Odpusti! (Božična povest)
Odpusti!
Božična povest.
Mračilo se je. Burja je brila po ulicah, tulila je in žvižgala in piskala, da je bilo groza. Vse glasove je čulo plašno človeško uho v tej godbi, samo prijetnega ne. Burja je godla in piskala, sneg je pa plesal, dervil se, verlil in sukal, da je bilo veselje. Veselje burji in snegu, ki sta nocoj po svoje, prav razposajeno praznovala sveti božični večer. Veselje morebiti tudi njemu, ki je v prijetno kurjeni sobi sedeč poslušal tuljenje in razsajenje razuzdane severne hčere, in zdaj pa zdaj vstal ter stopil k oknu gledat snežne vrtince — še enkrat tako dobro sta mu dela gorkota in pokoj v prijazni sobi. Ali kedor je bil sedaj na ulicah, obhajale so ga pač druge misli. Veter mu je pihal drobni sneg v oči, in če je šel nekaj korakov mižeč, pripetilo se mu je, da je zadel v naproti mu gredočega človeka, ki se mu je enako godilo. Bati se mu je bilo tudi, da mu ne izpodrsne noga na gladkih, opolzlih tleh po mestih, od kodar je bila burja ves sneg pobrila. Slabo, umazano-rumenkasto luč so dajale plehetajoče plinove svetilnice, dasi tako gosto razpostavljene. Poleg tega je bil hud mraz, da se je ljudem po poti iz ust kadilo, in ko se je kak voz ustavil pred hišo, bili so razgreti konji takoj zaviti v gosto meglo.
To je bilo vreme, kakoršno bi ne smelo biti na sveti večer. O takem časi bilo je težko misliti si nebeške angeljce, ki plavajo nad zemljo ter pojo: Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem, kateri so svete volje. Kako je bilo mogoče o takem vremenu čuti zvonove, ki nikoli tako lepo, tako milo ne pojo, kakor v tej sveti noči!
In vendar je bilo še dosti živo po ulicah velikega mesta, kamor naj se zamisli z nami prijazni bralec. Ljudje so hiteli domov, z dela, iz prodajalnic, kjer so si nakupili, vsak po svoji moči, različnih darov za veseli božični večer. Tu pa tam je tudi kateri še smuknil iz hiše: treba mu je bilo še tega in tega; za ljube svoje človek rad kaj poterpi, zlasti o tem blaženem času, času veselja in sreče v visoki palači in v skromni koči.
Še malo časa, in potihnilo bode po ulicah to živahno gibanje. Ljudje se bodo umaknili v svoje gorke sobe in ulice prepustili burji in snežnim oblakom. Vsi, razen vojaka, ki stoji na straži in zmrzuje in njih — o da bi jih ne bilo toliko! — ki nimajo gorkega doma. Samotne bodo ulice in vse živo bo po hišah; radost in sreča se je nastanila v njih — vsaj nocoj!
Ne povsod! Prijazni bralec naj nas spremi tja, kjer stoje zadnje hiše velikanskega mesta. Stopimo v to nizko kočo. Tu, v tej mali sobi pri tleh, ki jo brleča luč slabo razsvetljuje, ni se sreča oglasila. Ženska sedi za mizo na klopi in poleg nje deklica, ki je po otročje svojo glavico položila njej na kolena, tako da ni bilo videti njenega obraza. Ta ženska je bila nekdaj lepa, tudi zdaj bi bila še, ali skrb in trpljenje nista prijatelja lepoti in solze so slabo mazilo okroglemu, gladkemu licu. Ženska gleda mirno v luč, ki stoji pred njo na mizi. Nič ne kaže, da bi kaj mislila, da bi kaj čutila v tem trenotji. Ko bi se ji tako čudno ne svetile oči, menil bi človek, da vidi pred seboj kameneno žensko podobo. In vendar je živo čuteče serce nemirno vtripalo v tem tako mirnem telesu. In misli so rojile po glavi tej ženski, misli, katere so se ji vrivale po sili, ravno nocoj, ta sveti večer. Obhajali so jo preteklega življenja spomini. Tudi ona je bila nekdaj srečna, ubožna a vendar srečna. Druzega ni imela ko dobro vest in zdrave roke, in ljubega moža je imela, kako bi ne bila srečna! Kar si je bila prislužila in prihranila, bilo je ravno dovolj za ženitovanje in za prve potrebe. On si ni bil nič prihranil, dasi je imel pri vojakih lepo službo, ki daje mnogo dohodkov. Malo lahkomiseln človek je bil res, to je bila pa tudi njegova edina napaka. Nič je ni skrbelo; zdaj ko ima pridno ženo, skrbno gospodinjo, zdaj bo vse dobro. In res je bilo s konca vse dobro. Mož je bil dobil malo službo, ki je za silo mogla rediti skromno družinico. Nekaj je pa tudi ona prislužila s perilom, zlasti dokler sta bila sama. Ko je bila prišla s časom mala Manica na svet, dajala ji je pač toliko posla, da ni imela časa za druga opravila. Kako se je veselila mlada žena otroka, kako težko ga je čakala! To bo tudi zanj dobro. S časom je bil začel malo bolj pogostoma zvečer zahajati v veselo družbo, večkrat je prišel pozno ponoči domov. Zdaj bo vse drugače, zdaj bo imel kaj za kratek čas; kako bo rad imel svoje dete, njemu bo podobno, gotovo! Z njim se bo igral, ko pride iz pisarne domov, in zvečer bo rad doma ostajal. Tako je upala mlada žena.
Ali to upanje se ji ni prav uresničilo. Mož ni hotel nič prav tako vesel biti svojega otroka, kakor se je nadejala ona. Morda bi bil raji imel sinka, to je naravno; ali s časom bo tudi že rad imel svojo hčerko; saj je tako lepa, prav njemu podobna. Vendar ta očetovska ljubezen se le ni hotela oglasiti v njegovem sercu. Prav nerodno je v naročje jemal svoje dete, izgovarjal se je, da ne zna pestovati. Kričanje otrokovo mu je bilo neprijetno; dejal je, da ga takoj glava zaboli, ko začne otrok jokati. Umaknil se je torej, če je le mogel, tej neprijetnosti. Zdaj je prebil skoraj vsak večer v gostilni pri svojih tovariših, in pozno ponoči je prihajal domov. Če mu je žena malo kaj potožila, zavrnil jo je že precej neprijazno, naj ne bode sitna. Molče je torej trpela odslej.
Ko je tako premišljevala svoje stanje, obide jo misel, da ima njen mož poleg prve napake, katere ni popustil, kakor je upala, še drugo, na katero ni prej nikoli mislila. Zdelo se ji je, da je njen mož zanjo — prelep! Ta misel ji je pognala iz sebe dolgo vrsto drugih, zgolj neprijetnih. Sirota se je zdaj spominjala, kako je bilo, ko je še časi z njim zahajala v gostilno, kako so ženske svoje oči obračale vanj, kako so se mu laskale in muzale. To je ni takrat nič motilo; še ponosna je bila, da ima takega moža, katerega bi vsaka rada imela. Naj delajo zdaj kar hočejo; vse jim nič ne pomaga; njen je in ona ga ne da za ves svet. Saj jo ima tudi on rad in kako!
Zdaj se ji je to vse drugačno zdelo. Čudila se je sama sebi, kako je mogla biti prej tako kratkovidna, da tako slepa. Zdaj ji je bilo mahoma vse jasno; nesrečno se je čutila, prav nesrečno. Njen mož ni bil več njen, to ji je bilo gotovo. Pohajal je z drugimi, celo službo svojo je zanemarjal zaradi njih. Take novice so ji na uho pošepetavale stare ženice in tudi mlade prijateljice. Z njo je bil osoren; otroka še pogledal ni, kakor bi ga sovražil. Kako je to bolelo ubogo ženo! Vendar je molčala, saj je vedela, da bi z očitanjem, s prošnjami nič ne opravila pri njem. Enkrat, ko je bila posebno žalostna, vpraša jo precej trdo: Kaj se tako držiš? Kaj pa hočeš? Ali nimaš, česar potrebuješ? — Res ji je dajal, kolikor je potrebovala zase in za svojega otroka.
Slednjič ji poroče, da se je zagledala vanj neka znana razuzdanka, žena imenitnega gospoda. Ni ji bilo težko vjeti ga v svoje mreže. Ničemurnemu lahkoživcu je dobro dela misel, da je zase vnel glasovito žensko, lepo in bogato.
Neko jutro, ko je bila sama z otrokom prečula vso noč — bilo je ravno božično jutro — dobi žena pismo, v katerem ji mož naravnost naznanja, da se je napotil v Ameriko. Da ne sam in zakaj, to je bilo ženi pri tej priči jasno. Pismu je bilo priloženih nekaj velikih bankovcev; žena raztrga vse vkup in vrže kosce v gorečo peč. Potem se zgrudi kakor mrtva na tla.
Od tega časa ni več čula o njem. Trde čase je preživela po tem, sedem dolzih let. Noč in dan je delala, trudila se in skrbela, da je pošteno preživila sebe in svojega otroka. Manica je bila njeno edino veselje, edina tolažba; zanjo ji ni bilo nič pretežko. Vse bi se bilo še prebilo, ali naposled pride še huda bolezen in jo položi na posteljo. Dobrosrčna stara ženica je stregla bolnici, in Manica ji je pomagala kolikor je mogla. Tudi to se je pretrpelo in prestalo; bolezen je šla, ali siromaštvo je ostalo, bilo je zdaj še hujše. Prodano ali zastavljeno je bilo vse, kar je imela; še postelja je morala iz hiše!
In nocoj je bil božični večer!
Žena, misleč, da je deklica zaspala ji v naročji, položi rahlo njeno glavico na trdo klop; potem vstane ter gre počasi proti železni pečici, ki je stala v kotu. Potiplje jo — peč je že mrzla, ogenj v nji je pogorel in kurjava je pošla, ne polena več, ne treščice!
In kako zgodaj je še! Čuj, vihar je za nekaj časa potihnil, ura bije v zvoniku ... pet, šest ... nič več! Kako dolga bo noč!
"Hvala Bogu, da je sirota zaspala"! zdihne žena na pol glasno.
"O ne spim ne, mati"! oglasi se deklica in privzdigne glavico; "tako rada bi zaspala; silila sem se, ali ne morem in ne morem! Govorivi kaj, mati; to je tako žalostno, ko je vse tako tiho, tako prazno; kar strah me je skoraj. Pripovedujte mi kaj, govorite kar hočete, samo da ne boste tako molčali".
"Potem še celo ne zaspivi", odgovori ji mati; "in vendar bi bilo to najbolje".
Žena je bila zopet sela na klop poleg svoje hčerke, ki se je pritisnila k njej.
"Ali veste, mati, da me je gospa v prvem nadstropji vabila, naj pridem z njenimi otroci praznovat božični večer"?
"In ti nisi šla! Ali hočeš morda še iti"?
"O ne, mati! Kaj bi pa vi sami počeli? Ko bi bili tudi vi povabljeni, tisto bi bilo kaj druzega"!
"In ti meniš, da bi bila jaz šla? Morebiti da, zavoljo tebe. Ali hudo bi mi bilo vendar; tako čuti človek še bolj svoje siromaštvo".
"Prav pravite, mati; jaz bi tudi ne mogla biti nič kaj prav vesela. Bolje, da ostaneva doma, naj imajo ljudje svoje veselje"!
Ginena stisne mati svojo hčerko k sebi. Da tudi ona tako misli, to ji je bilo vendar nekaj tolažbe.
Nekaj časa obe molčiti. Nato začne zopet deklica nekako strahoma:
"Veste kaj, mati; že zdavnaj bi vas bila rada nekaj vprašala, ali nisem se upala. Ali vas smem zdaj vprašati"?
"Kaj takega"?
"Pa ne smete biti hudi"!
"Govori, vprašaj; odgovoriti ti hočem, kakor vem in znam".
Komaj je to izrekla, bilo ji je žal; nekaj ji je dejalo v srcu, da se je prenaglila, da bi utegnila hčerka vprašati je kaj, o čemer bi se bolje molčalo. Vendar, misli si naposled: Zdaj mi je že vse v en kup; naj pride kar hoče. Reče ji torej še enkrat:
"Govori"!
Zunaj je burja zatulila in potegnila po ulicah, kakor da bi hotela vse hiše pobriti in pomesti s tal. Deklica se stisne k svoji materi; nato izpregovori:
"Ko sem bila še majhen otrok, vprašala sem vas nekdaj, dobro se še spominjam, kje so naš oče. Vsak otrok ima svojega očeta, mislila sem si, kje so pa tvoj oče? Zato sem vas vprašala, mati. Vi ste me tako čudno pogledali; potem ste mi rekli, da so umrli, da jih ne bom nikdar več videla in da naj molim zanje. In nato ste se strašno zajokali, in tudi jaz sem jokala z vami. In res ste me učili, kako naj molim za svojega očeta. Zdaj pa, kaj mislite, kaj sem slišala"?
"Kaj"? vpraša mati se zamolklim glasom.
"Večkrat, ne samo enkrat sem slišala, ko so ljudje govorili med sabo, da naš oče niso umrli, da so šli v Ameriko"!
Deklica umolkne ter čaka, da bi ji mati kaj rekla na to. Ko pa vidi, da mati le molči, vpraša jo odločno:
"Zakaj ljudje tako govore, mati"?
"Zato, ker je res", odgovori ji žena z nekako čudno trdim glasom.
Hčerka se nehotoma nekoliko od nje odmakne ter jo debelo pogleda, kakor da bi hotela reči: Ali je to mogoče?
Ženi je bridkost zalila serce; trpko reče svoji hčeri:
"Kaj me tako gledaš? Res je, kar pravijo ljudje: tvoj oče je šel po svetu".
"Zakaj mi pa niste tega prej povedali, mati? Zakaj ste mi rekli, da so mrtvi"?
"Otroku ni moči vsega povedati; tudi zdaj bi ti ne bila še razodela resnice, morebiti nikoli — ali ker že ljudje govore — pa naj bode! Sicer pa ne misli, da sem ti bila prej povedala tako neresnico: zate in zame je tvoj oče mrtev, tako ali tako"!
"Zakaj so pa šli po svetu, mati? Zakaj so vas zapustili in mene — jaz sem bila pač še majhna, ko so šli, ne spominjam se jih kar nič—".
"Še leta nisi bila stara".
"Ali ste jih vi kako razžalili, mati? Jaz jih vendar nisem mogla".
"Jaz? O Bog"!
"Ali naju niso nič radi imeli? Kaj takega si kar misliti ne morem. Zakaj so torej šli"?
"Morebiti sreče iskat".
"A da se naju nič več ne domislijo"!
Ves čas tega pogovora se je nesrečni ženi srce polnilo z neko prej neznano bridkostjo. Zdaj ji je bilo polno do vrha. Ni se mogla več premagovati. Kvišku plane, solze jo oblijo. Deklica skoči za njo, objame jo okrog vratu ter se joka z njo, da bi se kamen omečil.
Ko je bil njiju jok nekoliko potihnil, začujejo se koraki in potem govorjenje pred durmi. Razločno so se slišale besede: "Tu le so vrata; kar potrkajte, ali pa jaz potrkam".
To je bil stare hišnice glas. Nato je odgovoril moški glas: "Le pustite, žena, bom že sam. Zdaj ne potrebujem več vaše pomoči. Nate"!
In zopet hišnica: »O to je preveč; poljubljam roko, milostni gospod". In slišalo se je, da je odhajala. Nato je bilo nekaj časa vse tiho.
»Kdo bo to"? vpraša deklica mater.
"Bog vedi"! odgovori ji mati. Srce ji je vtripalo, da je s težka dihala. Sama ni vedela, zakaj.
Čez nekaj časa se začuje lahno trkanje.
"Prosto"! oglasi se žena. Buri se odpro in v sobo stopi visok bradat mož, v drag kožuh zavit. Snežinke so se mu še lesketale po kožuhovini in po dolgi črni bradi. Mož obstane pri vratih, kakor da bi si ne upal dalje, in gleda molče ženo, ki je stala dva koraka pred njim. Potem raztegne na široko roke, kakor da bi jo hotel objeti. Ali roke mu omahnejo, mož se zgrudi na kolena, povesi glavo in vsklikne z milim glasom:
"Suzana, odpusti"!
Ko žena to sliši, pripogne se k njemu, oklene se mu vratu in privzdigne ga k sebi, dasi je sama omahovala.
In zopet se razlega glasen jok po ubožni sobi, ženski jok in moški.
Prva je izpregovorila žena:
"Torej si vendar prišel, spomnil si se vendar še naju v daljni deželi".
"O ko bi vedela, draga moja Suzana — jeli da te smem zopet tako imenovati! — O ko bi vedela, kaj sem pretrpel in prestal, kako sem se pokoril za svojo pregreho, usmiljenje bi imela z menoj, dasi sem se tako pregrešil zoper tebe, dasi sem ti storil tako vnebovpijočo krivico. Bog mi je menda odpustil mojo pregreho, dovolj sem se zanjo pokoril; ali mi jo moreš, ali mi jo bodeš mogla kdaj tudi ti"?
"O ne govori tako", tolaži ga srečna žena. Zdaj je vse dobro; srečna sem, kakor nisem bila nikoli".
"In ta preserčna deklica — ali smem upati? — Srce mi trepeče".
"Pojdi, Manica, objemi svojega očeta"! reče mati svoji hčeri, ki je na strani stala; prime jo za roko ter jo pelje k očetu.
"Ta gospod moj oče"? vpraša plaho deklica in se bliža počasi svojemu očetu. Radost se je borila z bridkostjo v njegovem sercu; z mehkim glasom ji reče:
"Dete, ti ne poznaš svojega očeta, in on sam si je kriv, da ga ne poznaš. Ali le čakaj, skoraj se bodeš seznanila in sprijaznila z njim in rada ga bodeš imela s časom, ko bodeš videla, kako te on rad ima. 0 kako je srce moje hrepenelo po tvoji ljubezni! Daj se mi objeti, preserčno dete moje, in odpusti mi tudi ti".
Dolgo časa jo je stiskal v svoje naročje. Potem ji pogleda z radostnim očesom v lice ter reče:
"In glej, kako lepa in kako velika je naša Manica"!
Ko je bila prva vihra veselja nekoliko potihnila, začne mož ozirati se po sobi in vidi, kako je vse golo, prazno, siromaško. V srce ga zbode ta pogled. K svoji ženi se obrne rekoč:
"Tako slabo se je vama godilo? Tega nisem vedel; menil sem — "
Tu mu seže žena v besedo:
"Tisto, kar imaš menda v mislih, tisto je" — in z roko pokaže proti peči.
Mož si pokrije z obema rokama obličje. Potem spne glavo po konci in reče:
"Kaj delam? govoriti bo pozneje čas; zdaj hitro na delo, da bodemo skupaj obhajali sveti božični večer. Nekaj imam zunaj na vozu, drugo moramo spraviti vkup od vseh strani, kjer je kaj dobrega in lepega najti. Urno! kje je kaj ljudi? Vse mora na noge"!
Predno je bilo dobre pol ure, sedela je vesela družinica v gorki sobi pri mizi, ki je bila polna različnih jedil v svetlih posodah. Manica ni vedela, kaj bi počela od samega veselja; ali naj bi jela, ali gledala svojega očeta, ali veselila se lepih božičnih daril, katera ji je bil oče prinesel iz daljne dežele.
Pozno, ko je bila deklica že utrujena zadremala očetu v naročji, začel je svoji ženi pripovedovati, kako se mu je godilo odkar jo je bil zapustil. Že na potu v tuji svet začele so se mu odpirati oči, da je izpregledal velikost svoje pregrehe.
Takoj ko je bil prišel v "novi svet", zapustil je žensko, ki se mu je bila že kar studiti začela. Brez denarja in več časa tudi brez pravega zaslužka je taval po ulicah velikega amerikanskega mesta. Kak posel dobiti bilo mu je tolikanj teže, ker ni znal jezika. Nastavil se je torej za nosača, potem za težaka v ladjostaji. Vendar zaslužek njegov ni bil obilen, ker so ga vrstniki njegovi povsod izpodrivali. Krepke komolce in mnogo drznosti mora imeti, kdor hoče prodirati v Ameriki. Trdo se mi je godilo, ali nekaj dobrega je pa vendar imelo to življenje. Mož se je dela navadil; prejšnja lahkomiselnost in ničemrnost ga je bila do dobra minila v tem večnem boji za vsakdanji kruh. In kar je bilo najbolje: godilo se mu je kakor izgubljenemu sinu, kesanje ga je srečalo, vest se mu je zbudila in ga pekla noč in dan. Hrepenenje se mu je vnelo po ženi in otroku. Želja, da bi ju skoraj zopet videl in objel, izpodbujala ga je in mu dajala moči, da se je trudil in delal neprestano. Vrniti se je hotel, ali ne s praznimi rokami. Premoženje si je moral pridobiti za ženo in otroka, da bi tako vsaj nekoliko poravnal svojo krivico. In to se mu je posrečilo. Začel je bil s časom malo kupčijo, katera se mu je množila od dne do dne. Ko se mu je najbolje godilo, prodal je vse, zapustil Ameriko in napotil se v domovino. Ne več tako lep, kakor nekdaj, a resen in premožen mož je prišel domov in našel, kakor smo videli ženo in hčerko živi in zdravi, če tudi v najhujšem siromaštvu. Z njima je potem obhajal še mnogo, mnogo lepih božičnih večerov.