven možje in fantje v belih haljah in posedejo po zeleni travi ter se kopljejo v zlatih žarkih zaspanega solnca. Komaj pol ure traja vse to, potem pa ogrnejo kalvarijo temne sence; bela hiša sredi nje je kot strah, ki je vstal iz groba tam na vrhu hriba, kjer leže razvaline.

Mene je bilo prvi dan, ko sem prišel sem, strah pred kalvarijo in me je še danes. Tisto popoldne, ko so me nesli tja gori, me pa je bilo tako, da bi mi bilo vseeno, ko bi me zanesli kar naravnost tja zadaj, kjer so grobovi z lesenimi križi. In potem tako dva dni, ko je zjutraj in zvečer bolniški strežnik napisal na beli list, ki je visel ob vzglavju moje postelje, 40° vročine. Ležal sem in misli so mi bile vklenjene v težko, težko glavo. Samo ena misel se je vkradla iz te trdnjave, zaklenjene z železnimi vrati, in ponesla srce v mojo mladost, v mojo domovino. Nazaj pa je prinesla krvavo srce in misel sama je bila vsa polna solz ...

Tretjo noč proti polnoči je prišla in obstala ob moji postelji.

Kako strašna, kako gnusna je bila!

Čez kosti po vsem telesu ji je visela rumena koža kot umazana cunja. Na glavi pa je imela krono, spleteno iz črev človeškega telesa.

Smrt!

Ne morem reči, da bi bil v meni občutek strahu, pač pa je bil občutek strašne gnusobe. Zavedal sem se, kaj hoče, vendar me je močno iznenadilo, ko je pričela s pogajanji. Takrat sem bil poživel.

»Zapisan si mi pogojno.«

»Pogoji?«

»Trpljenje! Srce tvoje bo viselo v mukah pribito na križ. Vsi, ki si jih ljubil in jim zaupal, te bodo zavrgli. Tvoja pot bo trnjeva, eno samo veliko trpljenje.«

Niti pomislil nisem, temveč sprejel. Sprejel bi tudi, ako bi se šlo samo za en mesec, morda za en teden.

Dotaknila se me je; moje roke se je dotaknila, da me je zazeblo v dno srca.

»Sprejmeš?«

»Sprejmem!«

Potem sem zaspal. Zjutraj je bil moj sosed na desni mrtev. Prej lepi, mladi obraz mu je bil rumen, iz odprtih očesnih jamic mu je gledalo dvoje krogel, podobnih steklenim frnikulam, s katerimi smo se igrali otroci. Dopoldne so ga odnesli tja zad.

Tretji dan potem, ko je tonilo solnce v morje, sem bil že zunaj in občudoval krasili prizor. Morje je bilo vse zlato. Spomnil sem se, da sem pred leti enkrat pripovedoval svojemu mlademu sinkotu, kako gre solnce vsak večer spat v morje.

»In je morje potem zlato?« me je vprašal.

»Da, Tinko, morje je vse zlato, to sem videl sedaj.«

Čez teden dni sem že zopet sedel v moji sobi in gledal na kalvarijo. Kako strašna si ti, gora! Sto jih gre ali jih nesejo nate, vrne pa se jih od sto morda komaj deset. Moja vrnitev je bila odkupljena s strašno ceno; – Srce tvoje bo viselo v mukah pribito na križ ... Vsi, ki si jih ljubil in jim zaupal, te bodo zavrgli ...

In vendar!

Za kapljo življenja – morje trpljenja.

Strašna je ljubezen do življenja!

Grobovi.

Prve sem videl v južnih Tirolah, visoko v gorah. Vsi polni planinskih rož so bili; mnoge so krasili umetniško izdelani spomeniki. Ležali so ob cerkvah, na gričih, ob spomenikih, med skalami. To so bili lepi grobovi; mirno je človek obstal ob njih in poslal kratko molitev v nebo za dušo tovariša junaka.

Potem sem videl grobove v Črnigori. Na zemlji, ki je posuta tako kot pri nas z njivami, travniki in gozdovi, s samimi skalami. Tudi na tej pusti, skalnati zemlji je mnogo grobov, Kar ob cestah leže. Še ni bila jesen, ko sem se vozil mimo njih, toda na enem samem izmed mnogih sem ugledal rože – rdeče nageljne.

Pot me je pripeljala še naprej, v Albanijo, Vozil sem se po rodovitni, pa do zdaj zanemarjeni zemlji, med samimi dolgimi in širokimi polji koruze. Tu sem zagledal zopet grobove, zopet ob cesti, tako posamezno raztresene. Les križev jim je orumenel; na mnogih teh rumenih križih so sedeli črni vrani. In cvetja nič, prav nič. Kje se bo vzelo cvetje v deželi, v kateri ni petja? To je čudna dežela. Vasi sem videl, mnogo vasi, pa niti na enem oknu cvetja. Mnogo, mnogo vojaštva tabori po tej zemlji, različni vojaki različnih narodnosti, pa še en večer nisem slišal pesmi ... Samo sinoči sem čul harmoniko.

Nad mestom, kjer sem nastanjen, je hrib s staro trdnjavo na vrhu. Sredi tega hriba stoji bela hiša, nekdanja turška vojašnica, zdaj bolnišnica. Za to belo hišo je pa celo polje grobov. V vsakega teh grobov je vsajen bel, lesen križ.

Kadar imam popoldne čas, zajašem konjiča in jaham tja proti morju. Ob njem sem našel prostor, kjer sem lahko sam, čisto sam. Ob obali je mehak, droben pesek in valovi morja so tako topli, tako mehki, da je užitek dati se od njih poljubljati. Pot ob morju po mehkem pesku je dolga. Pol ure in več grem lahko, pa ne srečam žive duše. Samo morje in solnce. To čudovito morje! Če hodim ob njem, je njegovo šumenje močno, včasih divje, jezno. Če pa se vležem ob njem v pesek, je njegovo šumenje kot mehka, božajoča pesem. Pa solnce na nebul Pri nas doma je zdaj jesen z vednim deževjem. Tu pa je solnce še tako toplo, da so valovi morja blagost človeškemu telesu in da je ležanje na mehkem pesku podobno ležanju doma za toplo pečjo.

Eno popoldne sem šel daleč ob morju. Konj ob meni je stopal kot zvest pes, niti za uzdo ga nisem držal. Prišla sva do majhnega griča; morje je navalilo pesek v grič. Na drugi strani tega griča pa je ležal še manjši grič, katerega so napravile človeške roke. Vanj je bil vsajen križ, dež pa je zbrisal napis na njem. Par korakov dalje še en tak grič s križem. Dva groba ob morju. Kje je domovina teh dveh, ki počivata tu ob morju?

Še naprej od tam je majhno mesto-pristanišče. Samo vojak je gospodar v njem, morje pred njim je prazno; ni čolnov, ni ladij. Iz tega morja pred mestom pa štrle v nebo na dveh mestih jambora ladij. Dveh ali treh. To so križi iznad grobov, ki so na dnu morja. Da, tudi tam so grobovi.

*

Galicija – Soča – tirolske gore. Koliko je tam grobov, katere bi mi radi okinčali, pa jih ne moremo – ker so daleč in ne vemo zanje. Pa jih kinčajmo na drugi način!

Tam od Soče sem, kjer je zemlja posuta z grobovi naših junakov, kjer so domovi v razvalinah – od tam so prišli zdaj mnogi med vas, Begunci!

Mesto cvetja in luči – dar za begunce.

Mrtvi in živi bodo veseli tega.

Misel je to. Porojena na potu ob morju, kjer sem našel ona dva groba.

Poštena žena.

Prvi dan, ko sem prišel v Z., sem zašel v eno boljših gostiln tam v predmestju, skozi katero vodi široka cesta do Save. V prvi sobi je sedelo nekaj delavcev in vojakov, druga pa je bila prazna. Ta druga, dolga in ozka soba, je imela visoko okno na ulico, mimo katerega so hiteli ljudje domov k obedu. Vsedel sem se k mizi, ki je stala na drugem koncu pri zidu, nasproti oni pri oknu. Na tej mizi je stal krožnik, na njem jedilno orodje in servijeta; znamenje, da je to pripravljeno za stalnega gosta.

Ker obed še ni bil gotov, sem si hotel skrajšati čas s tem, da sem vzel v roke ilustrovan časopis, ki je visel na obešalniku za obleko. Vseboval je same slike iz vojske; strašne fantazije človeka, ki še ni nikdar videl strelskega jarka. Pod sliko, ki je kazala napad kavalerije na strelski jarek, je napisal hudomušnež s svinčnikom: »Wie sich der kleine Moritz den Krieg vorstellt.«

Zatopljen v to sliko sem bil komaj opazil, da je prišel v sobo mlad mož in se vsedel za mizo k oknu. Naročil si je kozarec vina. Kmalu za njim je prišel v sobo star mož, ki se je vsedel k moji mizi na prostor, pred katerim je bil pripravljen krožnik. Ta stari mož je bil majhen mož z dolgo, zelo redko sivo brado, ki mu je pačila obraz iz pergamenta. Strašno zopern je bil ta obraz; oči v njem so bile sicer živahne, pa zoperne, ker so ležale v dolgih, ozkih luknjah, nad katerimi so štrlele sive kocine.

Mož si je najprvo pripravil krožnik, servijeto nož in vilice. Potem je izvlekel iz žepa časopis in pričel z neko počasnostjo čitati v njem. Vse to je storil s tako počasno natančnostjo, da sem imel vtis, da bi bil zanj že dogodek, ki bi mu pokvaril kosilo, ako bi slučajno le časopis drugače razgrnil pred se, kot je storil to vsak dan, morda že mesece, leta. Kaj pa bi šele storil, če ne bi našel časopisa slučajno v desnem žepu oguljene suknje, temveč bi ga moral privleči iz levega. To bi bila katastrofa, o kateri bi sanjal celo noč.

Mož se ni prav nič zmenil, ko je priskakljala v sobo lepa punčika in prišla za njo mlada žena. Šle ste k mizi, pri kateri je sedel tisti mladi mož, ki je bil prišel prvi za menoj. Takrat sem obrni! svojo pozornost od starca s časopisom na to družbo.

Mladi mož je naročil drugi četrt vina, žena se je vsedla za mizo; deklici pa je namignil mož, da naj gre ven. Otrok je odskakljal na ulico, med možem in ženo pa se je bil pričel razgovor, od katerega nisem mogel sprva ničesar razumeti in me ni tudi zanimal, ker je bilo njiju obnašanje povsem navadno.

Med parom pri mizi ob oknu pa je postajal razgovor vedno bolj živahen. Začel sem se zanimati za nju.

Mož je bil stasit človek, krepkih mišic, zagorelega obraza. Iz poznejšega razgovora sem spoznal, da je mesar, sedaj vojak na dopustu. Žena je bila precej dolga, drobna stvar. Imela je lepe lase, ampak grde oči in upadel obraz.

Mož je govoril vedno glasneje, pa tako, da sem imel vtis, da je vse to, kar je govoril, kot igralec na odru, prej dobro preštudiral. Celo mimika njegovega obraza je kazala na to. Enkrat so mu zabliščale oči v divjem srdu, potem zopet je sijala iz njih nenavadna milina. Besede pa so mu bile kot udarci na kovalo. Mnogokrat je rabil besede »poštena žena«, toda vsikdar z drugačno modulacijo glasu. Enkrat kot grom, drugič kot sik kače, pa zopet kot jeclanje otroka.

Sprva je bilo opaziti, da se žena upira udarcem besedi in zbodljajem moža. To je delala z neko aroganco sprijenih žen. Tudi samoobsodbo svoje krivde je hotela omiliti z vedno se ponavljajočim: »Bila sem neumna in zapeljana.«

Natakarica je prinesla meni in starcu s časopisom juho. Mož ob moji desni je jedel tako svečano, da me je delal nervoznega. Zopet mi je prišla misel: Kaj bi bilo, če bi se mož zmotil in bi košček kruha, ki ga je lomil v juho, nadrobil namesto na šest, pa na sedem koscev. Kakšen dogodek bi bil to zanj!

Žena pri mizi ob oknu je jokala. Neženirano, čeprav je sedela tako, da je gledala na ulico, po kateri so hiteli ljudje od dela domov. Mož pa je naročil tretji četrt vina in potegnil iz žepa majhen zapisnik, kakoršnega nosijo sedaj navadno vojaki.

»Da ne boš tajila, ti dokažem tu natančno, koliko denarja si mu poslala poten, ko je šel k vojakom.« Mož je pričel natančno naštevati zneske po 20, 40 in 50 kron. Imel je pri vsakem zabeležen dan in mesec pošiljatve. Žena je pričela vedno bolj ihteti. To so bili udarci zanjo, huji od vseh drugih moževih besedi.

»In, ko je bil prišel na dopust, si bila ž njim tu in tam, ta in ta dan.« Zopet je navedel natančen čas in kraje.

»Bila si ž njim tudi v gosteh pri M., kamor si poslala že prej dve raci, kateri ste spekli in se gostili pri obilnem vinu.«

Žena je ihtela vedno bolj. Med ihtenjem je samo enkrat spregovorila: »Že sem ti rekla, Štefan, da sem bila neumna in zapeljana.«

»Jaz pa sem mnogokrat stradal tam zunaj in mnogo trpel, ko sem dobival poročila o tebi. Mi tam zunaj se borimo za domovino, take žene, kot si ti, pa nam razdirate domove! – Tovariši so pili in peli, ko smo se vozili na dopust, jaz pa sem misli in jokal. Da, jokal sem, ko sem se vozil domov. Razumeš, ti poštena žena!«

Imel sem občutek, da je doseglo dejanje vrhunec. Zdaj bo začelo dejanje padati in misel mi je prišla, da bo konec drame prav navaden. Mesto četrtega kozarca vina bo naročil mož cel liter; pustil bo tudi ženi prinesti kozarec in pričela se bo sprava. Ta občutek sem ’mel, ker so postale njegove besede mehke in je pričelo govoriti srce.

Ozrl sem se na starca pri moji mizi. On ni nič videl, nič slišal. V rokah je držal než in vilice in gledal na košček mesa, ki je ležal pred njim na krožniku. Potem je pričel rezati meso. Zopet mi je prišla misel: Kaj če bi se zmotil in narezal mesto šest samo pet koščkov.

»Človek, ali ne čuješ? Tam govori mož, da je mislil in jokal, ko so drugi pili in peli.« Hotel bi mu reči to, da bi ga zmotil. –

Tam pri drugi mizi se je zopet pričelo.

Žena je instinktivno slutila, da se prične zdaj zanjo vloga. Napravila pa je usodopolno, dramatično-tehnično napako. Besede moža so ji postale menda naenkrat premehke, zato se je začutila v moči in pričela je blažiti svoj greh in zagovarjali onega, ki je bil kriv.

»Štefan, veruj, da ni bilo vse tako, kot so ti napovedali in napisali drugi. Mnogo sovražnic imam. – Kar pa je bilo, obžalujeva oba; tudi njemu je hudo in – pomisli, tudi on ti je storil že mnogo dobrega.«

Mož je naročil peti kozarec vina. S pestjo je udaril s tako silo ob mizo, da se je zganil celo starec pri moji mizi in nevoljno pogledal tja.

»Meni je storil kaj dobrega, meni! To govoriš ti, poštena žena; ti, ki si me hotela spraviti v grob. V grob sta me hotela spraviti da v grob. – Meni je storil kaj dobrega! Kaj potrebujem jaz od njega, kaj potrebujem jaz od ljudi! Sem li koga okradel, sem li goljufa!, krivo pričal, ubijal. – Njemu je žal, da žal, ker ne dobiva več denarja od tebe in ga ne bo več dobival; ti poštena žena, prešestnica, ga zagovarjaš, ti, ti ...«

»Štefan!«

Zgodilo se je – ker je mož jokal in mislil, ko so drugi pili in peli.

Krvav curek je pobarval beli prt na mizi in kri je poškropila steklo na oknu, kot bi ga poškropil pleskar z rdečo barvo. Nekaj te krvi je padlo tudi v kozarec na mizo, kjer se je pomešala z vinom.

Morda mož tega ni bil opazil. Prijel je za kozarec in spil njega vsebino, potem pa hitel ven. Nihče izmed ljudi, ki so prihiteli v sobo na krik žene, ga ni zadržal ...

Starec ob moji mizi ni ne zakričal in tudi nož mu ni padel iz rok. Nepremično je obsedel pri mizi; roka, v kateri je držal nož, se mu je dvignila, pergamentni obraz se mu je spačil v mrliško grozo; edino življenje na tem obrazu – oči – so pa postale take, kot so oči mrtve ribe ...

*

Tisto noč nisem prav nič sanjal o tem. Ko pa sem ob treh zjutraj odprl oči, sem videl sedeti pri mizi sredi sobe tistega starca. Tak je bil, kot opoldne v tistem trenotku. V desnici je držal nož, usta so mu bila spačena; oči v ozkih, dolgih jamah pa mrtve. Te strašne, mrtve oči!

Ker nisem mogel spati, sem mislil na te, Ivo Pregelj tam v Kranju. Na te, ki živiš po teoriji, misliš po teoriji, pišeš povesti po teoriji in delaš verze – po teoriji.

Kaj misliš: bi se dala napisati drama o možu, ki je jokal in mislil, ko so drugi pili in peli? Jaz mislim, da se ne izplača, ker je motiv prenavaden in se sedanje dni prepogosto ponavlja.

Drugi dan potem, ko sem prišel sem, sem imel opoldne pri delitvi menaže priliko ogledati si precej natančno meni dodeljeno moštvo, oziroma moštvo, katero sem imel prevzeti od nadporočnika R., ki je bil tisto opoldne še tu z menoj navzoč pri delitvi menaže.

Med mnogimi različnimi mladimi in starimi obrazi je napravil name med vsemi takoj ta dan globok vtis simpatičen, mlad fant, ki je bil še brez šarže, navzlic temu pa je igral v kuhinji vlogo nekakega »menažemojstra«, kar mu je že priletni četovodja, ki je bil za to mesto določen, rad prepuščal.

In mladi fant se je navzlic temu, da je bil med vsemi najmlajši, z neko nenavadno samozavestjo sukal po kuhinji. Ta samozavest pa je bila združena s toliko mirnostjo in resnostjo, da so se mladi in stari, šarži in nešarži, klonili pred njo. Njegov nastop, njegovo tiho nadvlado, je krepilo to, da je govoril poleg materinščine madžarščine precej dobro hrvatski in nekoliko nemški.

Ko sem nadporočnika R. vprašal po tem fantu, se je skrivnostno nasmehnil ter mi dejal, da je to Arpad Ponyt.

»O njem ti povem zvečer nekaj posebnega,« je pristavil nadporočnik.

Ko sva odhajala, je stal Arpad naenkrat pred nama. Strumno je salutiral ter se mi priporočil, da bi smel ostati tudi pod mojim poveljstvom v kuhinji. Obljubil sem mu pod pogojem, da bo vršil svoj posel v občo zadovoljnost. V tistem trenotku pa sem opazil, da so se srečale oči nadporočnika z očmi mladega Arpada. V tem srečanju so bile besede, ki so me razburile, ker so bile neizgovorjene, meni nerazumljive, pa tako čudno skrivnostne, da mi je bil Arpad tisto popoldne mnogokrat v mislih.

Nadporočnik R. se je imel odpeljati drugo jutro na daljši dopust; ni bilo upanja, da se bo še vrnil tu sem. Zvečer sva sedela skupaj pri oficirski menaži in poslušala še dolgo po večerji cigana-vojaka, ki je igral na gosli tako, da sva bila zapletena oba v neko čudno razpoloženje. Razpoloženje tako, da bi lahko samo ena beseda – beseda o domovini, o ženi in otrocih – privabila solze v oči. Za menoj je bilo malo dni, odkar sem videl domovino, ženo, otroke; pred nadporočnikom pa je bilo malo dni, da bo po dolgem času videl ženo, otroke in domovino. Ker sta bili žalost in veselje v najinih srcih, zato nisva šla k počitku, temveč obsedela sva v mojem stanovanju pri čaju in cigaretah.

Takrat mi je prišla med drugimi zopet misel na Arpada. Opomnil sem zato tovariša, da mi je opoldne obljubil, da mi bo povedal o njem nekaj posebnega.

»Da, to je tudi moja dolžnost, da ti povem in te opozorim na dozdaj samo meni znano dejstvo, da Arpad ni fant – temveč dekle.«

»Dekle! « sm vzkliknil presenečen.

»Da, dekle! Zanimivo je to, da on – ona samo sluti, da jaz to vem. Ta slutnja in moja gotovost je otežkočalo zadnje tedne razmerje med nama tako, da ne bi bilo mogoče več dolgo vzdržati. Napraviti bi moral odločilen korak. To bi mi bilo težko, zato je prav, da grem od tu in prepustim tebi, da napraviš ta korak. Ker si novinec, ti to ne bo težko – ni ti treba imeti nobenih ozirov. Tudi meni jih ni bilo treba imeti, toda nisem se mogel odločiti, nisem mogel ...«

»Pa kako si prišel na to?« sem ga vprašal.

»Prav slučajno. Slučajno so mi bila prišla v roke pisma, ki so mi dala povoda dovolj, da sem nepresenetljivo, sigurno zasledoval celo stvar in tako sem si bil nabral dokazov za to.«

»In nihče ni slutil? Tudi ti ne dotedaj?«

»Nikdo! Ravno v tem se kaže ženska. Poldrugo leto je že tu. Če ne bi bil prišel slučajno na to, bi ostalo še zdaj skrito. Le pomisli, da to skrivati ni bilo lahko: zdravniške preiskave, transporti in vse drugo vojaško življenje ni prineslo na dan te skrivnosti. Seveda ji je pri tem dobro služilo to, da je bila pred poldrugim letom sprejeta kot črnovojniški delavec in ne kot vojak-črnovojnik. Sprejel jo je v službo moj prednik še na Ogrskem, seveda ne sluteč, da se v tem mladem fantu skriva dekle.«

»Vsekakor zanimivost, ki diši po romantiki,« sem pristavil in oba sva se zamislila.

Čez nekaj časa je povzel zopet tovariš.

»Zanimivo bi bilo zvedeti, kaj jo je gnalo v ta romantični dogodljaj.«

»Morda boš ti zvedel to, pa mi boš poročal.«

»Pa ti bom poročal. Gotovo!«

Poslovila sva se. Tovariš se je drugo jutro odpeljal v domovino, jaz pa sem prevzel svoje novo mesto.

Po vsem tem, kar sem zvedel o Arpadu, mi ni bilo lahko se premagovati, da bi se ne izdal. Previdno sem opazoval njegovo delo, ki je teklo mirno in vestno, kot pri malokomu drugemu. Navzlic temu pa sem čez nekaj dni opazil, da je Arpad nekam razburjen, da se ogiblie mojim pogledom in da mu misli niso več tako pri delu, kot so mu bile prej. To me je utrdilo v sklepu, da napravim konec, ker to stanje tudi radi odgovornosti nisem mogel več prenašati.

Prišel je odlok, da so zopet dovoljeni dopusti za moštvo.

Drugo jutro po večeru, ko sem bil ta odlok moštvu razglasil, se je oglasil pri meni v pisarni Arpad.

»Gospod, za štirinajstdnevni dopust bi prosil.«

»Kdaj si bil zadnjič na dopustu?«

»Še nič, odkar služim tu.«

»In koliko časa že služiš?«

»Šestnajsti mesec.«

»Imaš dokumente pri sebi?«

»Kakšne dokumente?«

»No, saj si vpisan ko črnovojniški delavec.«

»A tako!«

Privlekel je iz žepa papirje, ki so se glasili na Arpada Ponya, 21 letnega mladeniča iz komitata Maros Torda, okraj Felso.

»Kam pojdeš na dopust?««

»No, domov.«

»Kam domov?«

»No, na Ogrsko, v Felso.«

»Imaš tam stariše?«

»Da, mačeho in brata.«

Navzlic temu, da sem mu stavil vprašanja v strogem vojaškem tonu, se ni Arpadov obraz niti za trenutek spremenil; niti za trenutek ni kazal kake zadrege. Zato sem povzel drug ton.

»Pa v Felso imaš tudi dekle; lepo, mlado dekle.«

»Kako dekle, nimam dekleta.«

Rdečica je poljubila njegova lica.

»Kdo pa ti piše tako pogosto?«

»Piše mi prijatelj.«

»Tvoj fant – Arpad Ponya – tvoj fant, ker ti si – dekle!«

Priznati moram, da sem v velikem razburjenju izgovoril te besede. Pričakoval sem, da se bo ta dramatični trenutek pričel s tajenjem, lažjo, končal pa se je s priznanjem in solzami. Toda nič od tega!

Močna rdečica je objela Arpadov obraz, oči je povesil in nekaj časa v vidni zadregi molčal. Potem pa povzdignil glavo, vprl vame svoje lepe oči in mi mirno dejal:

»Da, dekle sem!«

»In se nisi zavedala nevarnosti, ko si se lotila tega, ko si se oblekla v laž?«

»Nevarnosti? Kaj si mi more zgoditi?

Zopet je povesila oči; njene besede so bile izgovorjene nežno, proseče.

»Dekle, sedi in povej mi, zakaj si storila to.«

Povedala mi je povest, kaj je bila prej. Povest o zlobni mačehi in težkem življenju, ki je bilo na domu, kjer je poginil oče v pijači, gospodovala pa hudobna ženska. – Povedala mi je povest o mladi ljubezni in o fantu, ki je odšel v vojsko. Kmalu potem je šla tudi ona s papirji svojega brata. Takrat, v vrtincu čudnih stvari, ji to ni bilo težko.

Tako mirno, odkritosrčno v podrobnosti in prostodušnosti mi je pripovedovala., da nisem niti trenotek dvomil nad njenimi besedami.

»Kaj boš pa počela zdaj doma? Da bi se vrnila k nam, ni misliti.«

»Ne bom se vrnila, zato tudi grem.«

Njene besede so bile mehke, kot da so porojene iz solz. Povedala mi je, da je dobila v zadnjih dneh pismo, da se je njen fant vrnil kot invalid iz Rusije. Zdaj grem k njemu.

Zanimalo me je še eno:

»Pa nisi bila nikdar v nevarnosti med svojimi sotovariši, da bi se izdala, da bi te kaj izdalo?«

»Od začetka je bilo težko, potem sem se privadila.«

»In nisi nič slutila, da ve morda moj prednik, da vem morda jaz, kaj je s teboj?«

Takrat je postala zopet rdeča v obraz. Naravno prostodušno mi je odgovorila:

»Da, zadnje dni sem slutila to. Slutila sem to pri vašem predniku in pri vas.«

»Zakaj?«

»Ne bila bi ženska, če bi ne slutila tega. Pogledi so vaju oba izdali!«

Zgodaj drugo jutro je odšel Arpad Ponya na dopust.

Jaz pa sem tisto jutro pisal enega izmed najtežjih protokolov. Pisal sem o Arpadu Ponya iz Felso. Iz strogo uradnega sestava ni bilo spoznati, da je bilo moje srce razpoloženo tako, da bi pisal lahko roman.

Nekaj dni se je v kuhinji poznalo, da ni tam mirnega, resnega Arpada. Čez teden dni pa sem prejel karto iz Felso.

Podpisana sta bila na nji Regina Ponva in Koloman Jokies – invalid.

Oče naš.

Tiste dni sem bil vznemirjen. Nad tri tedne sem bil že na svojem novem mestu, pa od doma nisem prejel še nobenega poročila, dasi bi moral odgovor na moja pisma že priti, četudi je oddaljenost od tu pa do doma velika in promet težaven. Ampak drugi, ki so tudi prišli z menoj in bili še dalje od doma kot jaz, so že dobili pozdrave iz domovine. Jaz pa nič ... Pozno na večer in zgodaj zjutraj sem pošiljal svojega Jankota vpraševat na pošto, če je kaj zame. Vedno se je vračal s tistim »nič«, ki me je vznemirjal tako, da včasi nisem zaspal dolgo v noč. Tolažil sem se z vsemi možnimi razlogi: da moja pisma niso prišla v prave roke, da so odgovori na polu; da so se morda izgubili, da bo prišlo jutri pismo itd. Ampak vse to ni utolažilo hrepenenja, ki je naraščalo v bolest.

Nekega dopoldne me je srečal znan enoletni prostovoljec, ki je bil uslužben v pisarni štacijskega poveljstva.

»Gospod P., pri nas v pisarni ležita dve karti za vas.«

Skoraj tekel sem na štacijsko poveljstvo.

Na oknu pisarniške sobe je ležal kup pisem in dopisnic, katerih večina ne bo prišla nikdar naslovljencem v roke. To so pisma, naslovljena v večini na one, ki potujejo samo tu skozi, se ustavijo tu za en ali dva dni, potem pa gredo zepet naprej. Ker je v načrtu njih potovanja to mesto kot prenočišče ali odmorno mesto za par dni, naznanijo svoje naslove tja, od koder pričakujejo dopisov, da se jim isti dopošljejo. Ampak le redki so, ki jih tudi dobe! Pridejo prepozno, mnogi ostanejo pozabljeni.

Med ta pisma sta se izgubili tudi dve karti zame. Že nekaj dni sta ležali tam, medtem, ko sem jaz pričakoval, hrepenel in se vznemirjal.

Ko sem pregledoval ta pisma in karte, mi je prišla v roke razglednica, ki me je osupnila. Bila je reprodukcija znane Emmetove slike: Priere du soir – večerne molitve.

Slika predstavlja otroško spalnico. Ob belo pregrnjeni posteljci kleči zlatolaso dete v rožnatobarvni nočni haljici. Pobožno sklepa ročici in moli večerni Oče naš ... Ob tem detetu pa sedi velik kodrast pes tako kot bi klečal. Prednji šapi in glavo ima položeno na posteljo. Nekaj pretresljivega ima to delo. Barve so čudovito harmonično zlite. Vtis napravlja na človeka.

• • •

Bilo je pred enim letom prav v tem mesecu. Jaz sem bil tedaj v častniški šoli v Zagrebu. Stanoval sem z drugimi tovariši v poslopju, ki je last srbskega Sokola. V tistem poslopju se je vršil tudi teoretični pouk za nas prostovoljce. Vsako popoldne ob 5, uri, ko je bil pouk končan, smo dobivali tja pošto, katero nam je donašal ordonanc iz pisarne našega poveljnika podpolkovnika D. Nekega večera, ko je tu ordonanc razdelil pošto, stopi k meni in mi pove to-le: »Vi ste dobili danes eno karto, krdero pa si je obdržal g. podpolkovnik, ki želi, da se jutri dopoldne zglasite v njegovi pisarni.« – Na moje vprašanje, zakaj, kako, kakšno karto itd. mi ta človek ni mogel ničesar odgovoriti.

Tisti večer sem bil namenjen iti v gledališče. Naša Irma Polakova je pela glavno vlogo v »Rosenkavalier«. Toda karta, ki jo je obdržal podpolkovnik, me je tako razburila, da nisem šel. Kaj mora biti s to karto; to sem premišljeval od večer. Najraje bi še ta večer hitel po njo k podpolkovniku, ako bi mi ne bilo naročeno za drugi dan. Razumljivo je, da sem nestrpno pričakoval drugega dne. Na vse sem bil pripravljen – tudi na to, da mi prinaša karta poročilo o smrti koga izmed mojih najdražjih. – Morda mi hoče podpolkovnik sam izročiti to vest – sem premišljeval.

Dopoldne prihodnjega dne ob določeni uri sem stal pred g. podpolkovnikom. V notranjosti svoji močno razburjen.

G. podpolkovnik je bil velik mož že v letih. V njem sta bili doma dve duši: ena neizprosno stroga, druga do skrajnosti mila. Mož je že mnogo doživel na polih svojega življenja.

»Tale karta je prišla včeraj za Vas.« 

Pokazal mi je dotedaj mi neznano za razglednico reproducirano Emmetovo sliko »Oče naš«.

»Meni tako ugaja, da bi vas prosil, da mi jo podarite.«

Ne da bi vedel, kdo mi je poslal to razglednico, ker naslovne strani še nisem videl, sem rekel g. podpolkovniku, da naj si razglednico obdrži.

»Ampak, prej morate prečitati, kaj Vam je pisano. Prepišite si.«

Ponudil mi je stol pri svoji pisalni mizi, dal mi papir in svinčnik in položil pred me naslovno stran razglednice.

Pisal mi je moj sinko, ki je začel pohajati tisto jesen prvi razred ljudske šole. S skrbno risanimi, okornimi črkami mi je pisal tole: »Dragi ata! Tkole znam že pisati. Poljub in pozdrav! Tvoj Tinko.« Ko sem to videl, mi je postalo žal, da sem karto tako hitro obljubil. Prvo pisanje svojega sinka bi mi bilo drag spomin.

Podpolkovnik se mi je zahvalil za karto in jo vpričo mene vtaknil v listnico. Jaz sem odšel.

• • •

Čez dva meseca po tem dogodku smo se poslavljali od Zagreba. Zadnji večer se nas je zbralo nebroj tovarišev z nadporočnikom Ž. v neki znani zagrebški gostilni, kjer smo obhajali slovo za odhod na Tirolsko. Tisti večer smo obrali vse naše predstojnike, med temi seveda najbolj našega vrhovnega predstojnika gosp. podpolkovnika.

Jaz sem povedal dogodek, ki sem ga doživel s karto.

Nato pa je povedal nadporočnik Ž. tole: Nekega večera pred meseci je prišel g. podpolkovnik nenavadno resen k večerji. Malo je govoril. Po večerji smo obsedeli pri pivu. Naenkrat pa pravi g. podpolkovnik: Gospodje, pokazati vam hočem nekaj posebnega. – Po dvorani je nastal mir in g. podpolkovnik je odprl listnico ter iz nje vzel razglednico – reprodukcijo Emmetove slike »Oče naš«. Dolgo jo je držal v visoko dvignjeni roki, da smo jo mogli videti vsi. Resnoba je legla na srca nas vseh. G. podpolkovnik pa je vstal in se poslovil....

• • •

Od tega časa je minilo eno leto. Tu se mi je zgodilo, da sem moral dolgo čakati na pozdrav iz domovine, katerega sem dobil najprvo po dveh kartah, ki sta ležali v pisarni štacijskega poveljstva. Takrat mi je prišla v roke zopet Emmetova slika »Oče naš«. Toda razglednica ni bila naslovljena na me, temveč na nekega mi neznanega nadporočnika. Na nji je bilo v hrvaščini pisano tole:

»Dragi papa! Tako zna že pisati Tvoja Stana, ki Ti pošilja sto po1jubov.«

To je bilo pisano s prav takimi otroškimi začetnimi črkami, kot pred enim letom na prav taki razglednici, ki mi jo je poslal moj sinko in obdržal moj g. podpolkovnik.

Ko sem držal to karto v roki, so mi oživeli spomini in misel je šla do domovine.

Čez en teden po tem dnevu som šel zopet v pisarno na štacijsko poveljstvo brskat med ondotno korespondenco, če se mi je izgubil tja kak pozdrav zame. Tista razglednica, naslovljena na neznanega ml nadporočnika, je ležala še vedno med drugimi kartami in pismi, katerih večina ne bo prišla nikdar naslovljencem v roke.

Čez en teden potem še vedno.

Takrat pa sem si pridržal tisto razglednico. Škoda se mi je zdela, da bi bila zavržena med drugimi zavrženimi dopisi. Bog sam ve, kje je njen naslovljenec.

Od tedaj je krasila ta razglednica mojo pisalno mizo in me spominjala na mojega sinka in na g. podpolkovnika v Zagrebu. Pa ne na tisto dopoldne, ko me je zaprosil za razglednico, temveč na tisti večer, o katerem je pripovedoval nadporočnik Ž., da je kazal g. podpolkovnik v svečanem miru – »Oče naš«.

Dva meseca sta minila od tedaj.

V bolnišnici je bilo dolgočasno, zlasti oopoldneve. S čitanjem smo skušali krajšati dolgi čas. Na četrti postelji od mene na levi je ležal še mlad nadporočnik. Eden izmed tistih, ki jih je že poljubila smrt. Pred meseci je bil prišel sem doli. Bil je daleč preč od tu tja proti jugu. Tam je zbolel. Na prevozu v zaledje se mu je stanje tako poslabšalo, da ni mogel naprej, temveč je moral ostati tu v bolnišnici. Midva sva se seznanila potom »Slovenca«. Videl je, da jaz dobivam ta list ter me poprosil zanj. Tako sva postala prijatelja. Mnogo popoldne sem presedel ob njegovi postelji. Bil je Hrvat iz Zagreba. Govorila in sanjala sva o Slovencih in Hrvatih – o domovini.

Saj smo tu mnogokrat kot otroci, ki se igraje s sanjami in spomini.

Nekega popoldne se mi je zahotelo spominov, zato sem vzel iz kovčeka pisma in karte, ki so prišle za me iz domovine, in jih začel prebirati in pregledovati. Tudi tovarišu Hrvatu je bilo dolgčas, zato me je poklical k sebi. Šel sem tja s pismi in razglednicami, kar sem jih nakupil iz teh krajev za opomin in kar sem jih dobil po pošti.

Saj smo kot otroci.

Med razglednicami je bila tudi ona, ki sem jo pobral na oknu v pisarni štacijskega poveljstva.

Naenkrat me je nekaj pretreslo. To ni bil krik, ni bilo vprašanje: »Kje si dobil to karto?« me je vprašal tovariš in me gledal s takimi očmi, da sem se prestrašil njegovega položaja.

»To je moja karta!« je kriknil in jo strastno poljubil, kot da je dragocen amulet. Jaz pa sem šele tedaj natančno pogledal na listek, ki je visel nad bolniško posteljo tega nadporočnika. Tam je stalo: Nadporočnik dr. M... kot naslov na karti. Tedaj sem mu povedal, kako je prišla karta v mojo last. Povedal sem mu zgodbo, ki sem jo doživel z g. podpolkovnikom v Zagrebu. Hvaležnost je bila v očeh nadporočnika, da je na ta način prišla karta njegove Stane v njegove roke. Pokazal mi je sliko, ki jo je nosil vedno seboj v listnici. Mlada, lepa žena z majhno, angeljčku podobno punčiko – Stano.

Pripovedoval mi je o Stani in svoji ženi in jaz sem mu pripovedoval o svojem Tinkotu, Marti in drugih ... Saj smo mnogokrat kot otroci in naše oči so tu skoraj tako pogosto solzne kot pri otrocih. Posebno če se dotaknejo naših src spomini iz domovine ...

• • •

Ker ga je poljubila smrt, je umrl. Težko je umrl. Mlad je bil, domovino je ljubil in v domovini mu je živela mlada žena s Stano. Seboj v peščeno albansko zemljo je vzel dve sliki: fotografijo z ženo in Stano in pa tisto razglednico, ki mu jo je poslala Stana.

Jaz pa sem tedaj sklenil, da bom, če mi bo dano, da se bom vozil kdaj zopet preko Zagreba v domovino, obiskal gosp. podpolkovnika in mu povedal to zgodbo. Obiskal pa bom tudi malo Stano tamkaj in ji povedal, da je vzel njen papa njeno razglednico seboj, ko je odšel na dolgo pot Očetu svojemu in nas vseh.

Moji kameradi.

V tem mestu ni nobenega fotografa. Kje se bo vzel med revščino, ki vlada tu? V Skadru je eden, ampak do tja je osem ur z vozom. Nadporočnik L., ki edini tu ima fotografski aparat, mi je že dvakrat obljubil, da bo prišel; ampak trikrat je že na to pozabil. Zato mi bo prav žal, če ne bom imel nobene slike o svojih kameradih iz Albanije.

Prvi je Janko, moj sluga. Mlad fant, z obrazom nežno otročjim, dober in mil, da so mu njegovi sotovariši rekli »Christkindel«. Doma je na Hrvatskem. Tretjo postajo od Zagreba na črti proti Samoboru mora izstopiti, če se pelje domov. Potem pa ima še tri ure hoda. Kako se kraj imenuje, si nisem zapomnil. Iz Srbije je prišel sem. Že 15 mesecev ni bil doma, zato je dobil 14dnevni dopust. En teden pred dnem, ko bi se moral odpeljati domov, pa je začel postajati rumen v obraz. Noge ga niso držale in glava ga je bolela. Malarija! Ni kazalo drugače: mesto domov sem ga moral poslati tja gori na hrib, kjer stoji polno lesenih barak. Nič več se ni vrnil.

Drugi. Št. 355. Izmed štirih Rusov, ki jih imam tu, sem si izbral to številko za začasnega Jankovega naslednika. Prišel je iz bolnišnice in bil meni začasno dodeljen. Dokumentov ni imel nobenih, samo številko na kapi. Na vprašanje mi je povedal, da se piše Pismeny, ime da mu je Timotej, star da je 23 let, doma iz Amelnika v guberniji Herson. Fant je bil pri nas prav zadovoljen. Nekega popoldne me je vozil k morju in mi potoma pripovedoval, da je bil tudi v Rusiji že pri morju, tam na severu. Videl je tudi že Kitajke, ki imajo take noge: pokazal mi je svojo pest. Jaz sem bil s fantom prav zadovoljen. Pa je prišlo nekega dopoldne pisanje. Štev. 355 sem moral poklicati k sebi v pisarno, kjer se je po dolgem izgovarjanju pokazalo, da št. 355 ni prava, temveč št. 327 in da je Timotej Pismeny v resnici Piotor Kozlovski, pristojen v Jaroslawko, ki je pobegnil od nekega oddelka delavcev ujetnikov. – Št. 327 je morala v spremstvu moža z nasajenim bajonetom nazaj k delavskemu oddelku, kjer se je zgubila v morju drugih številk.

Tretji. Korporal. Če je pri nas kdo tri dni rumen v obraz, ga navadno že pošljemo tja gori v lesene barake. Ta pa je zmerom rumen, pa še ni bil nikdar tam gori. Njegov obraz pa ni samo rumen, temveč tak, da bi bil izviren model slikarju, ki bi slikal Kalvariio s tremi križi. On bi moral viseti na križu na levi. Uživanje kinina (sredstva proti malariji) se nam vse gnusi. Mene strese mraz, če zagledam tisto zeleno škatlico, v kateri se nahajajo praški. Naš korporal pa jih zoblje tako kot bi bili bonboni. Drugače pa je priden fant. Dela od jutra do večera. Samo parkrat sem že imel sitnosti ž njim. Enkrat je imel navagati 80 kg cvibaka, pa se je »zmotil« samo za 20 kg. Ko sem ga prijel za to, je navedel za izgovor to-le: Tehtnica je bila rekvirirana v Srbiji. Odkar je v Albaniji, kar noče več služiti. Morda je tudi ona dobila malarijo.

Četrti. Portretni slikar. Z Dunaja je in je od mobilizacije v uniformi. Ima ženo, ki mu nikdar ne piše in on nikdar njej. Na Dunaju je bil v službi pri imenitnem slikarju, »kjer je občeval z generali«. Zato mu je tu jako neprijetno, da mora stati v pozoru pred vsakim, »ki ima pod vratom več zvezd kot on«. On je imel do nedavna po eno samo na vsaki strani. Enkrat je imel bolezen v prsih. Povedal sem mu, da se peljem k intendanci. On pa mi je začel pripovedovati, kaj da je že vse doživel v teh dveh letih in mi potem namignil na novo odredbo o železnih križcih za moštvo. Ima krasno pisavo in je zelo porabna moč v pisarni, kjer dela od jutra do večera. Včasih po več tednov ni zapustil barake, kjer je pisarna. Na zimsko uniformo se ni mogel privaditi. Ko že drugi dolgo ne, on nosil še vedno platnene hlače in škornje brez podplatov. To je bilo dobro, da je tičal vedno pred pisalno mizo. Nekega lepega jesenskega popoldne je bil pri meni na vrtu naš štacijski poveljnik ritmojster S. Govorila sva o moštvu in jaz sem mu povedal o bolečinah, ki jih ima moj slikar. »Napravi mi vlogo za povišanje.« – Ko je bila gotova, jo je g. ritmojster takoj podpisal. – »Zdaj ga pa pokliči sem in mu povej, da je povišan.« – Hitel sem si opasat sabljo, da poklicanemu H. naznanim povišanje. Toda mož me je spravil pred ritmojstrom v zadrego. Mislil je, da ga kličem samo tako, da mu dam kako naročilo za pismo, zato je prišel – brez kape, v platnenih hlačah, s škornji skoraj dobesedno brez podplatov. Ni se pa malo ustrašil, ko je zagledal ritmojstra in poleg njega mene v popolni službeni adjustirungi. Kaj bo zdaj?

H. pozor! – »Naznanim vam, da ste vsled odredbe g. ritmojstra povišani za pravega korporala in titularnega četovodio. Čestitam vam, bodite tudi vnaprej pridni kot dozdaj!«

»In oblečite takoj drugo uniformo in druge čevlje! Pa brez kape na glavi mi ne pridite nikdar več pred svojega predstojnika! « je dostavil g. ritmojster.

Ko sem prišel čez pol ure nato v pisarno, je imel mož od ginjenja še vedno solzne oči. Zvečer pa je že premišljeval, da bi bilo po dveh letih – kot četovodja – vendar lepo iti na Dunaj na dopust. Mož namreč v dveh letih ni bil še nič doma.

Peti. Tolmač. Še nima nobene zvezde, govori pa pet jezikov; za silo že nekoliko albanski. Vere je židovske. On ima to bolezen, da zmerom je. Kje dobi, ne vem. Navzlic temu je suh kot trska; prsti na njegovih rokah so podobni nogam morskega pajka. Znanje jezikov ga dela zelo porabnega. Poleg tega pa je zelo pokoren.

Šesti. Arpad Komes. 21letni fant. Izučil se je za prodajalca železnine. Brat mu je učitelj; mati mu piše iz Ogrske zelo pogosto. Še bolj pogosto pa on nji. V baraki, kjer spi, ima nad ležiščem obešeno njeno sliko. Je zelo priden fant. Govori rodni mu jezik madžarski, prav dobro hrvatski in nekoliko nemški. Ko se je podpisovalo zadnje vojno posojilo, je prišel nekega popoldne k meni v pisarno strogo službeno.

»Gospod, pokorno javim, da bi tudi jaz rad podpisal vojno posojilo.«

»Koliko?«

»Dvesto kron.«

»Boš plačeval v obrokih?«

»Ne, vse takoj.«

In položil mi je 200 kron na mizo.

»Pa bi prosil, da bi se glasili papirji na mojo mamico.«

»Dobro. To se lahko zgodi.«

»Pa bi še nekaj prosil.«

»No?«

»Da bi govorili z menoj vedno nemško.«

»Zakaj? Tudi izven službe?«

»Tudi, ker bi se rad navadil tega jezika. V civilu mi bo prav prišlo.«

Obljubil sem mu, da ga bom vadil v nemščini. Kaže, da bo enkrat dober trgovec.

Sedmi, osmi ... petnajsti ... itd. Poljaki, Čehi, Bošnjaki, Ogri. Mladi in stari, eni pridni, drugi počasni; eni žalostni, drugi veseli …

Pa imam še druge kamerade.

V hlevu jih stoji 13, med katerimi mi je najljubša »liska«. Majhna je, pa urna. Kadar jo jaham k morju, mi je treba samo zaklicati njeno ime, pa steče kot misel iz mlade glave. Mnogo naporov je že prestala; tudi ona je prišla iz Srbije. Mlada je še, pa zdi se mi, da nosi v srcu skrivno bol.

Zadnjič sva bila pri morju, ko se je začelo vanj potapljati solnce. Ker nisem imel človeka, da bi se bil razgovarjal ž njim, sem pripovedoval »liski« o zemlji, kjer so visoke, bele gore in dolga, rodovitna polja. Tam imam mladega sinka, ki se bo učil jahati. »Liska« ga bo nosila po beli cesti, ker ona pojde z menoj. V hlevu bo dobila družbo in dobrega jela. Ne bo ji treba voziti vode, pa zabojev in vreč. Mojega sinka bo nosila in vozila dve majhni, lepi punčki, moji hčerki.

Tam, kjer so visoke gore in lepe, bele ceste …

»Liska« me je gledala, kot da me razume.

Da, »liska«, ko pride mir in se solnce ne bo potapljalo več več tako krvavordeče v morju, takrat se posloviva tudi midva od svojih kameradov ...

Dan sprave.

Danes sem govoril z mladim Albancem iz Skadra. Simpatični fant je študiral do izbruha vojske na Dunaju na obrtni šoli. Zdaj ima tu v Lesu službo pri okrajnem glavarstvu. Seboj ima tudi mater, revno ženico, že v letih.

»Imate tudi brate, sestre?« sem ga vprašal.

»Eno sestro, ki je omožena v Skadru.«

»In oče?«

»Ta mi je bil ustreljen.«

»Kako to?«

»No, krvno maščevanje.«

Kakor znano, vlada med Albanci krvna osveta. Razžaljenja, prepiri itd. se maščujejo z umori. Celi rodovi se na ta način more med seboj. Albanec ni šel iskat zadoščenja za prizadeto mu krivico ali razžaljenje naravnost k sodišču, temveč poiskal si je istega s tem, da je zalezoval nasprotnika toliko časa, da ga je umoril. Mnogo krvi je bilo na ta način prelite, smrtna sovraštva zanesena med družine.

Ena glavnih nalog naše uprave v Albaniji je bila, delali na to, da se to odpravi. Posrečilo se je. Pred šestimi meseci je bila razglašena z velikimi slovesnostmi takoimenovana »bessa«, to je dan sprave. Rodovi, ki so bili v krvnem maščevanju med seboj, so si slovesno obljubili, da bo to maščevanje za šest mesecev počivalo. Kdor bi to obljubo prelomil, zapade visoki denarni kazni.

S tem je bil storjen že velik korak do končnega cilja. Premirje je bilo sklenjeno. Naša uprava pa hoče doseči končni mir.

Ko je pretekla ta šestmesečna »bessa«, so se zbrali takoimenovani »bajraktari«, to so nekaki župani iz celega glavarstva Leš v Lešu. Z njimi je bil tudi katoliški duhovnik. Imeli so nalogo navesti z natančnimi podatki vse družine iz celega glavarstva, ki so v krvnem maščevanju med seboj. V ponedeljek pridejo vse te družine tu sem in obhajala se bo druga »bessa«, to je sprava za vedno. Sovražniki se bodo poravnali med seboj z denarnimi odkupninami. Oni, ki je bil dozdaj po albanskih razmerah opravičen do krvnega maščevanja, bo dobil od nasprotnika v zadoščenje doloženo vsoto denarja. Iz šestmesečnega pionirja bo to sklen miru z denarno odškodnino.

Pri obedu sem imel priliko govoriti s temi »bajraktari«. Vsi so bili oblečeni v dragocene narodne noše. Krog vratu in pasov so imeli obešene težke, dragocene, srebrne in zlate verižice, sama fina albanska ročna dela. Te vrste dela so tu močno razširjena, dobe se prekrasne stvari. Tudi ročaji samokresov, ki so jih imeli za pasom, so bili težko okovani s srebrom in dragocenimi kamenji. Ponosni so ti možje, pozna se jim, da se zavedajo svoje veljave in pravice nosili tudi v tem času in teh razmerah orožje za pasom. Samo v njih očeh je nekaj. Te albanske oči!

Duhovnik, ki je bil ž njimi, mi je povedal mnogo zanimivosti. Študiral je v Italiji, zato govori samo laški in albanski. Fare so revne, cerkve ubožne. Katoliški Albanci žive po tukajšnjih razmerah vzorno. Ena tretjina albanskega prebivalstva je katoliška. Ta tretjina ima sedem škofov. Cela Albanija je razdeljena v sedem škofij. Seveda si pod temi škofijami ne smemo predstavljati take kot so pri nas. Morda je v materijelnem oziru pri nas dobra fara boljša od vsake teh škofij, izvzemši morda ona v Skadru in Draču. Tukajšno, kjer sem jaz, bi primerjal s katero naših dekanij. Kot v Bosni in Hercegovini, so pričeli tudi po Albaniji frančiškani plodonosno delovati. Kar je svetne duhovščine tu, je študirala skoraj vsa v Italiji, medtem ko so frančiškani vsi iz Avstrije.

Mnogo bo še dela, toda kaže se, da gre naprej.

V ponedeljek torej obhajamo drugo »besso« – dan sprave.

Da bi kmalu tak dan obhajali med seboj vsi narodi Evrope!

Zadnji list.

1. junija.

Težko mi je bilo hoditi. Vlekel sem se po bregu navzdol in le počasi sem prišel v mesto. Po slovo iz bolniške barake. Pravzaprav bi moral biti vesel, ker čez nekaj dni mi je bilo odpotovati, vendar pa mi je bilo težko v srcu, ko sem stal zadnji tam na vrtu pod oljkami, kjer je stala zapuščena moja koliba, v kateri sem prebil dolgih deset mescev, med njimi kot večnost dolge jesenske in zimske večere, ko je dan na dan, teden za tednom padal samo dež, vedno dež .., Potem sem šel, da vzamem slovo od svojih momcev. Takrat mi je bilo še težje. Dobri so bili tisti stari in mladi črnovojniki in marsikaj so prestali, marsikaj jih še čaka. Tudi njim se je poznalo, da jim ni lahko to slovo.

»Ohrani vas Bog v zdravju!«

»In vam, gospodine, naj se zdravje kmalu povrne!«

»Z Bogom!« – »Z Bogom!«

Star mož iz Hrvatske je se pritekel za menoj: »Kako, gospodine, bo zdaj z mojim dopustom? Žena mi piše ...«

»Pojdeš. Govoril bom s svojim namestnikom.«

»Hvala vam! Da bi bili zdravi!«

»Bog s teboj!« – »Živeli!«

Počasi sem se zopet vlekel nazaj na hrib v barake. Noge so me le težko nosile in glava mi je bila polna čudnih misli. Deset mesecev ... potem pa je prišlo tako nenadoma, kar čez noč. In zdaj bo treba iti. Prav ta mesec sem imel iti na dopust. Zdaj pa pojdem od bolnice do bolnice.

Toplomer v moji sobi je kazal 65 stopinj tisto opoldne. Dim tam doli, ki je bil pozimi in se pozno spomlad širok kot, dobro rejen zmaj, je bil zdaj podoben tenki, sivi kači. Širom krog in krog so ležala sama močvirja, gnezda milijard onih drobnih komarjev, ki raznašajo malarijo. Tam v dalji proti Sv. Ivanu Meduvanskemu pa se je lesketalo morje.

Moj sosed v desni sobi je stokal; imel je zopet hude vročinske napade.

• • •

3. junija.

Zgodaj v jutro smo se odpeljali s poljsko Železnico iz Lješa proti Sv. Ivanu Meduvanskemu. To je bila tista pot, katero sem tekom desetih mescev mojega tukajšnjega službovanja prehodil in prejezdit premnogokrat, ko sem se hodil k morju kopat. To je tista pot, na desni in levi, okrašena s premnogimi grobovi nepoznanih, po kateri so hiteli pred našo vojsko bežeči Srbi v pričakovanju pomoči in rešitve od zaveznikov v Sv. Ivan Meduvanski, kjer pa jih je čakalo samo veliko razočaranje. Koliko tisoč jih je končalo na tom potu in v močvirju za vedno zemeljsko pot.

V pristanišču v Sv. Ivanu Meduvanskem nas je že čakal parnik. Kot bel labud je plaval na modrem morju »Metkovič«. Hitro smo bili na njem. Trije častniki smo bili in nekaj stotin moštva. Skoro vsak izmed teh bolestnih mož in mladeničev je nosil na prsih privezan bel listek, na katerem je bila z rdečilom napisana črka. II – malarija.

Mi trije smo odšli takoj v kabino in se zleknili po mehkih, belih posteljah.

»Kakšen vžitek: – je dejal tovariš – »ležati po dolgih mesecih zopet enkrat na mehki postelji!«

Parnik je odplul tako mirno, da smo komaj čutili, da se premika.

Popoldne smo šli na krov. Bil je nebeško lep dan. Nebo modro, morje zeleno, solnce zlato. Na sredi morja bol parnik, kot labud ponosno plavajoč. Tam na desni pa sive črnogorske gore. V Baru smo za nekaj časa pristali. Pred nami je ležala lepa vila črnogorskega prestolonaslednika. Tovariš nam je pripovedoval, kako je bilo tisti dan, ko so prvič naši vojaki prikorakali v ta kraj in častniki njegove brigade zasedli to vilo. Tovariš ni mogel prehvaliti dveh glasovirjev, ki sta se nahajala v vili.

»Takoj tisti večer smo priredili koncert.«

Pa knjižnica in prelepi zimski vrt.

»In ste dobili vse nedotaknjeno?« sem ga vprašal.

»Ne. Mnogo stvari je bilo že razdejanih in raz divanov in foteljev je bila odrezana dragocena prevleka. Sumili smo, da so to storili domačini, ker mi smo bili prvi od naših vojakov tamkaj.«

»Metkovič« je odplul dalje. Ko se je nagibalo solnce k zatonu, smo pluli proti Boki Kotorski.

Ko smo sedeli v naši kabini pri večerji, so nam je dogodilo tole: Ker je bilo v kabini soparno, morje pa mirno, smo imeli odprta okenca kabine. Večerja nam je bila servirana na nalašč za to v kabino prinešeni mizi. Poročnik iz Ogrske je sedel pred to mizo na svoji postelji tile pod odprtim oknom, midva druga pa na stolih. Naenkrat je priletel skozi okno močan morski val, ki je objel poročnika ki je sedel na postelji, tako, da je bil v trenotku ves moker. Preplašeni poročnik je skočil s postelje, pri tem pa prevrnil mizo, da je ležala vsa večerja na tleh v slani vodi. Steklenice in kozarci, sklede in krožniki, vse je bilo razbito in mi smo žalostno gledali na našo večerjo na tleh.

Pozneje smo zvedeli, da je plul mimo »Metkoviča« naš torpedni čoln, ki je zagnal val morja skozi odprto okno v našo kabino. Vsekakor bi bila nesreča večja, če bi plul mimo italijanski torpedni čoln ...

Pozno zvečer je že bilo, ko je pristal »Metkovič« v Boki Kotorski v Miljinah. Ko smo se izkrcali, je vzkliknil tovariš: »Zdaj smo v Evropi, hvala Bogu!«

»No, in kje smo bili dozdaj?« je vprašal tovariš.

»Prijatelj – v Aziji! Misliš, da ni Albanija kos Azije?«

• • •

5. junija.

Boka Kotorska! To je kos raja na zemlji. Le, da leži tudi nad to lepo zemljo senca peroti angela vojske.

Včeraj sem bil v Ercegu-Novem. Koliko življenja v tem majhnem, lepem gnezdu nad morjem!

• • •

Nad Miljinami na griču leži pravoslavni samostan »Sarina«. Cvetja in rož je tu toliko, da še nisem videl v življenju na enem mestu kaj tacega. Za samostanom je velik gozd, v gozdu pa polno belih potov in polno kamenitih, z mahom poraščenih miz in klopi. Po teh belih potih se sprehajajo veličastne, črne postave sivobradih menihov.

Danes je praznik in šel sem k službi božji v samostan »Sarina«. Na koru je prepeval zbor Rusov-ujetnikov. Kako so peli ti ljudje! Kot grom so se valili po svetišču močni basi in kot prošnja trpečih duš iz vic se je dvigala proti nebu vedno se ponavljajoča: Gospodine, pomiluj ... Gospodine, pomiluj ...«

Po službi božji sem ostal pred cerkvijo in se zatopil v pestro sliko ljudstva, ki je prišlo v slikovitih narodnih nošah. Samo cvetje in barve, pa zlato solnce na nebu in tam spodaj zeleno morje ...

• • •

10. junija.

Ob treh popoldne je odpeljal bolniški vlak iz Zelenike. Še en pogled na morje! Bog s teboj, ti morje adrijansko! Ob Soči, ki se izliva vsa krvava v te, te branijo naši junaki in v daljni Albaniji umirajo naši na straži za te. Po Hercegovini in Bosni je vozil vlak 48 ur.

• • •

Ob treh popoldne smo zapustili vlak v Slav. Brodu. Srečni Brod! Povsod v gostilnah in kavarnah bel kruh in vsega, kar smo poželeli! Samo drago!

• • •

14., 15., 16. junija.

Bolezen, ki me je pregnala iz Albanije, me je obiskala – da ne pozabim na Albanijo. Vse te dni me je huda vročina privezala na posteljo.

• • •

17. junija.

V Zagreb! Na vsej dolgi poti so ležala krasna polja na obeh straneh železnice. Nedelja je bila, zato na vseh postajah polno ljudstva v narodnih nošah. Ampak – koliko žen in deklet nosi tu žalno obleko! In zopet sem mislil na našo Sočo! Tam spe možje in sinovi in zaročenci vseh teh. Bodi jim lahka trda naša kraška zemlja!

• • •

20. junija.

Moji tovariši v sobi so sami mladi fantje praporščaki in enoletni prostovoljci. Vsi so prišli od naše Soče. Dalmatinci so. Prišli so z ranami na telesih, ampak s srci, polnimi ljubezni do naše zemlje, katero so junaško branil pred Italijanom. Bolni so, pa so veseli. Pesmi so prinesli s seboj. Zato se razlega vsak večer na vrtu bolnišnice slovenska pesem. Pesem o dekletu, ki je na vrtu rože plela. Pesem o fantu, ki je vandral na Tirol. Pesem o tičici in pesem o rožmarinu, ki ne bo nikdar suh.

• • •

21. junija.

Zadnji list! Moj dnevnik iz Albanije je popisan.