Odperto pismo iz Dunaja vsim Slovencam!
| Odperto pismo iz Dunaja vsim SIovencam! Mihael Ambrož |
Objavljeno pod Ambrož.
| |||||||||||||
Obljubil sim svojim sorojakam pri ločenji od drage domovine od časa do časa prigodbe na Dunaji na znanje dajati,1 in z veseljem spolnim obljubo, ker se je ravno primerilo, de so na Dunaji koj pervi dan po mojim dohodu obhajali veselje, ktero se bo še na prihodnje veke razlegalo.
Naš častitljivi Nadvojvoda Joan so v deržavnim zboru v Majnskim Frankfortu za predstojnika zavéze nemških deželá izvoljeni in prišlo jih je sedmero poslancov iz Frankforta na Dunaj, kteri so visokimu gospodu letó volitev oznanili in Jim sporočilo te nove častí podali. De je ta prigodba za Dunajčane veselja polna, se dobro vé, zató ker smo se iz dozdanjih pogovorov v zboru Frankfortskim prepričali, de Nemci hrepenijo nar veči prostost ljudstva zagotoviti, in to prostost z združeno močjo zoper notranje domače protivnike ohraniti in zoper zvunanje ptuje sovražnike obraniti.
Poslanci stanujejo v ulicah: „Kärnthnerthorstrasse“ imenovanih, in kakor so prišli, se jim je za čast narodna straža pred hišo ustavila. 5. dan tega mesca dopoldne ob 11. uri so se namenili sporočivni list gospodu Nadvojvodu podati, in zbrala se je Dunajska narodna straža in akademijsko kardelo z orožjem, vstopili so se v dve versti od stanovanja poslancov do cesarske hiše takó, de so na sredi prosto stezo ohranili, po kteri so se nar pervi prikazali narodni konjiki, taki grivarji, kakoršni so v Ljubljani. Za njimi je pa jéla marširati narodna straža pešcov, lepo oblečena in vsak je imel trak z nemškimi barvami čez pléča ovezan. Eno dobro uro so se naprej pomikovali, pa toliko jih je bilo, de nismo mogli konca dočakati. Lepi serčni možjé so vsi, na obrazih jim miglja veselje za pridobljeno prostost, in bistre njih oči oznanujejo občutke serc, de so namreč oní varhi vsih pravic ljudstva. Posebno iskrena pa je mladost akademjiskiga kardela in po vsi pravici zasluži pristavik, kteriga ji je naš slavni rojak gosp. Füster dal, ki je rekel: „šolska mladina je živi izobrazik človeškiga duha sedanjih časov. Ta mladína je prederla pervo špranjo v skalno sténo poprejšnje sužnosti in ravno skozi to špranjo nam je zablešila perva zarja prostosti.“
Kader je nehala narodna straža, se prikažeta dva dvorna služabnika na konjih; potem zavihljajo mnoge bandera in v petih lepo okinčanih cesarskih kočijah se pripeljejo poslanci po dva in dva ‒ na zadnje so jahali mestjanski (purgarski) dragonarji. Vsa narodna armada se je na cesarskim dvoru razprostila in kader so poslanci v cesarskim poslopji nagovor na gosp. Nadvojvoda dokončali, so visoki Gospod na mostovž vùn stopili, in so poslance takole nagovorili: „Moji gospodje, jez vam zagotovim svojo nemško zvestobo in pravičnost, in zaupam na Vašo podporo, potlej bo vse dobro“. Potem se obernejo k ljudstvu in rečejo: „Našim pravoljubim Dunajčanam mojo serčno zahvalo. Vidite tukaj, moji gospodje! poslance nemškiga zbora, jez upam, de bo osrečenje izviralo iz naslédka današnjiga dneva.“ Zdaj se je začel krič veselja, grom topov (kanonov), glas muzike takó, de je vsakimu moglo serce od veselja poskakovati! ‒ Viditi na cesarskim mostovžu Princa cesarskiga rodú, in okoli Njega le zgolj možé iz ljudstva, mestjane, učenike, mlade učence ‒ o kakó se je svét preobernil ‒ zdaj je še le človek človek postal!
Veselo petje narodnih pesem je do oblakov donélo; krasna muzika je vnemala žilice do človeških serc, meni pa so se solzé po licih ulile ter sim djal: Vsigamogočni Bog! ti si ljudstva zemlje prerodil!
Veliko tavžent ljudí je bilo vkup zbranih in po dokončanim veselji so se vsi v miru razšli.
Na véčer je bilo pa zopet novo veselje omišIjeno. Zbrala se je vsa armada narodne straže okoli 43 tavžent mož, vsi z orožjem in vsako kardelo s svojim banderam in veliko muziko, nekteri med njimi so pa goréče baklje v rokah deržali, mesto pa je bilo po oknih sploh razsvitljeno. Dve dobri uri so hodili po poglavitnih ulicah (gasah) skozi cesarski dvor in potlej mémo stanovanja nemških poslancov. Ob 11. uri ponoči so tje prišli in poslanci so od časa do časa serčne nagovore na Dunajsko ljudstvo z okna razglasili, v kterih so zavezo vsih deželà nemških poglavarjev zagotovili in izrékli, de se ne smemo od te do zdaj zadobljene prostosti ne za en tanek las odmakniti. Med temi nagovori je blisk farbniga plamena (bengalisches, griechisches Feuer) vse ulice takó razsvetlil, de smo bili kakor v tretje nebésa zamaknjeni. ‒ Razun narodne straže je bilo pa veliko tavžent Dunajskiga ljudstva vkup privrélo, takó de se je vse terlo. Pa nobeniga policaja, nobeniga soldata ni bilo nikjer viditi in vender se ni ne nar manjši nepake zgodilo. To nam je očitno spričevanje, de verli Dunajčanje razumejo prostost sami ohraniti, ktero so oni s svojo drago kervjó kupili. Kdo se hoče še prederzniti le eno napčno misel od tega verliga ljudstva razodeti! Nehajte tihotapci po malih mestih, posebno v Ljubljani jezike brusiti in pridite sèm, de se boste od Dunajčanov učili, kaj de je prostost, in kako žlahten je poklic svobodniga možá, ki se tudi v svoji prostosti mirno in po lepim redu obnaša in svoje dolžnosti spodobno opravlja!
Na Dunaji 6. maliga serpana 1848.
Ambrož
1) Z veseljem pričakujejo bravci »Novic« od svojiga preljubiga poterjeniga prijatla, kteriga beseda jim veliko veliko veljá, vsak teden dopis iz Dunaja. Vredništvo.