Odlomki iz mojega dnevnika
Odlomki iz mojega dnevnika. Ivan Dolinar |
Spisuje Samovič. Ponekod se naslov glasi Črtice iz mojega dnevnika.
|
Trobente pojó!
Dekleta podajajo belo roko.
Tako je bilo, ko me je prostovoljca leta 1859 gnalo na vojno nekaj notranjega, kateremu nagibu se ni bilo moč ustavljati, če tudi sem bil še mlad in neizkušen.
Prvi dnevi, ko so me preoblekli, nijso bili, da bi rekel, prijetni. Ti prokleti „frajbiligar“, pital me je kosmat star lovec, kateri je stiskal čik mej zobmi, kakor bi bil le ob njem živel: Postavi se, korajža veljá, pa boš fajn soldat.
To so ve da, pokorščina me jo osupnola, kajti priletniši od mene, smol me je karati, da mu še odgovoriti nisem smel. Poddesetnik je bil uže v časti, kaj pa še desetnik in višji lovec? ta dva sta bila še več, nego naš nekdanji okrajni sodnik Pajek v Loki, kateri je fante strigel, kakor ovce. Višji lovec sicer ni nobenega ustrigel, ampak pri raportu je stotniku narisal vsacega, kedor jo smolo imel, k raportu pozvan biti.
Jaz sem se dobro držal, kajti ponosen sem bil, da nosim orožje pa lepo lovsko obleko, klobuk pa tak, da mi jo peresni šop vsega zakril.
Povelje pride, da imamo na Laško odrinoti, vrisk po vojašnici se je začul, tudi jaz sem bil navdušen videti lepo Italijo. Ker je bilo treba v 24. urah odrinoti, šel sem se poslavljat od mojih znanih, to so ve, da sem nekje ganjeno slovo jemal — kajti nikdar se nisva videla več. Popoludne je nas vlak odpeljal na Laško, stala je poleg voza, ko je „luka matija“ tužno zabrlizgal, nje oči so bile kakor bi bil odprl knjigo, nje pogled je več v sebi imel nego vse besede, Z Bogom! — in drdrali smo čez močvirje mej petjem in ukanjem. V mojem vozu je bilo vse pijano, mene ni omamila pijača, zamišljen sem slonel v kotu, naslonjen na puško, katera je bila odslej moja ljubica.
Kam se pelješ? sem se vpraševal, ti je treba nesti kožo na prodaj? Pa premagovalo je notranji glas: V Italijo v Evrope raj. Tema je bila po Notranjskem, zdelo se mi je, da me uleče luka matija v Plutonovo kraljestvo. Spal sem dolgo, kajti ko si oči pomanem, bil je lep dan; kde smo? prašam tovarišev? A mej tem se vlak ustavi in slišim besedo: „Mestre“ in toliko krat „koša“, da sem mislil, je li tu tovarna za koše? Na Laškem smo, kde so pa tisti v rudečih košuljah? tovariši so jih imenovali „Karabalda“; mislil sem, da bo treba puško nabiti, pa sem videl še druge vrste vojakov, toraj še nismo pred „Plemontezarjem“, tako sem si mislil. Prvikrat sem jedel laški kruh in menažo na laškej zemlji; potem smo imeli počitek, kateri me ni posebno mikal, ker sem se v železniškem vozu naspal. Šel sem po mestu, na koncu njega mi pokaže star vojak Benedke tam daleč, vprašal sem ga, če je luža do mesta, kar mi je on pritrdil.
Drugi dan je trobec uže ob polu štirih zatrobil, treba je bilo vstati in ob štirih smo začeli korakati dalje na Plimontezarje. Ceste drže po več milj daleč naravnost, vedno se enakodaleč vidi, nikdar ni konca, da človeka uže pogled vtrudi.
Zvečer smo prišli na postajo, bil sem naveden po številki v stanovanje h kmetu v istej vasi. Jedva sem še teške vojaške čižme premikal, puška mi je najbolj prosedala, rameni ste bile uže boleči, prašni smo bili, kakor mlinarji, jezik je bil suh, da bi bil lahko užigalne klinčke na njem užigal. Zdaj stopimo v čedno kmečko hišo; ko smo prej številko ogledali, jaz ko poddesetnik še le v 19. letu, nategnem vse moči, da sem se ponosnega kazal, priletniši moj tovariš je umel laški, on je za me govoril. Gospodar nas je sprejel prijazno, na strani so stale tri lepe odrasle hčere, katerim smo se smilili, jaz sem se pa še bolj čvrstega delal, ko sem ugledal lepe obraze Rafaelove madone.
Ko smo odložili telečjake in remena, ki so nas toliko časa težila, seli smo k večerji. Tu sem prvikrat jel dobro palento, stari tovariš pa jo je zval „meseng“, bila je bolja od one, katero so v naši „cegovnici“ Furlani kuhali. Pri večerji smo bili vse dobre volje, kajti gospodar je prinesel dve pinti vina, to je 4 litre Prej pa sem vprašal sumljivo, zakaj nam tako gospodar streže, ker sem čul od starih vojakov, kako so bili večkrat zaudani. Ko mu naš tovariš to pove, prišle so gospodarju solze v oči in tudi hčerke so šle druga za drugo za nekoliko časa od mize. Gospodar je povedal, da ima dva sina pri vojakih, in da nam za to streže, da bi tudi njegovim sinovom na ptujem postregli. To nam je bilo po volji in trčili smo na zdravje sinov.
Tudi hčerkam se je jezik odvezal, začele so povpraševati o naših okoliščinah, najbolj so se brigale za mene, ker sem še tako mlad bil, pa uže v vojno grem. Priletniši tovariš, ki je tolmačil, večkrat me je v zadrego spravil, ker je legal, da se je vse kadilo. Pravil jim je, da sem plemenitega stanu, da bom k malu oficir in mnogo enacih stvari. Slučajno me je prišel še drag prijatelj, lajterant, sin nekega generala, obiskat še tisti večer, kar je še bolj stvar potrdilo in zvali so me potem celo „conte“, stregli so nam, da jo bilo veselje. Po večerji smo v kuhinji v kup ostali in čudno se mi je zdelo, da je prišlo toliko deklet in fantov in druzih obiskavat to družino.
Ko mi pa moj tovariš, ki je h krati bil tudi moj „pucman“, razodne, kedo da sem, oblila me je rudečica, ali kaj sem hotel, ostati sem moral „conti“ za en večer. Prej je bila postelja vsem trem skupaj narejena na slami, ko smo pa spat šli, imel sem jaz „conti“ posebno postelj, široko, visoko, kakor goro. Nu, tako sem si mislil, plemenitaž je pa le dobro biti, tudi če ni okroglega v žepu. Senjalo se mi je o boju, nič „korajže“ nisem imel, le nazaj sem se umikal, kar me zopet izbudi lovski rog, treba je bilo vstati. Pošteni kmetje napravil zajutrek, zahvalili smo se mu prav vljudno, vsi so bili ganjeni pri slovesu, črnooka Terezina je pa še contiju podarila lep šopek, katerega je precej po odhodu na puško vtaknol.
Več dni smo „marširali“ vedno z muko, a nikdar več nisem imel tacega „kvartirja“, kakor pri Rafaelovih podobah.
Oj ti nesrečna Mantova!
Kakó si ti nezdrava,
K’ si ljub’ga moj’ga Franceljna,
V črno zemljo zakopala:
Tako je pel star lovec, ko so se pokazali daleč tam črni stolpi mogočne trdnjave Mantove. Bilo je popoludne, solnce je pripekalo, v vsem batalijonu je vse potihnolo in glave so teške postajale od velicega truda; le Stupica, ki je na piščalko sklicaval svoje, po navadi vesele tovariše, uganjal je šale in delal zabavo vsem. Godba zaigra, vse je veseleje korakalo, Stupica je plesal ob kraji ceste, da se mu je vse smijalo. Bili smo blizu neko vasi, cesta se zavije, Stupica se je še bolj zasuknol, kajti gledala so ga vaška dekleta z onkraj grabna z njive in kakor blisk se je prekucnol v graben poln vode, da je na cesto plusknola in celo stotnika poškropila.
Po tem smešnem prizoru je nastal krohot po vsem batalijonu, kajti godba je vtihnola, ker godci od smeha niso mogli piskati. Vaška dekleta so kar od smeha pobegnola in legla v koruzo. Stupica se je teško izkobacal iz vode, ki je precej globoka bila, klobuk so mu tovariši ujeli, a mesto njega imel je plast blata na glavi, kar je še bolj smešnoga delalo. Kde je pa moja puška? vpraša; ni vedel, da mu je v grabnu ostala. Tukaj sem plesal, dejal je in smuknol v graben, nekaj časa vre voda in se peni, kar pride Stupica na cesto s puško v roki. Major, ki je od spredaj nazaj prijahal, da vidi, kaj se je zgodilo, sam se je smijal ter rekel: „Ist schon wieder dieser Narr Stupica mit seinem Streiche da!“ Veseli smo dalje v vas korakali. Trobec zatrobi v počitek in vse je posedlo po travi. Drugi so šli po žganja in kruha, Stupica pa je šel z dvema zvestima tovarišema za nek hlev, tam so ovijali, čistili njegovo obleko in jo na solnce razgrnoli. Trobenta zapoje in le prekmalo je čas potekel, treba se je bilo pripraviti za vlaz v nesrečno Mantovo. Stupica je imel smolo, hlače je tako v naglici obul, da je imel sprednji del od zadej, pa ker se je mudilo, zapenjal mu je tovariš gumbe od zadej, kakor pri otročjih hlačah, vse se je smijalo.
Potem je vrgel še nase telečjak in zviti plašč, potisnoli smo ga v sredo, da bi ga ne zapazil stotnik in hajd čez dolgi most v trdnjavo, Stupica je korakal, kakor bi bil zvezan in vedno mu je kedo nogo nastavil, da se je malo zaletel, kar je vselej smeh obudilo.
Mantova je naredila na me, ker še nisem, razen ljubljanskega grada, nobene trdnjave videl, velikansk vtisek. Veliko mesto, obdano s tremi okopi, mej katerimi stoji ali leze počasi voda, v kateri se ne more plavati zaradi rastlin, še manj bresti, ker je globoka in so tla blatna. Tudi s čolnom ni mogoče do ozidja, ovirale bi ga rastline, ki iz vode mole. Ozidje je velikansko in do malega iz opeke, kar ima to dobro, da krogle ne morejo toliko škode delatí.
Mantova ima proti zahodni strani še velik utrjeni tabor za 100 tisoč vojakov.
Na zunaj je utrjena in varovana z majhnimi trdnjavicami eno uro na okrog. Leta 1810 20. februarja je bil vrli tirolski vodja strelcev Andrej Hoffer v Mantovi ustreljen na bastiji, kjer je še dan danes spominek.
Dva dni smo imeli počitka; ogledal sem vse znamenitosti, katere popisati bi mnogo pol potreboval. Ljudstvo je bilo nam sovražno in ni se vojak smel sam prikazati na ulicah, vedno jih je moralo več skupaj hoditi. Posamezne vojake so vabili hudobneži v zakotja in jih potem morili. Koliko naših fantov je zmanjkalo na ta način po Italiji! Če tudi novinec, zapazil sem vendar precej tihotapnost in zavratnost Lombardov, nobenemu nisem upal, „strežaja“ sem vedno vpraševal za vse, ker je umel dobro laški in je razmere dobro poznal, zatoraj pa brez njega nisem nikamor šel. Drugi dan našega počitka smo šli, jaz, moj tovariš in Stupica v neko gostilno tik piazza del erbe, kder, kakor se uže iz besede lahko posname, zelenjavo i sadje prodajajo. Ker je vedno mnogo vojakov v Mantovi bilo, bilo nas je tudi zdaj vsacega orožja nekoliko v gostilni in imeli smo se dobro. Pa kaj naglo nastane pri mizi v dnu dvorane ropot, štirji Lahi so imeli bodale v rokah in mahali proti nekemu huzarju; izvedeli smo takoj, da so zabavljali misleč, da vojaki ne umejó laškega jezika. Kakor bi blisknol, izdere huzar dolgi svoj meč, zakolne po madjarski in pala je leva roka Lahu na tla. Mi vsi izderemo sabljo in bajonete. Lahi so pri enih vratih smukali svojim tovarišem na pomoč v sobo, vse je škripalo in so lomilo, strašen pogled, krije curkom tekla, huzar je skoro sam delal, mi smo mu le hrbet branili, tu po tam je kedo od nas kresnol z golim orožjem silovitega Laha, ki je svojim bodalom proti nam namahnol.
Zdaj se čuje nemška komanda, množna patrola je prihitela z glavne straže pred gostilno, vse je obstalo, vsak se je hotel oteti, toda ni bilo mogoče. Le Stupica in jaz sva pri kuhinji srečno majhna vrata staknola in frk sva bila zunaj; moj „pucman“ pa je ostal mej vrišom v krčmi. Od strani sva potem gledala, kako je patrola vse na glavno stražo peljala: vojake in Lahe; za stražo v gostilni pa je ostalo 12 mož. Tu je bilo vse razbito, trije Lahi so mrtvi ležali, več pa je bilo ranjenih. Ljudstvo je bilo razbunjeno in vojaki tudi. Drugi dan zarana smo zapustili nesrečno Mantovo in korakali dalje proti Padu. —
Solnce nas je z vshoda pozdravilo, ko smo imeli zadnje okope mogočne trdnjave za sabo.
Godba je igrala, vsi smo bili veseli, le Janez C. in Luka S. sta se prepirala za malenkost in pretila drug drugemu. Stvar je bila taka: Janez je bil Berkin in je v prejšnjih časih, ko je še doma bil, kokoši in peteline v Trst na prodaj vozil, Luka je bil pa premožnega kmeta sin in je v Trst vozaril ter ga je večkrat srečal se svojimi kurniki na cesti. Janeza je najhujše jezilo, ako je kedo po petelinje zapel, precej je pest stisnol in ako ni kakega častnika zraven bilo, tudi mahnol.
Primaširali smo do neke vasi, cerkv se zvonikom je stala prav na koncu vasi in nesrečni petelin na zvoniku je bil proti nam obernen, kakor da bi nas gledal. Spredaj se zadere nekdo: kikiriki. Janez, poskoči, kakor bi ga bil gad pičil, krohot in smeh se začuje; Janez ni mogel izvedeti, kedo je bil zopet ta nagajivec. Stupica, ki je rad šale bril, potipa Janeza po rami in reče: Janez, ali ga vidiš? zdaj le zapoje, ter mu pokaže petelina na zvoniku. — Naš Janez se zasukne, da Stupico udari, ta pa se umakne in na piščalko zapiska. Stotnik, nek Poljak, je vse to znal, in se časi smijal šali, zdaj pa stopi k Janezu — znal je slovenski toliko, da smo se mu vedno smijali, ko je govoril, — ter reče: „Šakrameška Janež! kaj ti huda, zakaj ne ti poje? luštig ga more biti zdaj ga maširama na Pimonteža.“
Janezu se dobro zdi, da sam „kavtman“ z njim govori, precej ga je čika prosil, stotnik mu je pa celo vržinko daroval.
Taki in enaki dogodki so se ponavljali vsak dan, da smo prestopili Pad. Zdaj smo prvikrat v puške krogle nabili, bila nam je brana vojna izjava proti „Piemonežu“. Dobili smo stroga povelja.
Prve vasi na sovražnikovej zemlji nikdar ne pozabim, kajti, upijanil se je ves batalijon izven častnikov, kateri so bili vsi skupaj v neki hiši na samem v stanovanji.
Ko smo taborili na lepih travnikih zunaj vasi, ni straža pustila nikoga iz taborja, moj „pucman“ pak je imel domorodca v kompaniji na straži, smuknol je pri necem grmovji, rekel je, da mu prinese kaj iz vasi, za njim je šel tesar in za tem še trobentač in tako so bile glavne osobe lumpacij vagabunda skupaj.
Moj „pucman“ zapazi pri lepej vili ob cesti, da je kamenje za posipanje ceste ob vili zidu naloženo. Precej izdere bajonet in drega v kup, kar začuti dilo, ker je bajonet obtičal. Zdaj z rokami odgrebe kupec in vidi, da je za dilo okno v klet. Vila je bila zapuščena, nje gospodar je pobegnol dalje na Piemonteško, in stala je bolj na samem, nikdo ni videl našega Flajšmana, tako se je šnopsar pisal, ki je v klet kopal. Ko se mrak čez zemljo razprostre, šel je na delo z svojima tovaršema, vzeli so tudi Stupco se saboj.
Prvi je moral nestrašljivi F. v klet; ko je prižgal luč, kos lojeve sveče, takoj je potrkal na sod, „sladko se nasmijal in pridušil rekoč: Smo uže dobri“! Drugi se splazijo za njim, zamaše okno in hajd na delo! Čepa nobenega, kaj storiti? sod mora dol, priduši se F. Stupica podpira predlog, trobentač se je kar oblizoval in rad pomagal, tesar vzame sekiro, vsi so delali, kakor bi bili za to najeti, Stupica, pravi F.: Zdaj pa ne pojdemo tako k malu iz kleti, tudi če Plementezarji pridejo, pili ga bomo za takrat, ko ga nismo imeli, in za takrat, ko ga ne bomo imeli. Mej tem mu je tesar prišel do živega, dobra črna kapljica je bila, ni čakal, da bi bil z lovskim klobukom zajel, kar z roko, kakor medved, ga je srkal, da je bil črn. Zdaj se oglasi F.: Strani! koj tiščite vsi kljune kakor komarji, to gre prepočasi, „cimerman“, dno izbij! per ... da bomo s klobuki segali v dar Božji in svetega Šentjanža, in res, k malu je bilo dno izbito. To je bilo veselje, toliko da niso začeli peti in vriskati, in le teško so se vzdržali, ko so vsi začeli čutiti, da jim jo Plimontezar v lase zlezel. F. reče: Hodite, da tukaj ne ostanete, in čisto tiho bodite, povejte našemu „unterjegru“, druzemu pa nobenemu ne, ako bi, permejkuš! v graben vas zvrnem. Teška je bila pot nazaj skoz okno, Stupica je trikrat poljubil božjo zemljo, pa ko ga je tesar dobro porinól, skobacal se je vendar skoz okno.
Šel je ob kraju ceste in razkopaval kupe navožene šute, kakor bi bil orehe razsipal, le mučno je prišel v tabor, kako in kaj, tega ni znal. Tesar se je še najbolj držal, šel je naravnost mimo straže in bil je moj svojimi, k malu je vse znalo, toda bili so vsi previdni, dokler se niso vpijanili. Straža, katera jih je iz tabora blizo grmovja spuščala, bila je z drugo nameščena, da je mogla tudi ona piti. Noč je pokrivala tabor in selo, patrole so hodile sem ter tja. Pred kletjo je bila glavna stacija, po dva in več se jih je tam srečavalo, ob cesti pa so ga iz kotlov pili.
Proti jutru je šel glas po taborji, da so fantje „korajžni“, kajti vse je bilo veselo i živo, ukali in vriskali smo, kakor po dobljenej bitvi, saj so pa tudi bili — vsi kotli v taborji — polni vina. Mlad lajtenant, ki je trdo spal na glavnej tabornej straži, ni ničesa o tem vedel; ko se zbudi, čudno se mu je zdelo, da je vse tako veselo. Stupica, kateremu so uže nogé odpovedovale, vendar je še burke uganjal, da se je vse krohotalo; spravil se je na topolov štor; tesar ga je z remenom privezal, ker se je bal, da pri nenavadni mimiki skoči raz štora na glavo. Razlagal je, kako vojaki svojim ljubicam pisma pišejo, bil je prav spreten v predavanju, nekatere stavke je posebno naglašal; vse se mu je smijalo, i končal je pa pismo s tem, da mu denarja pomanjkuje, ter da rožice v srcu pešajo, ker nemajo prave moče. Smeh in ploskanje je bilo temu konec. Ko je pa hotel raz štora skočiti, obesil se je, da je glava dol visela, noge pa je k višku molil. Smeh pa se je še pomnožil, ko je F. prilezel, in čez travnik, kakor je širok bil, korakal po kačje. Stupico so odvezali, da je bil potem snet s križa, na katerem je precej dolgo visel.
Ognji so uže po povelju za menažo goreli, pijani kuharji pa so se gibali kakor bi bili leseni, vse je v dve gubi lezlo, častniki začnó prihajati k svojim kompanijam, vprašujejo, kako to, da so ljudje tako pijani? Ali vsak zmigne z ramo, če prav je bil sam v kleti. Flajšman je bil najbolj „korajžen“, stotnik ga vpraša: Flajšman, ké ti bila? Gospod avtman, tam kder je bilo. Kaj ti rekla, pravi stotnik? Ja, ja. gospod avtman. Stotnik je bil jezen, zakričal je: Jaz ti dam enega na glavo, beštja ferdamtes. F. je umolknol in vse je bilo pri kraji.
Prišla je ura, da odmarširamo, trobentač trobi k nastopu, pa le malo kedo se je ganil, ako bi trobenta na sodnji dan toliko vpljiva imela, ko je imela lovskega trobentača, tedaj bi gotovo vsi spali. Častniki so bili vsi na svojih mestih, nekateri so udrihali se sabljo po plečeh, pomagalo ni nič! še celo polu menaže je ostalo. Zdaj je bil glavni raport, vse se je zvedelo. Flajšman je vse povedal, major se je jezil, toda ker je bil dobra duša, zaukazal je, naj taborimo še do druzega dne. Vse je bilo veselo, straže so bile bolj stroge, nobeden razen patrol ni smel iz taborja. Proti večeru je bila sredi taborja komedija, Stupica si je napravil se svojimi lumpaci neko utico, katero so s plašči pokrili in tu notri so namazani z barvami ko Indijani burke uganjali in denar nabirali po taborji, da je bil smeh, še častniki so prišli gledat to trojico, ki ni nikdar mirovala.
Odslej pa so nastopili lačni dnevi, prej smo imeli obilo kruha in mesá, zdaj pa nas je dalje proti Novari pot peljala, ničesa nismo dobili, še za denar ne, živina je bila povsod odgnana v gorovje, le nekateri lačni koloni so ostali v svojih kočah.
V nekej vasi, katero je naš Stupica krstil lačna vas, kajti še polente nismo dobili, stari ko rog trdi kruh je bil pogača ter veljal en tolar hleb, kolikor smo ga dobili; v tej vasi tedaj so šli Stupica, F. in drugi v zvonik in so prav po kranjski pritrkovali, vse je gledalo, kaj je to. Župnik, postaran suh častitljiv mož, bil je ves ganjen, ko so prišli iz zvonika naši Janezi, peljal jih je v župnijo, iz katere so vsi štirji pritrkovalci natrkani prišli, peli so prav po fantovsko v župniji:
Radecki ima sivo glavo,
Pa vendar gre na vojsko ž njo.
Župnik ga je dobro poznal še od leta 1849, ko je vojeval v tistih krajih, rekel jim je, da ni še nikdar čul nobenega Laha o njem slabo govoriti. Prav smešen je bil Stupica, imel jo plovanove komašne na nogah, ker je bil bolj majhne postave, segale so mu nad kolena, zapet je bil kakor Čič, kar je velik smeh obudilo. Da je imel plovanove komašne, to je bilo tako le: Stupica je svoje komašne nekde popustil, stotnik ga je pri raportu hudo karal, ali vendar se vsak za svojo kožo o vojnem času boji, ako je prej v miru hudo z vojaki ravnal, rekel mu je, da mora v osmih dneh komašne dobiti, drugače bo kaznovan.
Stupica je bil pa zvita buča, tedaj je k malu zvohal, kako do komašen pride. Ko je vider, da ima duhovščina v Italiji vsa brez izjeme komašne, zato je svoje tovariše nagovoril, naj gredó v zvonik in potem v župnijo. Jezik je imel dober, v ugodnem trenotku pove župniku, da je komašne zgubil ter da jih mora v osmih dneh dobiti, sicer ga čaka huda kazen, utegno ga celo ustreliti. Njegova dva tovariša, posebno Flajšman, potrdila sta vse to in še mnogo pristavila, ter se pri tem celo priduševala. Župnik, dobra duša, precej odveže komašne in jih pomaga Stupici obleči in zapeti. In tako je Stupica stopil pred stotnika v duhovnih komašnah; ta pa se mu je na glas smijal, ko je še F. nekaj čudnega povedal.
Drugi dan, ko se je na nebo pripeljala danica, odrinoli smo proti Novari; Piemonteži so se umikali povsod, nikoder jih nismo videli.
Po velikem trudu smo taborili na travniku, tiha noč je bila, vsak je bil potreben počitka. Ali v vojni ni počitka ni mirú; desetnik od dneva stopi tiho mej nas in veli: Prva kompanija naj se takoj pripravi. Rajši bi dal bil več let svojega živenja, nego vstal in Bog vé kam šel. Dva gospoda, civilno oblečena i naš lajtenant stopijo pred nas in tiho je bilo povelje dano nižjim častnikom: Tiho hodite, molčite „marš“! in šli smo v temno noč.
Nič se ni videlo, puške smo imeli nabite, za vsak primerljaj pripravljene; tako smo korakali po poljskih potih v črno noč. Po potu sem, ker sem uže bil višji lovec, zvedel od civilno oblečenih gospodov in lajtenanta, da gremo lovit conteja X., silno bogatega, prvega lombardskega plemenitaša.
Nismo še polu ure korakali, ko pridemo na lepo cesto in precej potem v krasen park. Tu se ustavimo, tiho je dal povelje lajtenant, da smo obkrožili krasni grad in postavili tesno straže, skoz katere bi ne bil mogel nobeden noter ali ven iti. Ko je vse to izvršeno bilo, dobil sem nalogo z 12. lovci iti v grad ujet in odpeljat grofa X. Držal sem se ostrih ustmenih sporočil, pri vratih je čakala straža še drugih 12 mož, oba gospoda in lajtenant. Po stari navadi je kladivo na vratih bilo, trikrat dobro udarim, in takoj se oglasi v veži nekdo; moj tovariš je zahteval, naj odpro in takoj se je zgodilo. Dva strežnika v livreji sta spremila mene in lovce v gorenje prostore, bila sta prepadena, bleda, slutila sta nesrečo, da bosta svojega gospoda zadnjikrat videla. Palača je bila bogato opravljena, stopnice iz belega mramorja in rudečim žametom položene, vse je bilo pozlačeno, povsod pravi orijentalski lišp.
Počasi stopamo k višku, jaz ukažem lovcem, naj tu ostanejo in pazijo na vsako stvar, ako bi jaz napaden bil, naj mi hitro na pomoč priskočijo; piščalka je bila vedno pri roki, da zapiskam. Vrata odpro strežaji in razprostro teške svilne zastore, lepa, po lepem svečniku razsvitljena dvorana me je kar osupla, da sem pri vratih postal. Puško trdo v roki držeč stopam v drugo in tretjo sobano. — Grof ni nič vedel o našem prihodu, nič ni slutil strašnega pohoda oboroženih gostov. Jaz sem se oziral na levo in desno, da me kak vrag zavratno ne napade, zatoraj sem se vrnol in zaukazal dvema lovcema, naj čakata v dvorani in dobro pazita na mojo varnost. Strežnika me potem peljeta v krasno sobo daljo, — vrata se odpró in — ganjen zagledam gospoda v najlepših letih in mlado, jedva dvajsetletno gospo z ljubeznjivim dveletnim sinkom v naročji. — Tihota je nastala — gospod je obstrnel kakor od strele zadet, seže nazaj po nekaj, pa uže tisti hip obstoji, gospa milo zajoka in v medlevice pade. — Služba me je vezala, storiti sem moral, iz za prs iz plašča izvodom dekret ter ga mu podam. Oba služabnika se priklonita in otideta v drugo sobo ter pozvonita strežajkam grofice. Žalosten prizor se začne, v svojem živenji nisem nikdar toliko čutil, ko tisti večer, srce mi je krvavélo, gledati mlado grofico in lepega grofa, dobro vedoč, da se zadnjikrat vidita, da je za vselej minola nju sreča; pri vsej velikanskej bogatiji in blesku sta bila siromaka usmiljenja vredna. —
Nad Italijani naj se vzgledujejo mrzli naši narodni bogataši! omenjeni grof je žrtvoval vse za svoj narod, za zedinjenje Italije je dal živenje. — Služabnice so grofico okrepčale z dišavo, postalo je vse mirno, strežaji so pokukovali iz za zastora, jaz sem bil na oprezji in na vse pripravljen.
Grof me nagovarja, če je v mojej moči, naj ga pustim, obdarim vas — tako mi pravi — da boste imeli vi in vaša rodbina za vse čase vsega dosti. Na vrt so majhna vrata, do tam pridem po skrivnih stopnicah i. t. d. Grad je obkoljen, odgovorim, uiti vam ni mogočo. Človek se v takih strenotjih bojuje z dolžnostjo in srcem, ko vidi toliko srečo pred seboj in toliko nesreče ob sebi, srce se mu trga? Toda poklic moj, služba moja in kazen stopili so mi živeje pred oči, srce je vtrdélo. Grofica, kateri je vse raztolmačil, kar sva se menila, pride zdaj do mene, oklene se me okrog kolen, prosi me, kaže na sinka in milo joka — Jaz sem se zopet ves premenil, gledati to usmiljenja vredno lepoto pred menoj ter mi obečati vse na svetu — imela, je oči, katerih pogled je bila knjiga najmilejih stvari. Zdihovala je, jokala, prosila, meni so solze po licu igrale, srce mi je pokalo, govoriti nisem mogel. Še enkrat me stisne, zdaj se nje komolec puške dotakne, zagrmelo je, da so okna zazvenela, vojaci prihite v sobo, bodala grofu na prsi nastavijo, misleč, da je upor. —
Pred gradom je nastal hrup, 12 lovcev prileti v dvorano z nasajenim bodalom; puške k nogi! sem zakričal in zopet je bil mir. Grofica je puško, katero sem v levi roki držal, nevedoma sprožila, krogla se je v strop vsadila in nastal je nemir, ki me je otel iz žalostnega stanja. Odmaknol sem desno roko, katera je slonela na črnolasi glavi, gospa je bila v omedlevicah; jaz prosim vljudno grofa, katerega so vojaki obstopili, naj gre, čas je hitél, ure so bile štete. — Obupno stopi grof pokonci, čelo se mu je zjasnilo, narodni značaj ga je ojačil, za narod; si je mislil — naj bode. — Dovolite mi, da se poslovim, reče grof ganjen; vzame lepega sinka ter ga polublja rekoč: kadar pojde za domovino, ne štedi krvi, več ni mogel govoriti ...
Grofica, vsa bleda, nasloni se mu na prsa, on jo tolaži, da se k malu vrne, če tudi je dobro vedel, da je to zadnji objem in zadnji poljub — ona ga ni hotela pustiti, oklenola se ga je, jako sem jo prosil, naj nas v službi ne zadržuje, padla je na naslanjač in tam smo jo pustili mej strežnicami omamljeno in zgubljeno v obupnosti.
Grof je mirno korakal po salonih na stopnice in iz grada, podaril je pri odhodu zlato uro strežaju z besedami: To vzemi v spomin. Strežaja so solzo polile, poljubil je grofu roko in jokajoč zdihoval, ko smo mu veleli, da grofa nihče spremiti ne sme.
Kedor ni videl stojne sodbe, ne more si misliti, kak vtisk napravi ta strašna sodba. Dva bobna drug vrh druzega sta miza, na enega sodo vojaški sodnik, in na tej mizi razgrne sodnik malo listin, katere prebere, napravi sodbo, sodišče je iz oficirjev in višjih oficirjev, v sili celo z svinčnikom piše. Vojaki stražijo ujetnika vsak uže sluti izid sodbe, kompanija mora dati 6 dobrih strelcev, uže so odbrani in imajo puške nabite. Vojaški sodnik prečita zatožencu razsodbo, častniki potegnejo meče, palico sodnik prelomi in mu jo pod noge vrže, bobnar odbobna konec njegovega živenja, v malo trenotkih puške za kakim zidom poknejo in — na tleh leži še pred malo ur prvi plemenitaš deželo. Tako se je godilo z grofom X. Trdno je stal, ko mu je vojak oči zavezal, ni hotel pokleknoti, vskliknol je: Evviva la patria! še pred smrtjo, kajti domoljubje ga je v težavah podpiralo.
Pod nesrečnim vojskovodjem Giulajem smo morali na novo prestopiti Pad, ako smo hoteli proti severju; Giulaj ni bil vojnik, ampak on je bil salonski mož. Kedor ni še duhal prahu in ni čul žvižganja krogel po zraku na bojnem polji, ne more biti vojskovodja. To je bilo krivo, da je Avstrija zgubila Lombardijo in toliko tisoč krepkih mladeničev. Daleč tam so se videle švicarske planine in gore, ko smo se bližali reki Tičin, katero smo prestopili 29. aprila na vojaških mostovih. Onkraj reke smo bili še enkrat prisege opomnjeni in morali smo tri prste na zelenem travniku k nebu povzdignoti; marsikteremu je pri tej prisegi mraz po hrbtu mrgolel, kajti reči moram, da je prisega pred bitvijo nekaj strašljivega, ona človeku, če je tudi srčen, pretrese živce ter mu glavo strezne. Vsi smo bili otožni, le Stupica je burke uganjal. Uže ko smo čez most na čolnih korakali, zaletaval se je kakor bi hotel v vodo skočiti, most se je zibal in vil pod nogami, da je vseh groza bilo marširati čez veliko globoko reko, katera se je tiho, a naglo valila proti Padu. Kar naglo vstane krohot, Stupica je zgubil klobuk, ko ga je pa hotel z roko vjeti, sunil ga je po nesreči, da je čez most v vodo pal. Pijonirji sežejo z veslom po njem, toda prepozno, odpeljal se je po vodi, veter je igral z peresi, kateri so še suhi bili. Stupica je utihnol, Flajšman pa so priduševal, kakor bi bil smreke podiral, ter mu obečal nov klobuk.
Vedno daljo smo prodirali v sardinsko kraljestvo, naš bataljon je bil pozvan h klatečemu krdelu. (Fliegendes Corps), katerega je vodil izvrstni general Urban; držali smo se večjidel pod svičarskim gorovjem, kamor se je Garibaldi se svojim prostovoljnim krdelom vgnjezdil in namerjaval v Milan udariti avstrijskej armadi za hrbet, kajti vzel je uže Komo in Varese ter je pretil Milanu. Zdaj so začeli še le teški dnevi, jaz neizkušeni 19 letni mladenič nisem bil vajen vojaških muk taborovanja v vojni, nisem še duhal praha, treba mi je bilo še krsta v ognji, to je poskusiti prvo bitko. Šli smo neko jutro rano proti Komu, naš batalijon je bil na levem krilu, tiho ko mrtvaški speovod smo korakali, prepovedano je bilo celo govoriti; večkrat smo se ustavili, sprednje straže so se tiho nečemu trgu bližale i ni še bilo solnca na nebo, ko smo preiskali trg „Appiano“, po naše „Počasi“, zdelo se mi je zares počasi, kajti major ni hotel verovati županu, katerega je k sebi poklical in izpraševal o Garibaldincih; preiskali smo vse hiše, celo cerkev in visoki zvonik. Stupica je uže pred večerom svojemu trebuhu v plašč govoril, da bo jutri sit, kajti prejšnji dan nismo nič menaže kuhali. Sardinski kmetje so odgnali živino in kar jo je še ostalo, bila je skrita ali pa ni bila za rabo. Natezali smo remene, da želodec ni krulil. Stupica je trdil, da ima lačnomer na svojem pasu, rekel je, da še ni nikdar do tiste luknje zapona prišla, da se boji, da se mu zgornji del života odlomi, tenak je bil ko „frajla“, a vendar ga ni zapustil humor.
V Appiani je Flajšman v nekej kavani raz steno potegnol velik zemljevid in ga na hrbtu mej maršem nesel, rekoč da je „generalslebler“.
Imel je okrog sebe same „primejduševce“, kateri so mesto Giulaja vojni načrt kovali. Zemljevid je bil dober, zato sem ga jaz kupil od Flajšmana za vrček kratkega, to je žganja, ki smo ga v prvej vasi popili. Stupica je znal tudi za dušo dobro skrbeti, vedno je ponavljal, da mora človek želodec in trebuh napasti, potem gotovo duša ne uide. V tej družbi je bil tudi Berkin Palčič, ki je znal brez denarja dobro kupovati, ako se je le ganil, uže se ga je kaj prijelo ali mu kaj v žep palo. Držal se je tako nedolžno, ko voliček. Vojaku ni nič ukral, civilistu pa ni zopet nič pri miru pustil. Imel je žepe pri plašču raztrgane, da je lahko spodaj shranil kako stvar, katera ni pošteno v plajšč prišla. Marisikatera kokoš je bila v Palčičevem plašču skrita i se potem v kotlu za menažo kuhala. Ako je šel v prodalnico kaj kupovat, vselej je toliko prinesel, kolikor se je spraviti dalo. Nekega dne gre kupovat svojemu tovarišu lulo, ko v prodalnico stopi, pregledal je na hip vse in precej preračunil, kaj bo za njega. Ukazal je trgovcu, naj mu zvezek lul pokaže. Odvezal jih je pa rekel, da mu niso po všeči ter pokazal visoko v skladovnici na lule druge vrste. Mej tem, ko je prodajalec z lestvijo zvezka iskal, nabasal si je Palčič žepe in ročno povezal lule v zvezek, kakorbi bil kak komis. Več zvezkov lul je pregledal, predno je eno kupil, da si je lahko nabasal vso žepe, potem pa je še malo mrmral, da je drago in otšel. Domu prišedši je izložil svoj plen na razgled in potem je daroval semtertja katero komu, ki je potreben bil, za plačilo ni tirjal nič druzega, le grašpa, to je bilo neko zeleno žganje, katero je rad pil i so mu ga tovariši radovoljno plačevali.
Nekega večera je bila vsa družba v krčmi. Stupica je bil dobre volje, pili so, da je bilo veselje. Na Lombarškem pa je v krčmi bila navada, da vse posode ostanejo na mizi, kolikor se z vinom nalitih na mizo prinese. Krčmar vselej pijačo v drugej posodi na mizo prinese, ko pa račun dela, šteje posode in tako vé, koliko se je popilo. Palčiču je to prav ugajalo, kajti vedno je kako posodo pod klop v kot postavil in ko je krčmar posode štel, zelo se je opeharil. Nevarno je bilo, če je Palčič sedel pod kako polico, in če je na polici suho meso ali kaj tacega viselo, palo mu je v pravem času na glavo. Če pa je krčmar to opazil, vendar je bil prevarjen, ker marsikaj je zginolo v lačni plašč. Včasih je krčmar celo Palčiča za odpuščanje prosil, ker je bilo meso tako slabo obešeno, to se ve, da mu je Palčič tudi rad odpustil. Ako je bataljon le tri dni v kakem kraju stal, uže so bili ti tiči povsod znani, kajti vedno so bili skupaj, peli so prav dobro in burke uganjali, da bi človek bil počil.
Garibaldini so se nam vedno umikali, niso čakali, da bi jih bili mi napali. Naš general Urban je bil izvrsten vodja svojemu klatečemu krdelu. Po zaukazu smo se morali vedno sem ter tja klatiti, in tako smo prišli tudi blizu trga Montebello. Zjutraj 20. maja smo taborili na nekem griču: zarja je napočila in zagrmelo je daleč tam; vsi smo planoli k višku; drugi in tretji strel nas je prepričal, da se je unel prvi boj mej našo in laško-francosko vojsko. Huzarji so se svojimi lahkimi konjiči sem ter tja ko ptice švigali, nosili so poročila in ukaze, kako se imamo v bojno črto postaviti. Ko se je zdanilo, videli smo, ko so se proti nam pomikale velike čete, vso modro in rudeče opravljene; bili so Francozje. Velik dim se je valil v zrak, hiše so gorele, bil je strašen prizor za mladega neizkušenega vojaka. Vse je vtihnolo, kajti v boj smo morali, še malo trenotkov in tudi mi se pomešamo mej trume, streljali, bodli, bili, krščeni bomo z ognjem, kakor je to pravemu vojaku spodobno. V tem hipu pade krogla mej nas, poreže 6 mladih fantov kakor kosa travo, da še črhnoli niso. Pogledali smo se plaho, le Stupica, Flajšman, tesar in Palčič so klobuke v roki držali in hoteli kroglo loviti, kar je nam nekoliko srčnosti dajalo, vendar smo se mladi le bolj po sili smijali. Stotnik, srčen mož, še ganil se ni, rekel je Flajšmanu: šakrameška! Le korajžen ga bod Flajšmana, ti ga bom dal rum, da boš pijana. Flajšman je takoj hotel ruma, šel je k stotniku in ga precej nagovoril za pijačo. Dal mu je steklenico, katere pa Flajšman ni od ust odtrgal, dokler je kaj notri bilo. Krogle so uže dobro žvižgale, ko je rum pil, a vselej je z roko mahnol, kadar mu je katera mimo glave zažvižgala.
Zdaj je bil krst, važen trenotek vsem; razdeljeni smo bili, v moj roj je spadala tudi družba lumpacij vagabundov, tako smo zvali bralcem uže znane tičke. Za neko murvo smo stopili, jaz za deblo, drugi v vrsti za mano. Perje je od drevesa letelo, kakor bi ga bil s palico klatil. Jaz ko višji lovec sem moral prvi pomeriti na živega vraga, a ne na papirnatega moža v tarči; kolikor srčnosti sem si koli dajal zarad česti, vendar sem se bal smrti ali hude rane. Prvikrat pomerim na rudeče-hlačmana, črnoličnega Francoza, puška se pa neče vpaliti, napnem enkrat, dvakrat in večkrat, sprožim, pa vse zabadava, kajti v strahu sem pozabil deti kapico na pratnico. Ko to zapazim in pogrešek popravim, sprožim, puška poči in zdelo se mi je, da se je tam spredaj zamorski rudečehlačman zvrnol. Drugič nabijem puško, dobro se tišim debla, ki mi je život branilo, pomerim in šlo je dobro, ko pa hočem v tretje puško nabiti, nisem imel nabijala, izstrelil sem ga, ker sem ga pozabil pri nabijanji v cevi. Krogle so padale, Flajšman je rekel, da je eno ujel, ki je brenčala ko brencelj, in res se mu je vsadila v kopito njegove puške; jaz sem mej tem v klobuk eno dobil, zdaj sem imel vsaj zračni klobuk.
Strašansko je bilo prvikrat v boju, skoro sem pozabil na smrt, toliko je bilo ukazov, trobentanja, bobnanja, puške so ropotale, kakor bi bil leščnike stresal iz vreče, lopovi pa so ko bas v pesmi grmeli. Večkrat je kaka krogla mej nas padla, vsi smo hitro na zemljo popadali, razorala je zemljo in ko se je globoko zarita razpočila, letela je na nas zemlja in kamenje. Nekoliko nepreviden sem bil, in uže sem čutil na levem komolcu, kako me je nekaj speklo, ko se potipljem in pogledam, vidim, da mi teče kri in da mi je krogla plašč, suknjo, košuljo in kožo na komolcu odtrgala, a vendar ne hudo ranila.
Boj je divjal, uže je bila ura 6 zjutraj, naša kompanija je imela v sredi vasi Montebello zasesti prelaz čes most. K malu smo bili na določenem mestu, Stupica je rekel necemu krojaču, kateri je imel obilo prihranjenega denarja, kajti bil je prav suh stiskač, da si ni ničesa privoščil: Ti slamopukoc, le pripravi mošnjico, kadar padeš, primojdunaj, da ti poberem vse. Krojač se je ožalostil, in res je bil ta dan zadnji njegovega živenja; on in stotnik sta padla zadeta od razpokljive krogle in Stupica ga je v stran nesel, pa mu je tudi v resnici svetle tolarje pobral.
Dva topa na sredi ceste sta morilno sipala razpokljive krogle mej Francoze, kateri so večkrat skušali prodreti čez most. Topničarji so padali in tudi kolesa topov so bila razbita, pomagali so naši fantje, toda malo časa, ni se več na sred cesto smelo, ker so padale krogle kakor dež.
Vse je okrog nas gorelo, granata je počila pred našo kompanijo, višji lajtenant z obema lajtenantoma so smrtno zadeti pali, moj prvi tovariš, višji lovec, dobil je v istem hipu kos železa razpokle krogle v čelo, da se je tudi on mrtev zgrudil. Strašen prizor prvih žrtev me je hudo zadel.
Zdaj sem jaz prevzel komando nad kompanijo. Ponos me je nekako ohrabril, če tudi sem bil malo skušen in izučen. Flajšman je bil odslej moj svetovalec, pridušil se je, da se ni treba bati, naj le za zidom ostanemo, in kadar bodo črni Afrikani hoteli čez most navaliti, takrat pa pojdemo na cesto in bomo streljali na nje. Res sem tako komandiral in večkrat odbil naskok na naša dva nerabljena topova, toda smrt je kosila neusmiljeno naše fante. „Večna bo Slovencev čast“, naši fantje so bili hrabri in zares junaki. Dobro smo znali, da moramo na mestu ostati, dokler ne pride drugo povelje; tudi če ima zadnji pasti, zato pa smo so držali ko levi, vsako stopinjo zemlje je plačal sovražnik se svojo krvjo.
Solnce je uže visoko stalo in hudo pripekalo, ko nas je drugi oddeljek promenil na nevarnem mestu, malo četico sem odpeljal z bojišča, vsak peti je pal. — Pripeljal sem bil vtrujene fante zopet k bataljonu, obleko smo imeli vso raztrgano in preluknjano, kajti bili smo v istini tarča sovražniku. Ko vse sporočim majorju, da je pal stotnik, vsi trije častniki, starši višji lovec in 72 mož, prišle so mu solze v oči. Roko so me začele boleti, ker sem bil ranjen in treba je bilo iti v bolnico, ter sem uže popoludne odpotoval v Milan.
V bolnici so bile usmiljene sestre, nekatere mlade in prav lepe tako, da se je človek mej vzvišenimi duhovi čutil, postrežljive so bile ko angelji in miločutne ko matere. Necega dne je prevezavala lepa, mlada, 19 letna usmiljena sestra mojo roko, ko preveč zategne, rekel sem po slovenski: Ah, boli! Takoj se je zbudil v nje srcu domorodni čut: Ali ste Kranjec? vprašala je i nje črne oči so zažarele ko jutranja zarija, debela solza je kapnola na moj obraz, oba sva bila ganjena. — Ko sva se po domače razgovarjala, kde je eden in drugi doma, vstopila je načelnica ter pretrgala prijazni pogovor, kajti nobena ni smela z bolniki druzega govoriti, nego potrebne stvari in otšla je z njo, izgovar jajoč se, da mi je morala v drugo rane prevezati. Bila je iz Postojne doma, in stopila je prostovoljno v red usmiljenih sester ter šla na Laško v bolnico.
Nisem dolgo zamišljen sedel na postelji, vrata se odpro in — angel v redovni obleki vstopi s kupico dobrega vina rekoč: Poslužite se, ubogi domorodec in okrepčajte se malo! Ker je po bolnicah v vojni mnogo nereda, bila mi je usmiljena sestra res skrbljiva mati. Rada je zahajala k meni, če prav jej ni služba velevala, vrla Kranjica na ptujem me je osrečila mej ptujimi ranjenimi, da sem lažje prebil muke.
Nekega dne popoludne nas je zdravnik pregledal in še tisti dan sem z druzimi ranjenimi bil premeščen v drugo bolnico daleč od Milana, moja strežnica ni nič o tem vedela, odpeljan sem bil zoper lastno voljo, s teškim srcem sem gledal po mostovžu, da bi jo še enkrat pozdravil, toda ni je bilo; nje tovaršici sem izročil zahvalo za postrežbo, pozdrav je moral zaostati. Minolo je nekoliko dni, ozdravel sem in zopet k bataljonu v krog prijaznih tovarišev prišel. Drugi dan uže, predno smo zopet v gorovje odmaširali, dobil sem pred bataljonom svetinjo hrabrosti. Prej nisem čutil ponosa, pa ko se mi je rudeče-beli trak na prsih majal z srebrno svetinjo, ohrabril sem se še le, kajti v tistih časih se je srebrna svetinja še redko nahajala; malo je bilo srečnih, ker se je zelo štedilo s podelitvijo zaslug za hrabrost. Odslej pa sem bil bolj viden, nego prej, tudi Italijani so se ozirali na me. Ni mi še rastla mišja dlaka pod nosom in vendar sem uže vojaško precejšno stopinjo imel. Stupica in njegova tovaršija so nas kratkočasili na popotovanji, včasih pa mi prav ti poredneži preglavico delali.
Nekega dne je bilo povelje dano, da se imajo plašči razviti in okrog telečjaka nositi, vse je sleklo plašče, pred Stupico je prav tedaj stotnik stal; ko se ta plašča znebi, videl je stotnik, da nema košulje, da je kar na golem životu plašč nosil. „Kaj ti sakrameška Stupica! kam dela srajco? zakaj ne ti obleku plašč, riba tojga koža, ti ne soldat, ti svinja!“ Stupica, ki je le eno košuljo imel in še to prodal, bil je v zadregi, iz katere si je pa znal k malu pomagati, rekel je: Spud avtmam, ko smo zadnjič blizu Koma bili, se spominjajo, da je bil „alarm“, jaz sem obe košulji opral in ju obesel na grmovje, plašč sem oblekel in ga uže 10 dni nisem slekel, pa sem šel nekaj „fasat“, takrat je začel tambor alarm bobnati, da smo se hitro zbrali, in tako sem košulji tam pustil. Stotniku se je to dobro zdelo, da ima take točne vojake in zato mu je dal drugi dve košulji z voza. Ker je pa Flajšman tudi le polu košulje imel, moral mu je Stupica eno dati, rekoč, da uže pri kakšnem Italijanu katero dobi. Nekega večera je Flajšmanova tovaršija napravila v vasi Forno tik švicarske meje veliko hrupa. Pili so v krčmi konec vasi vsi trije, katerim se je še Palčič pridružil, pod plaščem je prinesel svinjsko pleče, rekoč, da ga je našel. Zrezali so ga ter pojedli in pili, kakor bi bili vsi gobo v sebi imeli. Ko jim je dobra kapljica v glavo ušla, začeli so peti prav po fantovsko, kajti bili so ubrani pevci. Tudi ondotni fantje so bili v krčmi, pa so hoteli zabavljati in so peli mej petjem naših fantov. Flajšman, ki je bil velik in junak, meril jih je hudo, čelo se mu je grbančilo, kakor bi se bilo h hudi uri pripravljalo. Priduševal se je tako krepko, kakor bi bil smreke podiral, tovariši ga tolažijo, naj bo miren, toda potrkal si je na široka prsa, kakor bi bil po sodu udrihal, kakor blisk je bil na mizi, mogočno je veleval fantom, naj se spravijo iz krčme, znal je dobro laški, na konci pa je malo po lombardskem narečji zavil, da je Lahe speklo, kakor bi jih bil gad pičil. — Hrup nastane in ko je patrola do krčme prišla, porival je Flajšman vso laško gardo iz krčme in sicer tako, da so rogovileži ulomili vrata in vsi s Flajšmanom vred na cesto se zvalili, kajti za njim so porivali tudi drugi trije; Palčič pa je steklenice metal za njimi. Vaščani so se zbirali in hudovali; vso četvorico je velel stotnik v neko kuhinjo zapreti, pred katere hišo je straža stala, hodili smo jih gledat, kakor ujete miši, ti so pa na ognjišči sedeli in peli, da je bil prav koncert. Da je bila stvar važniša, vzel je Stupica metlo v roko in je delal kakor bi bil na kitaro igral.
Ko se je solnce skrilo za gore, uže smo zopet odrinoli, Bog ve kam, in vesela družba si je pa potu razgovarjala, kako so Lahe pretepavali, stotnik je mej maršem to četvorico dobro oštel, Flajšmanu je dejal: Tebi ga bom dal na bank in ti Stupca bos tepla lumpa, sakrameška ga je naredilo škandal, zakoj tepla Italiener? Palčič se je precej oglasil rekoč, da so zabavljali na „tedeške“ i. t. d. pa da bi jih bilo treba drugače namahati.
Flajšman je rekel, ko se je prav krepko pridušil, da ni bilo patrole, bil bi proklete Lahe v solati pojedel, Stupica pa pristavil, da mu je nek Lah nož pokazal, in tako so stotniku ušesa napolnili, da jih je nazadnje še pohvalil.
Dospeli smo v lep trg, ljudje so nas pisano gledali in tam smo ostali 8 dni. Flajšman in njegova družba je bila uže drugi dan povsod znana po trgu, še otroci so poznali Stupico, ker je vsak večer burke bril. Vsa ta poštena družba je bila pri nekem krčmarju vkvartirana in tam je bilo pravo shajališče. Krčmar je imel lep dobiček od njih, ker so privabili obilo vojakov v njegovo krčmo. Nek večer pred odhodom je Flajšman krčmarju rekel, da zna čarati in da se zgodi vse, kar on ukaže. Krčmar ga je debelo gledal, ta pa se je postavil kakor bi vse znal. Bilo je ta večer nenavadno veliko tržanov v krčmi, igral je s kroglami in druge take igrače, žebel je v nos vtaknol in ga pri očesih izvlekel. Vsi so zijali in se čudili njegovej spretnosti, zraven je pa pil, kar je mogel.
Kar naglo stopi sredi sobe in reče mogočno po laški: Stupica, hodi v zvonik in prinesi mi takoj kazalo od ure iz zvonika. Stupica ni črhnol, šel je v črno noč in predno so se gostje mogli po čudnem neverjetnem ukazu pogovoriti, uže je Stupica mej vrati stal z velikim nad seženj dolgim urnim kazalom ter ga je na prstu nosil in z eno roko sukal. Vse je ostrmelo, nobeden si ni upal pogledati, je li res kazalo iz zvonika in ko Flajšman ob dlan udari in nekaj po slovenski govori, pokazal je Stupici, naj zopet kazalec v zvonik nese.
Zmenili so se ti glomači uže prej o tej burki; Flajšman je tesarju pokazal, koliko leseno kazalo naj iz tanke dile skrivaj izreže, in res ga je napravil in z čeveljskim črnilom namazal ter shranil za pravi čas v temi blizu krčme v vojaški voz. Ko ga je pa potem iz krčme odnesel, položil ga je zopet na voz, da ne bi ga kedo tržanov videl in zapazil prevare. Ko smo se drugi dan ob 7. uri zjutraj zbirali k odhodu iz kraja, vse je na zvonik zijalo, če je še kazalo gori, in z glavo majalo; Flajšman in njegova družba pa je ponosno stala, da so znali tako opehariti tržane. Na potu, ko je bil dve uri počitek, hotel je naš stotnik iz svoje prtljage na vozu nekaj vzeti, kar zapazi velikansko kazalo zvoniške ure, prime ga v roko, to se ve da se je ves pomazal — vprašal je mene, od kod je to kazalo na voz prišlo; jaz sem mu vse povedal, on pa se je prav smijal in precej povedal svojim častnikom, ki so šli takoj to čudne velikansko kazalo gledat.
Po dolgem maršu in nekterih bolj veselih dneh je nastal zopet čas poln muke. Vse žive dni ne pozabim noči mej srditimi briganti, ki so kakor razbojniki z nami delali ter nam po živenji stregli. Trudni ko nikdar smo prišli v neko vas, kajti maširali smo od ranega jutra do solnčnega zahoda, vsak se je veselil počitka, toda še tega ni bilo. Ko smo se po hišah razdelili, dobila sva jaz i moj priletniši tovariš zadnjo hišo konec vasi. Nikdo ni stanoval v njej, šla sva v prvo nadstropje, ko sva prej vrata s tramovi dobro podprla in zastavila, kajti bala sva se napada prebivalcev, ker se je to po Piemonteškem rado godilo. Jaz, če tudi še le par mesecev vojak, držal sem se strogeje od mojega priletnišega tovariša, nisem slekel obleke, puška mi je bila ljubica, ž njo sem zaspal, in ko sem se prebudil, bila je ona prva, kojo sem zaupno objel, kajti marsikaterega je uže spravila k veliki armadi na oni svet. Legla sva na slamo, tovariš se je izul in vso obleko slekel; jaz sem mu branil in ga opominjal, ker se lahko zgodi, da nas napadejo, a on me ni slušal; obesil je zlato uro na steno in v hipu sva bila v Morfejevem naročji, zaspala sva trdo.
Mej tem spanjem pa so se godile čudne reči; ves batalijon so ob 1 uri po noči napadli oboroženi prebivalci, nastal je krik, trobec je trobil k orožji „alarm“ in hitro je bilo vse na nogah, v 10 minutah je batalijon zapustil nesrečno vas, v katerej je mnogo naših čvrstih fantov zginolo. Moj tovariš in jaz nisva od vsega tega nič čula, spala sva ko mrtva, le meni se je zdelo, da se nekaj trese, toda bil sem pretruden, da bi se bil mogel predramiti in zavedeti. Zdaj zagrmi — in se zopet strese. — O sveti Florjan! — streha nad nama je gorela, stopnice tudi in zubelj je švigal v našo sobo. Tovariš je trdo spal, hitro ga zdramim, ko sem sprevidel nevarnost. Ves prestrašen skoči po konci in hiti naravnost proti vratom; jaz ga obdržim, hitro mu stisnem puško v roko ter ga ulečem, kakoršen je bil, brez vrhne obleke in ure k zadnjemu oknu, skoz katero sva, prvi jaz in za mano on, skočila globoko na trato za hišo. Oboroženi kmetje so sem ter tja hodili in pazili naju, gasil ni nobeden, ker je hiša bila konec vasi od druzih oddaljena. Vse moči sem zbral, ko sem skoz okno skočil, hudo sem priletel na trdo trato in skoro sem svojo ljubico, puško zlomil. Nisem utegnol tipati, kam sem se udaril, kajti uže sem videl gnojne vile nad menoj, kaki štirji črnobradi ogoreli kmetje so bili uže blizu mene, tri puške počijo, nekaj me je ob komolcu speklo — tekoč sem nasadil „bajonet“ in hajdi v temno noč čez polje. — Čul sem dolgo časa za saboj tek, bil sem uže onemogel, zavil sem v stran, skril se v kuruzo in nisem si skoro upal sopsti. — Moji preganjalci so še dalje tekli, jaz pa sem begal čez polje, vedno se na požar ozirajoč, in ko je rumena zarija na vshodu naznanila prihod dneva, došel sem bataljon. Ubogi moj tovariš je ostal na pogorišči, je li srečno skočil iz goreče hiše, in če je, so ga li umorili ustaši z vilami? — Ni ga bilo za mano.
Naj prvi so me pozdravili naši štirji lumpaci in od veselja so me objemali, kajti mislili so, da sem uže mrtev. Primejdunaj! pravi Flajšman, zdaj pa vem, da znaš ti „coprati“, ker vas niso ti hudiči ubili, nas so tako gonili, ko hudič polhe. Hudo me je prijemal stotnik, ko sem se mu objavil, ko pa je čul, da je moj starši tovariš pal in da so vse listine in novci, ki jih je za kompanijo se saboj imel, izgubljeni, ostrmel je, ko sem mu pojasnil nevarnost.
Potem sem stoprv zvedel o napadu; po polnoči so začeli po vseh bližnjih vaseh zvoniti, ljudstvo je drlo oboroženo vkup, v posameznih hišah so zavratno pobijali speče lovce, vse je bilo zmešano, tema je napastnikom dobro služila, tu in tam se je posvetilo iz za hišnega vogla in krogle so v naših četah obilo žrtev našle. Napastniki so tudi hišo, v katerej sva s tovarišem spala, napadli, naj brže so jo tudi sami užgali, ali pa morda odhajajoči naši vojaki. Trobente nisva čula. Flajšman je v okna kamenje metal, pa ker se ni nobeden oglasil, mislil je, da sva uže ušla. Drugo noč smo malo spali, po polunoči smo se napotili v nesrečno vas nazaj, ogleduhi so nam natanjčno vse poročali, tiho smo se pomikovali ob zori, plazili smo se po koruzi, nobena duša ni slutila maščevanja. Major, čvrst junak, bil je ves ognjen, iz oči mu je nestrpljiva srd žarila, pokoja ni imel, dokler se ne osveti nad razbojniškim napadom laških brigantov. Uže so se hiše kazale, petelini so se v petji vrstili, vse je bilo tiho — znamenja so se le z roko naznanjala na levo ali desno, stoj ali hodi. — Četvorica lumpacijev vagabundov je imela mej potom svoje posvetovanje, Palčič je svetoval naskok le v dobre hiše, kder se dobi kaj zlata in denarjev, potipal je mavho, če ni kde strgana, tudi poskusil, če se lahko pod nepošteni plašč kaj skrije. Hodi, ugovarja Flajšman, primejdunaj, v krčmo moramo udariti, da ga bomo pili, kaj denar, saj ga ne manjka! Stupica je bil za oba predloga, rekel je, da bo hrbte branil tovarišem, ako bi kak prokleti Taljan kde tičal. Tesar je bil pa lačen, on je teško čakal, da v kako hišo vleze, Flajšman je še opominjal, da morajo vsi vkupej ostati, ko kar nenadoma poči puška onkraj vasi in kakor bi se bil paternošter odvezal, tako je začelo pokati, v toku smo naskočili vas, ki je pa uže tudi gorela; vse je še spalo in dobili smo v roke mnogo upornikov, kateri so bili v naglej sodbi obsojeni in ustreljeni. Ostali smo do poludne tam, popoludne pa smo zapustili razbojniško vas, tako so jo krstili, ko smo zaukazali kmetom pokop naših ubitih fantov. Vas smo zapustili razdejano, za civilne mrliče se nismo menili.
Četvorica je svojo nalogo dobro izvršila, vsak je imel kaj za spominek v mavhi, le Flajšman ne, ker je le pil. Palčič je nesel pod plajščem dragoceno namizno uro, katero sta Stupica in tesar prodala za malo denarja, pa še tega ni dobil, ker sta se mu zlagala, da sta uro morala pustiti v nekej hiši, ker je prav takrat nek „avtman“ zraven prišel, in sta morala uro pustiti in pobegnoti. Palčič je bil še vesel, da ni imel sitnosti.
Proti večeru smo dospeli v lepi trg Palanza na jezeru Magiore, in tam smo ostali 14 dni. Lepi romantični kraji krog jezera so bili nam jako všečni, in radi bi bili tam za vselej ostali, Bili smo po hišah vkvartirani; mene je zadelo stanovanje v hiši necega trgovca, imel sem tudi Flajšmana se saboj. Odkazali so nama dostojno sobo z dvema posteljama. Zapazil sem takoj, da so premožni ljudje ter da so jako vljudni; kakor čvrstega mladeniča pa so me najbolj zanimale tri mlade jako lepe hčere. Bile so radovedne, ko sva z Flajšmanom prišla v hišo, pri vratih so kukale, ko sva z očetom govorila. Flajšman me je precej opozoril, rekoč: Gospod, tri prav fajn dekleta so nas pri vratih gledala, le na Vas so se ozirala, postavile se, permejdunaj! tukaj bova dobro živela, le mene poslušajte. Ko se ozrem, vidim lepi prizor, trije lepi obrazi, drug lepši od druzega, spuščali so iz črnih svojih oči prijazno poglede. — Gospodar je bil prijazen človek, svoboden Švicar, znal je nemški ter se je prav rad z manoj pogovarjal. Moja soba je imela na prijetni vrt okna, prav rad sem ogledoval to krasoto, katero so pridne roke brhkih gospodičin gojile. Prilivalo so na rano jutro in zvečer cvetkam, greble, vsajale in ravnale vrt, da se je mogel zvati rajski prt.
Da ne bi me nihče hišnih videl, pozval sem Flajšmana, naj pošteno svojo tovaršijo skupaj skliče. Ko sem mu vse povedal in naročil, naj pod oknom zapojó, kaj in kdaj, naj pazijo, da se bodo dobro vedli; otidem v svojo sobo in začnem pisati službene stvari. Kar na vrata potrka ter vstopi k meni sam gospodar, rekoč: Odpustite, da vas motim pri delu; jaz vržem pero na mizo, grem mu naproti ter mu roko podam; on me nagovorí: Hočete li mojo družino počastiti in pri nas večerjati? Lepa hvala, gospod, iz srca rad sprejmem prijazno ponudbo, odgovorim in on zopet otide. Takoj se nekoliko opravim, počešem čedno in stopim v sobo, kder je bila večerja pripravljena. Gospodar me je posadil poleg sebe, nasproti je sijala zvezda Volpi. Jeli in pili smo dobro, razgovarjali so o raznih stvareh, gospa je umela slovenski, pa ni dala spoznati, da zna, kajti, kakor se je potem pojasnilo, bila je Korošiča iz cilske doline. Jaz nazdravim hišnemu gospodarju, gospej in krasnim hčerkam, kupice so trčile in zdaj se oglasi moj „leibkvartet“ v vrtu. Vse je ostrmelo, gospa je bila tako ganjena, da so jej solze oči zalile, rekla je: Ah! to so naše pesmi, uže 25 let jih nisem čula.
Jaz sem mislil, da se moti, kajti govorila je po nemški. Ko smo bili uže židane volje, pokliče gospodar pevce v sobo in da jim dobrega vina. Flajšman se je pogovarjal se svojimi tovariši in hvalil lepe hčere, ter reče mêni, ker méni, da ga nobeden ne umeje: Pri tej hiši bi dobro bilo za vselej ostati, vi bi najlepšo vzeli, jaz in Stupica pa drugi dve, to bi bilo živenje; a kaj pomaga, vojaki smo in moramo po tem prokletem Piemontu kožo prodajati. „Kaj bi vi radi tu pri nas ostali?“ vpraša naglo gospodinja. — Vsi smo ostrmeli: slovenska domorodkinja, katero smo za Švicarko imeli, zdaj smo prav veselo na zdravje trčili, Janezi pa so zapeli „Trtica“; ko so nehali, reče Stupica: Primejdunaj, sreča, da nismo nič takega govorili, uže veš, Flajšman, kaj; gospodinja je povedala, od kod je doma, kako je v Švico prišla z neko gospodo na potovanju ter se zaročila z gospodarjem, ki je trgovski agent prej bil. Volpi je bila posebno vesela, razgovarjala se je rada in ko sem omenil, da čakamo vsak dan povelja za odhod, ožalostila se je. Treba je bilo iti k počitku, poslovili smo se prijazno; jaz sem se še posebno za vljudnost zahvalil in ko Volpi roko podam, začutim v roki listek, katerega sem skrbno skril.
V sobi takoj razgrnem list; kaj mi neki piše ta deva? in kaj vidim: Dragi! pred peto uro me počakaj na vrtu v utici, imam Ti mnogo povedati, ne pozabi! — Kaj je to? tiče me? saj sem le malo besed še ž njo govoril? Nu, nu, uže vem kaj je, rada me ima. Mnogo pisarije sem imel tisti večer, le teško sem spolnil svojo dolžnost, glava mi je bila teška, ko sem legel v posteljo. Vso noč sem sanjal o Volpi.
Flajšman me je zbudil o prvi zori, ko je rumenelo švicarsko sneženo gorovje. Hitro sem se opravil in hajdi na duhteči vrt v utico. Nisem še dolgo po jezeru gledal ribičev, ki so ribe daleč tam lovili, ko stopi Volpi v utico. Dobro jutro, gospod, prizanesite mi, da sem se zdrznola vas nadlegovati, imam mnogo z vami govoriti, čujte! Jaz sem ves vsupel pazil kaj bo. „Oh, dragi! zdahne Volpi, sploh se govori, da boste premagani, hočete li biti svobodni i samostalni?“ — Vedno bolj je rastla moja radovednost. — „Jaz in mama, ki vas ima tako rada, pomenile sve se in tudi očetu vse razodele; zgubite se pri ugodnej priliki od vojakov in pridite k nam v hišo v zavetje. — Vaš poveljnik vas pozabi, mislil bo, da ste kje pali in vi boste pri nas v trgovini pri očetu, ne?“ Jaz sem dolgo molčal, stal sem pri mizici, sredi utice, in roko naslonil na Volpi — hud boj se je pričel v mojem srcu, zvestoba do cesarja in domovine se je bojevala z ljubeznijo — bil sem kakor Herkules na razpotji. Vojak in v vojni, da bi pobegnol, kaj me čaka! To ni mogoče, ne morem, ne smem! Ako me vojna v grob ne spravi, vrnem se do nje, toda — česti ne prodam, domovini se ne izneverim. Rečem tedaj: Iz srca rad bi vašej želji ustregel, ali pomislite, da bi me ljudje zaničevali, da bi moral sam sebe zaničevati, ako to storim, vesel bi ne mogel biti, tudi če sem bogat na ptujem. Glavo je pobesila in rekla: Vi zametujete dve sreči, svojo in ... umolknola je, sedla na plot in milo zajokala. Tudi jaz sem bil ganjen, rad bi bil oboje storil in osrečil dve srci, toda poštenje je zlato in to ne zarujaví, ampak svojo veljavo ohrani, tako sem si mislil. Lepa Volpi, pomiri se, kar ni mogoče zdaj, zgodi se lahko pozneje, ne tuguj in preudari teški moj stan; povedi blagej svojej materi, da se srčno zahvaljujem za sočutje in dobrohotnost. V spomin pa, da bo mislila name, ko me morebiti vojaška osoda premesti k velikej armadi na bojnem polji, podaril sem jej prstan, ki sem ga na mezincu nosil. Ni se ga branila, ko srna je skočila iz ute, prestrašil sem se, da je morda kedo naju zapazil, a ona se v hipu vrne in na moj prst natakne lep, težak zlati prstan ter mi reče: Včeraj sem ga tebi kupila. Bila je objokana, jaz sem jo tolažil in jej dokazoval, da je vse zabadava nemogoče načrte kovati.
Zdaj zatrobi bataljonski trobentar, vsi drugi trobci ponavljajo silni klic pod orožje (alarm). — Objamem in poljubim jo iskreno: Z Bogom, Volpi, čuješ strašni klic, morda se ne vidiva več zdrava! Kakor srna sem planol v sobo, moj tovariš Flajšman je uže vse pripravil, kar nase sem posamezne stvari nametal in hajdi po stopnicah na trg, kder se je bataljon zbiral. Nisem utegnol pozdravljat ni gospodarja ni gospodinje. Napadli so nas Garibaldini iz gorovja, po noči so se tiho priplazili, zasedli neke hiše v temi konec trga in sipali moreča svinčena zrna mej nas. Morali smo se umaknoti braneč se; le toliko časa smo se držali, da so vozove in vso prtljago v varnost spravili. Solnce je čez hribe posijalo, ko smo uže daleč od trga bili; na zvoniku trga, v katerem smo bili, pa je vihrala trobojna zastava.
Volpi, to blago bitje, vedno mi je še po glavi rojilo, ko smo si mej potom pripovedovali dogodke kratkega bivanja v prijetnem trgu. Iz srede kolone se je začul smeh, kaj pa je to? gotovo so naši lumpaci kaj naredili? — Zdaj stopi iz vrste Stupica, za njim Palčič, Flajšman je moral biti precej zraven, kajti brez njega se ni smelo nič zgoditi, bodi si lumparija ali šala, on jim je bil vodja. Permejdunaj, Palčič, kde imaš pa hlače, vpraša ga Flajšman, gotovo si kde spal — sakrabolska učesa, ta bart jih boš pa fasal. Palčič je namreč pri alarmu pozabil hlač in jih je v kvartirju pustil ter v naglici ogrnol plašč. Daj, komašno raztegni, da se ti ne bodo „gate“ videle, ukaže Flajšman, ako te Jaka zapazi, sv. Peter ti jih 25 ne odvzame. Jaka je bil novi stotnik, ker je nekako neotesano z vojaki govoril, zato so mu dali ta priimek, bil je stari Kranjec v pravem pomenu besede, strog ni odpustil nobene kazni. Ker je Palčič v prvej vrsti stal, zamenjali so, da je v sredo prišel, kajti takrat so bile še tri vrste pri armadi. Pa kakor se mu je vsaka lumparija posrečila, to pa se mu ni moglo, da bi bil druge hlače dobil. Ko pridemo v prvo mesto ali trg, reče Stupica, pomalamo te z modro barvo. Kar je četvorica sklenola, to je tudi izvršila in če je pri tem še tolika nevarnost bila.
Še to popoludne prišli smo do mestica V. Ko se je vse vredilo in straže razpostavile, takoj je naša čvetorica Palčiča k potoku v grmovje gnala, da mu pobarva bele spodnje platnene hlače. Mine nekaj časa, ko se vrnó, vsi so bili brez plašča, le Palčič ga je moral nositi, da je zakrival spodnje hlače, ker se barvanje ni posebno posrečilo, bodi si, da je bila barva slaba, bodi si, da so delali v prevelikej naglici, ali da so bili v tej obrti nevešči, s kratka: Palčič je bil kakor Indijan, barva na hlačah je bila izdajska, kamor koli se je pritisnol, povsod se je poznalo, ko se je posušilo. Želel je bitke najbolj, ali le zato, da bi se hlač katerega mrtveca prilastil. Bal se je stotnika, ker mu je uže poprej pretil, ako se še vpijani, da ga ne namaže z barvo, ampak z leskovim oljem. Drugi dan je moral Palčič na stražo, nobeden mu ni hotel hlač posoditi; kaj bo zdaj? potuhnol se je, da je bolan; zdravnik, ki je bil pozvan, preišče ga vpričo stotnika. Na stražo! reče stotnik, ne boš lenobe pasel in pa „šnopsa“ pil. Kaj je bilo početi? hlač ni, stotnik preži v Palčiča, ki se počasi obira, kakor bi ležal v listji. O prasec kranjski ! s čem si se namazal? vse spodnje hlače, plašč, košuljo, vse imaš umazano! si li barvo kradel? vpraša Jaka. Naglo, obuj hlače i na stražo! Jaz nemam hlač, reče mirno Palčič stotniku, kateri je pri tej priči skoro od tal odletel, v sili sem jih pozabil ubut in potem nisem mogel več nazaj, ker smo se morali umaknoti. Flajšman je takoj bil pripravljen zagovarjati svojega tovariša, stopil je k stotniku po vojaško ga pozdravil in rekel: „Spud avtman,“ Palčič in jaz sva otela ves oddeljek, da ga niso prokleti Karabaldini postreljali. On je hotel iti po hlače, pa sem mu jaz branil in ga opomnil, da se tudi brez hlač lahko bojuje: Kedo je to videl? vpraša stotnik, Stupica se oglasi: Jaz! Tesar tudi pristavi: Jaz in še štirji drugi. Permejdunaj! reče Flajšman: Spud avtman, kder mi štirje „pograjfamo“ morajo se oboki podirati. Stotnik se je smijal in če ni veroval, zdelo se je vendar, da veruje; Palčiču pa je druge hlače dal. Ko je stotnik otšel, reče Flajšman svojim tovarišem: Permej dunaj! naš Jaka vse veruje. Res je dobil Palčič druge hlače, toda bile so mu za ped prekratke, vse se mu je smijalo, on pa je bil vesel, da je tako srečno leskovini otšel.
Kder je mnogo ljudi skupaj, nahaja se tudi mnogo raznih značajev in različnih menjenj. Imeli smo tudi take, kateri so vsake vrste vražam verovali, tudi največje neumnosti. „Repnik Ožbot,“ tako so ga vsi sploh zvali, znal je mnogo o čarodejstvu, o zeliščih, korenikah in Bog vedi, kaj je v oči radovednim zijalom vse pravil. Če smo kde taborili, vedno mu je misel po glavi rojila, da tako travo najde, katera vse odpre. Vsako vrste travo in zelišča je na svojo puško pritiskal, da bi videl, če kladivo in železje odpade, toda na tisoče trav je odtrgal, pa vse ni moglo železa na puški omajati, tolažil se je s tem, da ni še prave zeli našel. Tudi je vse travnike prehodil, na vsak korak pazil, kedaj mu podkev od pete odleti, če na tako travo stopi.
Nekega dne, ko smo par dni v prijaznej vasi tičali, posvetovala se je čvetorica, kako bi Repnikovega Ožbota osmešila. Ker je večkrat pripovedoval, da ima čižek v svojem gnezdu tako korenino, da ne more človekovo oko gnezda zapaziti, ako ga ne vidi v vodi, sklenoli so lumpaci, da ga s tem osmešijo. Stupica je šel na daleč okrog, da je neko staro gnezdo našel, potem so ga nesli blizu vode na neko vrbo, da se je vrba v vodi videla. Krčma, v katero so imeli navadno shajališče, bila je za ta smešen prizor izbrana. Flajšman je podučil goste, kaj bo delal, da morajo čisto mirni biti, ko se Repnik vrne in se delati, kakor bi ga ne videli, tudi ako bi katerega vščipnol ali mu pokrivalo vzel. Povedal je vse natanko, kak lahkovernež je in tudi o starem gnezdu na vrbi. Repnik je rad praznil kozarce v krčmi in ni maral takrat za druščino, da mu ni kedo pomagal piti, sedel je tisto popoludne v krčmi. Flajšman ga zapazi v krčmi, gre v krčmo in blizu njega sede, da je Repnik, ki je rad na uho ulekel, slišal skrivne pogovore. Flajšman reče Stupici poluglasno: Permejdunaj! dans sem pa srečen, šel sem za vodo, kar iz neke vrbe čižek sfrfra. Jaz gledam, bi li gnezdo zagledal, a ne morem ga opaziti. Uže sem hotel otiti, a ne vem kako, pogledam še v vodo in kar zapazim rujavo stvar na vrbi in res, zapazil sem gnezdo. Ker se pa tako gnezdo sme le o solnčnem zahodu vzeti, pustil sem ga, da ga pozneje vzamem in da ne bodo ljudje zijali, da vojak na vrbo pleza. Štupica je bil na videz ves vesel in se mu je takoj v pomaganje ponudil, ko mu je Flajšman natanko popisal vrbo, kde raste in da ima okrog debla trto privezano. Flajšman mu odgovori: Zdaj si še nekoliko jezik opereva, pozneje pa pojdeva po gnezdo. Repniku to ni dalo miru, bil je v zadregi, kako bi se hitro iz krčme zmuznol po gnezdo. Zvrnol je na en dušek pijačo v grlo, ter se iz krčme zgubil. Mej tem časom so pa naši glumači goste na smešni prizor pripravljali, ko Repnik prinese gnezdo pod plaščem v krčmo in bo mislil, da ga nobeden ne vidi. Ni dolgo trajalo, kar zapazijo Repnika, ki dolge korake meri proti krčmi. Dva častniku sta se živo na ulici pogovarjala, Repnik ju po vojaškej navadi pozdravi, toda v pogovoru zamišljena ga nista zapazila, da ju je pozdravil. Ko je mimo nju šel, ozrl se je nazaj, če ga morda gledata, pa sta le dalje govorila, mej tem pa se je spotaknol nad dvema otrokoma, ki sta se igrala na cesti in skoro čez nju pal, misleč: ubožica, saj me nista videla. Stisnol je še bolj staro gnezdo pod plajščem in zavil naravnost v krčmo. Ko je prišel do krčme, komandiral je Flajšman: „pozor!“ vsak se mora navadno vesti in Bog obvaruj, nasmijati se ali celo v Repnika gledati. Vrata se odpro in pogumno stopi v gostilno neumni Repnik, prva pot je bila k mizi, kder so Flajšman, Stupica in drugi lumpaci sedeli. Ozre se okrog sebe, nihče se zanj ne meni, postoji malo, pa zopet ukrene proti mizi, poleg katere so civilisti sedeli; tudi ti se niso menili zanj, ampak imeli so svoje pogovore in šale mej saboj. Vse je napeto čakalo, kaj se zgodi, pogledovali ga skrivaj, on pa staro gnezdo stiskal, da je kar šumelo pod plajščem. Zdaj je stopil k Flajšmanovej mizi in vzame čašo vina Stupici ter mu ga izpije, na kar Stupica nekako namuzano reče: Ti trobenta, zmotil si se, izpil si moje vino; Flajšman se je tako krepko pridušil, daje še Repnik široke usta odprl in kazal velike umazane zobe skoro konjskim podobne, od samega čika. Potem izpije vino Flajšmanu, ta se ozre in zareži na Stupico: Permejdunaj! ako mi še enkrat vino izpiješ, tako ti pritisnem, da boš mislil, da je strop nate pal. Stupica se izgovarja in priduša, da je Flajšman obe časi izpil, pa da se opravičiti hoče, skoro sta se na videz zgrabila. Repnik je svoja usta še širji odprl, rekli so njegovim ustam navadno „krušna skrinja,“ ker je strašansko komisa zmlel, in usta skoro nikdar niso pranovala.
Zdaj gre k mizi, pri katerej so sedeli domačini, in tam enake skušnje dela, vse se mu dobro sponese, če prav skoraj nobeden ni mogel smeha vzdrževati. Repnik stopi k Stupici in ga za lase cukne; ta se obrne k Flajšmanu rekoč: Bi se rad zopet tepel? Flajšman ga zagotavlja, da se moti in šaljivo pristavi, da ga je mogla plemonteška velikanska uš vgriznoti, pa misli, da ga on za lase cuka.
Take stvari so se ponavljale dolgo časa, kar Flajšman vstane, užge lulo in mogočno sem ter tja po sobi hodi, pa vselej Repniku, ko ga sreča, v obraz plune. Štupica vstane od mize in se pridruži Flajšmanu, dela se kakor bi imel poper v grlu in obdeluje še hujše Repnika, občinstvo se je za nosove držalo, nekateri so se pod mizo skrili in — dokipela je stvar do vrha. — Repnik seže pod plašč po ruto, zdaj pa mu gnezdo na tla pade. — Repnik hoče hitro gnezdo prijeti, a Flajšman stopil nanje, Štupica ga hitro pobere in Repnik steče k vratom, pa jih v naglici ni mogel odpreti, kape, čake, klobuki vse je vanj letelo, Flajšman ga je hudo ošteval, da mu je gnezdo z vrbe vzel. Ko je Repnik skoz vrata smuknol i šel spat ter se polegel homeričen smeh, prinesel je krčmar vina našim glumačem, civilni gospodje so plačali, kolikor so mogli piti vojaki. Gnezdo je krčmar za spomin na primerno mesto obesil, daje včasih razlagal šalo o njem.
Drugi dan se Repnik ni upal na dan, ali moral je priti na luč, vse ga je gledalo, drug druzemu so ga kazali. Vso noč se je neki Repniku sanjalo, kako je denarnice odpiral in cekine grabil, pa ko se je prebudil, ni bilo ni gnezda ni cekinov. Hud je bil na Flajšmana da mu je gnezdo odnesel, jezil so je sam nase, da je šel v krčmo, saj je uže pri častnikih in otrocih dovolj skusil moč korenine, ki je v gnezdu tičala. „Jaz bi bil lahko denarja imel, kolikor bi hotel,“ tako je drugim govoril, „da nisem bil tako neumen, pa vsaj vem, da nisem za to,“ vendar pa je sklenol izvedeti, kde je gnezdo, da ga Flajšmanu vzame.
Ker pa je bataljon povelje dobil za othod, bil je Repnik ves vesel, da bode vsaj prosteje dihal, ker tam se mu je vsak otrok smijal, če ga je le ugledal. Na odhodu je zvedel tudi stotnik o tej šali, pozval je Štupico in ga vprašal, kako se je stvar godila, kar mu je vse natanko povedal. Flajšman pristopi k stotniku ter mu reče, da ima Repnik v telečnjaku še eno gnezdo. Častniki so slutili, da na počitku zopet kaka komedija na vrsto pride in res je tako bilo. — Štupica je namreč Repniku pomagal telečnjak oprtati, pa mu je pri tej priliki zabasal staro vrabčevo gnezdo pod pokrov. Ko smo se za nekaj časa ustavili, vsak je iz telečnjaka vzel čedne cunje in si premenil obuvalo. Vse oči so bile na Repnika obrnene, kaj z gnezdom počne. Ko pokrov telečnjaku odpre, zagleda gnezdo in takoj zatisne pokrovač, oziraje se, ga li kedo vidi ali ne. Ker ga pa ni nobeden gledal, mislil si je Flajšman se je skesal in mu gnezdo nazaj prinesel, ker v drugih rokah nema več moči. Namenil si je, da ga hoče pri prvej priliki skusiti, pa zlobni ljudje so mu vse upanje uničili, začeli so se po travniku cukati, telečnjake drug v druzega za šalo lučati in tudi Repnikovemu telečjaku niso prizanesli. Nekdo ga visoko v zrak vrže, gnezdo pri tej priliki izpade, vse je kakor na komando vkup drlo gledat čudodelno gnezdo. Repnika so skoraj udušili, krohot in smeh se je valovito razlegal po vsem bataljonu. Štupica si je roke s črnilom namazal in mej šalo Repnika obimčkal ter ga tako očrnil, da je bil, kakor zamurec. Nato so gnali Repnika k luži ter ga tam umivali, ali poredni Palčič je vrgel velik pločasti kamen v lužo in vse poškropil.
Trobentar je zatrobil in korakali smo dalje, sprijaznili se in vse pozabili, ker je Palčič nekod „našel“ dóbrega „šnopsa“ polno čutaro, celo stotnik je trdil, da to ni navadni „šnops,“ ampak bolje vrste. Palčič pa je ostal pri svojej besedi i ponavljal, da je sicer navadni, utegne pa zato biti boljše, ker ga je kupil, ko ni bilo zraven krčmarja.
Na piemonteškej zemlji smo živeli zelo raznolično; naš bataljon je bil tako srečen, da so ga vedno gonili, kakor hrta po zakotji iskat sovažnika, pa je šlo večjidel po ribniško, kajti odpošiljal se je v take kraje, kder ni bilo niti sledu o sovražniku. Časi je ves bataljon šel na pregledovanje, časi pa posamezne kompanije, česar se je Flajšman posebno veselil, rekel je navadno: „Danes če Bog da, pa sežem kakšnemu Plementezu, per mejdunaj! gespud, nocoj bomo še piščeta jedli in župo iz grozdja pili, tudi svinjsko telo se prileže; vse dimnike bom inspiciral.“ Necega dne, bilo je proti koncu meseca maja, šla je naša kompanija daleč od bataljona rekogniscirat. Vselej, ko smo katero vas zagledali, ustavili smo se in odposlan je bil en oddelek v vas poizvedavat o sovražniku; brez Flajšmana se ni ničesa poizvedelo, znal je dobro laški ter je veljal, kakor parlamenter pri bataljonu. Nekateri so se hudovali, da morajo vedno na patrole hoditi, ker je Flajšman pri njih oddelku; zato se je temu v okom prišlo s tem, da so se vselej objavili prostovoljci na tako nevarno, a večkrat dobro hojo. Tudi takrat, ko je stotnik vprašal: Kedo gre prostovoljno na patrolo? ni minolo 5 minut, in stalo je skupaj, reči se mora, jedro vseh lumparij; da sem tudi jaz bil zraven, to nič ne dé, bil sem njih učenec in moral sem po starem pregovoru: kedor mej volke pride, mora z njimi tuliti, po njih se ravnati, nisem prekoračil mej človečanstva in zapovedi. Če sem pa časi drugam gledal, bila je sila, kralj života, želodec, ima posebno moč.
Povelje je bilo dano, na zemljevidu mi je odkazal stotnik cesto, po katerej imam voditi četico, kako naj se umaknem, ako bi napaden bil, zraven pa ni pozabil Flajšmanu zatrditi: Ti Flajšman, ne smeš Laha ukrast. Flajšman se je namuznol in je rekel odhajajoč: „Ne, ne spud avtman, Laha pa uže ne ukradem, rajši mu dam eno po glavi;“ nam pa je rekel: „Per mejdunaj, kakor hitro mi kaj pod roko pride, pa bo naše pa Nackovo“.
Dalje in dalje smo šli, bilo je še nekaj ruma v čutari, pa nazadnje j e še tega zmanjkalo. Flajšman je pritiskal čik sè zobmi, da je imel lice debelo, kakor bi ga osa pičila. Zagledali smo od daleč izmej drevja zvonik, to je vas X. rečem, in hajdi s pota mej koruzo. Solnce je pripekalo in skržaki so rezali, kakor bi bilo na tisoče ljudi pusto ljubje strgalo, da se je teško razumela beseda. Jaz zapovem trojici: Flajšman, Stupica in Palčič, vsi trije pojdete v vas, znamenje, da ni nevarnosti, to bodi kapica na puški. Nakopičili smo se okrog visoke murve, dva sta zlezla na vrh in opazovala vse, kar se ima okrog nas goditi, predno je minolo polu ure, uže javi raz murve opazovalec: „Stupica s kapico maha.„ Precej smo se previdno začeli bližati vasi po predpisanem redu.
Pred vasjo je nas uže Flajšman čakal in prav pridno nosljal tabak, katerega so mu dajali trije dobro rejeni vaščani, katere je on za varnost saboj vzel in jim zapretil, da jih podavi, če so ga nalagali. Ko smo dospeli do njega, ponižno je nam pravil, da niso videli vaščani nikakoršnih vojakov; nas so dobro sprejeli in peljali v vas, ki je precej velika bila. Stupica je uže prej poskrbel za naše želodce, zaukazal je prinesli kruha in vina, sira in salam, pod plaščem je pa skrivaj nosil svinjsko kračo; kako je pod plašč prišla, to ni bilo teško uganoti. Flajšman je znal vaščanom na srce govoriti, pripovedoval je, da smo samo oženjeni, razen mene, da imamo doma žene in otroke itd. Obstopilo nas je staro in mlado in se radovalo, da smo tako slastno jeli in pili, kakor bi bili na dnini. Stara mamica se približala in nam prinesla še polente. „Helj auf!“ je zakričal Stupica, „masovnik je tukaj, kar po njem!“ „Mile grazie, sjora parona,“ moško se je zahvalil Stupica na dobrovoljno ponudbo, mamici pa so se solze utrnole, ker si je mislila, Bog ve, kako pošteni „tedeški“ so ti možje. Stupica je začel tudi komodije igrati, dal je na čevelj košček polente in „ans, cvaj, draj!“ vrgel jo je v zrak, pa vselej ujel v svojo krušno skrinjo tako so navadno rekli njegovim ustom, ki so bila široko preklana. Solnce se je skoro nagnolo in le s trdo besedo sem mogel te burkeže ugnati, sicer bi bili tam ostali. Radi bi bili peli, pa nismo smeli zaradi varnosti. Poslovili smo se prav prijazno; Juvančič pa je mej tem, ko smo se mi prav dobro imeli, stikoval vse kote po vasi, je li kde skrit kak Plemontezar, tako nam je pravil, kajti vsi vaščani so bili okoli nas zbrani, on pa je pri tej priliki sè saboj vzel marsikaj, kar ni bilo pod ključem. Prišli smo v mraku domu, uže nas je stotnik željno pričakoval; ko sem mu po vojaško javil, da nismo niti sledu o sovražniku videli, ogledal si je nekoliko patrole, ki je še pod orožjem stala. Obrnol se je k Flajšmanu ter ga vprašal kako je bilo v sovražnej vasi.
„Prav dobro! spud avtman,“ odgovoril je ta, pa nekako nemirno z rokami pripovedajoč mahnol i sunol nevedoma Stupico; vrvica se je pod plaščem pretrgala in krača pod stotnikovo nogo zvalila.
„Kaj pa je to?“ zakričal je stotnik.
„To so nam darovali,“ reče Flajšman, „pa smo zato pod plašč skrili, da ne bi videli drugi, ker vsakemu se ne more dati kaj tacega, per mej dunaj! „A meni uže privoščiš košček, ti stari kavran,“ reče stotnik. Če hočejo spud avtman, saj smo mi tako dosti jeli in pili;“ a stotnik se je branil krače in le potem, ko je po noči kuhana bila, poklonil mu je Stupica košček a čutaro vina, kar je za tisti čas več veljalo, nego vsaka kraljeva miza. Jaz sem pa vsled tega moral mnogo stotniku pripovedati, kajti izpraševal me je o minolem dnevu moje patrole, pa sem mu po Flajšmanovej navadi le toliko povedal, kolikor sem za dobro spoznal, bil je jako zadovoljen z nami.
Vso noč smo imeli počitek, spali smo dobro, saj smo tudi vtrujeni bili i nihče ni slutil, kaj drugi dan prinese.
Rumena zarja je na rano jutro pozlatila „Mont Cenis“ in fancoske gore v daljini, ko nas probudi vriš po taboru. Huzarji so na brhkih konjih tekali ko lastavice sem ter tja in nosili naročila iz glavnega stana. Giulaj je zapovedal v noči, da se mora vsa armada v bojnem redu na levi breg Tičina umaknoti; to je bilo 1. junija. Ker je bil naš kor poprej prva straža, bili smo sedaj zadnja in branitelji pri umikanju v Lombardijo. Nesrečni Giulaj nas je skoraj v svojej nevednosti pozabil i ni dosta manjkalo, da smo bili ujeti vsi. Morali smo še polu dne na mestu ostati, dokler ni bilo topničarstvo in vojaške zaloge v varnosti.
Čez hribe se je valilo polno oddelkov francoske vojske, vse rudeče in modro je bilo po gričih. Naša konjica je pri tej priliki veliko koristila, ker je vedno z navideznimi napadi ustavljala Francoze, da so se morali zbirati, pa ko so se zbrali, ustavili in v vojno črto postavili, uže je izginola konjica.
Čez Tičin je bilo 5 mostov na čolnih narejenih in v enem dnevu je prestopila vsa amada čez nje. Flajšman, Stupica in drugi so vedno šale brili, Repnik je bil pa žalosten, ker se je bal, da ga kak Turko iz Afrike poje, kajti strašili so ga, da imajo Zuvavi mačke na telečjakih, ter da so tako naučene, da skačejo onim v obraz, na katere Zuvav pokaže, ta pa živemu glavo reže ali pa samo ušesa in nos Vedno se je nazaj oziral, in gorjé mu je bilo ko sem ga za naj zadnjišo stražo za bataljonom postavil. Hitil je za nami, vedno se mu je kričalo: „distanz“ Repnik ostani! Repnik je le pritiskal, kakor bi ga bil sè šivanko bodel. Pripeti se, da stranska straža preplaši v koruzi rujavega velicega mačka, ki ravno pred Repnikom na cesto priteče — ; kakor bi ga bil s kropom oblil, obstal je — puško raz rame snel in — skoraj ni znal, kde da je. Ko Stupica mačka ugleda, zakriči: „Ali vidiš hudiča! uže teče!“ Repnik začne mahali s puško in precej je bil v sredi straže mej nami —. Ves poten je bil, barve so ga spreminjale, bal se je strašno Zuvavov, o katerih mu je Stupica toliko grozovitega povedal. Da sem ga malo ohrabril in mu pogum dajal, poslal sem Stupico na njegovo mesto, on pa mu je obečal, da mu kupi „šnopsa“ v prvej vasi, kar je tudi storil.
Pohod, ali prav za prav beg iz Piemonta bil je krvav in truda poln. Francozi so nas nadlegovali, počitka nikakoršnega ni bilo; da smo se le kde pripravili za kuho i ko smo vsi koprneli po juhi in mesu, da vtolažimo prazni želodec, uže je priletela krogla v tabor in — vse kotle je bilo treba prekucnoti in menažo po tleh izliti. Stupica in Flajšman sta bila vselej zadnja v vrsti, pomagala sta kuharjem na videz kotle vkup spravljati, pri tej priči pa sta drug druzemu v telečjak meso tlačila, da si je bilo časih še surovo, ali na pol kuhano. V telečjakih nista sicer ničesa nosila, imela sta svoje telečjake le za magazin ukradene robe. Ako sta se bala, da ne bi kak kmet nju ovadil, dala sta telečjake celo v drugo kompanijo za nekaj časa v zamenjo za dobro plačilo. Časi se je pa tudi primerilo, da sta si nosilca ukradenga blaga sama odškodovala, praznola sta namreč svojih tovarišev telečjake in tako sta Stupica in Flajšman, ko sta prišla zopet po telečjake, odnesla večkrat kamenje, ali prasnoto k svojej kompaniji. A kaj sta hotela? molčati je bilo treba; Flajšman se je kake petdesetkrat prav krepko pridušil, pa je vso minolo.
Mej tem, ko smo se počasi proti Magenti in Milanu umikali, imeli smo mnogo majhnih bojev na prednjih stražah, večkrat smo kacega ujeli in tudi en oddelek Zuvavov smo zasačili. Prignali smo jih v vas Magento po noči 2. junija. Da smo ujete stražili, to se umeje samo ob sebi. Tudi Repnik je moral stražili pred županijo, kder je bil štab in ujetniki, pa on ni znal, da so tisti črni, o katerih mu je Flajšman toliko pripovedoval. Ko se je zdanilo, zadela ga je straža ob 4. uri zjutraj, plaho je v hram pogledoval po tleh ležeče čudno obrasle grde možake, v rudečih hlačah, modrih kamižolah in rudečih kapah. Najbolj je na to pazil, kde imajo te zveri mačke skrite, vedno se je okrog sebe oziral in rad bi bil kaj plačal, da bi bil kedo drug mesto njega tam pri strašnem hramu stal.
Flajšman je bil prvi, ki jih je šel gledat, vedoč, da Repnik na straži stoji. Od daleč ga je opazoval, premišljeval je, kaj bi storil, bi li Repnika malo ustrašil, a kali?
Zdaj stopi blizu Repnika in ga vpraša: Ti soldat sedem žalosti, ali kaj vidiš, kde imajo mačke spravljene? ta mu odgovori, da ne vidi, da si je uže tolikokrat pogledal.
Veš kaj, reče Flajšman, sinoči, ko smo jih ujeli, v kurnik so vse mačke spravili, tam v farovžu so, in ob 6. uri, ko z straže prideš, moral jih bodeš krmit, tako je avtman ukazal; ker pa vem, da ne maraš z mački opravila imeti, pojdem pa jaz na mesto tebe krmit, ti pa za šnops daš.
Repniku se je kamen od srca odvalil, ko je izvedel, da nemajo Zuvavi mačk pri sebi in da jih ne bo on krmil. Umazani Zuvavi so začeli vstajati, nekateri so prišli k oknu, črni ko oglje, kazali so mu bele zobe, da mu je kar vse po hrbtu mrgolelo; držal se je kolikor mogoče daleč od okna. Ko je prišel frajtar, da ga promeni, ni utegnol v redu straže izročiti, kar brez komande je popihal, da se mu je vse smijalo.
Stupica je prišel k Repniku ter rekel: Per mej dunaj, zdaj pojdemo futrat, zdaj pa šnopsa, ali pa — pojdeš futrat mačke, ki so kakor risi.
Šli so tekoj k nekemu prodajalcu in tam so pili, dokler nisem segnal te svojati h kompaniji.
Bilo je 3. junija, polk za polkom je primarširal v Magento in nje okolico, to je bilo vse križem, kajti pripravljalo se je na boj, ki je drugi dan bil tako krvav in prvi najhuji, grozneje od Montebela.
Pri bataljonu smo imeli jako dobro godbo, kapelnik, če prav je imel nos rudeč, ko snežnik, ki ga jutranja zarja obseva, bil je izvrsten, naša lovska godba je veljala za eno izmej najboljših. Če ni kapelnika bilo, vodil je godbo višji lovec Gubička, katerega želja je bila, da bi se vse vode v vino in pivo spremenile. Njegove zveste tovariše, Vrano, Peteršilko in Hradenickega, imenovali smo šnops-kvartet, ako je človek mimo njih šel, precej je lahko sodil, da je v bližini žganjerija in kapelnik je celo govoril, da vsi štirji vkup lahko plinovo tovarno predstavijo, samo klinček bi trebalo užgati, pa bi gorelo. Drugi godci so bili skoro tem enaki, dobri pijanci, pa izvrstni godci. Nek Škrabička je bil večkrat pijan, ko je piskal na svoj klarinet, držal sekirce v roki, pa je mižal, a vendar se ni motil.
Zunaj Magente je stala lepa vila, bila je sicer od grofa in njegove družine zapuščena, pa kmet, ki je polje obdeloval, stanoval je na velikanskem dvorišči v odločenej hiši.
Godba z vso svojo prtlago je bila v nekej šupi vkvartirana; Gubička si je zbral za svoje stanovanje prazni svinjak, tam je imel mir, le kaka podgana mu je prejedala žepe in mavho, v katerej so bile krušne drobtince, in kak pajek se mu je spustil iz višine na rudeči nos, prognal ga je s tabakom, kateri je vedno pil. Vrana je le premišljeval, kako bi se kaj pijače dobilo, znal je dobro laški, nagovarjal je kmeta, da mu dobro plača, če mu prinese vina. Kmet ni vedel, kaj bi storil, vina je bilo obilo v kleti, ali bal se je, če vojaki to zvedo, da pojde vse brez plačila iz kleti.
Peteršilka je za njim poslušal pogovor, mislil si je, če le po vina pojde, precej bom znal, kde ga ima, a potom — zatraceni črt! — —. Kmet se je dal zapeljati Vrani, dišali so mu srebrnjaki. V mraku sta se plazila dva človeka, nihče ju ni videl, kakor Peteršilka in Gubička, prvi se je namreč v svinjak potihoma zmuznol, in razodel svoj načrt zaradi vina. Gubička je bil ves nemiren, ko mu je Peteršilka pripovedoval, precej je segel po mavho, vzel kos mesa iz nje, ter se s kruhom tako natepaval in dobro solil, kakor bi bilo za stavo šlo.
Kmet in Vrana sta namreč razmetala na tihem kup suhega gnoja, tu so bila vrata v klet, kmet tiho odpre in za saboj zapre. Vrana ni imel posode, vzel je torej sè sabo instrument, ki je največji bil, i ko se je nalil sam, nalil je potem še instrument do vrha. Tiho se zopet priplazila iz kletí. Vrana je čez svojo trobento plašč ogrnol in počasi stopal, bal se je vsako kapljico izliti. Kmetu je rekel, da mu bo potem zaplatil, da ima novce v telečjaku.
Ko se Vrana tiho mej tovariše priplazi, postavi trobento varno k zidu, da se mu ne prevrže ter je čakal, da vse zaspi. Mej tem pa so se svinjakove duri tiho odprle Peteršilka in Gubička sta enako naredila, ko kmet in Vrana le samo, da nista mogla vrat odpreti. Vse poskušnje z nekim žebljem niso uspeha imele; Gubička je bil žejen, da bi bil reko izpil. Ne odjenjava, pravi Peteršilka, dokler ne bova v kleti. Zdaj se na stopnice opreta, svoja hrbtišča na vrata naslonita, poravnata se, kite so bile ko struna, kosti so pokale, vrata se lomila in tresk — ležala sta oba v kleti na tleh, na se pa sta sprožila skladovnico praznih sodov, da je nastal ropot, kakor bi grmelo.
V hipu se ni nobeden upal ganoti, oba sta molčala — prvi je Gubičku svojim potlačenim nosom Peteršilko vprašal, če je še živ —, ta mu reče: Črt! ti si me pekne udjelal. Počasi tipala oba dalje, po naključbi zadene Gubička v čep, da je izpal — vino je začelo po tleh vreti, on tišči z eno roko, z drugo išče čepa; zdaj še le Peteršilka luč užge in čep tovarišu poda, da je zamašil za silo sod. Srkala sta kakor pijavke iz čepa, zdaj eden, zdaj drugi. Gubičko je hudo bolel nos, ki mu je zatekel kakor goba mušnica, pa ni se mnogo brigal za to, saj ga je pil. Ko sta se do dobrega navlekla in bila vsa umazana in črna, splazila sta se iz kleti v svinjak. Kaj bo z vrati? — tako sta premišljavala, pa vino jim je skrb pregnalo. V svinjaku sta govorila mej saboj; postala sta bolj glasna i tako opozorila druge tovariše, da nekaj mora biti v svinjaku. — Hradenicki odrine sè silo svinjakove duri ter tirja odločno, naj mu povesta, kde se dobi pijača. Ona ga tolažita, vse zve, naj le sede, toda vse to ni pomagalo, dokler mu ni Gubička svoje polne velike trobente ponudil. Ko se je dobro okrepčal, pa še ni dal miru, morala sta mu povedati, kde je klet, kako je v kleti, da se kaj ne prigodi itd. Hradenicki je vse dobro razumel, kajti če je bilo kde kaj kradlovati, bil je povsod prvi. Vzel je sè saboj 10 godcev z instrumenti, peljal jih tako varno v klet, kakor bi bil uže Bog ve kolikokrat to pot naredili. Vsi so se napili in napolnili svoje trobente, potem odšli v šupo; za temi pa je poklical še ostale godce, da so tudi oni šli ž njim v klet sè svojim orodjem. Vse se je dobro naspalo. Zjutraj pa pride ukaz, naj godba hitro otide. Pasja dlaka, kaj bo pa zdaj! vsi instrumenti so polni vina. Gubička ima nos, kakor bi pes v bregu sedel, vos potolčen, umazan od črnega vina. Treba je bilo hiteti, ker je uže tudi stotnik prišel. O zatraceni! kde je moj klobuk? jadikuje Gubička; spomnil se je zdaj, da ga je imel na glavi, ko je v klet šel. Kapelnik prileti kričeč: Naprej, kanalje! zdaj je bil drag svèt — vsi godci so nesli svojo trobente kakor s procesijo, nič vojaškega gibanja ni bilo: halt! zavpije kapelnik, „habt acht! Volkshimne!“ Bataljon pešcev je prav zdaj primarširal v vas in zastavo na glavno stražo otdal. Zdaj je bilo čudno, vsacemu se je škoda zdelo vino izliti, a cesarska himna se je morala zagosti, hitro so obrnoli vsi svoje trobente, vino je po belej cesti teklo — vse je gledalo godbo; zdaj začnó trobiti, vino je še iz trobent rosilo na sprednje tovariše, kapelnik je bil ves oškropljen, himna je bila od začetka zamolkla, neubrana, proti koncu so še le glasovi pravo moč imeli. Kapelnik je bil bled, stotnik se je rotil, muzikaši so bili vsi prestrašeni. Skrablička je na svoj klarinet le dalje piskal, dokler mu ni njegov tovariš Pipica po klarinetu udaril. Vsi žalostni so zopet v šupo marširali, spremljala sta jih stotnik in kapelnik; najstareji višji lovec je moral vse popisati, stali so kakor razbojniki pod vešali. Gubička, kde je klobuk? zakriči kapelnik. Ne vem, odgovori ta. Poiščem ga, a vedel je, da so mu ga sodi z glave zbili. To je bila zmešnjava ta dan, raporta ni bilo, ker vse se je pripravljalo na boj in tako se je vse za drugi dan odložilo. A krvavi boj je drugi dan vse poravnal, kajti zgorela je vila, sodje, vino in vse, ter tudi ni več vseh bilo, ki bi imeli sojeni biti. Gubička je do večera vse pozabil, v mraku pa je šel in odgrebel gnoj, spravil se tiho v klet, poiskat klobuk in se ga dobro zopet pri pipi navlekel. Stanovalci so proti večeru vsi pobegnoli iz Magente, odgnali živino, oteli na vozeh, kar se je dalo odpeljati. Tudi kmet naše vile je pobegnol in ko godba to zve, vse je v klet hitelo, ker so uže Gubičko pri delu našli, ko je klečal in pil iz čepa. Za godci so pridrli drugi v klet. Prvi je čez gnoj in polomljena vrata prilomastil Flajšman in zvesta tovariša Stupica in Palčič. Sakrabolski Pemci! zakričal je Flajšman — ako se mi precej ne poberete, tako vas zmlatim, da boste ko slama! Molči Pilatuš! reče mu Štupica, ter pij, a ta je odgovoril: Jaz čem stojé piti! čemu bodem klečal? pred sodom? Prevrgli so sod z odra in razbili mu dno, ter s klobuki zajemali. Ko smo izgnali iz kleti naše ljudi, ker smo morali dalje proti Paviji odrinoti, uže so Hrvatje rinoli v klet, vojak je kakor čebela. Flajšman se je tako priduševal, da se je vse kadilo, imel je čutaro polno in tudi kotliček je Stupica nesel. Nismo daleč šli, le kake polu ure, ko smo se ustavili. Kako so Hrvatje in Bog ve še koliko druzih v kleti gospodarili, to mi ni znano. Zaspali smo, kateri nismo stražo imeli, brez skrbi, le godcem se je sanjalo o verigah in leskovih palicah, da niso spati mogli.
Čuden šum in grom je nas zbudil iz spanja, daleč tam na Tičinu je grmelo, beli dim se je v zori v zrak valil. V taboru je bilo vse po konci, konjica je dirjala ko blisk sem ter tja, nosila in odnašala povelja. Bližje in bližje se je valil grom, dokler je tudi mej naš bataljon pala votla krogla, ki je na široko zemljo morala in se razpočila, da je vse v zrak letelo. Od godbe sta padla dva, in to sta bila Vrana in Gubička, Per mej dunaj, — zarežal se je Flajšman — zdaj naj ju pa avtman štrafa, če more; ta dva sta mu fige pokazala. Druga krogla prileti in pretrga poročniku konja in njemu desno nogo. To je bila francoska kavka — reče Stupica, ta frči ko strela in vjeda kakor peklenšček. Vse je vtihnolo — le Flajšman sè svojimi tovariši se je šalil in popraševal, kedo ima kaj denarja. Repnik je molil ves plašen, in kadar je prišumela kaka krogla mimo ušes, vselej se je pripognol. Ti zmrzek — reče mu Flajšman; kaj se boš pripogibal, stoj korajžno, če ne jo boš precej imel v rebrih. Če imaš kaj denarja, daj ga meni, per mej dunaj, da bom na tvoje zdravje pil, ko pojdeš krte lovit, in bom domu pisal, kam te je pičila muha. Zopet zazvižga krogla kakor Brencelj, Repnik se pripogne in — zadela ga je v klobuk.
„Vorwärts!“ je lovski rog zatrobil, in tiho smo slušali povelju, uže smo tudi mi v boj vmešani bili. Grozovito streljanje se je pričelo, vse je bilo v dimu zavito, da nismo skoraj več poznali, kedo je sovražnik in kedo je naš. Nastala je tista doba, ko vojak nema časa misliti, vse se vrti, to je peklenski ples, povelje na povelje se čuje, pa tudi presliši, vsak je sam na se navezan, sebi izročen, a vendar mora gledali, da so ne otdalji od tovarišev. Smrt je imela svojo žetev, strašno je kosila mej nami, smrtna krogla sovražnega topa je požrla včasih več ljudi in celo vrsto na enkrat. Gluh in slep je vojak, kajti streli na desnej, na levej, spredaj in zadej, omamijo čutnice in vendar skrbno sluša na vsako komando svojega častnika.
Flajšman in Stupica sta tudi vtihnola, svinčene muhe so preveč okrog nas rojile. Zdaj zavpije Flajšman: Jaz sem jo uže dobil, in na tla sede, pretrgala mu je svinčenka palec na nogi; a zopet vstane in nabija svojo risanico, ali nič več ni bil za rabo, ni mogel hitro stopati in ostal je za nami. — Konjica pritisne na nas, precej smo se v štirivogelnik vredili in ko jež smo bodala nastavili. Zemlja se je tresla pod konjskimi kopiti, ko je pridirjala sovražna konjica; zdaj se oglasé lovske puške, in v trenotji so se prve vrste konjice v travi valjale. Konji brez konjikov so besno dirjali sem ter tja in razgetali; — groza je bila, vedno nove čete so se enako morskemu valovji proti nam valile — naši hrabri fantje so padali vedno huje, vedno redkeje so bile naše vrste, streliva je začelo pomanjkovati; vsi raztreseni in zmešani smo korakali čez trupla mrtvih in umirajočih. Tovariš ni mogel tovarišu pomagati, vsak zamujeni trenotek je veljal živenje v vojni; tam kder smrt z svojo koso kosi, stopi ranjeni, če se le more plaziti v zavetje. Vsako drevo pokriva kupec mrtvih, kateri so si zavetja proti kroglam iskali, pa tudi drevo ne brani, ko krogle navskriž žvižgajo. Solnce je pripekalo, kri se je ranjenim strjevala, na polji je zdih in krik, katerega ne čuje človeško uho, le umirajoči in ranjenci se premetavajo, grom topov, gosti strel pušk — preglasi vse. Srečnega sem se štel, ko smo se vračali nazaj, razbeljeni od vročine in muk. Le prezgodaj sem si sreče voščil — levo roko mi je pod komolcem sovražna francoska krogla ranila, čutil sem, da me je nekaj vjedlo, potipljem za komolec — oh, to skli, plašč, košuljo, kožo in še kosti mi je nekoliko odneslo. Kako sem bil vesel, da je bila še roka gibčna. Ne morem ti popisati, dragi bralec, groznega prizora, katerega sem v vseh bojih le enkrat videl — vse polno ranjenih in mrtvih je za nami ležalo — kdo jih pobere v svinčenem dežji, sovražna konjica za nami pritiska, čez trupla ranjenih in mrtvih konji stopajo, za njimi rožlja čez njive in travnik brez ceste topničarstvo; grozovito so nekatera trupla razmesarjena, ta pogled pretresa kamenito srce in ni na svetu junaka, ki bi mogel to mirno gledati. — Daleč zadaj, tam v zavetji, kder je črno-rumena zastava na drogu se vila, zdramil sem se še le. Tu je stok in jok — zdravnikove roke delajo na vse pretegljaje, tu izrezava vsajeno kroglo iz života, tam veže razcepljeno roko, tu je na tleh zopet noga, ki jo je moral ubožic zgubiti pod žago in svetlim nožem, da si morebiti živenje otme in bo ko siromak životaril po svetu. — Nekateri še operacijo niso dočakali, objela jih je poprej bela smrt; drugi si želi sam smrti, toda Bog je določil vsacemu svojo zadnjo uro. Tudi jaz sem na vrsto prišel; odparali so mi rokav in košuljo zavihali. — Škaf vodo in goba; hladilo me je in okrepčalo; naglo je bila roka povita in dalje smo se umikali, kateri smo imeli zdrave noge, drugi so se peljali. Gladni in žejni smo prišli v neko veliko vas, ženske so nam prinesle dobre vode, dobili smo streho v nekej kmečkej hiši, ko je solnce zašlo. — Zgubljen boj je dvojna bolečina ranjenemu, tako je bilo tudi z nami.
Žalostni smo popraševali po tovariših; vsak je vedel kaj povedati, ta je videl, kako je Žlebarjev Janez pal zadet od krogle, drug je videl, kako je nek konjik prekljal glavo tam pod holmcem frajtarju Čadežu. Stupica je povedal, da je tako tekel, da bi ga ne bil pes ujel, ko je nek Zuvav skoraj uže roko nanj položil. Vse je govorilo le o boji. Flajšman je ležal v nekem kotu na slami, vso nogo je imel zavezano, v roki pa je držal hleb komisa ter zobe na njem brusil, če tudi je prišel iz peči uže pred štirnajstim dnevom, grozil pa se je Plemontežem, da bi jih bil s komisom pojedel. Zaklinjal seje, da jim v prvem boji glave poreže, ko ozdravi, če le katerega v pest dobi. Stupica je takoj k njemu sedel, da mu je ko zvesti tovariš komisa dal in ga po „fajfi“ vprašal, ker je svojo izgubil, ko je čez njive tekel. K malu seje ta vesela družba vkupaj zbrala in bilo je posvetovanje, kako bi se dobilo dobre jedače in pijače, posebno „šnopsa“. Hodi k „oberlajtnantu,“ ki je tvoj „loncman“, pravi Flajšman, on ima „provijanda“, da ga v kozolec ne spraviš, zlagàj se mu kaj in prosi ga, naj ti da mesa, šnopsa, ali pa vina, če so pa njemu kanoni oglušili ušesa, pa se s „firerjem“ pomeni i če tudi to ne pojde, „pofuli“ mu z vozá, saj sam ne ve, koliko ima. — Stupica se oboroži, kakor Slovak piskrovez, z vsemi potrebnimi posodami ter koraka na travnik mej vozove. Ni bilo četrt ure, uže je prinesel na rami celo volovo glavo z rogmi; plazil se je za grmovjem in srečno jo je odnesel. Kaj vraga si prinesel? reče Flajšman, nisi mogel še malo počakati, pa bi bil lahko za rep privlekel celega vola? saj mesar enega nebi pogrešal, ker jih še en general tisoč ni! V tem rokodelstvu ti še nisi izurjen! Da mene ta prokleta brklja ne bi bolela, uhej! kako bi mi jedli in pili! „Šnopsa“ pa uže mora Palčič poskrbeti, če ne, grizel bo te le rogé, katere si ti prinesel. Jaz sem „marod“ oglasi se je Palčič, ki je pod plaščem skrivaj v oficirski usnjati žep prste vtikal ter tipal, alj je kaj rumenjakov notri, pa ni bilo druzega v njem, razen nekoliko zmečkanih pisem z rožicami, gotovo od njegove ljube. Flajšman ga je takoj opazil ter mu očital: Pa si uže spet kakšnega Plementezarja slekel? ali ne veš, da so še večji berači, nego smo mi soldatje?
Volova glava, katero je prinesel Stupica, bila je hitro v kotlu. Flajšman je bil vrhovni kuhar, kožo je po večjem raz glave zrezal in vse pripravil. Palčič mu je mesto petršilja prinesel neke trave, katero mu je Flajšman v glavo treščil, potem pa pihal ogenj, da je imel lica kakor Eolus napeta. Uže na polu kuhano glavo so trgali in jedli, kakor bi jim bil na klarinet Gubička piskal.
Črna noč je zagrnola vso bojno polje, sanitetni vojaki so iskali z svetilnicami ranjene in mrtve; vsi so vtrujeni počivali, ki so imeli zdrave ude in prostost.
Na rano jutro pripelje patrola necega slabo oblečenega človeka z črno brado in bistrimi očmi. Špijon! per moj dunaj! zakriči Flajšman, ta le pa ne bo več polente grizel, per moj dunaj! še danes mu damo svinca jest. Bil je v istini nek ovaduh, zasačili so ga daleč tam na nekem drevesu. Ko so vsega preiskali, našli so načrtano, kako je bila naša vojska postavljena. Nek hrvatski avditor je bil takoj pozvan, naj ga izpraša. Bobnarji so prinesli tri bobne, na enega je avditor sedel, druga dva, drug na druzem, služila sta mu za mizo. Vojna sodba ni mnogo po SS. blodila; eden izmej 32 vojnih člankov je zadostoval, da se je palica prelomila i nesrečniku pred noge vrgla. Dokazi so bili v rokah, tajil je vse, izgovarjal se, da je načrt našel, ali imel je pri sebi obilo zlata, roke so mu bile gosposke, videlo se je, da ni navaden kmet, da mu ni treba nositi lesenih cokelj in raztrgane suknje. Svojega pravega imena ni hotel imenovati, rekel je, da se piše Mazzuchell Giaccomo in da je biizu Milana doma. Pri ogleduhih se ne gubi mnogo časa, najmanjši dokaz mu živenje ugasne. Vojaška sodba pa tudi ne obsodi brez dokazov sumljivega ujetnika, ampak odvede ga v glavni stan in ga tam v preiskavo izroči. Nekateri kmetje so bili vprašani, ga li kedo pozna ali ne? vsi pa so zanikali, ali ga morebiti niso hoteli poznati. Bil je obsojen, a ponosno je stal sè zvezanimi rokami, videl je, kako se je peta kompanija okrog njega nastavila, slišal je ukaze, katere je gotovo razumel, ker se je večkrat ozrl na stran. Bobni zapojo tam na konci vasi; prebrala se mu je zatožba po nemški in po laški, prosil je „pardona“ — oproščenja; pardon je pri Bogu, ne pri nas, odgovori mu sodnik. Poklekne na zemljo, vojak mu zaveže oči — „O patria mia!“ — vsklikne s krepkim glasom, „per tuo bene io moro“. Stotnik mahne sè sabljo — tri puške počijo — in zavrela je vroča kri iz srca, katero je nehalo biti.
Mlado, lepo žensko bitje je pripeljal vojak ta dan v tabor; objokana in žalostna je stopala mimo nas, nikogar ni videla, če tudi so bile vse oči na njo obrnene. Bila je lepe vitke rasti, imela črne lase, dolge obrvi in ljubeznjive oči, ko je na vprašanje spregovorila, zabliščale so kakor sneg beli zobje.
Kaj ste na bojnem polji hoteli? vprašal jo je stotnik. — Ona je po francoski odgovorila, da ne umeje nemški. Stotnik, kateri je dobro francoski umel, razvozlal je hipoma zagonetko, bila je mlada Francozinja, nje ljubi, ki je bil lajtenant v polku I Chauser de Afrique, otšel je v vojno, ko nje ni bilo v Saint Denis doma. Bila je namreč na dolgem popotovanji v Rusiji in se je še le vernola domov, ko je po ovinkih izvedela, da tudi Zuvavi morajo v vojno in zlasti oni polk, pri katerem je služil mladi brhki lajtenant, kakor smo posneli to iz fotografične slike, katero je v dragocenem z biseri okrašenem medaljonu na prsih nosila.
Ljubeznjiva mlada francozinja se je vsacemu smilila, nje bolestni zdihi so presunili slehernega. Stotnik je takoj v zapisniku dalje poročal, da je mlada francozinja prišla iskat svojega zaročnika comte W. kateri je gotovo padel na bojišči in za katerega mrtvo truplo je prosila, ako se bode moglo najti. Ako bi bil pa ujet, kar je živo upala, bila bi najsrečneja na svetu, tako je izrekla stotniku. Poizvedel sem od čistnikov, kateri so jo z vso čestjo in oliko spremljevali, da se je njej doma sanjalo, da je nje ljubi hudo ranjen, da bi jo rad le enkrat še videl in potem zatisnol oči —. Častniki so jo skušali pomiriti, ali ona je čutila gorje, da se nje sanje obistiné. Prosila je, naj jo pusté nazaj mej mrtve in ranjene na bojišče, da bo iskala njega, in če ga najde, — ž njim delila žalost ali veselje. Pri vseh ambulancah je bilo dano povelje, ako se najde ranjen, mrtev ali zdrav mladi francoski lajtenant po imenu comte W., in ima na prsih zlato verižico z dragocenim plošastim medaljonom, v katerem je ženska podoba in črka H. Hortenzija, tako je bilo namreč mladej grofici ime; naj se to takoj na glavni tabor objavi. Od vseh krajev, kder so ranjene obvezavali in jih operirali, došle so zanikajoča poročila v malo urah. Na vsakem vozu je ranjene, katere so pogosto vozili, pregledala solznimi očmi mlada francozinja, vselej se je bridko zjokala, ko je z voza stopila, vsi okoli stoječi smo bili ganjeni, in vsak jo je pomiloval. — Ah jaz sirota — tako je vzdihovala, da bi ga le še enkrat videla živega in zdravega, o Bog! o Bog! usliši mojo prošnjo. Tam po cesti spremljata voz z ranjenci dva oficirja, počasi vozijo konji vsem se pozdeva, da utegne na njem biti ranjeni francoski častnik. Vse je vtihnolo, ko je voz blizu prišel, prvi oficir seje francozinji priklonil in jej, kolikor mogoče mirno povedal, da se je našel francoski častnik, ter da je nekoliko ranjen, a naj se pomiri, da ga odneso v bližnjo hišo. Veselje je divno očaralo Francozinjo prvi trenotek, žarek iz črnih očij je zasijal enako juternjemu solncu in bledi lici ste zarudeli, kakor zarija. Pa — ah, ko je zapazila ljubega, katerega so zdaj z vso pazljivostjo vojaki z voza vzdignoli ter ga nesli v bližno hišo — zajokala je na ves glas in milo zaklicala: Henri! — potem pa se zgrudila na tla in padla v omedlevico. Ranjenec je čul znani glas, obrnol je glavo na stran, od kodar je čul svoje ime; klic mu je dal novo moč. Teško je govoril, bil je smrtno ranjen, prestreljen skoz prsa. Zdravniki so tekoj priskočili in vso svojo umetnost vporabili, da bi ga rešili, ali zaman je bilo. Ko so francozinjo zopet oživili, prosila je, naj jo takoj k ranjenemu oficirju spremijo. Dva častnika sta jo spremila v hišo, kder je v zadnjih trenotkih zdihoval mladi lepi Francoz. Polahko se vrata odpró, mlada deva vstopi — zdravniki so za hip od postelje stopili — Henri! zaklicala je zamolklim glasom —, pokleknola poleg njega ter ga prijela za roko, uže na polu mrzlo, ljubila jo ter govorila mu tako milo in tožno, da smo bili vsi do solz ganjeni. Zdaj vstane ter se nagne k njegovej glavi — poprašuje z srčno milim glasom, — odgovori so bili tihi, slabela je vedno bolj in bolj živenja moč. Jaz umrem — vzdahne mladi ranjenec. To je devo zopet vznemirilo, da je začela zdihovati, jokati, milo in obupno tožiti. Nikar ne umri — vsklikne, živi, le malo časa še živi, — ah! moj Bog — Notre dam de Paris! kliče na pomoč. Svojo glavo je nagnola k njegovej — poljubila ga je, gotovo še nikdar tako goreče, tako ljubeznjivo, tako žalostno. — Zadnji poljub je bil ta — oči je zatisnol za vselej. Pokleknola je — sklenola roke in molila pri mrliču; niso tekle več solze, ljubezni polno srce je počilo, ter zgrudila se je i šla za njim — smrt je združila mrtva v zakon.
Zavila se je zemlja drugič v črno odejo, mrtvih na bojišči še mnogo ni bilo zakopanih, kedo bi mogel toliko mrličev v enem dnevu izročiti materi zemlji! Globoke jame so bile na polu skopane, cele kupe je bilo mrličev navoženih, vsak je moral pri delu pomagati.
Kakor se lačna hijena po pokopališčih plazi, enako se nahajajo na bojnem polji človeške hijene, da ropajo padlim junakom denar, zlatnino, obleko in kar dobo. Tudi pri Magenti so se plazile po noči mej mrtvimi vojaki take zveri v človeškej podobi. Od trupla do trupla so po mačje lazili, preiskavali žepe mrtvim i na polu mrtvim, tipali po rokah, če je kak prstan na njih, da si ga prisvoje; če ga ni mogoče sneti raz prsta, najkrajše je delo, da se prst odreže. Ker so pa sanitetni vojaki z svetilnicami iskali ranjencev, skrivale so se te nečloveške hijene za grmovjem in po grabnih, da jih ni kedo zapazil. Spravljali so mrtvaški svoj rop v skrite kraje. Dva stara vojaka stopata od trupla do trupla z svetilnico, da otmeta, ako najdeta še koga živega. Pri nekej ograji se jima je ubila svetilnica, vse je bilo v temi, — sedla sta na tla in iskala sveče, ki je na tla pala; kar začujeta neko šumenje ne daleč, tiho poslušata — kaj utegne to biti — je li kedo od mrtvih vstal, ali se kateri ranjenec zavedel v hladnej noči iz medlevice? — Pripogneta se — zdaj zapazi jeden, da hodita dva neznana človeka okrog mrtvih — tipljeta obleko, roke in žepe. Tu in tam prebrneta mrtveca, da mu preiščeta prsa, ima li uro ali denar kde v telovniku. Spoznala sta ju, kedo sta, in s krepkim krikom „halt!“ planeta s puško in bodalom na mrličev roparja, ter ju takoj ustavita. — Prestrašena roparja, ne sluteča mej mrtvimi žive duše, osupneta ter poskušata iz žepov naropano blago po tleh pometati, toda vojaka sta ju dobro stražila in mej tem, ko je prvi puško nategnol, da bo streljal, ako se kedo gane, zvezal je drugi roparjema roke. Prignala sta ju v tabor v noči in glavnej straži izročila. Straža ju je takoj preiskala in našla pri njih razne vrste novcev, žepnih ur, zlatih gumbov, prstanov in tudi človeških prstov, na katerih so se bliščali dragoceni prstani. Na rano jutro se je po taboru raznesla vest, da so po noči ujeli dva mrliška roparja; vsi smo ju hodili na glavno stražo gledat in vsak je uže naprej izrekel sodbo. Kakor je uže znano, ni v vojni posebno dolgih pravd. Dokazi so bili v rokah in še tisti dan sta bila pri nekej ograji brez posebne straže ustreljena in tudi tam zakopana. Stari bobnar je trikrat na boben udaril in dejal: kakoršno živenja, takšna smrt.
Avstrijska armada se je umikala v treh oddelkih vedno nazaj proti Mantovi. Skoz Milan je šla največja množina vojništva. Na reki Pad smo zapustili ogromno število bronastih topov, najtežje posadne vrste, gotovo nad polu milijona vrednosti, kakor je izrekel topniški častnik. Ni bilo časa jih oteti, ker so združene sovražne armade hudo za nami pritiskale.
Tudi naš oddelek je imel iti skoz Milan, bili smo zadnji. „Ti prokleti Milan!“ zakričal je Stupica, ko smo od daleč ugledali visoki dom in zvonik, „tam sem v komisu enkrat miš pregriznol. Ti prokleti peki so nam še čike v kruh devali, jaz bi te hudiče obesil.“ „Bodi čuden, odgovori Palčič, „in nikar ne zabavljaj na Milan, nikder še nisi tako ceno vina pil, ko tam v krčmi blizu kaštela. Saj veš, da si prazne posode pod klop deval in le eno ali dve na mizi puščal, ko je krčmar štel, koliko si popil.“ „Per mej dunaj! pa tisti puran, katerega sem zvečer v kasarno prinesel?“ „Nu da, ti si bil res priden,“ odreže se tesar in ga po rami potiplje“. „Hodi spat, sakrabolska šlapa“, reče Stupica, „ti me hvališ, ker sam nisi za nič, vedno sem moral za vas krasti, da ste imeli kaj za zobé, ko sem pa jaz žejen ali lačen bil, noben hudič ni hotel ničesa prinesti. Vsi ste name čakali, kakor bi samo jaz patent imel za kradbo.“ „Ti si mojster“, odreže se Bizjan, stari tovariš Štupice, „vsak mora svoje rokodelstvo znati, pa je „avs“, če ne pa jih faše po hlačah.“
Mej enakimi pogovori samih zrelih ptičkov smo dospeli v Milan. Vse je bilo razburjeno, vsi Lahi so nas pisano gledali, tu in tam se je čulo javno zabavljanje, pluvali so pred nami. Bili smo uže navajeni enakih stvari, saj smo bili v nam sovražnej deželi, da pa nas v Milanu še mnogo hudega doleti, tega nismo mislili. „Ti prokleti Lahi hočejo z nami nekaj „špilat,“ poudarjal je Štupica. „Per mej dunaj! kar bajonet nataknem, pa še vilice nanj privežem,“ rekel je pogumno Palčič, „pa prebodem vsacega, kdor mi bode le kaj hotel.“
Utrujeni smo dospeli pred kastel, tam smo na prostem taborili, mej ondotnimi drevesi postavili puške v piramide in odložili telečjake, kateri so nas jako mučili. Poizvedeli smo, da so uže vsi vojaki odšli iz mesta, le malo jih je še v Milanu. Naši lovci so bili takoj na delo poslani, nosili so iz magazinov rijuhe, koce in sploh vse, kar se je v hipu moglo na prosto spraviti. Kedo vse te gore obleke in raznih stvari odpelje, tako smo ugibali. Ni bilo dolgo, da je topničar potisnol čudno svečo v kup in takoj je gorelo, kakor bi bilo namazano. Vpepelili smo nepopisljivo veliko državnega blaga. Goreli so tisoči in tisoči po raznih trgih Milana, Lahi pa so grdo gledali, da jim nismo hoteli pustiti toliko robe. Vojaška bolnica je bila polna ranjencev, katerih nismo mogli saboj vzeti; ako bi se bilo moglo vse do zadnjega odpeljati iz Milana, potrebovalo bi se nad mesec dni in noči, toraj si lahko misliš, ljubi bralec, koliko vrednosti je tam ostalo.
K malu je bilo popoludne, pripravljeni smo bili na odhod. Izvedeli smo, da Milanci naše vojake iz hišnih oken nadlegujejo z vsemi vražjimi pripomočki. Marširali smo le po sredi ulic, tako je bilo povelje. Vsi smo imeli nabite puške, toda prepovedano je bilo brez povelja streljati. Malo časa smo korakali in uže mislili, da ni res, kar so nam drugi pravili, kar iz neke hiše puška poči — in za to druge, dva lovca sta bila hudo ranjena, da so ju morali tovariši nesti. Štupica se je zaklel, da bo streljal, če tudi vrag bodala iz zemlje pomoli. Komaj smo okrog vogla neke velike ulice krenoli, kar zaropota z strehe opeka na nas — Štupica zapazi človeka na strehi in pok — puška je poknola, in prokleti Piemontež se je z strehe zvalil — v roki je še opeko držal, ko je na tlak priletel. Stotnik se je hudo jezil, kajti pok vojaške puške je razdražil Liho ko ose. Letelo je kakor toča na nas: stoli, deske, drva, kamenje in še celo vrela voda. Ko je stol pred Palčiča pal, rekel je hitro: „Prokleti Piementež, rajši vrzi mizo pa menaže dol, da bomo jedli.“ Hitreje in hitreje smo morali iti, kajti zgubili smo več vojakov na tu zavratni način. Huzarji so v dirku letali mimo nas, tudi njih je mnogo bilo pobitih. Teško smo čakali, da na prosto dospemo. V nekej ulici je stala kopa obraslih umazanih ljudi, vsi so bodala nam kazali. Štupico je to tako razgrelo, da je iz vrste v stran skočil — z bodalom v kopo dregnol — in kakor bi mignol je nabodel umazanca, vzdignol ga na ramo, potem ga pa na tlak vrgel. Njegovi tovariši so pobegnoli v bližnjo vežo in ustrelili z samokresi na Štupico, pa ga ni nihče zadel. Stotnik je bil uže petkrat ranjen, menda mu zato ni hotel ničesa reči. Ko so drugi to videli, začeli so brez strahu streljati v okna in veže, kder se je le kedo pokazal. Strašno je bilo to, ta pot je bila krvava, nikakor ni bilo konca mesta, šli smo vsak za se, vedno opazovaje, kaj iz oken in strehe leti.
Dospeli smo do neke hiše, iz katere so otroci ko čebele iz panja ureli, bila je šola. „Stojte,“ zakriči stotnik, „vsak naj ujame enega otroka in naj ga nese, dokler ne pridemo na prosto“. Hipoma so bili polovljeni otroci in — od tega časa ni nihče upal več nas napadati. Otroci so jokali in prosili, naj jih pustimo, tu in tam se je pridružila kaka ženska ali moški, ter prosili, naj otroku ne storimo nič žalega. Štupica je zabavljal na Lahe, rekel je, da niso vredni druzega, nego da podavimo vse te pasje malo Lahe, da ne bodo tako delali, ko njih očetje. Čudno je bilo videti vojake, ko so pestovali otroke, to se ve, da se je vsacemu smilila nedolžnost otrok in zgodilo se ni nobenemu ničesa.
Predno smo iz mesta na prosto prišli, drlo je celo krdelo moških in ženskih za nami, prosili so za svoje dečke, žene so jokale. „Proklete babe“ — oglasi se Palčič — „vé jokate za ta kopileta, pa naše matere, kaj one porekó, ker nas tu tako razbojniško moré!“ Vidite tam tega in tega, pokazal je na ranjene, katerim je kri čez obraz lila.
Zunaj mesta smo se ustavili in otroke izpustili, potem pa se v bojno vrsto postavili, ako bi bil kedo še kaj nadlegoval nas. Otroci in odrasli so pri tej priči tako tekli, da so se drug čez druzega valili. Štupica je vedno s pestjo pretil, bil je zato najbolj hud, ker je „fajfo“ in klobuk zgubil, največ mu je bilo za „fajfo“, ki je bila tako lepo srebrom okovana in jo je nečemu grofu zmuznol.
Vsak se je oddahnol zunaj Milana, čulo se je zvonjenje in strel, znamenje, da so za nami še kateri drugi krvavi pot potili. Da smo se le nekoliko opočili, uže smo morali dalje. To je bil grozovit dan, 6. junija, ko je zadnji oddelek avstrijske armade zapustil Milan. Bog daj, da se nikdar več ne vrnemo v to peklensko žrelo!
V Milanu smo v vojaškej bolnici pustili stražo, da brani pred napadom razdraženega ljudstva bolnike. Navada je, da se pri muzejih, umetnih razstavah in bolnicah postavijo pri odhodu varstvene straže, da se ubrani zavod srditosti ljudstva, katero bi pokončalo v slepej strastnej jezi vse. Straža našega bataljona je bila iz mojega oddelka izročena mlademu pa srčnemu vojniku. V takem slučaju mu izroči poveljništvo zapečateno pismo, da ga odda prvej sovražnej četi, katera se približa zavodu. Poveljnik sovražne čete mora pismo sprejeti in ko ga prečita, dati spremstvo svojih vojakov, kateri popeljejo stražarje do sovražnikovih čet; tam se ločijo in gre vsako krdelce k svojej četi. Avstrijski vojaki so vedno spoštovali to mejnarodno navado povsod; koder so v sovražnej deželi prevzeli od nasprotne straže kak zavod, bil je bolj v varnosti, nego pod italijansko stražo. Lahi pa niso tako ravnali, sovraštvo do „malladeti tedeschi“ je v njih dostikrat tako skipelo, da so svojo srd nad ubogim avstrijskim ranjenim ali ujetim vojakom hladili. Straža v bolnici je morala zapreti vrata, kajti nakopičilo se je okrog bolnice sila ljudstva, katero je skušalo naskočiti bolnico ter naše ranjene in bolne vojake mučiti in pomoriti. Ranjenci so bili v največjem strahu, vsak, kedor je mogel gibati, pripravil se je na boj. Mize in klopi so postavili k oknom, skoz katera so ko toča padali kameni, ki jih je razkačeno ljudstvo metalo. Po strehi so bolniki lazili, da bi se bili oteli zločinstva, bali so se, da vsak čas drhal v bolnico vlomi. K sreči je bila straža do 40 mož močna, razdeljena na vsa važna mesta v bolnici, da zadržuje napad, dokler jih ne otme kaka laška ali francoska četa. Straža je morala skoz okna streljati, drugači bi se ne bila ubranila naskoku, ker so zunaj uže vrata se sekirami sekali. Dva sekača so straže ustrelile. Tudi od zunaj se je v bolnico streljalo, vendar nobeden ni bil ranjen. Ko je ljudstvo videlo te dve žrtvi v krvi, zagnalo je strašansk hrup, groza je pretresla vsacega, množica je vedno rastla i ž njo tudi nevarnost.
Kar naglo prileti k množici mlada črnolasa deklica, z povzdignenimi rokami prosi množico, naj se pomiri in naj ima usmiljenje z ubogimi ranjenimi vojaci. Streljanje je utihnolo. Ona potrka na prestreljena vrata bolnice. Moj tovariš pogleda skoz oknice in ko vidi objokano mlado žensko, odpre vrata in ona smukne noter, za njo pa je hotela drhal pritisnoti, toda vrata so bila uže zapahnena.
Popraševala je, kdo so ranjeni od X. polka, bila je iz Come doma, in je stanovala v Milanu pri svojih roditeljih; dobila je malo prej listek po prijatelju: „Pridi hitro, hudo sem ranjen, ležim v glavnej bolnici v drugem nadstropji. Enrico“. Imela je še listek v roki, ko je iskala svojega zaročnika, malo pred vojno sta si mislila podati roki v zakon, toda poziv k armadi je uničil lepo upanje obema. Od sobe do sobe je urno hitela in zvala „Enrico!“ ni se brigala za nevarnost in hrup, ki je bil sodnjemu dnevu enak. V drugem nadstropji št. 36, našla je svojega Enrika, blizu okna je ležal, glavo je imel nad čelom zavezano, on jo je takoj spoznal, ko ga je pozvala. „O dio!“ je vskliknola! — sedel je na postelji — ona se mu je okoli vratu ovila in britko sta jokala oba. Jokala sta zadnjikrat — le nekaj minut še in — po vodi je splavalo vse upanje. Smrt ne pozna ljubezni in usmiljenja.
Po tleh so ležala pobita stekla od oken, kamenje je frčalo v kote, ranjenci so se kolikor je mogočo bilo na hodnike oteli, drugi so se zopet pod postelj splazili, pričakovaje z strahom izida. Vsaka minuta je bila uro dolga, otenja le ni, obup se je bral vsem na obrazu. Mej tem pa je brhka Lahinja z vso močjo zgrabila svojega oslabelega zaročenca, da ga v zavetje odnese. Dvigne ga, kolikor ima moči — on jo objame — a ko je storila prvi korak, prižvižga krogla in obema glave prestreli. Vse je prestrašil ta prizor — nihče se ni upal blizu nesrečnega okna — in motiti miru zakonu, katerega je smrt izvršila.
Zdaj se začujejo trobente in bobni, — vsem se je kamen od srca odvalil, mislili so, da so zopet Avstrijci zmagali in mesto zasedli — pa le prekmalo se je zmota spoznala. Pred vojašnico je primarširal bataljon Francozov, razpršil je takoj drhal, vrata bolnice so se odprla in v petih minutah so nastavili Francozi straže. Ko je poveljnik pismo prečital, spisal je takoj spremljevalno pismo in ga dal nečemu stotniku svoje legije, kateri je s celo kompanijo spremil naše vojake daleč od Milana do sprednjih straž avstrijske armade. Po milanskih ulicah je pretilo ljudstvo odhajajočim avstrijskim vojakom, toda francoska četa je tem nasilcem ostro zabranjevala vsako hudodelno početje.
Kar smo zapustili Milan, bližali smo se vedno bolj v čveterokotu stoječim trdnjavam, to je: Mantovi, Peschieri in Veroni. Taborili smo na travnikih in njivah, kajti vse vasi, vsaka hiša je bila prenapolnena. Naš bataljon je bil blizu Mantove, tako da smo lahko v trdnjavo hodili po živež.
Necega dne se nam uvrsti zopet Flajšman, ker se mu je noga uže toliko zacelila, da je lahko hodil. V vojni se ne gleda posebno na male stvari, saj so bolniki v vsacem kotu. Ko je ta stari lumpac h kompaniji prišel, bila je njegova prva skrb, da je svojo staro gardo okrog sebe zbral. Kde je Stupica? kde Palčič? kde so drugi? povpraševal je nekako zapovedljivo tovariše. Ni minolo četrt ure in uže je bil zbran okoli njega stari generalštab. Štupica se mu je takoj predstavil z kolcem, s katerim je v bližnjej kuhinji polento mešal ter rekel: „Ali te še niso Plemontezi snedii? Na, objej ta kol, toliko polente se drži, da boš lahko sit.“ Pri tej priliki mu kolec na usta nastavi, Flajšman mu hoče nekoliko polente odjesti, Štupica kolec odtegne, da je Flajšmanu vsa vroča polenta na obrazu ostala. Velik krohot se je razlegal na okrog, vse se je od smeha po kolenih tolklo. Štupica beži, Flajšman za njim ter meče za njim, kar mu je pod roko prišlo, z levo roko si pa polento raz obraza trga. „Ti prokleti Štupica, bodeš uže plačal, per mej dunaj! še danes ti jo zasolim“. Palčič in drugi so to vse videli, pa so se skrili, da so ga potem lažje varali.
Štupica se mu je prikrival tisti dan in ni ga bilo v njegovo družbo mej tem, ko so drugi vsi okrog njega sedeli in mu pomagali stvari v red devati, kajti imel je po navadi vse rujavo in umazano. Po dovršenem delu so šli k bližnjemu marketenderju in so pili v družbi žganje na necem dvorišči, ter peli, burke uganjali, da se je kmalu zbralo obilo vaščanov in vojakov okrog njih. „Hodi mi po Štupico!“ reče Flajšman blizu stoječemu mlademu vojaku, „in reci mu, da ga jaz kličem, da pijemo šnops“. K malu pride Stupica z neko metlo, prezentiral je Flajšmanu po vojaški in se pri tej priči tako grdo spačil, zategnol je usta do levega ušesa na stran, da se mu je vse smijalo. Flajšman se je kake desetkrat pridušil, dal mu žganja, pa je bilo vse poravnano. Ti stari gadje so še tisti večer priredili neko mejusobno zabavo. Iz neke šupe zlečejo pod milo nebo voze, ki so tam pod streho bili, s poljskim orodjem so naredili kolibo, trobentač je imel uže pripravo, da našemi glavne igralce, tako grdo jih je z barvo in ogljem namazal, da je uže našemljenje polno smeha napravilo, kakor hitro se je kedo izza gnojnega koša pokazal, kajti v koši je bila glavna stvar skrita. Prvi je nastopil mutec Palčič, ki je imel polna usta vode, stopil je na drugi gnojni koš, ki je poveznen za oder rabil, pripeljal ga je Štupica, kazoč Palčiču raznimi znamenji, kaj ima storiti. Razlagal je nemega človeka, kde ima pomanjkanje, da ne more govoriti, in ga je pri tej priči včasih po debeli buči ne prav nežno potipal, povedal je zbranim, kateri so se režali od smeha, da so možjani mutca z neko pajčevino prepreženi in sicer od tistega križastega pajka, ki številke v steklu vzdiguje. Imel je tacega pajka v roki, povabil je radovedneže k odru, da pokaže, kde mu je pajek v glavo zlezel in kde ga iz glave odpodi. Tihota je nastala, ko je neke ciganske besede zgovarjal, Palčiča pa za dolga ušesa vil, kakor bi bil mokro cunjo ovijal, ter ga parkrat po črepinji potrkal, kakor bi po puhli buči tolkel. Kar naglo izvleče velicega pajka iz ušesa. Palčič je uže teško vodo v ustih držal in kimal, bruhne iz ust vodo po zijalih, Štupica pa vrže pajka mej nje, da so se kar po tleh valjali drug čez druzega. Zdaj se je Palčiču jezik odvozlal in takoj je šel mej tovariše s kapico, da so mu za glediščne troške solde vanjo metali. Mej tem se pridruži tudi nekoliko kmetov, ko so čuli krohot na omenjenem dvorišči. Ko se vrne za gnojni koš, precej so vsi trije prešteli nabrani denar, pa tudi Palčiču v žepe posegli, če jih ni opeharil. On tega ni za zlo jemal, ker je tudi on enako Flajšmanu in Štupici delal, kajti vsi trije so drug druzega pazili, ko je šlo za skupno premoženje. Flajšman ukaže Stupici, naj mu na uho šepeta, ko bo pel, ker se na pamet še nikdar ni druzega naučil, razen: per mej dunaj. Flajšman je bil kasir, on je denar spravil, ko so ga vsi trije prešteli, rekoč: „per mej zeleni! danes ga bomo pili! Alo, Štupica, stopi zdaj na koš, pa dobro se drži, poj kakor petelin;“ Štupica nastopi v roki z metlo, katera mu je za kitaro rabila, začel je strune ubirati in nategovati; pri tej priči pa je Palčiča za ušesa navijal, da so bila svedraste. Zdaj razkoračen stopi, zategne usta do ušes in začne:
Višenski polž pa Flajšmanov Nace,
Palčičev bik in Šturmove race,
Šli so v Črnomel po suhe metle,
Po žabje komate v laneno morje. —
„Ti per mej dunaj“ je Flajman zakričal in ga za frak s koša znak potegnol, da je metla po zraku plesala, okrog pa se je razlegal smeh, kmetje so kar ob kolena pokali. Ko se je smeh polegel, nastopil je Flajšman, pritisnol parkrat čik, da je boljši glas dobil in začel peti:
Štupičev Jurij ima velika ušesa,
Usta do ušes so preklana,
Noge ima zvite ko stara kolesa,
Obraz pa namrdan ko stara podgana.
Mej krohotom pa je Stupica mahal z metlo po Flajšmanu, dokler ni za gnojnim košem bil.
Mej tem so se prikradli tudi nekateri oficirji in tiho to komedijo od zadaj gledali, da jih komedijanti niso videli. Zdaj pa je Palčič nastopil, oči so mu izstopile ko raka, kajti gotovo je uže dve čutari žganja izpraznol, glas je imel kakor bi bil po starej trugi drgnol, oblečen je bil zelo smešno, imel je kmečke hlače, rudeč telovnik, velike cokle, na glavi pa je imel tolik klobuk, pod katerim bi se lahko štirji senčili. Za flavto je imel kolec, s katerim je polento mešal in znal je nekako žvižgati, kakor bi se bile renate duri odpirale. Zdaj napihne debela lica in začne:
Ni jih pod solncem, ko Štupca in Flajšman,
To večkrat povedal na zobe jim avtman,
Oba prav pridno uzmikati znata,
Da sramotita vsac’ga Hrvata. —
Pri zadnjih besedah prevržeta Stupica in Flajšman gnojni koš, na katerem je stal, kolec je odletel povprek, klobuk je padel mej vojake, vse se je za trebuhe držalo in smeh se je na daleč okoli razlegal, a še predno se je polegel, uže je bil koš zopet v redu in vsi trije so stali ko kamenite podobe na košu, vsak je imel svoj instrument v roki. Flajšman je na kuhinjski kotel potrkal, da je glas ujel, potem pa dal znamenje s palico. Vse je utihnolo, ko je vsacega po butici potikal: ena, dve, tri in trispev je donel dobro ubran:
Mi trije skupaj zbrani,
Navajeni smo norce brit’,
Veste tudi, da smo znani,
Da ga dobro znamo pit’;
Avtman nas prav rad ima,
Lump vsakemu on reče,
Časi za pijačo nam kaj dá,
Pa večkrat s palico nas speče.
Zdaj je zagrmelo ploskanje, vedno več je bilo ljudstva, vojakov in domačih vaščanov, bilo je pravo gledališče. Vsi trije so šli nabirat, največ je dobil Palčič v svoj široki klobuk. Ko so v gnojnem košu prešteli denar, bili so vsi veseli, kajti dobro jim je spadlo, še oficirji so jim veliko darovali.
Mrak je nastal, v bližnjej krčmi zopet nahajamo to trojico, v kotu za mizo sedé Flajšman, Štupica in Palčič ter pijó in pojó, vriskajo in Bog ve, kaj bi bili vse počeli, da jih ni lovski rog k počitku pozval. Še dolgo se je slišalo priduševanje v šupi, potem pa je tudi to vtihnolo in zaspali so trdno vsi trije, ko trije kralji skupaj, nobeden ni čutil, da jim kokoši na glavo mehke bonbone mečejo, dokler se niso zjutraj prebudili žejni, da so poln kotel vode popili. „Per mej dunaj!“ zakriči Flajšman, da se je Štupica kar stresel, „kakov vrag je pa nas „obrajhal?“ o te proklete kokoši! kedaj bi vas bil uže rad podavil! Palčič, prinesi vode!“ Voda je bila k malu na mestu in zdaj so se prali, kakor race, z vodo so drug druzega polivali, da so bili vsi mokri; potem pa so šli daleč od vasi ter so na murve zlezli, slekli se in sušili vrhno obleko. K malu pa se jih zasledili drugi, ker jih je petje izdalo, ti pa so obstopili murve in nagajali s kamenjem, dokler se niso splazili zopet na tla.
Ni minolo mnogo časa, slutili smo vsi, da bo k malu zopet krvav boj; prišel je Kresni dan 24. junija. Tega dne niso nam goreli staroobičajni kresi po visočinah, ampak gorele so v divjem plamenu hiše v Solferinu.
Dva dni pred krvavim bojem na večer je zaukazal stotnik, naj se sestavi patrola, katera pojde čez vodo v sovražni tabor. Vsak je nategnol ušesa, koga pač zadene ta nevarna i prodrzna hoja. Misli si, dragi bralec, — zadela je prva imena naše uže znane garde in še drugo četvorico, same zvite buče, mej katero sem bil tudi jaz. Takoj smo se pripravili, telečjake smo tako vredili, da je bilo treba pocuknoti le za vrvico, da padejo raz rame, da lahko hitro tečemo, ako bi napadeni bili. Prijahalo je 7 brhkih ulancev, s katerimi smo se otpotili proti velikej reki, ki je mrtvaško tiho tekla. Laško-francoska armada je na desni breg prišla pred mrakom, in je sprednje straže postavila ne daleč za reko. Jaz in vodja konjici sva se porazumela, in ker sem jaz bil stareji v službi, prevzel sem vodstvo obeh patrol. Tiho smo se v bojnem redu bližali groznej reki, ukazal sem našim in konjici: nič ne govorite! da se je lahko slišalo vse okrog nas. Konji so po travnikih šli in ulanci so vedno z sulicami pred saboj dregali v tla, da se ne prevrne kedo v kak graben. Prvi konjik se je ustavil ter objavil: Reka je tu. Zdaj so vsi konjiki raz konj stopili in vedli svoje konje za brzdo do vode, ter so z sulicami merili vodo. Bila je globoka, a čez je bilo treba. — Jaz sedem na konja k vodji konjice in drugi na druge konje —; ubogi konjiči so se bali v reko, še bolj groza je bilo nas. Flajšmana in Štupico še nikdar nisem videl, da bi se bila pokrižala, a zdaj sta se oba trikrat pokrižala — i molčala. Konjiki so ostrogami spodbodli konjiče in vsi smo bili v reki, ki je tiho počasi lezla. Grozna je bila ta mokra pot, vsak je sapo k sebi ulekel. Voda nas je nekoliko zanesla, a vendar ne daleč, ker ima počasen tok, konjičev glave so se z vode kazale, vse drugo je bilo pod vodo. — Puške smo k višku držali z napetimi petelini, da bi se branili, ako nas bi sovražna straža ob kraju vode ustavila. Breg onkraj se je uže dobro razločil, konji so omagovali, pred nami sovražnik, mi globokej reki izročeni, gorje nam v temnej noči! — Povelje se je moralo točno izpolniti, v vojni ni mogoča prevara ali delo na videz, kajti vsacemu gleda smrt v obraz, vsak tedaj ukazu ostro sluša, da ga ne zadene nečastna smrtna kazen. Prvi konj, ki je zadel s kopitom na trdo zemljo, bil je najin; ali breg je bil strm, konj je praskal s prednjima kopitoma, pa ni mogel na suho, skoraj smo utonili; jaz sem pri tej priliki s konja pal, ker se je konj po konci ob bregu vspel, a otel sem se na suho, drugi pa so se spustili po vodi, nižje prišli na plitvo i na suho. Flajšman je rekel, ko je s konja stopil: „V vsem živenji še nisem bil v tolikem strahu, ko nocoj, Bog ve, kako pridemo nazaj.“ „Tiho!“ zaukazal sem Flajšmanu, „ako ne, posečem te, tu se ne sme plašljivo govoriti, ali ne veš, kaj veli vojni zakon.“ Omolknol je, kajti prepovedano je vsacemu v vojni plašljivo govoriti, ker to pohujšuje vojake ter jim hrabrost jemlje. Da tudi meni ni boljše pri srci bilo, to si vsak sam lehko misli, toda srčnost se mora kazati, če tudi je v srci ni. Tiho smo se plazili dalje, zapazili smo daleč tam ognje, konjica je morala prva dalje. Dež je lil, kakor iz škafa, zdaj smo čuli, da je zažvenketala ulančeva sablja, zasačil je laško predno stražo, in predno se je ganola, bila je glava prekljana. Zadej daleč so se vojaki pri ognji greli in sušili, nič hudega sluteči, ker je pred njimi bila velika reka. Vsi smo se zbrali okrog mrtvega sovražnika in opazovali, kaki vojaki so v taboru in koliko jih utegne biti. Zdaj smo morali mi ostati na mestu, konjica pa je šla tiho po travi gori. Mej tem pa dospe laška patrola proti nam, mi smo v mokro travo legli in koje šla mimo nas, skočili k višku pred njo i za njo ter jo tiho razorožili. Nevarnost je rastla, ulanci so tiho pritapljali nazaj, jaz sem zapovedal, da se moramo vrnoti, Flajšman je držal dva Plemontezarja in Palčič dva druga, Štupica jim je puške pobral ter jih nesel v vodo. Vrnoli smo se k reki in peljali saboj vjetnike. Ko do vode dospemo, ukazal sem Flajšmanu, ki se je spet ohrabril, naj jim reče, da morajo tu mirno stati, dokler pridejo drugi naši, če ne, živi ne ostanejo. — Pripravljali smo se čez reko nazaj in uže smo bili na konjih, kar začujemo laško patrolo blizu nas, kajti zagnali so krik, ko so predno stražo s prekljano glavo dobili in takoj je bilo v sovražnem taborji vse po konci.
„Urno naprej!“ ukažem, in objela nas je grozna reka, mimo ušes pa so žvižgale svinčenke. Strašna noč je bila to, v reki smo se drug od druzega zgubili, jaz sem zadnji bil, prišla sva s tovarišem in konjičem sredi vode na plitvo, nobenega nisva čula, bal sem se, da jih je voda odnesla, toda ni se nobeden naše garde zgubil. Flajšman je prvi raz konja pal, ter se mu za rep prijel in otel; Štupico in Palčiča in druge tri je voda daleč zanesla, a prišli so tudi na suho. Jaz in moj ulanski tovariš, brhek Poljak, nisva znala kam krenoti, on se je popolnoma zgubil, da ni znal, kde je naš breg, i kde sovražnikov, a jaz sem to dobro vedel, ker mi je tok vode naznanjal. Vnovič se spustiva v globoko vodo, konj je zgubil pogum, razgetal je in kopal s prednjima nogama, ostroge so ga primorale dalje. — Za nami se je vedno bliskalo iz sovražnih pušk, konj se je obrnol navzdol po vodi, strah je preletel oba, ostroge niso več koristile — pogreznol se je; jaz sem se spustil raz konja in plaval v polnej vojaškej opravi, puško na rami sem na jermenu nosil — daleč meje voda nesla, čutil sem dobro, da se mi noge zapletajo in me obleka v dno vleče, toda porabil sem vso moč, plaval sem urno, da sem se na vodi obdržal. „Hvala Bogu!“ rekel sem, poprijemši se veje na bregu, a ko sem se hotel na suho pognati, odtrgala se je, i ž njo velik del brega, ki je izpodjeden bil, in malo je manjkalo, da ni tudi mene podsulo. Zopet me je dalje reka nesla, in uže sem si mislil, da bo treba utoniti. Vzdahnol sem: „Ah, tako daleč od svojih moram tu poginoti v vodi, ne na bojnem polji!“ V tej obupnosti trčim ob štor, hitro se ga oklenem, otdahnem se polagoma — potem pa skobacam vtrujen na suho. Z desnega brega so še vedno streljali na nas, a zadeli niso nobenega. Kde sem? ogledujem se okrog in okrog, nobene žive duše ni tukaj, ni Flajšmana, ni Štupice, vse me je zapustilo, gotovo so me uže za zgubljenega imeli. Jaz korakam po levem bregu navzgor, vse je bilo tiho; kakor blisk plane kojnik k meni kričeč: „Stoj!“ in mi skoraj svojo sulico v prsa porine. „Dober prijatelj“ odgovorim in povem parolo tistega večera. Takoj me je spoznal, bil je načelnik patrole ter mislil, da je sovražnik čez reko prišel; razposlal je svojo konjico hitro gori in doli na ogled. V tihem pogovoru sva korakala do mesta, kder je moje lovce pustil. Tu sem takoj vprašal, če so se vsi oteii. Vsi so bili veseli, ko so me zopet videli, posebno pa moj sluga Flajšman. „Per mej zeleni, gospud oberjeger, če zdaj niste poginoli, pa nikdar ne boste, per mej dunaj, tako smo žrli to prokleto laško vodo, kakor bi ne bili uže dvajset let nič pili, škoda, da ni bilo vino ali šnops, potem bi se pa še kopal v njej do konca sveta.“ „Puške poskusite“, — ukazal sem — „če so še za rabo“, in vse je bilo v redu, voda ni do prahu prišla, ker so bile krogle z lojem dobro namazane. Zdaj se oglasi Štupica: „TI, Flajšman, vedno si pogumen in norce briješ, to pot si bil pa prokleto tih, mislim, da si se bal iti v krtovo deželo.“ „Molči Štupica, nikar me ne draži, per mej dunaj, kedo bi se ne bal, skrbelo me je, kedo bo za mano dedoval.“ „Saj nemaš ničesa;“ reče mu Palčič, „saj ne veš, kde si doma, numara je bila na hruški, in kar je veter to podrl, pa nemaš vraga.“ Še bi besedovali bili, ali prestrigel sem jim besedo s tem, da sem zaukazal odhod.
Tresli smo se od mraza, zobje so klepetali kakor v mlinu, jaz sem bil posebno utrujen in omamljen od vode, ker sem se tolikokrat potopil. Prišli smo v tabor po polunoči ob dveh. Vse je strmelo, ko sem poročil, da stoji onkraj brega k večemu en bataljon pešcev ter kako so postavljeni. Po navadnih vojaških ukazih smo šli k našej četi, da počijemo. Ko smo odložili orožje, šli smo se sušit k ognju, ki je bil za nekim nasipom. Flajšman je začel po navadi burke uganjati, pripovedoval je namreč, da ga je v vodi neka velika riba za nogo zgrabila, pa mu je le peto od čevlja odtrgala. Pil je iz svoje čutare na vso moč, tako tud njegovi tovariši, ker so prej v velikem strahu pozabili na rum, Flajšman pa se je izgovarjal, da ga je hranil za zdaj.
Popoludne pa je bilo zapisano v brigadnem in bataljonskem povelji: „Vodji patrole od 4. kompanije, višjemu lovcu Samoviču in vsem dotičnim lovcem in konjici izrekam za njih trud in točno izvršenje službe svojo zahvalo. Rodič g. m.“ „Per mej dunaj!“ rečo Flajšman, „mi smo kavlji, kaj to, škaf šnopsa pa cigar, to bi bilo še boljše, je li Štupica?“ Štupica se je modro razkoračil pred njim in mu odgovoril: „Ti si govoril.“ Palčič pa je grizel skorjo 50 dni starega kruha, katero je v telečjaku našel, ter obraz tako zategnol, da smo se mu vsi smijali.
Strašna noč, najstrašnejša v vsem mojem živenji je bila pred osodopolnim Kresnim dnevom; vso noč se je armada pomikala počasi na določene kraje, ni bilo počitka, spali smo stojé in gredé. Ko je prvi žarek zarje pozlatil tirolske gore daleč tam na severju, zagrmel je top tužno, oznanovaje, da bode zopet mrtvaška kosa kosila cvetočo mladino, zrele možake, da vzame marsikaterej soprogi moža in devojki ljubega, otrokom skrbnega očeta.
Bilo je uže prej povelje dano, da moramo ob 4. uri južinati, toda vojna prekucne najostreje povelje. Mej grmenjem topov so prevračali kuharji kotle po tleh, zopet sta jim rada pomagala Flajšman in Štupica, da sta v mavhe na polu kuhano meso tlačila. Daleč tam se je valil dim iz topov in pušk, mi smo stali v rezervi in plaho gledali, ter premišljevali ta smrtni ples, čakajoč povelja, da se pomaknemo v bojno vrsto. Flajšman je bil dobre volje, grizel je na polu kuhano meso ko veverca in kosti v Štupico in Palčiča metal. „O joj!“ zakriči Palčič, pred njegovimi nogami se je zarila sovražna francoska krogla v zemljo in še predno je mogel na stran skočiti, zagrmelo je grozovito in odtrgalo mu glavo. Vsi smo se morali umaknoti za kup kamenja in tam poleči po tleh. Flajšman ni več grizel mesa, potipal je le mavho, če je še cela in polna. V zavetji pa je pri vsem tem burke bril. Rekel je: „Veš li, Štupica, kaj bo z našim tovarišem Palčičem?“ „Kaj neki?“ reče ta bolj boječe. „I no, zdaj ko nema glave, bo dober, da nosi deske.“ „Molči, molči in glej, da še tebe ne zadene, tebe, ki se tako bojiš.“ „Le toliko naj počakajo, da tole kost oberem, saj tam na onem svetu nič ne kuhajo.“ Bizjan se je kar bal tega burkeža, in se pomaknol od njega, da bi tudi on kaj ne dobil, ker je tako brezbožen in neče moliti. „Ti prokleti Plemontezarji so pa zgodaj začeli, per mej dunaj, če pridemo mi v ogenj, pet jih moram pobiti“. Ko je nastavil čutaro na usta, zadoni lovski rog „Vorwärts“. Flajšman je pri vsem tem pil, kakor bi ne bilo ničesa. Jaz sem opazoval tega človeka, katerega ni ničesa pretreslo; tudi fantje so pogumno slušali na vsako najmanje povelje.
Neizrečeno so hiše gorele v Solferini in daleč okrog, mi smo morali dalje, razbiti bataljoni pešcev in konjice so nas srečavali, razmesarjeni brez konj, brez klobukov in čak, začrneli od praha in dima. K malu smo bili tudi mi v krvavem delu, v sredini armade postavljeni, vzeli smo gorečo vas z naskokom, prodrli skoz vas dalje, toda držati se nismo mogli. Francoska vojska pod vodstvom Canroberta je tiščala na središče, pregnala nas iz Solferina na grič, vrh katerega je stala razvalina nekdanjega močnega gradú. Potisnene na levo napala nas je konjica. Vse je bilo v dimu, ko roji čebel je letelo in žvižgalo, srečen, katerega ni zadela krogla, padali so naši hrabri lovci, da je bilo obupno.
Flajšman in Štupica sta bila vedno pri meni, in reči moram, dobra strelca, poslala sta marsikatero kroglo v sovražna rebra. „Flajšman! Štupica!“ — zakričim — ostal sem sam, proti meni so se drvili trije Lancieri z nastavljenimi sulicami; ubegnoti ni bilo mogoče, in bal sem se, ako se dam ujeti, da me srditi sovragi probodejo. Brez premisleka toraj pomerim na prvega, sprožim — in pal je raz konja. V tem hipu pa sem čutil sulico v stegnu, le malo me je ranil bradat laški konjik, kri mi je barvala sivozeleno obleko. Konjika sta suvala po meni — jaz sem se branil z bajonetom, odbijal napade, zdaj mi je odletelo bodalo raz puške in v kamenje zazvenelo. Brhki konjiči so skakali ko brzonoge srne okrog mene, malo drevesce mi je bilo zavetje in gotovo me je ono otelo smrti. Pri hudem naskoku sem zamahnol po glavi bližajočega se konja, udaril ga s puškinim kopitom po glavi — spel se je na zadnje noge — prevrgel znak, da so jezdicu rebra pod teškim životom zahrustala. Še jeden je ostal, šlo je za živenje in smrt — jaz se mu nisem mogel odtegnoti, on pa ni hotel odjenjati. Bil sem mu vedno na desnej, konja je sukal na dveh nogah, njegova dolga sablja je žvižgala v zraku, zdaj začutim po hrbtu udarec, zaskelelo me je strupeno, remena so mi odpala — prosekal jih je in zraven še plašč in kožo. K sreči sem ga zadel po kolenu tako močno — da je, ne vem na kak način z konja pal — z nogo obtičal v stremenu, da ga je konj daleč čez robata tla ulekel. Jaz sem se zgrudil na tla, — hrbet me je skelel, potipal sem se in se ustrašil, ko čutim vse razsekano. Vtrujen do smrti sem sedel nekaj časa tam in ako bi me bil še kedo naskočil, ne bil bi se več mogel braniti, tako sem bil spehan. Nevarnost je bila velika, vstal sem toraj, pograbil puško palega tovariša — in šel sem nazaj iskat svoje čete. Pri tej priliki so mi vedno za petami bili črni Zuvavi, prostrelili so mi klobuk, da je perje daleč okrog frčalo. Zopet sem pri svojih bil, boj je bil strašan, vse se je metalo, vrišč in pok glušujoč, da se ni skoro beseda slišala, a vendar se je vzdrževal red v svinčenem dežji.
Črni oblaki so se nakopičili na severji, solnce je zatemnelo, dvignol se je hud vihar — toča je začela padat, dim se je valil na nas, da nismo več sovražnika videli. — Teško je bilo puško nabiti, tako mrzel veter je ulekel. Francozje so na naše središče pod generalom Canrobertom huje pritiskali — naravnost na grič k staremu gradu nas rinoli, razdvojili armado, ter z risanimi topovi streljali, da so krogle žele čete ko snopje.
Moj roj, jaz, Flajšman in drugi, držali smo se skupaj, za malo murvo smo se dobro postavili in streljali — perje je letelo raz murve, kakor bi ga bil klatil — nevihta je dosegla vrhunec, zdelo se je, da je sodnji dan. Sovražne čete so se morskim valovom enako valile proti nam, ki smo se umikali. Smrt je imela na Kresni dan pravi sejm —; zemlja je bila pokrita z mrtvimi in ranjenimi, da je bilo groza. Vsi premočeni smo prišli na polje z griča —; vesel sem bil, da nisem mrtev ali hudo ranjen —; toda moje veselje je bilo kratko; — „oj, oj, kako me je speklo!“ zakričim Flajšmanu, „pomagaj mi, da bom mogel dalje.“ Krogla se mi je zavrtala v desne noge piščal, penasta kri je vrela iz noge. — Sedel sem, vroče mi je prihajalo, Flajšman me je skušal vzdignoti in peljati ali nesti; — blatom sem si prizadeval zamazati rano in robcem zavezal nogo čez hlače, stemnelo mi je pred očmi, oglušil sem, nič več nisem slišal. Flajšman me je znak ulekel, koliko časa, tega ne vem.
Drugi dan se na rano jutro zbudim, zeblo me je — tipam okrog sebe in ko se je zdanilo, zapazim, da mi na levej nogi leži mrtev Francoz, poleg njega konj zlomljenim hrbtom; zvesta žival je vihala svojemu gospodu lase z jezikom. Daniti se je začelo, mraz me je tresel po vseh udih, bolečine sem še le zdaj prav čutil in nisem imel več toliko moči, da bi se bil oprostil teže mrtve francoske noge. Čudno se mi je zdelo, kde sem neki? Pa k malu sem se zavedel, kaj se je z manoj godilo. Mrzla noč mi je obvarovala živenje, kri se je tako strdila, da je zamašila rano, sicer bi bil gotovo okrvavel. K malu sta prišla dva sanitetna vojaka, porukala sta me za lase, da sem zakričal, in takoj sta prerezala obleko in mi rano zavezala, potem pa me na bližnji voz odnesla, da so me peljali z drugimi na prostor, kder ranjene zavezujejo in operirajo. Žalosten sem bil, da sem bil ujetnik mej ptujimi, toda brzo sem zapazil, da nisem sam, ko sem videl množino avstrijsko oblečenih tovarišev. Na obveznem prostoru sem bil položen na neko mizo, obveza je bila odvzeta, zdravniki so tipali z inštrumenti, kde krogla tiči — grozovito so me mučili, da bi jo bili izvlekli, ko pa ni šlo, sprali so mi rano, trdo jo zavezali in hajd zopet na voz, ki je hitro nas zopet peljal, kam? tega sam nisem znal. Po vsejdnevnej vožnji so nas izložili z vozov v Aleksandriji, močnej trdnjavi, na nečem dvorišči velikega poslopja na slamo. Tu sem zopet videl veliko ujetnikov raznih polkov in orožja. Olajšalo se mi je srce, ko sem tudi od mojega bataljona zapazil vojake, ki so bili pri Solferini ujeti. Grozovito mrzlico in žejo sem imel, vedno so mi tovariši vodo donašali. Lahi niso nam usmiljeno stregli; vseh 36 ur, ko smo tam bivali, dobili smo le enkrat jedi. Ravnali so po turški z nami, psovali so vedno: „Malledeti tedeschi!“ Dva ošabna Garibaldinca sta nas hodila gledat in ko sta vprašala necega starega lovca, zakaj jih tako gleda, odgovoril jim je ta ponosno: „Zato ker vas nismo nikdar od spredaj videli, ampak le od zadej.“ Hudo sta ga jela pretepati in bila bi ga najbrže ubila, da ni mlad avstrijski lajtenant ulanec hudo grajal to živinsko početje, rekoč, da se v avstrijskej armadi ne vidi nikdar take surovosti. Ko je to izgovoril v pravilnej laščini, vsulo se je polno psovk na mladega častnika in skoraj ga je hotel eden izmej njiju napasti. Blizu stoječi laški ulanec pa, ko je to čul, ni vprašal za uzrok ošabnih Guribaldincev, zasadil je ostro sulico v hrbet avstrijskemu častniku, da se je takoj zgrudil na tla. — Prišla je patrola z bližnje straže in odpeljala te suroveže, če se jim je kaj zgodilo za to živinsko junaštvo, tega ne vem, le to vem, da je naš ulanec, lajtenant grof P. po dveh urah umrl. Od tistega časa mi je sovraštvo do fanatičnega laškega naroda vedno v srci, naj se le hvalijo sè svojo kulturo, kolikor hočejo, oni so surovo delali z ubogimi ujetniki in ranjenimi Avstrijci. Nisem bil rad v takih živinskih rokah in želel sem vedno, da bi vsaj v Avstriji bil. Drugi dan opoludne so nas odvedli na železnico, in v Genovo prepeljali. Dospevši v to primorsko pritanišče, bili smo še enkrat prav častno pozdravljeni od fanatičnih Italijanov. Ko so nas namreč s kolodvora na veliko francosko vojno ladijo peljali, zaničevalo nas je razdraženo ljudstvo in suvalo skoz stražo, ki je mirno gledala, ko nas so z blatom in peskom pozdravljali in upili: Na vešala, v morje, „porchi tedeschki“ itd. Tu so nas spravili na francosko ladijo „Orinocique“ in razdelili ranjene posebe, zdrave posebe. Reči moram, da je francoski narod hvale vreden; po očetovski so nas sprejeli zdravniki, z vso vljudnostjo popraševali, kake bolečine ima kedo, je li žejen ali gladen? Zdravniki so znali nemški, lahko smo ž njimi govorili. Dali so nam pijače in jedi za potrebo, da smo pozabili laške gostoljubnosti in postrežbe, čutili smo se skoraj, kakor v domačej deželi.
Vožnja ob genoveškem zalivu je bila prijetna, morje mirno, vso noč smo se peljali, spal je prvikrat prav sladko, kedor ni imel hudih bolečin, jaz nisem očesa zatisnol, kajti dvakrat v noči so mi nogo prevezali. Ko se je fregata v Marsilji ustavila, bili smo preneseni na kolodvor in tam varno v vozove dejani. Ko so bili vsi vjetniki v vozovih, odpeljal nas je vlak proti Parizu skoz Lijon. V Marsilji je prišla silna množica gledat nas, toda bilo je vse drugače, nego v Genovi. Nobene žal besede se ni čulo, ranjenim so gospodje in gospe delili krepila in cigare. Jaz sem cel zvezek finih cigar v dar dobil in nek gospod mi je potisnol še en rumenjak v roko. Enako se je godilo v Lionu, kder smo se toliko ustavili, da smo jeli in pili, potem pa odpeljali dalje proti Parizu. Ob 7. uri zjutraj smo dospeli v francosko prestolnico; ljudstva je prišlo vse polno na kolodvor, da vidi avstrijske vojake; tudi tukaj smo bili dobro sprejeti, potem pa odpeljani v veliko vojašnico Rue du Bac, kler smo bili v čedno pripravljenih sobanah nameščeni. Živenje je bilo prijetno, ranjenci smo bili v bolnici, ki je tudi tam v istem poslopji. Jaz sem se bal, kaj bode z mojo nogo, otekla mi je, da je bila debela ko pas. Drugi dan uže so začeli zdravniki svojo umetnost z vso ljubeznijo poskušati nad raznimi ranjenci. Dobro, da smo saj na Francoskem bili, Lahi bi bili nas gotovo poslali na drugi svet, ker so o zdravljenji nepotrpežljivi i nevešči. Tik mene v bolnici je bil tovariš, kateremu so morali roko odrezati, ubogi se ni več iz omotice zbudil, umrl je, ne vem, z eno ali obema rokama, dali so mu preveč opjuma duhat. Moja noga je bila silno otekla, rekli so mi, da jo bode treba odžagati; — to me je hudo pretreslo, pa pri vsem strahu nisem zgubil srčnosti, branil sem in prosil, da ne, bal sem se omotice, da tudi jaz ne zaspim. Rekel sem, da raje umrem z dvema nogama, nego, da bi ves čas svojega živenja hrom sebi in drugim na poti bil. Nobeno nagovarjanje ni koristilo, jaz sem ostal trdovraten. „Kroglo mi izvlečite iz rane“, tako sem dejal, „pa bo vse dobro“. „Ne boste mogli bolečin prebiti,“ odgovarjali so mi, „treba je gobe z omotico pod nos“. „Nikar ne“ — tako sem rekel — „trdno natoro imam, vse prebijem — le na delo!“ Dali so mi dobrega vina, pa ga je moral prej zdravnik sam kozarec izpiti, ker sem sumil, da je v njem omotica. Ko sem bil prepričan, da je vino, spil sem ga polu bokala. Došlo je več zdravnikov in zdaj so začeli rezati, potem ko so me dobro privezali na nek aparat. Srce se je treslo, ko je vreteno vrtalo kroglo tako, da je ostala sama luščina, a kroglo so vendar srečno izvlekli iz piščali. Bolečine so bile tolike, da sem večkrat omedlel; škropili so me s kisom in vodo; nisem mislil, da prebijem to grozovito operacijo. Ko so mi vse koščice iz rane pobrali z srebrnim orodjem, zavezali so nogo in me položili v dobro postelj, kder sem po 8 dneh prvikrat sladko spal.
Zdravje je dobro napredovalo, v dvanajstih dneh sem zopet hodil po nogi, to se ve da zelo počasi. Necega dne se sprehajam po drevoredu na velikem prostoru notranje vojašnice; k meni stopi mlad francoski častnik ter me ustavi in vpraša, kam sem bil ranjen. Ko sem mu vse povedal, povabil me je na bližnjo klop. Kde sem doma, kaj so moji roditelji, kako sem tako mlad v vojake prišel, kde sem srebrno svetinjo dobil in še o mnogo druzih stvareh me je vprašal. Jaz sem mu točno odgovarjal na vse in moral sem mu povšeči biti, ker me je povabil, naj grem h kantinerju in naj si tam ukažem, kar le želim. In tako sem vsak dan jedel in pil na njegove troške. A storil je še več; ko sem bolj ozdravel, poklical je polkovnega krojača, kateri mi je lepo, novo lovsko obleko naredil z vsemi znamenji. Lepo se mi je podajala posebna oprava, dal mi je tudi lepo palico za šetanje. Obiskal me je vsak dan, vselej popoludne. Necega dne se je pripeljal v lepej kočiji na dvorišče, zraven njega ste sedeli dve lepi mladi gospici, bile ste njegovi sestri. Ko sem ugledal kočijo, takoj sem šel naproti in pozdravil po vojaškej šegi častnika, on mi pomigne, stopil sem bliže in predstavil me je svojima sestrama po francoski, katerega jezika pa nisem dobro umel. Povpraševali ste me vse vprek in bile ste prav otročje radovedni. Mlajša lepa črnooka deklica podarila mi je zavitek finih cigar in polu napolendora. Jaz sem se uljudno zahvalil in pozdravil, ko so štirji konji zopet odpeljali lepo kočijo in še lepšo dragotino v njej, s črnooko gospico so se mi oči ujele in čutil sem, da se je v meni nekaj promenilo, rudečiča me je zalila; ko se je še enkrat ozrla nazaj, tudi sem še enkrat po vojaški pozdravil.
Drugi dan je prišel zopet mladi oficir ter me je peljal po Parizu, kajti ujetniki nismo bili prosti razen častnikov, kateri v takem slučaji častno besedo zastavijo, da ne pobegnejo. Ponosno sem korakal zraven njega, peljal me je v neko odlično gostilno. Tam sva pila in jedla in se pogovarjala, gledalcev sem vedno mnogo imel, in zelo so se gostje zanimali za-me. To je bilo vsak dan, da sem šel ž njim na sprehod, peš ali v kočiji. Bil je sin silno bogatega pariškega grofa, katerega palača je stala na boulevard Italien. Tretji dan sva se peljala domú v njegovo palačo; nikdar ne pozabim lišpa, kakoršen je bil v tej palači. Predstavil me je očetu, visocemu staremu kavalirju. Prišla je vsa družina skupaj k bogatej večerji, pri katerej sem bil v zadregi, kako se bodem vedel sè žlico in vilicami. Pa moj ponos me je nekako oživljal in držal sem se, kakor bi bil vajen tacih pojedenj. Jaz sem sedel zraven lajtenanta in zraven mene črnooka gospica, da sem bil v velicih zadregah. Vedno sem moral govoriti, kajti vsi so me vpraševali po mojem tolmaču lajtenantu, vedno so pritrjevali „magnific!“ Jedila so bila meni skoraj vsa nepoznana in mislil sem, da so morda celo kanarčkovi jeziki in Bog ve kaj vse. Po skupnej večerji smo se zopet poslovili od družine. Lepi gospici v krasnej obleki ste name napravile vtisk, kakor bi bil mej dvema kraljicama. Ko smo iz dvorane v pritličje prišli, čakala je lajtenanta in mene kočija, katera naju je do naše vojašnice odpeljala, jaz sem šel v mojo sobo, on pa dalje. Vso noč se mi je senjalo o črnookej gospici, bil sem vedno v zadregi in prav mučil sem se, dokler se nisem zbudil, kajti bil sem preokoren. Večkrat sem bil v grofovskej palači, ali me je lajtenant tja peljal, ali pa je strežaj s kočijo po-me prišel v vojašnico. Na straži je bilo dano povelje, da smem brez zadržanja odhajati. Necega dne mi prinese strežaj majhno skrinjico; ko jo odprem, zapazim v njej lepo perilo. Ko sem se zahvalil, rekel mi je, da mi je to poslala comtesa Fauchon; odgovoril sem mu, da jej roko ljubim i da se prilično sam osobno zahvalim. Z veseljem sem pregledoval lepe košulje, ki so uže začetne črke mojega imena imele, spodaj pa sem našel listek s krono in imenom mlade grofice i na njem malo lepih besed, s katerimi mi je poklonila darilo. To se umeje, da sem perilo takoj oblekel in poskusil, zdelo se mi je prefino za-me, pa nosil sem ga ponosneje, nego vojaško debelo platno.
Drugi dan sem se res zahvalil sam po obedu v vrtu, kder sem dobil priliko zraven vodometa pod senčnatim drevesom govoriti z grofico Fauchon. Bila je jako odkritosčna in uljudna. Pozabil sem skoraj, da sem Avstrijec, bil sem ko doma, vedno so hoteli z manoj govoriti, da so se veselili, ko sem napačno govoril.
Mej tem je bil v Vilafranki sklenen mir in s tem se je meni radovanja nit v Parizu pretrgala. Fauchon me je nagovarjala, naj v Parizu ostanem, saj mi ne bode nikdar ničesa manjkalo, tako mi je šepetala v prijaznem vrtu; toda tega nisem mogel in želel sem zopet videti domovino; rekel sem jej, da mi ni mogoče.
Necega dne je nam prečital major povelje, da se povrnemo v domovino, vse je zaukalo, le jaz sem bil žalosten, še bi bil rad ostal, toda povelje je sveto.
Dva dni prej me je lajtenant peljal k fotografu in me naslikal, ne vem koliko komadov je ukazal narediti, le enega sem jaz dobil, druge si je obdržal. Na večer pred odhodom, bil je rojstni dan očeta grofovske družine, bilo je na vrtu v steklenem salonu, ki je tik palače stal, vse okrašeno in razsvitljeno. Povabljeni so bili razni gospodje visocega stanu, vojaški in civilni. Strežaji v bogatih livrejah so stregli, lišp je bil velik, kakor je to le v Parizu navadno. Vsacemu je bil odkazan svoj sedež, jaz sem sedel nasproti Fauchoni, ki je bliskala s črnimi očmi jako prijazno in milo. Napitnice so se vršile in konečno se je spomnil moj zvesti prijatelj lajtenant tudi moje malenkosti in napil je: „Vive Chasseur Sergeant Autrichien Jean Samovič, vive!“ in ko je zadnjo besedo „vive“ izustil, trčili smo z šampanjcem, katerega sem prvikrat pil, da mi je skoraj v lase zlezel. Družba je začela odhajati, ko smo od mize vstali, le v grupah tu in tam je bil še živahen pogovor. Tudi jaz sem šel k oknu, kder je stala Fauchon in s prstom po steklu risala. „Vi otidete zjutraj,“ rekla je žalostno, „nečete v Parizu ostati, dakle hodite v svojo domovino in bodite srečni. Saj vas pričakuje vaša draga;“ — omolknola je, ni mogla dalje govoriti. V roke mi je stisnola lep etui: „To obdržite v spomin; jaz pa bodem imela ta le vaš spomin v mojej sobi,“ in pri tej priliki mi pokaže lepo tablico s pozlačenim okvirjem in medaljon, na katerem je bila moja podoba v minjaturi naslikana. Etui sem v žep spravil, poslovil se prav milo in gotovo za vselej od prijazne grofovske rodbine. Drugi dan pa na vse zgodaj, ko je prva jesenska zora beli dan oznanjevala, stala je uže četa ujetnikov veselo na kolodvoru, in ko je hlapon zažvižgal, zagrmelo je tisočero ukanje: „z Bogom, Pariz!“ Jaz sem sedel tiho v vozu v kotu, ogledaval lepi prstan, ki mi je v spomin podarjen bil, in se oziral na mesto, katero smo k malu izpred oči zgubili. Le Fauchon mi je bila na misli. In če bi še enkrat v vojni bil ujet, tako si mislim, bomo pa zopet Pariz videli, toda mlada leta minevajo, države padajo in prestoli se rušijo, zvestoba ostane.