Odperto pismice Slovencam!

Odperto pismice Slovencam! Mihael Ambrož

Podpisano z Ambrož.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 33 (16.08.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz Dunaja 8. velikiga serpana.

V Ljubljanskih némških novicah (Illirisches Blatt) nek gosp. Gruden tirja, de bi jez razodel, kaj de sim na vseučelišu (Aula) tistikrat govoril, ko sim našiga rojaka gosp. Füstra pozdravil. Jez sicer nisim dolžán odgovora dajati od svojiga djanja, ‒ kér pa to domorodci želé, tedej jim hočem povedati.

Jez sim 9. maliga serpana učencam v učelišu s kratkimi besédami oznanil, de smo tudi po daljnih deželah z veseljem glas prostosti zaslišali, ktero so nam Dunajčanje pridobili, ‒ de pa zraven tega želimo, de bi se glas v djanje spreobernil in de bi mi to prostost v resnici vživali. Zraven tega sim opolnil, de velik del naše prostosti že v tem obstojí, de bi se naš jezik v šole in v kancelije vpeljal in de naj nikar ne mislijo Dunajčanje in Nemci, de zavoljo tega tirjanja kake stranske želje napenjamo, marveč smo mi radi z vsakim ljudstvam prijatli, ako nam naše narodnosti ne krati.

Take prijazne besede sim govoril, in zavoljo tega so se mende jeli nekteri strahljivci že takó plašiti, kakor de bi bil celo krajnsko deželo že Nemcam izdal. ‒

Naše narodnosti nam tukaj nobeden ne krati, protivnike imate le v domači deželi¹ in to so vsi tisti, kteri materniga jezika ne spoštujejo.² ‒

Iz Poljskiga, iz Moravskiga in iz Česke dežéle smo veliko protokolov od volitev za Dunajske poslance v domačim (Slovanskim) jeziku dobili, smo jih pregledovali in poterdili in nihče se ni čez to ravnanje grozil. Vidite, de drugi narodi že razumejo svobodnost, zakaj pa naši ljubi Slovenci molče, zakaj se posebno v krajnski deželi po kancelijah še nič ali pa clo malo v domačim jeziku ne piše! Slovenci iz spodnjiga Štajarskiga so že zdavnej prošnjo v Celjovec poslali, de bi apelacija zapovedala, kmetijske opravila po kancelijah v slovenskim jeziku pisati ‒ na Krajnskim se še nič zgodilo ni. Torej poslušajte moj svèt, naredite kratko prošnjo po zostavkih mojiga poduka v 26. listu Novíc na Dunajski zbor,³ in naj to prošnjo veliko kmetov podpiše, kteri želé, de bi vsi spiski iz kancelij na kmete v domačim jeziku bili narejeni; pošlíte to prošnjo na mé, in jez bom oskerbel, kar je potreba. Tako Vam bom, ljubi moji domorodci, izvižal, de sim terd Slovenec in da za Slovence živim!

Danes smo se v zboru pervikrat jeli od kmetijskih reči pomenkvati. Kaj dobro se za kmeta kaže; vsi smo prepričani, de se mora kmet od grajšinskih zavez ločiti, zakaj v deželah, ktere se ustavno vladujejo, ne more biti človek v zavezi podložnika.

Ambrož.

1) Resnične besede! Vredništvo.

2) Zató, kér prave ljubezni do domovine nimajo, čeravno slovenski kruh jedó. Vredništvo.

3) Slovensko družtvo v Ljubljani bo to reč oskerbélo. Vredništvo