Odlomki iz vojnega dnevnika iz l. 1792

Odlomki iz vojnega dnevnika iz l. 1792
J. W. Goethe
Izdano: Književnost 7-8/2 (1934), 229-235
Viri: dLib 7-8
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Prinašamo značilne odlomke vojnega dnevnika velikega nemškega pesnika Goetheja. Vojno l. 1792 so začeli nemški fevdalci proti francoski revoluciji. Priobčujemo ta dnevnik ob 20 letnici začetka svetovne vojne kot dokument davne vojne, ki je bila po svojem načinu za naše današnje pojmovanje, ko so vojske opremljene z aeroplani, tanki, plinskimi bombami itd., zelo primitivna, vendar za takratne navadne vojake prav tako grozna. Poleg tega veje iz Goethejevega dnevnika usihajoči duh propadajoče junkerske armade, ki se brez reda, brez zaleta klati iz bojišča do bojišča. Naj ta skromni prispevek oddolži tisto, kar bi po brezuspešni razorožitveni konferenci v Ženevi radi povedali. Poleg tega pa je dnevnik zanimiv dokument miselnosti velikega pesnika, ki se je kot »hofrat« nenadoma znašel na fronti reakcionarne armade v borbi zoper francosko revolucijo. O. u.


19. septembra 1972. l. po noči.

Že poprej smo videli sovražnika taboriti in razvrščati se pred gozdnatim predelom, nič manj ni bilo moči opaziti kakor to, da dospevajo nove čete: bil je Kellermann, ki se je pravkar spojil z Dumoriezom, da bi mu tvoril levo krilo. Naši so goreli od strasti, da bi navalili na Francoze, oficirji kakor prostaki so ognjeno želeli, da bi poveljnik v tem trenotku napadel; tudi naš nagli napredek se je zdelo, da cika na to. Toda Kellermann se je postavil preveč ugodno, in že je pričelo obstreljevanje, o katerem mnogo pripovedujejo in čigar trenotne silovitosti ni mogoče niti popisati niti priklicati v domišljijo.

Že je ležala cesta daleč za nami, drveli smo vse delj naprej, naprej proti zapadu, ko je nenadoma prišel v skoku nek adjutant in nam zapovedal nazaj: zašli smo predaleč in povelje nam je velelo, spet se vrniti čez cesto in nasloniti desno krilo neposredno na njeno levo stran. Zgodilo se je in tako smo se razvrstili v bojnem redu nasproti prednjim utrdbam La Lune-a, ki jih je bilo videti nemara četrt ure pred nami na višini ob cesti. Naš poveljnik nam je prišel nasproti; pravkar je bil razpostavil zgoraj polovico leteče baterije, mi smo dobili povelje, v njenem kritju iti naprej in spotoma smo našli starega oficirja, ki je iztegnjen ležal na polju; to je bila prva žrtev tega dne. Povsem potolaženi smo jahali naprej, prednje postojanke smo videli zmerom bliže in baterija, ki je stala pri njih je pridno delovala.

Skoro pa smo se znašli v nenavadnem položaju: topovske krogle so divje letele na nas, ne da bi razumeli, odkod bi mogle prihajati; saj smo vendar napredovali za prijateljsko baterijo in sovražno topništvo na nasproti ležečih holmih je bilo mnogo preveč oddaljeno, da bi nas moglo doseči. Jaz sam sem se držal postrani pred fronto in sem imel naj čudovitejši pogled: krogle so v množici udarjale pred eskadronom, pa za srečo niso odskakovale, ker so se zagrebale v mehka tla! Blato in umazanija je obrizgavala može in konje, črni konji, ki so jih vrli jezdeci po možnosti zadrževali v gneči, so prhali in besneli; ne da bi se razdelila ali se zmedla, se je vsa množica valujoče premikala.

Nek poseben prizor me je spomnil drugačnih časov. V prvi vrsti eskadrona se je majal v rokah nekega lepega fanta prapor; držal ga je močno, ali razdraženi konj ga je neprijetno premetaval; in njegov lepi obraz mi je vzbudil zadosti čuden, a v tistem trenotku naraven spomin na še lepši obraz moje matere in moral sem se domisliti mirnih trenotkov, ki sem jih preživel ob njeni strani.

Naposled je prišlo povelje, da se pomaknemo nazaj in navzdol, kar so napravili vsi konjeniški polki v popolnem redu in miru, le en sam konj je bil ubit, dasi bi prav za prav morali poginiti mi vsi ostali, zlasti pa oni na skrajnem desnem krilu.

Potem ko smo se umaknili iz neverjetnega ognja in ko smo si opomogli od presenečenja in začudenja, se je uganka razrešila: našli smo polovico baterije, pod katere varstvom smo menili, da gremo, čisto spodaj v neki globeli, ki jih je bilo slučajno v tej okolici mnogo podobnih. Sovražnik jo je pregnal z višine in pomaknila se je na drugi strani ceste po neki soteski navzdol, tako da nismo mogli opaziti njenega umika; na to mesto je prišlo sovražno topništvo na kar nas je imelo nalogo čuvati, bi bilo postalo malodane pogubno za nas. Na naše očitke so se fantje smejali in šaljivo zagotavljali, da je bilo tam spodaj v grozi vendar boljše.

Če pa človek potem vidi, kolikanj mukoma se mora taka-le jezdna baterija vleči čez strašanske in blatne vzpetine, mora vnovič pomisliti, v kako kočljiv položaj smo se bili podali.

Bobnenje je trajalo med tem naprej: Kellermann je držal neko nevarno postojanko pri valmyjskem mlinu, kateremu je prav za prav veljal ogenj; tam je zletel v zrak voz s smodnikom in vsi smo se veselili nesreče, ki jo je moralo to povzročiti med sovražniki. In tako so ostali prav za prav le gledalci in poslušalci vsi, kar jih je bilo v ognju in kar jih ni bilo. Držali smo se ceste od Chalonsa na nekem kažipotu, ki je kazal proti Parizu.

To prestolico smo torej imeli za hrbtom, francoska armada pa je bila med nami in domovino. Močnejših zapahov si ni moči misliti, kdor pa je štiri tedne nepretrgoma natanko proučeval karto vojnega pozorišča, tistemu je bilo to docela razumljivo.

Trenotna potreba je vendar uveljavila svojo pravico celo proti najbližji prihodnosti. Našim huzarjem se je posrečilo ujeti več krušnih voz, ki so bili namenjeni od Chalonsa proti armadi; brž so jih pripeljali. Kakor se je moralo zdeti nemoralno nam, da smo bili med Parizom in Sainte Menehouldom, tako Chalonci niso mogli misliti, da stoji sovražna armada na poti med njimi in njihovo armado. Proti malenkostni napitnini so huzarji odstopili nekaj kruha, ki je bil najlepše bel: Francoz se boji vsake črne drobtine. Razdelil sem več ko en hleb med navzoče pod pogojem, da mi shranijo del za prihodnje dni. Tudi za neko drugo opreznost se mi je ponudila prilika: nek lovec iz spremstva je prav tako zamenjal s huzarjem dobro volneno odejo; ponudil sem pogodbo, da mi jo prepusti za tri noči proti odškodnini osmih grošev za noč, čez dan naj jo pa hrani on. Smatral je, da je ta pogoj zelo ugoden: njega je veljala odeja en goldinar, ki ga bo dobil v kratkem času z dobičkom nazaj. Jaz pa sem bil lahko takisto zadovoljen; moja dragocena volnena ogrinjala iz Longwy ja so ostala pri prtljagi, sedaj pa sem pridobil ob vsem pomanjkanju vsake domačnosti in udobja poleg svojega plašča še eno zavetje.

Vse te dogodke je spremljalo nenehno topovsko grmenje. Na vsaki strani so zapravili desettisoč strelov na dan, mi pa smo izgubili 1200 mož in še ti so padli docela brez potrebe. Zavoljo strašanskega pretresa se je nebo zjasnilo: kajti topovi so streljali prav kakor bi bil peklenski ogenj, čeprav neenakomerno, zdaj pojemajoč in zdaj naraščajoč. Popoldne ob eni uri je bilo po kratkem premoru najhujše, zemlja se je tresla v pravem pomenu besede in vendar ni bilo videti na postojankah niti najmanjše izpremembe. Nihče ni vedel, kaj bo iz tega.

Toliko sem že slišal o mrzlici, ki prime človeka v topovskem ognju, in sem želel vedeti, kako je prav za prav s to rečjo. Dolgčas in nek navdih izzivanja slednje nevarnosti do predrznosti in celo do tveganja sta me zapeljala, da sem jezdil docela mirno do la-lune-skih postojank. Le-te so bili spet zasedli naši, pa so nudile vendar zelo divji videz: razstreljene strehe, vseokrog razmetani žitni snopi, ki so na njih sempatja ležali smrtno ranjeni vojaki, in vmes še včasih topovska krogla, ki je zašla le-sem med ostanke opečnih streh.

Docela sam in samemu sebi prepuščen sem jezdil na levo po višinah in sem lahko natančno pregledal ugodni položaj Francozov; stali so amfiteatralično v najlepšem miru in varnosti, vendar bliže Kellermannu na levem krilu.

Srečal sem prijetno družbo; bili so znani oficirji iz generalnega štaba in iz polka, silno so se začudili, da me najdejo tukaj. Hoteli so me vzeti s seboj nazaj, a govoril sem jim o posebnih kamenih, prepustili so me brez nadaljnjega moji poznani, čudoviti trmi.

Dospel sem popolnoma do kraja, do koder so letele krogle; zvok krogel je dokaj čuden, tak je, kakor bi bil sestavljen' iz godrnanja vrtavke, klokotanja vode in žvižganja ptiča. Niso bile posebno nevarne zavoljo vlažnih tal: kjer je kašna udarila, je obstala in tako sem bil na svoji brezumni poizkusni ježi varen pred nevarnimi odboji krogel.

V teh okoliščinah sem lahko kmalu opazil, da se godi v meni nekaj nenavadnega; pazil sem natančno na ta občutek, ki bi ga pa mogel izraziti le s primero. Človeku je bilo, kakor bi bil na nekem zelo vročem kraju in hkrati popolnoma prešinjen z isto vročino, tako da popolnoma čutiš s tem elementom, ki te obdaja. Oči ne izgube na svoji moči in ostrosti, ali vendar se zdi, kakor da je svet zagrnjen v nek rjavkastordeč ton, ki še veliko bolj natančno podaja stanje in predmete. Nisem čutil valovanja krvi, toda zdelo se mi je, da je vse zavito v to vročino. Odtod sledi, v kateremu smislu je moči imenovati to stanje vročico. Omembe vredno pa je, da vso strašnost in tesnobo sprejemaš samo z ušesi; zakaj grom topov, rjovenje, žvižganje, prasketanje krogel je prav za prav pravi vzrok teh občutkov.

Ko sem jezdil nazaj, se mi je zdelo važno, da je vsa ta vročina takoj prenehala in da ni od kakršnihkoli vročičnih kretenj ostalo nobenega sledu. Sicer pa spada to stanje med tista, ki jih je najmanj želeti; pa tudi med mojimi žlahtnimi in dragimi vojaškimi tovariši, sem našel komaj kakšnega, ki bi izražal poželjenje po njem.

Tako je minil dan; Francozi so stali nepremično, Kellermann je takisto našel ugodnejši položaj; naše ljudi so potegnili iz ognja v ozadje in bilo je videti, kakor da se ni zgodilo sploh nič. Naj večja osuplost je prevzela armado. Še včeraj niso mislili nič drugega, kakor da bodo slehernega Francoza napičili na raženj in ga pojedli, da, celo mene samega je zvabilo brezpogojno zaupanje do takšne armade in do braunšvajškega vojvode k udeležbi pri tolikanj nevarni ekspediciji; sedaj pa je hodil vsak zase, nihče ni nikogar pogledal, če pa se je to zgodilo, je bilo zato, da so robantili in kleli. Prav, ko se je začelo nočiti, smo se slučajno zbrali v krogu, sredi katerega nismo mogli kakor po navadi zanetiti ognja, večina je molčala, nekateri so govorili, pa prav za prav se še ni nihče zavedel in izrekel sodbe. Naposled so pobarali mene, kaj mislim, kajti ponavadi sem razveseljeval in poživljal družbo s kratkimi opazkami; to pot sem rekel: »Odtod in danes začenja nova doba svetovne zgodovine, in vi lahko rečete, da ste bili prisotni.«


21. septembra

niso bili medsebojni pozdravi tistih, ki so se zbujali, nič kaj veseli in radostni, kajti zavedali smo se sramotnega in brezupnega položaja. Bili smo razpostavljeni na robu ogromnega amfiteatra, na čigar nasprotni strani, na višini, katere podnožje so varovale reke, ribniki, potoki in močvirja, je tvoril sovražnik komaj pregleden polkrog. Tostran smo stali mi popolnoma kakor včeraj, lažji za desettisoč krogel, pa prav tako malo sposobni za napad, kakor včeraj. Gledali smo navzdol na široko razprostranjeno areno, kjer so se podili sem ter tja naši in francoski huzarji in je bilo zanimivo opazovati njihove neodločne spopade, ki so trajali ure in ure. Ali to šviganje in odbijanje ni imelo nobenega haska, kakor da so enega naših, ki se je drznil predaleč med žive plotove, obkolili in ustrelili, ker se nikakor ni hotel predati.

To je bila edina žrtev orožja tega dne; toda bolezen, ki se je razpasla med vojsko, je napravila tegobno, težeče, brezpomočno stanje še bolj žalostno in strašno.

Kakor smo bili včeraj pripravljeni in razpoloženi za udar, smo vendar priznavali, da bi bilo želeti miru, celo najpogumnejši in najbolj strastni bi morali reči po premisleku, da bi bil napad najbolj tvegano podjetje na svetu. Čez dan in tudi ob pogledu na obstreljevanje, kakšno stališče naj bi zavzeli iz ozirov časti; toda proti večeru smo spremenili to mnenje, nazadnje smo premaknili glavni stan proti Hausu in privlekli tja prtljago. Zdaj nam je bilo doumeti grozo, nevarnost in bližnjo propast našega vojnega službovanja in imetja.


11. oktobra.

Po neprespani noči smo se ob tretji uri zjutraj pravkar namenili, sesti na voz, ki je bil namenjen proti vratom dvorišča, ko smo trčili ob nepremagljivo zapreko; kajti nepretrgana kolona bolniških voz se je vlekla med kupi cestnih kamnov, ki so bili nagromadeni ob cesti, in skozi mesto, ki je bilo razvoženo do močvirja. Ko smo tako stali in čakali, kaj bi bilo moči storiti, se je mimo nas preril naš gostitelj, vitez Ludvigovega reda, ne da bi nas pozdravil. Naše začudenje nad njegovim neprijaznim in zgodnjim pojavljanjem pa se je skoro izpremenilo v sočutje; kajti njegov sluga je nosil za njim na palici culico in vse preveč jasno je bilo, da mora prav tako kakor mi svoje osvojitve zapustiti svoj dvor, v katerega se je vrnil komaj pred štirimi tedni.

Takrat pa sem postal pozoren na boljše konje pred mojo kočijo; moji ljubi služabniki so priznali, da so dotedanje slabe in nerabne konje zamenjali za sladkor in kavo, obenem pa pri rekviziciji srečno dobili druge. Ni bilo mogoče spregledati delavnosti našega okretnega Liseurja; tudi on nam je tokrat pomagal, da smo se premaknili: napravil je vrzel v vrsti voz in zadrževal tako dolgo sledečo vprego, dokler se nismo uvrstili s svojimi šestero- in četverovpregami; spet sem lahko užival svež zrak v svojem lahkem vozičku.

Sicer smo se premikali z mrtvaškim korakom, šlo je pa le; zdanilo se je, bili smo pred mestom v največ ji zmedi in vrvenju, »se vrste voz, nekaj jezdecev, neštevilni pešci so se mešali na velikem trgu pred vrati. Naša kolona je šla naprej na desno proti Etainu po voznem potu, ki so ga z obeh strani obdajali jarki. Nagon samoohranitve ni poznal v tolikanj grozoviti gneči nobenega sočutja, nobenega ozira več; nedaleč pred nami je pal pred vojaškim vozom konj, prerezali so vezi na dvoje in ga pustili ležati. Ko ostali trije niso več mogli vleči tovora, so odrezali tudi nje, prevrgli težko natovorjeno vozilo v jarek in po neznatni zamudi smo se peljali spet dalje in hkrati čez konja, ki si je bil pravkar nekoliko opomogel; videl sem povsem natanko, kako so pokale in drgetale njegove noge pod kolesi.

Jezdeci in pešci so se skušali rešiti z ozke, neuporabne poti čez polja; ali tudi ta so bila docela močvirnata od dežja, polna izhojenih jarkov, zveza med pešpotmi je bila povsod pretrgana. Štirje imenitni, zali in čisto oblečeni francoski vojaki so nekaj časa bredli ob našem vozu in so se znali tako spretno prestopati, da so bili le do gležnjev pokriti z blatom, ki je pričalo o umazanem romanju, ki so ga prestali ti dobri ljudje.

Da je bilo videti v takih okoliščinah v jarkih, na travnikih, poljih in njivah mnogo mrtvih konj, je bila naravna posledica tega stanja; skoraj pa smo videli tudi odrta konjska trupla, mesnati deli so bili izrezani – žalostno znamenje splošnega pomanjkanja.

Tako smo se peljali naprej in smo bili vsak trenotek v nevarnosti, da nas vrže pri najmanjšem zastoju čez rob; v takih okolnostih kajpada nismo premalo slavili in cenili skrbnosti našega spremljevalca. Le-te smo bili deležni tudi v Etainu, v tem lepem, izgrajenem mestecu, kamor smo prispeli opoldne in kjer je bila na trgih in cestah tolikšna gneča, da se je človeku mešalo: množica je valovala sem in tja, in ker je vse sililo naprej, so bili ljudje drug drugemu napoti.

Nenadoma je dal naš vodnik ustaviti voz pred neko lepo zgrajeno hišo na trgu; vstopili smo, gospodar in gospa sta nas pozdravila iz spoštljive razdalje.

Peljali so nas v osnaženo sobo v višini tal, kjer je gorel v kaminu iz črnega marmorja prijeten ogenj. V velikem ogledalu nad njim smo se ogledovali le neradi: zakaj jaz se še vedno nisem odločil, da bi si dal na kratko ostriči svoje dolge lase, ki so bili zdaj videti kakor zmršena konoplja; grmičasta brada je še bolj poudarjala naš divji videz.

Tedaj nam je bilo moči z nizkih oken pregledati ves trg in skorajda z rokami grabiti v nepopisno vrvenje. Vseh vrst pešci, uniformiranci, bolniki, zdravi, toda žalujoči meščani, žene in otroci so se prerivali in se trli med vozmi vseh oblik; vojaški in lojtrski vozovi, eno- in večvprežni, stoteri lastni in rekvirirani konji, vse to se je izogibalo in se zadevalo in je bilo v napotje na levo in desno. Tudi rogata živina je bila tod, bržkone so bile to iztirjane ali zaplenjene črede. Jezdecev je bilo malo; izredni so pa bili elegantni vozovi tistih, ki so emigrirali, pozlačeni in posrebreni, ki bi jih človek še v Grevenmachernu občudoval. Naj večja stiska pa je nastala tam, kjer je množica iskala poti v sicer ravno in dobro zgrajeno, pa v teh razmerah dosti preozko ulico. V svojem življenju nisem videl nič podobnega; primerjati pa bi bilo mogoče ta pogled s tokom, ki je drl čez polja in njive in ki se je moral preriti pod tesnimi loki mosta in teči po ozki strugi naprej.